prof. dr. Ciril Ribičič
Vladna anketa o volilnem sistemu ne upošteva, da je odločilna dilema: ali za uresničitev ustavne določbe o odločilnem vplivu volivcev na izvolitev poslancev (80. člen) zadošča uvedba prednostnega glasu ali pa je smiselno uvesti kombinirani volilni sistem dveh glasov. V tem prispevku obravnavam razloge, ki govorijo za drugo rešitev, ki je dobila večjo podporo tudi na spletnem glasovanju konec prejšnjega leta (Ninamedija, n=700).
V kombiniranem sistemu sta oba glasova najpomembnejša. Na kaj mislim? S prvim glasom volivci dokončno izberejo 44 poslancev v enotah, ki pokrivajo celotno območje Slovenije. To pomeni, da nobenemu poslancu ni mogoče odvzeti mandata zaradi rezultatov na podlagi drugega glasu. Drugi glas je najpomembnejši zato, ker zagotavlja proporcionalno zastopanost političnih strank, ki so izpolnile volilni prag (4%), v celotni sestavi državnega zbora, česar rezultati na podlagi prvega glasu ne morejo ogroziti.
S prvim glasom se po sistemu, ki ga poznamo s predsedniških in županskih volitev, torej dvokrožno, izvoli po en poslanec v vsaki od 44 volilnih enot. Takšen poslanec ostaja predstavnik vsega ljudstva, vendar vzpostavlja tudi pristne vezi z volivci enote, v kateri je doma (domicil), ki jo dobro pozna in v kateri deluje njegova poslanska pisarna. Drugi glas je prednostni, podobno kot na evropskih volitvah. Z njim se določa koliko poslanskih sedežev pripade kakšni stranki ob strogem upoštevanju ustavnega načela sorazmernega predstavništva. To pomeni, da vsaki stranki pripadejo poslanski sedeži glede na dobljen delež prednostnih glasov, pri čemer so nekateri sedeži že zasedeni na podlagi prvega glasu.
Če kakšno od navedenih načel ni spoštovano, ne moremo govoriti o kombiniranem sistemu, temveč kvečjemu o paralelnem sistemu. Kdor se zavzema za možnost, da bi rezultati drugega glasu lahko razveljavili izvolitev posameznega kandidata s prvim glasom, se pravzaprav zavzema za sistem, ki predstavlja zgolj izboljšavo proporcionalnega volilnega sistema. Kdor pa se zavzema za to, da bi lahko prvi glas povzročil odstop od načela proporcionalnosti, dojema kombinirani sistem kot različico večinskega volilnega sistema. V slednjem primeru bi namreč lahko prišlo do osvojitve večine poslanskih sedežev (in osvojitve vlade) na podlagi manjšine glasov.
S takšno ureditvijo se kombinirajo prednosti večinskega in proporcionalnega volilnega sistema tako, da so izničene njune slabosti. Uvedena je izbira poslancev glede na osebne odlike kandidatov (kot prednost večinskega volilnega sistema), obenem pa se ne more zgoditi, da bi neka stranka ali koalicija z manjšino glasov osvojila večino poslanskih sedežev. To pomeni, da je strogo spoštovano načelo, da vsaki stranki v državnem zboru pripada toliko poslanskih sedežev kot ustreza deležu dobljenih glasov za njene kandidate (sorazmernost). Poleg tega je odpravljena slabost veljavnega proporcionalnega sistema, da je na volitvah v ospredju opredeljevanje volivcev do političnih strank, po novem pa bi s prednostnim glasom izbirali med strankami tako, da oddajo glas najboljšemu kandidatu tiste stranke, za katero hočejo glasovati (obvezni in absolutni prednostni glas).
V takšnem sistemu ostaja vloga političnih strank pomembna, saj določajo predvolilne programe, predlagajo kandidate in jih organizirano podpirajo, vpliv volivcev pa postaja odločilen pri izvolitvi poslancev izmed kandidatov političnih strank in neodvisnih kandidatov. Povedano drugače, nobena politična stranka zaradi sprememb volilnega sistema ne bo prikrajšana, res pa je, da bodo morda stranko v državnem zboru zastopali drugi poslanci kot si to želi trenutno vodstvo politične stranke. To je lahko neprijazno da aktualnega vodstva stranke, dolgoročno pa koristi tudi stranki. Težko je namreč v demokratični ureditvi zastopati stališče, da mora imeti član vodstva stranke, ki mu stranka itak zagotavlja vsestransko podporo, kakšno prednost pred drugimi kandidati iste stranke (relativni prednostni glas). Čim bolj stranka sledi stališčem volivcev, ki jo podpirajo, tem bolj uspešna in perspektivna je stranka.
Volivci pogosto kritizirajo obstoječi volilni sistem, ker se v državnem zboru znajde kandidat, ki je dobil v volilnem okraju občutno manjšo podporo od kandidatov, ki niso bili izvoljeni. Vzrok je seveda v tem, da je kandidiral na listi manjše politične stranke. Drugi očitek volivcev je, da nastajajo sive lise, ko iz najmanj desetih (od 88) volilnih okrajev ni izvoljen za poslanca noben kandidat. Kaj takega se po uvedbi kombiniranega sistema ne bi moglo zgoditi, saj zagotavlja, da je v vsaki enoti izvoljen kandidat, ki je dobil večino veljavnih oddanih glasov.
Čestitam tistim političnim strankam, ki podpirajo uvedbo (obveznega in absolutnega) prednostnega glasu, kar zagotavlja, da volivec ne daje podpore listi stranke pavšalno, temveč tako, da na njej izbere kandidata, ki ga šteje za najboljšega. S tem se politična stranka odpoveduje odločanju o tem, kdo od kandidatov bo izvoljen. To dosežejo politične stranke tako, da dobijo kandidati, ki imajo močnejši položaj v politični stranki (vodilni kandidati) boljše volilne okraje kot drugi, podporni kandidati. Ob uvedbi prednostnega glasu pa se volilni okraji ukinjajo, izvolitev pa postane odvisna od števila prednostnih glasov. Politična stranka bo še vedno izbirala, katere kandidate bo predlagala in tudi določila njihov vrstni red na listi, ne bo pa več mogla dodatno privilegirati svojih vodilnih kandidatov. Volivci so na ta način na evropskih volitvah že večkrat dali prednost podpornim kandidatkam pred člani vodstev političnih strank in v nekaj primerih celo pred aktualnim predsednikom politične stranke. To je tisto, kar ustava imenuje odločilen vpliv volivcev pri izvolitvi poslancev. Prednostni glas namreč pomembno povečuje vpliv volivcev, ker ni več namenjen samo podpori politične stranke, temveč tudi izbiri med kandidati, ki jih stranka ponuja. To je lahko s stališča »politične varnosti« vodstev političnih strank in njihovih kandidatov neprijetno, je pa edino demokratično.
Prednostni glas izboljšuje demokratičnost volitev in povečuje vpliv volivcev, vendar ostaja na pol poti. Brez uvedbe prvega glasu ohranja volilni sistem pomembne slabosti. Eno sem že omenil: nastajanje sivih lis na zemljevidu Slovenije, iz katerih ni izvoljen noben kandidat. Nasprotniki uvedbe prednostnega glasu opozarjajo, da bodo na volitvah uspešnejši kandidati iz pokrajinskih središč pred kandidati s podeželja. Oboje razrešuje uvedba kombiniranega sistema, v katerem 44 izvoljenih poslancev pokriva celotno območje Slovenije. K temu dodatno prispeva predlog Sinteze, da mora imeti kandidat stalno prebivališče na območju volilne enote, v kateri kandidira. Zato bi uvedba kombiniranega sistema prispevala k zmanjševanju nasprotij med mestom in podeželjem, ki jih simbolizirajo protesti na kolesih in na traktorjih.
Pristaši kombiniranega volilnega sistema menimo, da zagotavlja personalizacijo volitev, ker v njem volivci izbirajo med kandidati glede na njihove odlike. Takšen učinek imata oba glasova, vendar ga ima drugi glas samo v primeru, če je obvezen in absoluten.
Če se reforma volilnega sistema zadovolji z uvedbo prednostnega glasu obstoji realna nevarnost, da bodo volitve postale še bolj nepregledne kot so. Danes se volivci pritožujejo, ker vsako stranko v volilnem okraju zastopa samo po en kandidat. Po uvedbi prednostnega glasu pa bo problem nasproten. Kandidatov za izvolitev poslancev na pokrajinski ravni bo na stotine, tako da bo na stenah glasovalnih kabin zmanjkalo prostora za objavo kandidatnih list. V kombiniranem sistemu bi bila samo polovica poslancev voljena na podlagi prednostnih glasov, zato bo preglednost volitev boljša.
To so razlogi, zaradi katerih bi bilo bolj demokratično uvesti volilni sistem, ki kombinira načelo sorazmernost s teritorialno zastopanostjo kot pa se zadovoljiti z uvedbo prednostnega glasu. Kombinirani sistem ni preveč zapleten za volivce, ki glasujejo s prvim glasom tako kot na predsedniških volitvah, s prednostnim glasom pa tako kot na evropskih volitvah. Predlagam oblikovanje skupine stotih izžrebanih volivcev, starejših od 16 let, ki naj povedo, ali je kombinirani sistem resnično prezahteven za povprečnega slovenskega volivca.

Nobena politična stranka zaradi sprememb volilnega sistema ne bo prikrajšana, res pa je, da bodo morda stranko v državnem zboru zastopali drugi poslanci, kot si želi trenutno vodstvo politične stranke.​

Komentar Borisa Šuligoja  (objavljen v Delu) se bere kot lahkoten praznični zapis, a obravnava strahotno žalostno situacijo. Zaključimo skupaj z avtorjem:

“Ma pejte se solit, ne praznovati in nam pridigati o ideologijah. Ustavili ste državo in v zrak pošiljate preveč plinov. Ne zaslužite si praznovanj. Brez dela ni zmag, ni praznikov.”

B. Šuligoj: Zdaj je torej dokončno, da so praznične maše razdeljene na približno dva tabora. Proslave so v glavnem stvar profesionalcev. Torej se tičejo v glavnem kakih tisoč ali kvečjemu dva tisoč ljudi. Več profesionalcev ne more biti. Očitno morajo biti na tej ali oni strani že zaradi svojega poklicnega političnega udinjanja. Vsi ti nastopi, pridige, poze, izjave, patetika, žuganja in svetobolje pa so del folklore.
Vsak od obeh prazničnih blokov trdi, kako je najbolj zaslužen za to, da se je, ali še raje, da se bo, kar koli v našem življenju premaknilo. In da so vse zafurali oni iz nasprotnega tabora. Saj zato pa imamo dva bloka: da smo mi dobri, lepi, sposobni, delavni, demokrati, oni drugi pa so (levi) fašisti, slabi, grdi, nesposobni, lenuhi, tirani, množični morilci … Če ne bi imeli dveh blokov, niti ne bi vedeli, kako lepi in sposobni smo.
Poleg praznovalcev ene ali druge proslave pa lepo raste še tretji blok privržencev, ki enostavno vpijemo: regres, ceste, železnice, vetrne in sončne elektrarne, kulturo, zdravje in prosveto nam dajte, vi pa praznujte vaše ideologije.
Kdo je zares zafural prometno situacijo v državi, v našem (tretjem) bloku ne vemo natančno. Pa smo prvih deset let še pridno gradili ceste, ampak smo hkrati tudi preganjali rdeče gradbene barone. Si mislite, da ne bi imeli niti teh baronov? Še teh cest ne bi bilo.
V Sloveniji je greh nekaj zgraditi. Erika je celo vprašala Alenko, če se ji ne zdi, da imajo domači gradbinci več od gradnje železnice, kot potniki. V bistvu je to bistvo: v Sloveniji še tega, kar imamo, ne bi smeli zgraditi. Ker je za vsem tem zagotovo zarota, kriminal, greh in podobna groza.
Gospa ministrica nas je hotela prepričati, naj se nikar ne čudimo zastojem, češ da nismo prav nobena izjema, saj imajo zastoje pri vseh sosedih. Verjetno se že lep čas ni peljala do Benetk. Še pred desetimi leti smo trepetali, kako bomo sploh prišli do ali mimo Benetk. Italijani so pljunili v roke in v treh letih zgradili večji del tretjega pasu na A4, še dve leti pa bo v celoti tripasovna cesta. Do Benetk se zdaj peljemo veliko bolj sproščeno kot do Ljubljane. Na istrskem ipsilonu nimajo zastojev. Jih imajo pa zato toliko več med Koprom in hrvaško mejo. Že 50 let. Zastoji so okoli Ljubljane, še posebej, če odprejo pet delovišč hkrati zato, da se delavci lažje izgubijo na njih. Temu se menda reče strategija. Takih strategij imamo za izvoz, ampak jih nihče ne kupi.
Hihitali smo se nekdanjemu infrastrukturnemu ministru, ki se je trdo postavil, da drugega tira ne bomo potrebovali še vsaj 30 ali 40 let in niti tretje osi ne. Pa so ga tedanji parlamentarci vseeno izvolili za ministra in je vzdržal polna štiri leta. Potem pa dobil še lepo službo v Darsu za nagrado. Kdo kadruje takšne stratege? Tisti, ki pišejo strategije, da se tretjih pasov pri nas ne gradi. Proti drugemu tiru pa so bili najbolj verni pripadniki SDS… Prav iz teh razdeljenih taborov, ki tako goreče pridigajo in molijo za domovino, so pripeljali to našo državo do vdanosti v usodo, da se moramo premikati počasneje. Prepričujejo nas, da se svet premika počasneje. Čudno, nam pa se zdi, da potuje hitreje.
Tretji pas iz Ljubljane do Postojne, ali okoli Ljubljane, ali obvoznico mimo Kopra v Istro, ali tretjo os …, vse bi lahko začeli graditi prvega januarja 2024, če bi bila katera koli vlada in parlament za kaj. Pa ne nas farbat, da potrebujete za papirje in za odgovore civilnim iniciativam več kot 20 let. Ta dva bloka, ki praznujeta vsak na svojem, ki hlinita čisto in najpristnejšo narodno zavest, vrhunsko usposobljenost, se pridušata na demokracijo, zavzemata za čisto okolje, za razvoj, za malega človeka, ki se nam predstavljata kot Križani na križu, ta dva bloka sta nam med pridigami o edino pravi ideologiji mimogrede zaustavila Slovenijo.
Podobno kot strici, ki so pred dvema letoma vkorakali na TV Slovenijo, v enem letu počistili kadre, ki so jim bili v napoto, nastavili četo svojih najbolj zvestih komandosov in si še danes, po zamenjavi sveta zavoda očitno lahko dovolijo čez noč pošiljati novinarje in urednike v delovna taborišča, hkrati pa isti strici vpijejo, kakšna krivica se jim bo zgodila čez dva meseca. Ma pejte se solit, ne praznovati in nam pridigati o temni strani Meseca. Ne pridigajte nam o ideologijah. Ustavili ste državo in v zrak pošiljate preveč ogljika. Ne zaslužite si praznovanj. Brez dela in zmag ni praznikov.

O rasti bruto domačega proizvoda, blaginji, standardu, distribuciji dohodkov…

Bine Kordež je izdelal študijo o rasti bruto domačega proizvoda ter o vplivu le-tega na blaginjo in standard ter primerjavo Slovenije z nekaterimi državami v EU. O tem, pa o vplivu na razvoj, je v zelo preprostem jeziku napisal priloženi članek.

Nekaj misli iz članka:
Ko se pogovarjamo o razvitosti držav, praviloma navajamo podatke o višini bruto domačega proizvoda (BDP), čeprav je glede tega kazalca prisotnih precej zadržkov, ker ne odraža celotnega nivoja razvitosti neke države in še manj nivoja blaginje prebivalstva. Seveda je v enem podatku težko zajeti vse te vidike, vseeno pa BDP še vedno ostaja najpomembnejši kazalec doseženega razvoja posameznih držav in posledično tudi blaginje prebivalstva. V državah z višjim BDP na prebivalca imajo državljani višji življenjski standard, praviloma tudi bolje poskrbljeno za socialno varnost ter manj revščine. Višji BDP pač pomeni več ustvarjenega razpoložljivega dohodka, ki ga potem države lahko z ustreznimi socialnimi in davčnimi politikami v večji ali manjši meri usmerijo tudi v blaginjo vseh prebivalcev…

Tudi Slovenci si razumljivo želimo nivo Avstrijcev, njihove plače. A samo večja ustvarjena dodana vrednost bo to omogočila. Lahko razmišljamo o drugačni, bolj pošteni davčni politiki, o bolj pravični distribuciji dohodkov, višji socialni varnosti, a to samo v okviru ustvarjene, zaslužene dodane vrednosti. In ta je v nominalnih številkah pač dobro polovico avstrijske (57 %)…

Dejstvo je, da se višji BDP, višji zaslužki in posledično tudi višje plače v državah zagotavljajo predvsem v gospodarstvu z večjo avtomatizacijo, boljšo organiziranostjo proizvodnih procesov in inovativnimi produkti z več dodane vrednosti. Tu je bil v Sloveniji v zadnjih 25 letih narejen veliko skok naprej, ustvarjena dodana vrednost se je realno podvojila. Vseeno pa je ravno tu zaostajanje za razvitimi državami še vedno največje, posebno v industrijskem sektorju. Samo z vlaganji in obvladovanjem proizvodnih procesov na osnovi znanja se bomo lahko še naprej približevali produktivnosti bolje razvitih držav…

!-razumljivo vsakomur – Beri prispevek – toplo priporočamo-!

8. junija obeležujemo dan Primoža Trubarja

Nekaj misli (2023):

Srečko Križanec: Ob današnjem velikem prazniku dnevu Primoža Trubarja, vsem naslovnikom iskreno čestitam in želim lepo preživet praznični dan. 

Janez Černač: Spoštovani,
vsa čast in slava Primožu Trubarju in še vsem kulturnim in borbenim ljudem, ki so se v naslednjih petih stoletjih borili za človekove pravice na vseh področjih, da »smo stali in obstali« s svojo kulturo, ki je tudi osnova za obstoj in trajnostni razvoj naše samostojne države Slovenije.
Zavedati pa se moramo, da se boj za obstoj, razvoj in samostojno državo nikoli ne konča.
Živimo na stičišču velikih držav romanske, germanske in slovanske in otomanske kulture, kar je usodno vplivalo na našo zgodovino z morijami in mučenjem naših prednikov. Sedaj se nevarno stopnjujejo napetosti, ki že ogrožajo obstoj vsega živega na planetu zaradi nakopičenega nuklearnega, biološkega in kemičnega orožja. Svetovne organizacije OZN, WHO, FAO niso sposobne zagotoviti miru, zmanjšati revščino in bedo, ne zagotoviti zdravstveno oskrbo za večino… V nekaterih demokratičnih državah je ponovno v vzponu fašizem in nacizem, zato so nujne reforme na svetovni ravni. Smo sposobni to spodbuditi z našim uspehom v varnostne svetu OZN-? Zahtevajmo nujne spremembe !!!
Lep pozdrav in srečno.

Spomenka Hribar: Hvala Černaču za opomnik, kaj je epohalnega za nas storil Primož Trubar: ustanovil je slovenski narod! Z besedami: “Lubi Slovenci” Nič več Kranjci, Korošci, Dolenjci … !! Ni besed, da bi se mu lahko zahvalili za to! Žal je danes mnogi njih, ki se jim “slovenski narod ‘fučka’, ker znajo malo angleško!”
Zavedanje lastne narod-nosti ni nacionalizem v slabšalnem pomenu – to postane takrat, ko v imenu svojega naroda zaničuje, sovraži vse druge …

Bojan Avbar: Z manjšo zakasnitvijo sporočam moje soglasje k prijetnim mislim, ki ste jih izrazili v pohvalo našemu mag. Janezu Černaču: Primož Trubar je povezoval, ne izključeval kot so današnje prakse. Ni se nam potrebno nadejati božje pomoči (“Si Deus pronobis quis contra nos”), nas povezujejo Primoževe ideje, povezane s pozitivno psihologijo, ki nas vodijo k sreči. Da se počutimo srečni, zadovoljni, bolj čvrsti in psihološko opremljeni za soočanje in obvladovanje neprijetnih dogodkov, okoliščin, občutkov in čustev…

