Bi umrli za domovino?

Na jutrišnji dan pred sedemindvajsetimi leti smo imeli plebiscit. Od zdajšnjih 2 milijonov prebivalcev Slovenije, četrt milijona še ni bilo rojenih, četrt milijona pa jih še ni imelo volilne pravice; o tem, kar imamo, je tako odločala polovica zdajšnjega prebivalstva Slovenije. Takrat bi, če bi jih vprašali, večina rekla, da bi umrli za domovino; najbrž bi si le redki upali reči, da ne bi, ali da je vprašanje nesmiselno. Kaj bi isti volivci rekli zdaj? Pripravljenih, umreti za domovino, bi bilo manj, velika večina pa bi glasovala tako, kot je takrat, ne toliko za »stoletne sanje slovenskega naroda«, ampak, ker je bila želja po slovenski državi predvsem želja ohraniti življenjsko raven in izogniti se takrat že predvidljivim posledicam še bolj neracionalnih nacionalizmov v drugih delih Jugoslavije. Tudi “nazaj v Evropo”, spet nekakšne stoletne sanje malo pozneje, so bile pravzaprav le zasilni izhod; razumne alternative ni bilo. Najbrž tudi te sanje ne bodo zadnje.
– beri dalje!

2 odzivov na Bi umrli za domovino?

  1. Zdravo!
    Vsaka čast Jožetu Mencingerju!
    Tako sistematičnega zapisa o dogajanju v naši ljubi, mladi državi… še nismo videli.
    Seveda je to zapis zlasti o problemih.

    Za tiste pa, ki mislimo, da bi bilo potrebno (končno) tudi na državnem nivoju delovati dolgoročno (in ne samo strankokratsko kratkoročno in v službi turbokapitalizma) in zares v korist večine ljudi in v korist narave, pa je ta nabor problemov lahko izjemen izziv za naše delovanje, tako strokovnjakov, kot organizacij, civilnodružbenih in vseh ostalih (celo strank). Ne, da si konkurirajo, ampak, da se sistematično povezujejo in delujejo dolgoročno, etično… in, kot stalno ponavljam, v korist večine ljudi in v korist narave.

    Ta zapis Jožeta Mencingerja je lahko izhodišče za naše programe za lepšo bodočnost naše in prihodnjih generacij.

    Milan Bajželj

  2. Nihče ni umiral za “zdajnšnjo” domovino ampak za prihodno domovino, ki bo boljša, v kateri naši vnuki ne bodo sužnji in berači samo zato, ker so člani manjvrednega naroda oz. rase oz. družin brez pravih korenin. Kdor ni pripravljen umreti za tako domovino, ta je obsodil svoje vnuke v suženjstvo in izumrtje… Tudi take se najdejo – a ne bojo dolgo. Čez dve tri generacije bojo izginili na smetišče zgodovine, njihovo zemljo pa si bodo delili drugi!!!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja