Dokapitalizacija komunizma

Pod gornjim naslovom je dr.T.Hribar objavil daljši prispevek, v katerem razgalja nedemokratičnost in tudi siceršnjo nesprejemljivost socializma, kakršnega je bivša Sovjetska  zveza razvila po oktobrski revoluciji in smo ga po drugi svetovni vojni nekaj let pridno posnemali tudi v Jugoslaviji. Zaključil ga je z naslednjo mislijo, citiram: »Dandanašnje  obnavljanje zahteve po komunistični revoluciji je zato povsem neodgovorno. Zločinsko.«. Članek ni ostal brez odzivov. Tri tehtne je sobotno Delo objavilo 29.12.2018. Dva od njih  – avtorja sta F.Halas in A.Pelko –  sta dokaj kritično dojela Hribarjevo pisanje, tretjega pa je pripravil mmag. M.Cerar in njega je Hribar navdušil, saj mu med drugim ponuja  potrditev lastnega spoznanja o tem, kako nevarna je naša stranka Levica, ki bi jo bilo potrebno po njegovem kar prepovedati. Ti odzivi kažejo, da Hribarjevo pisanje razdvaja, kar seveda ni dobro; o tem, kaj naj bi bilo temu  vzrok, nekaj več v naslednjih vrsticah.

Po oktobrski revoluciji, to je po letu 2017, je bivša Sovjetska zveza po usmeritvah K. Marxa razvila nov družbeni sistem, poznan z imenom socializem. Tega je po drugi svetovni vojni uvajala tudi Jugoslavija, vendar je po sporu s SZ ubrala lastno pot razvoja socializma. Nekaj let je bil ta razvoj precej nejasen, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa se je do te mere izoblikoval, da ni bilo več dvoma, da gre dejansko za nov tip socializma. Tako ni dvomov glede tega, da smo poleg »sovjetskega« v prejšnjem stoletju poznali tudi »samoupravni« socializem. Bistvena razlika med njima je bila, da je sovjetski socializem dosledno zavračal tržno gospodarstvo, samoupravni pa ga je sprejel kot ključno sistemsko rešitev za urejanje ekonomskih razmerij v državi, pri čemer je upravljavske pravice, ki gredo v tržnem gospodarstvu lastnikom podjetij, prenesel na njihove zaposlene. Zaradi uvedbe trga se je samoupravni socializem vse bolj razlikoval od sovjetskega, še predvsem v naslednjem:

– Samoupravni socializem je bil ekonomsko veliko učinkovitejši, kar je pospeševalo splošen razvoj države in omogočalo tudi vse večje blagostanje prebivalstva. Njegovo učinkovitost je sicer bila nekoliko prizadeta, predvsem zaradi ne dovolj učinkovitega upravljanja države ter omejenega delovanja trga kapitala, vendar se je tudi te nedorečenosti postopoma popravljalo.

Jugoslavija je sicer ohranila enostrankarski sistem, a je avtoritarnost te vladavine postopoma slabila, stvarne demokracije pa je bilo vse več. Demokratičnost sistema se je med drugim odrazila v tem, da smo Jugoslovani lahko brez omejitev masovno potovali v tujino, medtem ko je bilo to na primer v sosedni Madžarski s sovjetskim socializmom nepredstavljivo.

Gornje ocene samoupravnega socializma očitno niso slabe. Zaradi njihove verodostojnosti je prav, da navedenem nekaj podatkov o tem, kako sem ta sistem sam doživljal. Najprej naj rečem, da sem vedno zavračal avtoritarno vladavino in sem zaradi tega v študentskih letih imel z oblastjo kar nekaj težav. Tudi ponudbe, da se včlanim v takrat edino politično stranko, sem dosledno zavračal. Ne glede na to svojo usmerjenost mi politika po letu 1963 ni delala težav, ko sem deloval kot član vodstva v nekaj večjih slovenskih podjetjih. Naj ne bo odveč, če iz tistih časov navedenem izkušnjo, ki veliko pove o naravi samoupravnega socializma. V enem od podjetij, kjer sem delal, smo v šestdesetih letih uvedli posebno obliko delavskega delničarstva, v drugem – šlo je za večji poslovni sistem – pa smo nekaj let kasneje povezanost in soodvisnost podjetij podprli z obsežnimi kapitalskimi povezami. To so bili prijemi, tipični za kapitalizem in znanci so mi organizirali razgovor s Kardeljem, prvim ideologom samoupravnega socializma, ki bi naj presodil o njihovi primernosti. Kardelj jih je v večurnem razgovoru ugodno ocenil in nas opogumil, da s takimi rešitvami tudi v naprej bogatimo samoupravni socializem.

Naj se sedaj vrnem k T.Hribarju. Temu, kako v svojem članku opisuje razvoj v Sovjetski zvezi po oktobrski revoluciji, ne oporekam. Žal pa je zadevo predstavil tako, da naj bi vse našteto veljalo tudi za samoupravni socializem in torej bralcu ni ponudil jasne razmejitve med enim in drugim sistemom. To pa je napaka, ki se lepo odraža v že objavljenih odzivih na njegov članek, ki jih zgoraj omenjam. Napaka žal ne bo ostala brez posledic. Kakšne naj bi te bile, že nakazuje v svojem odzivu mmag. M.Cerar. Verniki neoliberalizma in desno usmerjeni politiki namreč v pisanju T.Hribarja lahko prepoznajo močnega ideološkega podpornika, ki jim je še kako dobrodošel v času, ko se neoliberalni kapitalizem vse bolj potrjuje kot nevzdržna ureditev. Še predvsem pa se s tem le še poglablja razdvojenost nas Slovencev, kar vse bolj postaja prava nacionalna nesreča.

Andrej Cetinski, 30.12.2018

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.