Pod gornjim naslovom je Rado Pezdir v Reporterju štev. 42 (15.10.2018) objavil daljši prispevek o tem, kdo je kriv za »zlom« našega gospodarstva, ki se nam je zgodil po letu 2008 in naj bi ga potem sanirali z reformami, ki jih je zasnovala druga Janševa vlada v letu 2012. Pezdirjeva razlaga me ni prepričala in zato bom v naslednjih vrsticah poskušal pojasniti, kje se Pezdirjem predvsem razhajava.
Naj začnem s prvo Janševo vlado v letih 2005 do 2008. Takrat je Slovenija beležila izjemno gospodarsko rast, ti uspehi pa naj bi Janševo vlado po mnenju Pezdirja uspavali, da se ni lotila strukturnih reform, ki nam jih je predlagal IMF. Sam menim, da ni bila to osrednja napaka takratne vlade, pač pa nekaj povsem drugega. Janša je namreč v naše okolje vnesel pomembno novost: vladno krmilo je učinkovito uporabil za uveljavljanje praks, za katere se zavzema interesom kapitala posodobljeni, to je neoliberalni kapitalizem. Med nje se uvrščajo predvsem zahteve po čim bolj svobodnem trgu, odpravi državne lastnine v gospodarstvu, nizkih davkih in šibki socialni državi. V skladu s to usmeritvijo je aktivno podpiral menedžerske prevzeme podjetij, znižal je davčne obremenitve podjetij (celo enotno davčno stopnjo je hotel uvesti), predvsem pa ga ni motilo, da se je Slovenija pod njegovo vlado nenormalno zadolževala v tujini. To zadolževanje, ki mu je botrovala tudi pasivnost Banke Slovenije, je bilo po mojem resna napaka. Naj jo številčno ilustriram. Ob koncu leta 2004, predno je Janša prevzel vladno krmilo, je skupni zunanji dolg Slovenije znašal 14,5 milijarde (mlrd) evrov, štiri leta kasneje pa je narastel na 38,5 mlrd. Povečal se je torej za dobrih 24 mlrd. Res je, skladno z neoliberalno doktrino se ni prav veliko zadolžila država v ožjem smislu, pač pa so bile pri tem toliko bolj podjetne banke vključno z gospodarstvom. To zadolževanje je odlično podpiralo takratno (prekomerno) gospodarsko rast, z njim pridobljena sredstva so poganjala številne nečedne posle, predvsem pa je odločilno vplivalo na razvoj države v naslednjem desetletju.
Druga zadeva, glede katere se s Pezdirjem razhajava, je ocena Pahorjeve vlade, ki je leta 2009 nasledila Janševo in svoj mandat zaključila leta 2011. Že v letu 2009 je Slovenijo resno prizadela splošna finančna kriza in nam povzročila močno nazadovanje izvoza in investicij, to pa sta dejavnika, ki sta nam pred tem neposredno poganjala visoko gospodarsko rast. Zašli smo torej v resne težave, ki naj bi jih vlada po mnenju Pezdirja reševala z pospešenim izvajanjem strukturnih reform, ki jih je že Janševi vladi predlagal IMF. Tudi glede tega se s Pezdirjem razhajava: ko ti hiša gori, se je treba spopasti z ognjem in se ne ukvarjati s tem, kako boš renoviral kopalnico. V takratni Pahorjevi hiši, torej v državi, je vlogo ognja imela izjemna nelikvidnost gospodarstva, ki je bila v največjem delu posledica prekomernega zadolževanja v tujini v času prejšnje vlade in je sedaj povzročala propadanje številnih podjetij, še predvsem s področja gradbeništva. Pahorjeva vlada je ta »ogenj« prednostno (in ne vedno posrečeno) gasila z zadolževanjem v tujini, to pot ne bank in podjetij, pač pa države v ožjem smislu. Te njene aktivnosti se odražajo v naslednjih številkah: v času pretežno Pahorjeve vlade, to je v letih 2009 do vključno l2012, se je javni dolg Slovenije povečal od 3,7 na 11,1 mlrd evrov, to je za 7,4 mlrd, sočasno pa se je zadolženost domačih bank do tujine znižala od 17,9 na 9,9 mlrd, to je za 8,0 mlrd. Da ta politika kriznih razmer ni mogla sanirati, se je tudi takrat vedelo, je pa veliko pripomogla, da smo gospodarsko preživeli.
Prepotrebnih strukturnih reform se je po mnenju Pezdirja resno lotila šele druga Janševa vlada, ki je v letu 2012 nasledila Pahorjevo, v letu 2013 pa jih je nadaljevala vlada A.Bratušek. Predvsem Janša naj bi zato bil zaslužen, da smo uspešno izšli iz krize. Tudi v tem primeru se mnenju Pezdirja ne pridružujem. Reform se je namreč Janševa vlada lotila neoliberalno, predvsem pa po navodilih, ki so prihajala iz tujine in so se bolj kot za naše zavzemala za koristi tujega finančnega kapitala. Med njene dosežke je smiselno uvrstiti predvsem naslednje: a)izvedli smo temeljito sanacijo državnih bank, vendar na način, ki je pravno močno sporen in za državo zelo škodljiv; b)pristali smo na zahtevo, da bomo sanirate banke hitro prodali, pri čemer se je v naprej vedelo, da so njihovi potencialni kupci predvsem veliki ameriški finančni skladi in jih bomo prodali pod pogoji, ki bodo njihovim novim lastnikom prinesli izjemne dobičke; c)zavezali smo se, da bomo pospešeno privatizirali več za tujino zanimivih podjetij in v okviru tega smo med drugim prodali ljubljansko letališče, ki je sedaj posredno v lasti nemške države; d)učinkovito, tudi z ustrezno dopolnitvijo ustave, smo omejili domačo proračunsko porabo in s tem predvsem prizadeli socialno državo.
Rezultati gornjih reformnih aktivnosti so pretežno škodljive narave, najbolj problematično pa se odražajo v zunanji zadolženosti države. Njena skupna zadolženost se je v letih 2013 in 2014 sicer povečala le za 4,7 mlrd evrov, pri tem pa je javni dolg porastel kar za 12,3 mlrd, predvsem zadolženost bank pa se je dodatno opazno znižala. Skupni javni dolg države je tako ob koncu leta 2014 znašal 23,4 mlrd evrov, kar je 19,6 mlrd več, kot ga je bilo v letu 2008, to je 6 let prej. Porast tega dolga je predvsem posledica nerazumnega zadolževanja v tujini, ki se nam je zgodil v času prve Janševe vlade, državo pa bo še dolgo resno obremenjeval
Za zaključek le še to. Slovenija je danes v primerjavi z večino držav vzhodne Evrope razvojno v slabšem položaju, kot je bila pred desetimi leti. Odgovorne za to so predvsem vlade, ki smo jim v tem času prepustili upravljanje države. Te so delale (dopustile) številne napake, med večje pa kaže uvrstiti prav te, ki jih izpostavlja ta zapis.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 21.10.2018