Spoštovani poslanci!
Smo aktivni državljani, ki nam je mar  za naš jezik in kulturo,  temelja težko priborjene  državnosti. Zdaj jezik ogrožamo še sami s svojo pravno ureditvijo, zato smo se odločili, da izrazimo veliko ogorčenje glede predloga za sprejem uzakonitve manjšinskih pravic za narode bivše Jugoslavije, ki bivajo v Sloveniji, ter predloga in uzakonitve pravice izbire jezika, v katerem bi se učenci, dijaki in študenti želeli izobraževati, oz. pravice do učenja svojega maternega jezika in kulture v okviru izbirnih vsebin  v osnovni šoli. Posledice uzakonjenja teh dveh predlogov bi bile za naš že tako identitetno ogroženi narod katastrofalne.  Ne samo v izvedbenem smislu (poučevanje v 6 dodatnih jezikih v osnovni šoli, morda celo v vrtcu), ampak tudi v identitetnem smislu:
Upamo, da se zavedate, da s takimi pravnimi rešitvami kršite 3. člen ustave RS, ki pravi: “Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe.”
Nadalje pa v 11. členu ustava določa:  “Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina. Na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina.”
Ekonomski migranti niso nikdar niti v EU niti v ZDA postali avtohtona manjšina, tako tudi ne morejo postati na našem ozemlju. Pomembneje je, da se ukvarjate z zagotavljanjem pravic avtohtonih manjšin  Slovencev na ozemlju, ki je sedaj zunaj Slovenije, saj so Slovencem kratene pravice v vseh sosednjih državah.
Sklicevanje na mednarodne resolucije in opozarjanje na diskriminacijo ekonomskih migrantov iz  republik nekdanje Jugoslavije je več kot za lase privlečeno; nikjer v sodobnih demokracijah niso ekonomski migranti tako visoko na družbenih lestvicah in tako vpeti v vse pore družbe kot pri nas, tudi kulturno lahko svobodno ustvarjajo. Nihče jih ne diskriminira. Slovenski jezik pa je vrednota in je temelj obstoja slovenskega naroda, obstoja naše tradicije ter obstoja naše države, zato se z njim ni igrati.
Edino smiselno in prav bi bilo, da poskrbite za čim boljše pogoje integracije legalno priseljenih in njihovih potomcev, da se  le-ti čim prej naučijo slovenskega jezika in se poučijo o slovenski kulturi ter se tako enakopravno vključijo v slovensko družbo in izobraževalne procese. Tako to počnejo na primer v Italiji, Avstriji, Nemčiji in Švici, po katerih se radi zgledujemo! Prisluhnite končno že obupanim in nemočnim ravnateljem in učiteljem, ki imajo v šolskih klopeh ogromno otrok, ki se zaradi neznanja jezika sploh ne morejo vključiti v pouk. Strokovnjaki z ministrstva in fakultet, ki nimajo nikakršnega stika z resničnim dogajanjem na šolah, menijo, da bi pripravljalnice slovenskega jezika pomenile segregacijo, učitelji pa trdijo, da se segregacija učencev tujcev dogaja ravno sedaj!
Seveda nihče ne nasprotuje, da se posamezne skupnosti samoorganizirajo in v okviru svojih združenj ohranjajo svoj jezik in kulturo, tako kot to počno Slovenci povsod po svetu. Vendar pa morajo hkrati vsi priznavati prevladujočo kulturo in jezik države, kamor so se preselili.
Tudi v vseh državah nekdanje Jugoslavije se nahaja številna slovenska manjšina, ki se samoorganizira v društvih, a tem državam še na pamet ne pade, da bi jim priznale pravico do izobraževanja v slovenskem jeziku v javnem šolskem sistemu. Kolikor vemo, je tudi državna podpora samoorganiziranim društvom slaba. Celo na Hrvaškem, kjer po popisu iz leta 1910 obstaja ogromna avtohtona slovenske manjšina, jim izobraževanja v slovenskem jeziku v javnem izobraževalnem sistemu ne omogočajo niti v fakultativnem smislu.
Če bi se že odločali za večjo podporo javno podprtemu fakultativnemu pouku jezikov in kulture nekdanje Jugoslavije v okviru samoorganiziranih skupnosti, torej v okviru nevladnega, ne pa javnega sektorja, bi bilo to lahko samo na podlagi dvostranskih sporazumov,  v okviru katerih bi posamezna država omogočila enako učenje slovenski manjšini v  njihovi državi.
Ali smo res  tako malo zavedni,  da bomo potem, ko smo končno pridobili samostojnost, za katero so se stoletja borili naši predniki, spremenili v neko multikulturno državo?
Opozarjamo vse poslance, da boste osebno odgovorni za posledice, če boste glasovali za takšne zakone, kajti narodovega mandata za to nimate!
Prav bi bilo, da bi se zavzeli za to, da bi v vzgojni proces od vrtca do srednje šole uvedli več  spoznavanja naših korenin, naše bogate kulturne dediščine, naših vrednot, naših običajev, skratka –  naše identitete. Ljudstvo, ki ne pozna svojih korenin in ne spoštuje svojega jezika, se lahko hitro izgubi v viharjih zgodovine!
Iniciativa  za ohranjanje slovenskega  jezika in identitete

Novinarka Vida Kocjan je v mediju Nova 24TV, ki se oglašuje kot »Prvi v službi resnice«, objavila članek:  Kako kraljica aneksov deli milijone gradbenim baronom. Berite tukaj.

Avtor članka o napovedanih spremembah davčnega sistema Bina Kordež pride po natančni analizi do spoznanja, da si bistvenih odstopanj niti ne moremo privoščiti. Avtorjeva ocena je, da bo ustanovljena vladna delovna skupina na koncu predlagala nekaj manjših korekcij brez pravega učinka, ker je ob ohranitvi vseh upravičenj potrebno ohraniti tudi davčne obremenitve. Novih davčnih virov pa ni videti, ali pa so skoraj zanemarljivo majhni.
Zapiše tudi, da številke in primerjave kažejo, da naš davčni sistem ni hudo zgrešen.

Članek je tukaj!

Že nekaj časa opazujem vaše vodenje slovenske zunanje politike. Z njim sem globoko ne strinjam, predvsem zaradi vaše nenačelne politike, ki jo izkazujete v odnosu do različnih držav. V mislih imam vaš odnos do Rusije in Izraela. Do prve ne morete zakriti svojega sovraštva, do druge pa ne svoje podrejenosti in hinavstva. Da, hinavstvo veje iz vaših besed, ko govorite o genocidu v Gazi in Palestini na splošno. Vse kar ste bili doslej sposobni izustiti je, da morajo morilci (tako jih imenujem jaz, ne vi) svoje zločine početi malo bolj v rokavicah. Skupaj z EU niste naredili še nobenega resnega dejanja, ki bi pokazal, da v resnici nasprotujete masakru v Gazi, medtem ko so ukrepi do Rusije skoraj vsak dan na dnevnem redu. Ta vaša nenačelnost in nenačelnost EU se kažeta tudi v odločitvi, da pošljete vojsko nad jemenske Hutije, ki so še edini, ki zares pomagajo Palestincem. S tem ste se s svojo politiko postavili na stran morilcev! Pritisnite na Izrael, da neha s pomori v Gazi, pa bojo tudi Hutiji nehali napadati ladje.

Če sem do sedaj še nekako zadrževal, da vam ne pišem, je zadnje vaše dejanje podrlo vse zavore.

