Javna hiša Slovenija

Javna hiša Slovenije (JHS) je naslov knjige, ki sta jo napisala in lani objavila Franci Demšar in Renata Zatler. V njej najdemo prepričljive razlage o tem, kaj je narobe z našo državo, da smo z njo vse manj zadovoljni, pa tudi o tem, kaj naj bi spremenili, da nam bo šlo v prihodnje bolje in se bodo drugi lahko zopet po nas zgledovali. O knjigi v javnosti ni veliko slišati. Ugledni ekonomist Damijan meni, da bi jo vladajoča politika morala jemati »kot katekizem za spremembe v javnem sektorju«, dejansko pa v zadnjih tednih, ki so bili obeleženi z volitvami in napovedovanjem, kaj vse bodo politiki v prihodnje postorili za skupno dobro, o rešitvah, ki jih knjiga ponuja, ni bilo nič slišati. Zato naj ne bo odveč, če v naslednjih vrsticah kratko predstavim, kako sam dojemam ključne vsebine tega, kar sta Demšar in Zatlerjeva zapisala.

Osrednje izhodišče knjige je, da Slovenci svojo državo izjemno slabo upravljamo. Na njeni 8 strani najdemo tako naslednjo misel: »Vlade ne delajo za skupno dobro, pač pa pogosto celo o strateških vprašanjih države odločajo z vidika delitve plena«. In malo naprej: »Ključna sta dva problema – nesposobnost vladanja in uveljavljanje lastnih interesov«. Za tako nesprejemljiva ravnanja jenajveč kriva veljavna politična ureditev, ki upravljanje države obravnava kot monopol vsakokratne vladne koalicije, volivcem pa močno omejuje vpliv na to, katerim političnim elitamnaj ta monopol pripada. Kar zadovoljivo bi se ga odpravilo – monopol namreč – z rešitvijo, ki vključuje naslednje temeljne usmeritve:
a) Organizacijsko naj se pri upravljanju aktivnosti države dosledno loči med vodenjem in nadzorom, pri čemer je nadzor vodenju nadrejen in tudi sprejema ključne upravljavske odločitve.
b) Glasovalne pravice (moč odločanja) naj v organu nadzora pripadajo predstavnikom treh interesnih skupin: vlada, ki zastopa splošne interese, zaposleni, uporabniki storitev.
c) Pri kadrovanju organov nadzora in vodenja se naj dosledno upošteva, da morajo kandidati za te organe imeti primerne vodstvene izkušnje, etično pa morajo biti neoporečni.

Naj na primeru SDH, ki upravlja večino državnega premoženja v gospodarstvu, pokažem, kako naj bi se ob upoštevanju gornjih usmeritev oblikovalo njegov nadzorni svet (NS), to je osrednji organ upravljanja. Danes ima ta 5 članov, vse pa imenuje vlada in ti upravljajo državno premoženje tako, da je to postalo eno osrednjih gojišč korupcije in klientelizmav državi. Po gornjih usmeritvah naj bi imel NS SDH 9 članov: tri naj bi imenovala vlada, tri zaposleni oziroma njihovi zastopniki (enega v SDH zaposleni, dva Zveza sindikatov), tri Gospodarska zbornica kot zastopnik interesov gospodarstva, vezanih na poslovne aktivnosti SDH. Vsi člani NS bi morali imeti večletne uspešne vodstvene izkušnje (praviloma v gospodarstvu), njihova etičnost pa naj bi v nobenem pogledu ne bila vprašljiva. Ob takem NS bi podjetja v državni lasti poslovala uspešneje, pri privatizaciji ne bi doživljali nedopustnih polomij (primeri: letališče Ljubljana je posredno v lastni nemške države, s prodajo Mercatorja smo si zadali avtogol, NKBM smo prodali za smešno nizko ceno,..), predvsem pa bi imeli bistveno manj korupcije, ki deluje v družbi podobo kot rak v živem organizmu.

Monopol vladajoče politike povzroča še več škode kot pri upravljanju državnega premoženja pri upravljanju javnega sektorja (državna uprava, javne agencije, zavodi, skladi …), posledice pa se kažejo v raznih oblikah; ena najbolj resnih je razvojno zaostajanje Slovenije tudi za nekaterimi evropskimi državami, ki so nas pred leti še imele za vzor, v javnosti najbolj zapažena pa je slej ko prej krizajavnega zdravstva. Tudi v tem primeru naj bi se monopol politike odpravilo z uveljavitvijo zgoraj navedenih usmeritev, torej smiselno enako, kot v primeru SDH. S to spremembo se bi pričela učinkovitost javnega sektorja hitro popravljati – danes tu zaostajamo za vsemi državami EU z izjemo Hrvaške, Grčije in Cipra –, to pa bi se odrazilo tudi v pospešenem razvoju države.

Slovenija ima ta čas spodobno tekočo gospodarsko rast, pretežno po zaslugi dejavnikov, za katere si vladajoča politika ne more pripisati skoraj nobenih zaslug. Razvojno pa smo še vedno v krizi in z njo se bomo lahko resno spoprijeli šele po tem, ko nam bo uspelo krepko omejiti monopol, ki ga imajo danes politične elite pri upravljanju države. Kako naj bi to storili, zvemo, kot rečeno, veliko uporabnega iz knjige JHS, a žal bo ta možnost ostala slabo neizkoriščena. Kdor enkrat okusi sladkost monopola oblasti, se mu namreč zlepa ne bo odrekel in zato ne preseneča, da se vse politične stranke v svojih programih in ravnanjih dosledno izogibajo osrednjega problema, ki ga imamo, to je sistemsko neprimerno urejeno upravljanje države. Ker pri njegovem reševanju na politiko ne gre računati, se ga bo morala aktivno lotiti civilna družba. Osrednjo vlogo naj bi pri tem prevzele njene že delujoče velike organizacije, to so predvsem Zveza sindikatov ter Zveza upokojencev. Če tudi te možnosti ne bomo znali ali hoteli izkoristiti, prihodnost naše države vsaj za večino res ne bo obetavna.
Andrej Cetinski, Sinteza, 15.7.2018

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.