Primož Trubar – Wikipedija, prosta enciklopedija

Pred nekaj dnevi nam je Aurelio Juri posredoval komentar pod gornjim naslovom, v katerem obravnava ta čas aktualen družbeni pojav, to so radikalne spremembe v politiki evropskih držav, ki smo jim priča v času, odkar potega vojna v Ukrajini. V dveh skandinavskih državah, to sta Švedska in Finska, so te spremembe najbolj zaznavne. Juri ugotavlja, da sta bili ti državi desetletja nazaj tudi nam Slovencem zgled demokratične družbe, ki jo je bilo vredno posnemati. Bila sta ekonomsko izjemno uspešni, socialno zgledno urejeni, v mednarodni politiki pa sta izstopali s svojim aktivnim zavzemanjem v korist miru in miroljubnega sodelovanja med državami.
A lani, pravi Juri, se je zgodil pravi »salto mortale« . Po ruski agresiji na Ukrajino je bilo pričakovati, da se bosta prav Švedska in Finska prvi zavzeli za to, da se ta spopad čimprej konča za pogajalsko mizo. A sta ravnali prav nasprotno: odločili sta se za takojšen vstop v Nato in sta se tako pridružiti državam, ki Ukrajino aktivno podpirajo s ciljem, da naj bi ta Rusijo vojaško porazila. Ta njun politični preobrat je nemajhno presenečenje in si zasluži, da njegove razloge čim bolje prepoznamo. Kako jih sam dojemam, bom poskušal pojasniti v nadaljevanju.
Začnem naj s splošno zadevo, z upravljanjem države. To naj bo učinkovito, saj je predvsem od njega odvisna razvojna uspešnost države in blagostanje njenih prebivalcev. Učinkovitost upravljanja zavisi od več dejavnikov, eden med njimi pa je še posebno pomemben, to so temeljne vrednote, ki se jih pri njem uporablja. Za osrednji demokratični vrednoti lahko štejemo poštenost in solidarno naravnanost. V praksi se njuna veljava potrjuje tako, da so države, ki ju pri svojem upravljanju spoštujejo, razvojno veliko bolj uspešne od onih, ki tega ne počno. Slednje potrjujejo prav skandinavske države, v katerih protestantizem pomembno podpira etično ravnanje družbe in s tem posredno tudi učinkovitost upravljanja njihovih držav.
Žal pa omenjeni demokratični vrednoti pri upravljanju zahodnih držav že nekaj desetletij na pomenu izgubljata, krepijo pa se neoliberalne vrednote, od katerih je smiselno izpostaviti predvsem pohlep in zavračanje solidarnosti. Pohlep je družbeno še posebno škodljiv, me drugim tudi zato, ker je izjemno nalezljiv, kar se še posebej opaža v politiki. Posledično pri upravljanju držav na vlogi izgubljajo socialno usmerjene stranke, pridobivajo pa kapitalu naklonjene stranke. Zaradi teh premikov je demokratično upravljanje vse manj učinkovito, krepi pa se vpliv kapitala na ravnanja držav. Drugače povedano: demokracija na zahodu je v vse večji krizi, kar slabi razvojno uspešnost držav in njihovo konkurenčnost, to pa vse bolj zaostruje politična razmerja v svetu, kar se najbolj odraža v odnosih me ZDA in Kitajsko. Naj povzamem: med osrednje vzroke za te velike družbene spremembe sam uvrščam predvsem to, da je danes v politiki vse manj poštenosti, zato pa toliko več pohlepa.
Slabo delujoča demokracija ustvarja ugodno okolje za uveljavljanje avtokratskih oblik upravljanja države; s tem ima vse več držav že težave, med drugimi tudi Slovenija. V zadnjem času pa zahodna politika uspešno zlorablja še en pojav, ki ji pomaga prikrivati lastno upravljavsko nesposobnost. To vlogo ima grožnja, ki naj bi jo za zahodni svet predstavljala Rusija in se v enem delu že uresničuje z njeno agresijo na Ukrajino. Ta agresija je bila v nemajhni meri izzvana, a če tudi ne bi bila, je Putin z njo politiki zahoda naredil veliko uslugo. Ta politika je namreč danes enotna, kot že dolgo ni bila, zaradi svoje neučinkovitosti ima v domačem okolju bistveno manj težav, povečana potrošnja države za vojaške namene pa nudi lepe priložnosti tudi za zadovoljevanje »posebnih« interesov. Nemajhne gospodarske koristi si od ruske agresije lahko obetajo ZDA, močno pa bo zaradi nje razvojno prizadela EU, o čemer pa naj bi njena javnost čim manj vedela. Torej ne preseneča, če je papež Frančišek v EU edina oseba z močnim javnim vplivom, ki se zavzema za prenehanje vojne v Ukrajini s pogajanji, a ga vse politične oblasti dosledno ignorirajo.
Naj se vrnem k Švedski in Finski. Tudi politika v teh dveh državah je dovzetna za neoliberalne vrednote, kar se dovolj prepričljivo odraža v tem, da imata obe sedaj desni vladi, medtem ko je bila njuna politika desetletja nazaj vzorno socialno usmerjena. Zato ne preseneča, da sta obe ob ruski agresiji na Ukrajino ravnali podobno, kot je to storila tudi Slovenija: pridružili sta se zavezništvu, ki veliko nesrečo ukrajinskega prebivalstva brez zadržkov izkorišča za zadovoljevanje lastnih političnih interesov. Tako ravnanje je sicer etično vse prej kot sprejemljivo, za politiko, temelječo na neoliberalnih vrednotah, pa očitno ni sporno.
Če bo politika EU vztrajala pri sedaj prevladujočih vrednotah, se nam obeta vse več gospodarskih, socialnih in političnih težav. Nekatere od njenih držav jih bodo reševale s krepitvijo avtoritarnih oblik upravljanja, kar pa ne obeta dobrih rezultatov. Veliko obetavnejša je rešitev, katere osrednja vsebina je v sistemski prenovi demokracije, ki naj bi se praktično odrazila tako, da se bo države pošteno upravljalo v korist večine njenega prebivalstva in uspešnega mednarodnega sodelovanja. Kaj bi bilo potrebno za uresničitev tega cilja v sistemih upravljanja držav spremeniti, se dokaj dobro ve. Sedanje politične oblasti bodo taki prenovi seveda nasprotovale in zgodila se bo le v primeru, če se je bo lotila dobro vodena in organizirana civilna družba. Slej ko prej pa računajmo s tem, da se nam obetajo vse težji družbeni in ekonomski problemi s skupnim poreklom, to je odsotnost elementarne etike v politiki.
Andrej Cetinski

Pred 2.400 leti je ljudstvo v demokratičnem postopku izglasovalo smrtno obsodbo za enega največjih genijev človeštva.

Sokrat o demokraciji

Upravljanje Slovenije že dolgo časa ni ustrezno, vse od vstopa Slovenije v EU pa škodljivo in slabo. Eden ključnih razlogov je neustrezen volilni sistem.
Že dolgo je znano, da naš sedanji volilni sistem ne ustreza več. Oblikovan je bil davnega leta 1992, v prelomnih trenutkih nastajanja slovenske države, ob oblikovanju političnih strank, ki naj bi zagotavljale parlamentarno demokracijo. Trideset let slovenske države pa je pokazalo, da so te stranke usmerjene predvsem v boj za oblast, pri čemer stranke na oblasti večino mandata porabijo za odstranjevanje oblastnih struktur in ukrepov prejšnjih vladnih strank.
Očitno je, da politične stranke širšega koncepta razvoja slovenske družbe, ki bi dajal platformo za politične odločitve v korist večine državljanov(!), preprosto ne zmorejo oz. da jih ne zanima. In to se bo, kot kaže, ponavljalo, vse dokler ne bo mogla v procesih kandidiranja in izvolitve poslancev sodelovati civilna družba in dokler ne bodo imeli državljani – volivci odločujočega vpliva na izvolitev svojih poslancev. Sedanji poslanci namreč niso poslanci ljudstva, kot to tudi določa ustava, temveč zgolj najbolj zanesljivi predstavniki političnih strank.
V taki situaciji je razumljivo, ne pa tudi sprejemljivo, da poskušajo politične stranke (ne glede na svojo ideološko usmerjenost) zadušiti sleherno strokovno, predvsem pa javno razpravo o novem volilnem sistemu. In prav spoznanje, DA JE OBLIKOVANJE VOLILNEGA SISTEMA SUVERENA PRAVICA DRŽAVLJANOV, NE POLITIČNIH STRANK je najpomembnejše.
Zato zahtevamo, da vlada in Državni zbor čimprej organizirata referendum o tem, kakšen volilni sistem želimo državljani – volivci.