Na zagovor ste poklicali ruskega veleposlanika zaradi smrti ruskega oporečnika Navalnega. To bi bilo v normalnih časih morda le nekoliko nenavadno, saj kaj takega običajno ne počnete (nisem opazil, da bi npr. povprašali, kako je z že desetletje zaprtim Julianom Assangeem ali kakšnim drugim oporečnikom, ki jih je v svetu precej). A v teh norih časih,  ko so v Izraelu masakrirali že 30 tisoč civilistov, o vašem klicu veleposlaniku Izraela na zagovor ni duha ne sluha. To vaše ‘nedejanje’, ta vaša dvojna merila so neskončna sramota za vas in žal tudi za vso Slovenijo! Pokazali ste, da je za vas pomembnejši en človek, ki z vami deli politično prepričanje, kot pa 30 tisoč pomorjenih ljudi, ki imajo nekoliko drugačno barvo kože in vero. Temu lahko rečemo rasizem!

Mene je sram!

Zato vas javno sprašujem:

Ali vas ni nič sram?

P.S.: Vprašanje je namenjeno tudi Vladi Republike Slovenije in koalicijskim strankam.

Matjaž Hanžek,

Nekdanji varuh človekovih pravic

Pod gornjim naslovom je Objektiv dne 10.2 2024 objavil obširen članek, v katerem njegov avtor Aleš Gaube predstavlja  mnenja nekaterih intelektualcev pa tudi evropskih državnih politik  o tem, kako se odzvati na grožnjo, ki jo za EU predstavljajo imperialne ambicije Rusije. Med njimi izstopa mnenje sociologa Rudija Rizmana, ki ruske grožnje ne zaznava in med drugim pravi, da evropske politike, ki pozivajo na vojno z Rusijo, očitno izgubljajo stik z realnostjo. Podobno menim tudi sam in zakaj me ruska agresivnost manj bega kot ravnanje evropske politike do Rusije, bom poskušal pojasniti v naslednjih vrsticah.
Tisti, ki Rusiji pripisujejo agresivnost, to mnenje predvsem utemeljujejo z agresijo, ki jo je ta država izvedla februarja leta 2022 na Ukrajino. To dejanje zagotovo zasluži obsodbo, pri njegovem vsebinskem vrednotenju pa je vendarle potrebno upoštevati, zakaj  je do njega prišlo. Konkretno:  je  agresija na Ukrajino odraz imperialnih ambicij Rusije ali pa je bila s strani Ukrajine neposredno izzvana? Osebno menim, da je bila izzvana, argumenti, ki govorijo temu v prid, pa so  po mojem predvsem v naslednjem. Leta 2014 je bil v Ukrajini ob podpori zahodne politike izveden državni udar. Politično oblast je z njim prevzela skupina ljudi, ki je pričela številčno rusko prebivalstvo (okoli 8 milijonov ljudi) obravnavati na način, ki je v Evropi poznan kot nacifašizem. To je izzvalo državljansko vojno, ki  naj bi se jo končalo z mirovnim  sporazumom Minsk 2 iz februarja 2015; ta naj bi ruskemu prebivalstvu zagotavljal običajne demokratične pravice, Ukrajina pa se je z njim tudi zavezala, da se ne bo pridružila Natu. Žal Ukrajina ob polni podpori zahodne politike sporazuma ni spoštovala, kar sta lani potrdila tudi takratna nemška kanclerka Merkel in francoski predsednik Hollande, oba  sopodpisnika sporazuma. Ukrajinska politika  je za tem še zaostrila ravnanje z ruskim prebivalstvom, višek te fašistoidnosti  pa odraža njen Zakon o avtohtonih narodih, ki ga je sprejela sredi leta 2021 in je rusko prebivalstvo proglasil za