Objavljamo dva članka dveh uglednih, mednarodno uveljavljenih Slovencev o krutih genocidnih vojnah, s komentarjem Emila Milana Pintarja o naši sokrivdi in zahtevi civilne družbe do naše, Slovenske, zunanje politike.

Članka Rudija Rizmana in Uroša lipuščka sta ne samo zelo aktualna v tem trenutku, temveč tudi zelo pomembna, vsaj iz dveh razlogov: oba se dvigata nad prvinski, nagonski čustven odziv svobodomiselnih ljudi nad masakrom izraelske soldateske v Gazi in vprašanje izraelsko – palestinskega konflikta postavljata v zgodovinski in geopolitični okvir. In drugič, njuna objava v slovenskih medijih vendarle kaže, da se tudi v Sloveniji odpira nekaj malega prostora za ljudi, ki ne sprejemamo papagajskega ponavljanja ameriških laži o ukrajinski vojni in bližnjevzhodnem konfliktu.
S tem pa nehote (in verjetno zato v člankih ne dovolj tematizirano) odpirata vprašanje, kaj lahko storimo oz. kaj smo dolžni storiti. Seveda, če se zavedamo, da bi večino nasilja tako na osebni kot državni ravni lahko preprečili, če »tiha večina« ne bi bila tako zelo tiha, tako molčeča, obrnjena vstran ali v nebo, ko nasilje šele grozi.
Najprej je nujno, da slovenska zunanja politika korigira svoja stališča in neha trobiti v en rog z agresorji vseh vrst. To lovljenje drobtinic z imperialistične mize ne samo, da je nagnusno, temveč tudi ničesar ne prinaša (razen mogoče posameznikom, ki lovijo mednarodne kariere). Drugič, če tej politiki še ostaja kaj »državniškega«, bi morala razmisliti:

• Da se zamrznejo diplomatski odnosi z Izraelom, dokler ta izvaja brutalno nasilje nad Palestinci;
• Da Slovenija v OZN sproži zahtevo po oblikovanju palestinske države in njenem zavarovanju z modrimi čeladami;
• Da zahteva oblikovanje posebnega mednarodnega sodišča za vojne zločine na Bližnjem vzhodu, kot se je to zgodilo v podobnih primerih genocida.

Če slovenska zunanja politika ni sposobna resetiranja, izbrisa svoje dosedanje  nevarne enostranske zaletavosti v izjavah in dejanjih, zaradi katerih smo moralno so-krivi žrtev v Ukrajini in klanja na Bližnjem vzhodu, potem je res obžalovanja vredna in ne zasluži naše podpore in zaupanja. Če ni sposobna reprogramiranja svojih stališč, je verjetno skrajni čas, da se resetira kar Ministrstvo za zunanje zadeve.

Emil Milan Pintar