Spoštovani,
Za vse, ki se niste uspeli udeležiti okrogle mize »Zakaj rabimo drugačen volilni sistem in predstavitev novega ter razprava o njem«, je tukaj video posnetek celotne okrogle mize.
Na spodnjih povezavah pa so še dodatne informacije.
Knjiga Cirila Ribičiča “Volitve v slepi ulici“;
Volilni sistem je hrbtenica politične ureditve vsake države;
Kratek prikaz kombiniranega volilnega sistema;

Muzej osamosvojitve in/ali spomenik samostojnosti imata “uspešno impozantno” vsebino ?!

Tistega poznojunijskega dne leta 1991 sem bil neizmerno vesel.
Vendarle enkrat složni smo Slovenci ustvarili svojo državo, našo Slovenijo. Po več letih političnih prizadevanj, zborovanj, demonstracij, upiranja nekdanjim zveznim oblastem nam je uspelo. Kot eden smo glasovali na plebiscitu zanjo. Miličniki in teritorialci so v strnjenih vrstah trdno držali v rokah niti osamosvajanja mlade države.
Politika je bila enotna, da jo je bilo veselje gledati.
Takrat sem se spomnil zadnjega prizora v skoraj dokumentarnem filmu iz leta 1947 Na svoji zemlji. To je tisti prizor, ko stari Sova stisne k sebi vnuka in mu reče: »Glej, ti boš sedaj na svoji zemlji svoj gospod.« In upali smo ’91-tega, da bo tako. Vse je kazalo, da bo projekt uspešen. Imeli smo razvito gospodarstvo, saj se je naš BDP skoraj primerjal z avstrijskim. Imeli smo dobro šolstvo, univerze, zdravstvo dostopno vsem ljudem, zgrajene so bile avtoceste, železnice, letališča, Luka Koper … skratka, imeli smo vse za uspešno srednje razvito državo. Postali naj bi druga Švica. Potem se je pa začelo.
Namesto podatkov o drugi Švici sem recimo v ponedeljek v kolumni Ahmeda Burića (Dnevnik, 6. marca) prebral žalostno statistiko, da je letališče v Tuzli (BiH) prehitelo ljubljansko letališče po številu prepeljanih potnikov. Osupnilo me je. Ljubljansko letališče, ponos slovenskih letalcev in gospodarstva, danes zaostaja za skoraj nepoznanimi regijskimi letališči. Pa to ni res!
Brskal sem po statističnih podatkih in prebral, da tudi slovenskega ladjarja nimamo več, saj so vrli »podjetniki« že kmalu po osamosvojitvi, za prgišče dinarjev, prodali Splošno plovbo Piran Nemcem, češ da ni rentabilna. Halo! Še Albanci imajo svojo letalsko družbo in ladjarsko podjetje. Mi pa danes nismo niti pomorski narod, niti ne zmožni letalskega prometa. Bravo, prodajalci.
Brskal sem naprej. Tudi železarne in jeklarne, Jesenice, Štore, Ravne, niso več naše. So last nekih Rusov. Tudi Litostroja ni več, prodan je bil nekim ameriškim skladom, ostali drobci velikega podjetja pa so v privatnih rokah. Iskra, ponos Gorenjske, je menda turška. Berem naprej. Prodana je bila celotna prehranska veriga od Droge v Portorožu do Pomurke. Še vedno pomnim dedove besede, ko je dejal: »Te njive pa ne bomo prodali, od česa bomo pa živeli«? Tako trdno je stal na svoji zemlji moj ded, moder mož. Naši znani vrli osamosvojitveni gospodarstveniki pa so menili drugače. Fructal je v srbskih rokah, Kolinska je hrvaška, Mercator tudi. Radenska je češka, Sladkogorska tudi. Madžari so pokupili skoraj celotno rodovitno zemljo Prekmurja.
In to tisti Madžari, ki še za kruh niso imeli, na morje pa so se vozili v plastičnih trabantih. Celoten tovorni železniški promet je v čeških rokah. Na ugoden čas za prodajo pa čakajo še šole, zgrajene s samoprispevki. Teh je vsaj v Ljubljani 24. Tu je še nekaj deset zdravstvenih domov in domov za ostarele, prav tako zgrajenih s samoprispevki. Ne pozabimo avtomobilskih cest z vinjetami in ostalega dela železnic. Zlata jama je Slovenija, vam rečem. Državno premoženje, ki so ga prodajali, kljub izvoru v ‘komunizmu’, čudovito diši.
Osebno me boli, da je bil skoraj celoten pokojninski sklad leta 1993 uporabljen za upokojevanje miličnikov. V »zahvalo« miličnikom za levji delež v boju pri osamosvojitvi je to storil gospod Peterle, tisti Lojze, ki je danes predsednik edinih in pravih osamosvojiteljev, vsi drugi smo pa menda pisan ništrc, komunajzarji, levaki ipd.
Nisem mogel več brskati. Država, zgrajena na ruševinah druge svetovne vojne z odpovedovanjem, trudom in znojem dveh, treh generacij, je bila razprodana kot neka starinarnica. Seveda o kupninah nisem izvedel nič.
Nobeden nič ne ve, kje so denarji od teh kravjih kupčij. Nič se ne ve tudi o denarcih iz orožarske afere. Pa ni pozabljena. Čez sedem let pride vse na dan, verjemite.
Ampak ni še konec: nekateri akterji te trgovine in barantanja danes od nas z grožnjami in pretnjami zahtevajo, da si za nagrado zaslužijo še muzej, kjer bi se svetile njihove zasluge. Za katere zasluge že gre, prosim? Gre za ustvarjalce razdiralne politike in sovraštva do vsega, kar diši po prejšnjih časih. Lepo vas prosim, dajte že mir s trgovino, muzeji in podobnim, raje začnite prav delati.
Dušan Kaplan

na predstavitev novega volilnega sistema in razpravo o njem

Okrogla miza bo v četrtek, 25. maja 2023 ob 16 uri, Cesta na Mesarico 9.