drugorazredne državljane, žide pa na primer za avtohtone. Če bi Ukrajina Sporazum Minsk 2 spoštovala, do ruske agresije  zanesljivo ne bi bilo prišlo. Žal pa se je zgodila  in je hitro prerastla v krvavo vojno. Rusija je bila pripravljena vojno hitro zaključiti, o čemer priča carigrajski predlog mirovnega sporazuma iz leta 2022, ki pa ga Ukrajina po nalogu Zahodne politike ni smela podpisati. Tudi v intervjuju z ameriškim novinarjem, ki ga je imel pred nekaj dnevi, je ruski predsednik Putin dovolj nedvoumno povedal, da se Ukrajinsko lahko hitro konča, če se le ZDA tako odločijo.
Spričo gornjih navedb ne gre dvomiti, da je bla vojna v Ukrajini izzvana, celotno dogajanje pa so predvsem usmerjale ZDA. O motivih, zakaj so to počele, lahko zgolj domnevamo. Sam menim, da so imele pri tem osrednjo vlogo predvsem  naslednji   dejavniki. ZDA so imele ves čas po drugi svetovni vojni prevladujočo vlogo v svetu, ta njihov primat pa je vse bolj ogrožen. Ogroža ga predvsem Kitajska, saj ta postaja gospodarsko najmočnejša država in tudi njena politična vloga je vse večja. Zadnje desetletje in še kaj več pa se  je rojeval še en dejavnik, ki bi politični prevladi ZDA lahko resno škodil. Gre za vse intenzivnejše gospodarsko sodelovanje med EU in Rusijo, še posebno pa za vse večjo energetsko odvisnost EU od  Rusije. Ta njuna povezanost je že slabila vlogo Nata, ki je sicer predvsem orodje, s katerim si ZDA politično podrejajo EU. Te zadrege ZDA je Ukrajinska vojna učinkovito razrešila. Da bo tako tudi čim dlje ostalo, lahko veliko pomaga zaskrbljenost evropske javnosti, ki bi jo naj ogrožala ruska agresivnost in v  naslednjih let  obeta nove vojaške spopade, še posebno v primeru, če bo Rusija iz sedanje vojne v Ukrajini izšla kot zmagovalka.  Zato se nevarnost, ki jo naj bi  za EU, še predvsem pa za baltiške države, predstavljala Rusija, v javnosti močno propagira.
Z Ukrajinsko vojno so ZDA nedvomno učinkovito zadovoljile nekatere svoje politične interese. Jim pa ta vojna prinaša tudi ekonomske koristi, pa ne zgolj s tem, ko je krepko zaposlila njeno orožarsko industrijo. Nič manj pomembno ni, da je sedaj energetska  oskrba EU v nemajhni meri od njih odvisna. Ta oskrba je tudi  bistveno dražja od dosedanje ruske, kar slabi konkurenčnost evropskega gospodarstva in še kako koristi ZDA.
Poleg same Ukrajine je vojna, ki poteka na njenih tleh, predvsem ekonomsko močno prizadela EU. Zakaj jo njena politika kljub temu tako zavzeto podpira, je vprašanje, za katerega ni lahko ponuditi zadovoljiv odgovor. Sam ga predvsem zaznavam v resni  krizi demokracije, ki jo  je povzročil  neoliberalizem, to je prevladujoča, interesom kapitala  prilagojena politična usmeritev. Spričo oslabele demokracije sedaj upravljanje evropskih držav poleg kapitala po večini obvladujejo ljudje, ki tej zahtevni nalogi ne po znanju in tudi etično niso dorastli, zunanja grožnja, kakršno naj bi za vse nas predstavljala Rusija, pa jim je spričo njihove upravljavske neučinkovitosti očitno dobrodošla.
Andrej Cetinski, Ljubljana

