Ddr. Rudi Rizman, profesor sociologije in političnih ved na univerzi v Ljubljani in Bologni, je napisal članek o Neoliberalizmu in potrebnih političnih spremembah. Izhaja iz dobro znanih dejstev:

1. Še leta 2000 so socialni demokrati (ali socialisti) sestavljali vlade v desetih od petnajst vlad v tedanji Evropski uniji, medtem ko vodijo danes, ko se je število članic EU povečalo na 28, vlado le še v dveh državah, v sedmih pa so koalicijski partnerji.
2. Blair je za velike honorarje svetoval avtokratom na Bližnjem vzhodu in v državah nekdanje Sovjetske zveze, Schröder se je praktično zaposlil pri avtokratu – Putinu, medtem ko je Clinton prejemal bajne honorarje za svoja predavanja in svetovanja na Wall Streetu.
3. Deset let po finančni krizi se neenakosti med ljudmi še naprej močno povečujejo. Po letošnjih podatkih švicarskih bank se je število superbogatašev (ultra-high-net wealth individuals – UHNWI), ki razpolagajo z najmanj petdesetimi milijoni dolarjev, v Veliki Britaniji povzpelo na 4670, kar je za 8,5 odstotka več kot v zadnjem letu.
4. Klasični delavski razred iz časov Henryja Forda že nekaj časa ne obstaja več, s tem pa je oslabila tudi moč delavskih sindikatov. Za te sociološke spremembe tradicionalna levica ni iznašla prepričljive politične naracije, posledično pa je tudi izgubila volivce.

“V zadnjem času se v Evropi ponovno dogajajo tektonske politične spremembe, ki napovedujejo, da bodo še bolj prelomne in usodne kot tiste pred slabimi tremi desetletji – 1989. Prihajajo nove generacije, ki bodo šele iz zgodovinskih učbenikov zvedele, da je Evropa po drugi svetovni vojni temeljila na dveh stebrih demokracije – na socialdemokratskem in konservativnem (ljudskem). Ta čas sta oba nekdanja politična mainstreama v pospešenem prostem padu, ki mu ni videti konca… A razsvetljensko domišljene alternative in ideje obstajajo in čakajo, da jih bo (ne)kdo vzel resno.” – članek