Spoštovane sodelavke in sodelavci, dragi prijatelji in prijateljice, novinarji, mediji!
Vidimo, kako vlada pozablja dane obljube in v svoji koalicijski pogodbi zapisano obvezo, da bo demokratizirala sedanji volilni sistem. Obenem pa nam je vsem jasno, da ta sistem že dolgo ne zadovoljuje osnovnih demokratičnih standardov: volivci dejansko ne vemo, kateremu kandidatu bo naš glas pomagal do izvolitve v DZ, veljaki političnih strank si prosto izbirajo, kje bodo kandidirali (običajno v občinah, kjer delujejo »njihovi« župani, zato ostajajo cela področja brez predstavnika v DZ), sistem izračunavanja rezultatov volitev je tako oblikovan, da si močnejše stranke prilaščajo glasove strank, ki niso prestopile volilnega praga, čeprav niso bili namenjeni njim, itd., itd. Skratka, sedanji sistem je nepošten do volivcev in državljanov.
V Nacionalnem svetu za demokratično spremembo volilnega sistema in SINTEZI želimo nadaljevati in okrepiti javno strokovno razpravo o smereh prenove volilnega sistema, odločitev o tem, kakšen sistem si želimo, pa prepustiti državljanom na REFERENDUMU. Še pred tem pa načrtujemo javno zborovanje na temo »Hočemo poštene volitve«, nato pa tudi tematsko javno sejo odbora DZ o teh vprašanjih. Zavedamo se, da lahko vse to dosežemo le, če se povežejo vsi subjekti civilne družbe, predvsem pa tudi stranke, ki na zadnjih volitvah niso uspele in ki ob ohranitvi sedanjega volilnega sistema zelo verjetno tudi na naslednjih volitvah ne bodo.
S temi cilji organiziramo javno Okroglo mizo, kjer bi najprej na koncizen način opredelili razloge za prenovo volilnega sistema in predstavili naše predloge za njegovo demokratizacijo, potem pa v drugem delu odprli širšo razpravo o teh vprašanjih. Okrogla miza bo snemana, posnetki pa ponujeni javnim medijem in subjektom civilne družbe, ki se ukvarjajo s temi vprašanji.
Vabimo vas, da se udeležite te Okrogle mize in sodelujete v tistem delu, ki je namenjen razpravi, vprašanjem in predlogom, kakšen sistem si želimo oz. kako doseči zastavljene cilje, predvsem referendum o vsebini novega volilnega sistema.

Okrogla miza bo potekala v četrtek, 25. maja 2023 ob 16 uri v
Hostel Volvo, Cesta na Mesarico 9

Problematiko bodo uvodno predstavili: Prof. dr. Ciril Ribičič, prof. dr. Rado Bohinc, prof. dr. Ivan Svetlik, dr. Matjaž Maček, Tone Peršak in mag. Emil Milan Pintar.

Udeležba na okrogli mizi je brezplačna, zaželene pa so predhodne najave na naslov: sinteza@t-2.net. Domači strani Gibanja Sinteza in Sinteza-KCD.

Posnetek bo objavljen naslednji dan na YT kanalu www.youtube.com/@dobrin4film.

Kolega Andrej Cetinski poudarja: Če naj bo država uspešna, jo je potrebno pošteno in učinkovito upravljati…

Zakaj nam upravljanje države vse bolj šepa

Mladina je pred kratkim v posebni številki objavila več prispevkov uglednih avtorjev, v katerih le ti ocenjujejo splošne razmere  v Sloveniji v zadnjem letu, ko nam vlado vodi Robert Golob. Pisci so več ali manj enotnega mnenja, da zdajšnja vlada ne dela dobro, na nekaterih področjih pa  je njeno početje celo zaskrbljujoče. Slednje velja še predvsem za zdravstvo, o čemer je v svojem zapisu veliko uporabnega ponudil Dušan Keber, nedvomno dober poznavalcev te problematike. Sicer najdemo v obravnavani številki Mladine predvsem mnenja o razlogih, zaradi katerih Golob izgublja naklonjenost volivcev, ta sporočila pa bi vlada lahko primerno uporabila in nas tako zavarovala pred ponovno, že grozečo avtokratsko vladavino.

Sedanja slovenska vlada je že šesta po letu 2012.  Njihov povprečen »rok trajanja« je bil torej v tem obdobju zgolj dobro  leto in pol, kar nedvomno dokazuje, da je z našim političnim sistemom oziroma upravljanjem države nekaj močno narobe. Nekateri menijo, da je za to zaslužen predvsem  Janša, a se sam temu mnenju ne pridružujem. Žal tudi v omenjeni izredni številki Mladine ni najti kaj več o sistemskih vzrokih za naše politične težave. Te je namreč potrebno prepoznati in jih sanirati, če nam je res do tega, da bomo imeli državo, kot si jo večina želi. Zato naj  ne bo odveč, če poskušam v naslednjih vrsticah kratko predstaviti, kje sam vidim razloge za to, da nam upravljanje države tako šepa.

Če naj bo država uspešna, jo je potrebno pošteno in učinkovito  upravljati. Ključno upravljavsko vzvodje obvladuje v naši ureditvi predsednik vlade in je zato kakovost upravljanja države v največji meri prav od njega odvisna. Sistemska ureditev, od katere lahko pričakujemo spodobno upravljanje države, naj zato prednostno upošteva naslednja dva kriterija: 1.vodenje vlade se naj zaupa osebi, ki je nesporno zavezana temeljnim demokratičnim vrednotam (predvsem poštenost, socialna naravnanost, zavračanje avtoritarnosti) in ima uspešne izkušnje iz timskega (torej ne avtokratskega) vodenja zahtevnih družbeno-ekonomskih sistemov; 2. delovanje vlade je potrebno učinkovito nadzirati, saj se sicer kot vsaka oblast hitro pokvari.