V 5.številki Mladine z dne 2.2.24 je na 41. strani z velikimi črkami navedeno naslednje mnenje: “Dva človeka sta uničila svetovni red, Donald Trump in Vladimir Putin”. Izrekel ga je Vojko Volk v intervjuju, objavljenem v isti številki. Volk je poklicni diplomat, danes pa deluje kot svetovalec premiera Goloba. Njegovo politične ocene, ki jih preko intervjuja sporoča javnosti, slej ko prej niso v nasprotju z uradno politiko slovenske vlade in tako naj bi bili sedaj tudi državljani bolje poučeni o tem, kaj naj bi bilo poreklo politične zmedenosti in nasprotovanj, tudi vojaških, ki jih danes zaznavamo v svetu. Za ves kaos naj bi bila po mnenju Volka predvsem kriva Trump in Putin.
V isti številki Mladine najdemo na strani 46 še eno mnenje o Donaldu Trumpu, zapisal pa ga je v svoji redni kolumni Ntoko. Tako pravi, citiram: “….Donald Trump se po obdobju Bidnove kaotične zunanje politike ameriški javnosti kaže kot resen državnik – človek, ki bo znal skleniti dobre kupčije s tujimi voditelji“. V tem primeru je torej Trump predstavljen kot politik, ki utegne, če bo v jeseni izvoljen, odločilno spremeniti sedanjo nerazumno, predvsem na sovraštvu do Rusije zasnovano zahodno politiko.

Pred seboj imamo torej dve povsem nasprotujoči si mnenji o Trumpu. Med bojeviteži, ki so po naravi bolj naklonjeni nasprotovanju (sovraštvu) med ljudmi kot sodelovanju, je gotovo nemalo takih, ki brez zadržkov pritrjujejo mnenju Vojka Volka, še posebno ko gre za njegovo oceno Putina. Večina Slovencev pa nedvomno drugače ocenjuje vzroke za današnje kaotične razmere v svetu; tudi ljudem, ki se s politiko veliko ne ukvarjajo, namreč ni težko zaznati, da jih predvsem povzroča agresivna ameriška politika ob nerazumni podpori EU. Agresivnost ameriške politike celoviteje in prepričljivo predstavlja Ntoko v že omenjeni kolumni. Ko jo človek pazljivo prebere, se mu vsiljuje vprašanje, ali je volilna zmaga Trumpa res še edino upanje, ki nam preostaja.

Ko bi le naša politika zmogla dovolj razsodnosti in o tem resno razmislila, pa potem tudi primerno ravnala–!?

Andrej Cetinski, Ljubljana, 8.2.2024

V oddaji INTERVJU je novinarka Vida Petrovčič gostila športnega psihologa prof. dr. Mateja Tuška, ki v sproščenem pogovoru pove nekaj »zelo težkih resnic«. Med drugim govori tudi o tem:

Imamo dva dela Slovenije, dve Sloveniji, ki med seboj sploh ne komunicirata. Nujno je najti ljudi, ki bodo ta dva dela Slovenije skrpali skupaj.

Če želimo uspešno Slovenijo, rabimo odgovorne ljudi, ki se bodo znali pogovarjati in sprejemati kompromise. Politiki in stranke, ki že v programih razdvajajo in niso pripravljeni poslušati nasprotni stališč, ne bodo Slovenije pripeljali v lepšo prihodnost.

Politične stranke, bi morale pozivati k združevanju. Namesto povezovanja imamo tudi politike, ki govorijo čiste laži. Imamo tudi nevladne  organizacije, ki niso kompetentne.

Državo bi morali voditi ljudje, ki imajo telefonski dostop do vseh velikih svetovnih voditeljev. Mi pa smo dovolili, da so prišli na oblast ljudje, ki niti po stroki, niti po izobrazbi, niso kompetentni, izkušenj nekateri sploh nimajo. Tu gre seveda za kratkovidnost volivcev, ki ne razumejo, da če je klub težko voditi, če je podjetje težko voditi, potem je seveda najtežje voditi državo. In tu bi morali imeti najbolj kompetentne ljudi, ljudi, ki imajo največ znanja in izkušenj.    

Vloga medijev je ključna. Mediji kreirajo javno mnenje. Bistveno lažje bi bilo, če bi imeli medije, ki bi bili nevtralni in objektivni. Za sogovornike naj povabijo le resnicoljubne in kompetentne državljane.