Oglejmo  si na primeru sedanje vlade, kako naša politična ureditev zadovoljuje gornja pogoja. Goloba smo za predsednika vlade izbrali volivci s tem, ko smo ga na  volitvah izjemno bogato podprli. To smo slej ko prej storili iz dveh razlogov; prvič zato, ker je pred vstopom v politiko uspešno vodil večje energetsko podjetje, kar je obetalo, da ima uspešne izkušnje iz vodenja, ki jih bo lahko koristno uporabil tudi v politiki; drugič pa zato, ker mu je bil takratni predsednik vlade Janša izrazito nenaklonjen in volilni glas za Goloba je torej  pomenil tudi glas proti Janši.

Žal nas Golob doslej ni prepričal, da zadovoljuje prvega od zgoraj navedenih pogojev. Vlado namreč vodi dokaj avtokratsko in ne ravno učinkovito, dvome pa zbujajo tudi vrednote, ki jih izpričuje. Naj kot primer, kakšne dvome vzbuja kot vodja, navedem primerjavo med njim in Janšo, ki jo je v zadnji številki Reporterja navedla dr. Ljerka Bizilj, nekdanja direktorica TV Slovenije. Tako je zapisala: Janša je trmast in maščevalen, Golob pa ukazovalen, zaletav in tudi maščevalen. Čeprav ta primerjava ni ravno primerna, pa vendarle vzbuja skrbi spričo politične moči, ki smo jo volivci zaupali Golobu.

Nekaj besed še o drugem od prej omenjenih kriterijev, ki pogojujejo učinkovitost vlade, to je njen nadzor. Izvaja  se ga sicer v več oblikah (javna občila, sodni sistem, civilna družba,…), daleč najbolj pomemben pa je nadzor, ki naj bi ga opravljal parlament. Žal ta slabo deluje, razlog za to  pa je predvsem v naslednjem. Naš volilni sistem je značilen po tem, da volivci prednostno volimo stranko oziroma njenega vodjo (novi obraz), o sestavi poslanske skupine, ki stranko zastopa v parlamentu, pa prednostno odloča njeno vodstvo. Torej ne gre pričakovati, da bodo poslanci stranke Gibanje Svoboda sedanjo vlado kritično nadzirali, pa tudi poslanci ostalih dveh koalicijskih strank bodo pri nadzoru zadržani. Vlado nam torej nadzorujejo le poslanci opozicije, vendar njihov nadzor ciljno ni usmerjen v zagotavljanje večje učinkovitosti vlade, pač pa v vse kaj drugega. Parlamentarnega nadzora, ki naj  bi podpiral učinkovitost vlade, torej naša politika praktično ne pozna in je to nedvomno eden osrednjih razlogov za slabo upravljane države.

Ko demokracija slabo deluje,  se rešitev pogosto išče in tudi najde v avtokratskem vodenju države. To se tudi nam obeta, če le ne bomo pravočasno sanirali veljavno politično ureditev v delu, ki dopušča pri delovanju vlade slabosti, o katerih je bilo pravkar govora. Predvsem potrebujemo dve spremembi. Prva je nov volilni sistem, ki bo bistveno  okrepil vpliv volivcev na sestavo parlamenta in zagotovil, da bodo poslanci za svoje delovanje prednostno odgovarjali svojim volivcem. Tak parlament bi nedvomno veliko učinkoviteje opravljal svoji temeljni nalogi, to je zakonodajno  funkcijo in nadzor vlade. (Predlog novega volilnega zakona, ki primerno zadovoljuje omenjeni zahtevi, je že pred letom pripravila skupina izvedencev v organizaciji Sinteze, a mu politika ni ravno naklonjena).

Druga sistemska sprememba, ki naj izboljša upravljanje države, se nanaša na izbor predsednika vlade. Danes ta izbor največkrat posredno opravimo volivci, saj mesto predsednika vlade praviloma pripada vodji politične stranke, ki smo ji volivci namenili največ glasov. Ta izbor pa je, kot kažejo izkušnje, vse prej kot dober in ga je zato smiselno opustiti. Veliko boljša  bi bila naslednja rešitev: predsednika vlade izvoli  parlament (oblikovan po novem  volilnem sistemu) izmed praviloma nestrankarskih kandidatov, ki izpolnjujejo že prej navedene pogoje. Tako izbranega premiera oziroma njegovo vlado bi parlament lahko tudi učinkovito nadziral.

Morda gornja predloga nista najboljša in bi se lahko našlo še primernejše rešitve, če bi le bili kot družba pripravljeni, da v političnem sistemu odpravimo osrednje slabosti, ki nam danes  otežujejo upravljanje države. Žal te pripravljenosti v politiki ni, očitno predvsem zato, ker so tudi v njej prevladale demokratičnim nasprotne, to so neoliberalne vrednote (pohlep, laž, zavračanje solidarnosti,…), posledično pa se  pri upravljanju države interese kapitalskih  lobijev (pa tudi osebne) vse pogosteje zadovoljuje v škodo celotne družbe. Tako ni zgolj pri nas, saj se s podobnimi problemi srečujejo tudi drugod po svetu, še predvsem v zahodnih državah, ki sicer sebe rade proglašajo za demokratične. Pa vendarle: ostanimo optimisti, saj je tudi pri nas veliko ljudi, ki prepoznavajo vzroke za naše družbene težave in so pripravljeni delati na tem, da  se jih odpravi.

Andrej Cetinski, Sinteza

V Sloveniji sta torej potrebni predvsem dve spremembi. Prva je nov volilni sistem, ki bo bistveno okrepil vpliv volivcev na sestavo parlamenta in zagotovil, da bodo poslanci za svoje delovanje prednostno odgovarjali svojim volivcem. Druga nujna sprememba pa se nanaša na izbor predsednika vlade. Parlament mora namreč premiera in njegovo vlado učinkovito nadzirati.