Prof. dr. Ciril Ribičič: »Dve čvrsto ukoreninjeni slabosti (centralizem in strankokracijo) je možno odpraviti, prvo z ustanovitvijo pokrajin, drugi pa z demokratizacijo volilnega sistema.«

Preberi kako!

Stavka zdravnikov zahteve Fidesa niso upravičene. Še bolj bi bila nesprejemljiva stavka v naslednjem tednu, saj bi v nasprotju z zdravniško etiko še bolj prizadela bolnike in podaljšala že tako predolge čakalne vrste. Novinarka Dela, Brigita Ferlič Žgajnar je 8. januarja letos v članku o zdravniških plačah objavila podatke AJPESA, da so se mesečne plače zdravnikov v zadnjem letu povečale povprečno za 871 evrov (18 odstotkov), npr. za višje specialiste na 5.565 evrov bruto. Če mlajši zdravniki zaradi povišanja plač za pet razredov prehitevajo starejše, naj jim znižajo plače za razred ali dva in s tem odpravijo plačna nesorazmerja.
Novembra lani so bili objavljeni javni podatki o 50 najvišjih izplačilih avgustovskih plač zaposlenim v javnem sektorju. Na lestvici je bilo znova največ zdravnikov – 43 od 50 ali 86 odstotkov. Največ je zaslužil okrožni državni tožilec, sledita višji policist in zdravnik. 43 zdravnikov je za mesec avgust 2023 prejelo od 16.270 evrov do 11.868 evrov bruto plače. Medtem ko je bil pri prvih dveh na lestvici vključen poračun plače za nazaj, je šlo pri plači tretjega najbolje plačanega javnega uslužbenca, zdravnika, za redno plačo z vsemi dodatki. Kirurg je z dodatnimi izplačili že v letu 2021 zaslužil 121 tisočakov.
Država je v velikih proračunskih težavah zaradi neurij in poplav v lanskem avgustu. Evropska komisija zahteva zniževanje primanjkljaja države. Slovenija gospodarsko zaostaja za rastjo primerljivih držav, kot so Estonija, Češka, Portugalska, Slovaška. Počasna rast produktivnosti ne omogoča nadaljnje rasti plač in sredstev za javni sektor. Naše plače so v primerjavi z njihovimi nominalno visoke, vendar imajo nižjo kupno moč. Sindikati bi se morali usmeriti na primerjave kupne moči in zniževanje življenjskih stroškov, ki jih je podražitev energentov zvišala, pocenitev goriv pa jih ni znižala.
Med 50 najbolje plačanimi sta bila tudi dva državna tožilca, ki stavkata skupaj s sodniki. Odločitev ustavnega sodišča o povečanju plač sodnikom je etično sporna. Sodišče dviguje plače kolegom sodnikom in pri tem prezre druge poklice, npr. visokošolske profesorje, ki imajo nižje povprečne plače od sodnikov. To je tako kot bi Zdravniška zbornica zaukazala vladi, da mora dvigniti plače zdravnikom ali kot bi rektorska konferenca zapovedala dvig plač visokošolskim profesorjem.
zasl. prof. dr. PETER GLAVIČ

Vesna V. Godina: Zdravniška in sodniška stavka sta samo preoblečeni pohlep elite

Pred časom smo lahko v na straneh Dela brali zanimiv članek o zaostajanju Evrope (Evropske Unije) v globalni tekmi z ZDA in Kitajsko. Izhodišče so bili podatki o gibanju deleža BDP v svetovnem gospodarstvu kot je prikazano na prvi sliki. Po podatkih Svetovne banke, delež Evrope v svetovnem BDP postopno upada in lani jo je prehitela tudi Kitajska. Na drugi strani pa Združene države svoj delež ohranjajo in če smo bili Evropejci z ZDA pred 15 leti približno izenačeni, je današnji BDP te države skoraj pol višji od BDP Evropske Unije.

Preberi strokovni članek Bineta Kordeža