Jutrišnji kapitalizem za gotovo ne bo več tak, kot je danes.
Sedanjo virusno epidemijo bomo obvladali, a sledile bodo gospodarska, finančna, socialna, politična in še kakšna kriza, in to verjetno takih razsežnosti, kot jih doslej nismo poznali. Sicer močno pohabljena demokracija bo hudo ogrožena. Če je takrat ne bomo uspeli obraniti, se ji bomo verjetno morali za dlje časa odreči.

Jutrišnji kapitalizem za gotovo ne bo več tak, kot je danes. O tem, kakšen naj bi bil, je v Dnevniku dne 3.4.2020 objavil zanimivo razmišljanje Jože P. Damijan. Po njegovih pričakovanjih bo podoben onemu, ki smo ga poznali po drugi svetovni vojni. Ta se je, tudi po mojem razumevanju, od današnjega neoliberalnega pomembno razlikoval, še posebno po vlogi in delovanju države. Država je takrat učinkovito regulirala in razvojno usmerjala trg, danes pa tega skoraj ne počne več. Davki na premoženje in visoke dohodke so bili zelo visoki in država je tudi sicer skrbela, da so bile socialne razlike za večino sprejemljive, danes pa so za bogate davki bistveno nižji, socialne razlike pa so se neznosno povečale. Državo se je takrat učinkovito in demokratično upravljalo, danes pa si je njeno upravljanje v veliki meri podredil kapital in tako prednostno podpira njegove interese. In kar je najpomembnejše: takrat sta poštenost in solidarnost nekaj veljala, danes pa je laž kar običajno orodje pri zadovoljevanju pohlepa in žal tudi pri uresničevanju političnih ciljev. Naštete spremembe sicer niso bile povsod enako intenzivne, saj so predvsem države, v katerih prevladuje protestantska etika, z neoliberalizmom veliko manj okužene, kot so na primer ZDA.
Žal imam pomisleke do Damijanovega optimizma, da se vračamo v kapitalizem, kakršnega smo po drugi svetovni vojni že imeli. Ta je bil res za večino do te mere sprejemljiv, da si zasluži naziv »socialni« kapitalizem, Tak pa je bil iz več razlogov, za osrednjega pa gre šteti to, da je imel zelo resno konkurenco. To vlogo oziroma celo grožnjo je zanj predstavljala takratna Sovjetska zveza, ki je iz druge svetovne izšla kot velika zmagovalka in je nadvse učinkovito promovirala svoj socialni model družbe. Tudi sicer je krvavi vojni s Hitlerjevo Nemčijo sledila hladna vojna med zahodnim kapitalizmom in socialistično vzhodno Evropo, v takih razmerah pa si zahod ni mogel dovoliti socialnih nemirov in neučinkovitega upravljanja držav. Da je kapitalizem takrat preživel, se torej razvojni smeri, ki je temeljila na močni in tudi socialni državi, skoraj ni mogel izogniti. To usmeritev pa je pričel opuščati že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko mu socializem ni več pomenil resne konkurence, in ubral je novo, neoliberalno smer razvoja, Rezultati le te so po nekaj desetletjih vse prej kot dobri. Najbolj je za zahodni kapital nedvomno problematična na novo zrasla konkurenca v osebi kitajskega kapitalizma, ki svoj prvotni vzor, to je zahodni kapitalizem, v splošni učinkovitosti že krepko prehiteva.
Tak kot je danes, neoliberalni kapitalizem ne bo preživel, saj zaradi slabega upravljanja države ni več dovolj učinkovit in socialno vzdržen. Eden njegovih možnih izhodov iz te zadrege je, da po pričakovanju Damijana restavrira model »socialnega« kapitalizma, ki se je zmagovalno obnesel v konkurenci s sovjetskim socializmom. Kapital tej razvojni smeri sicer ni naklonjen in bo zato uspela le v primeru, če bi zmogli resno preoblikovali sedanji model parlamentarne demokracije, saj je ta močno degeneriral in je upravljavsko vse manj uporaben. Če bi se tega problema lotila večina tistih, ki še verjamemo v demokracijo, uspeh ob dobrem vodstvu ne bi izostal. Da se bo to tudi dejansko zgodilo, pa ni prav verjetno. Močnim voditeljem, ti so za uspeh tovrstnih aktivnosti ključni, namreč do demokracije praviloma ni veliko, jih pa zato toliko bolj privlači avtoritarno vodenje, še posebno če gre za etično vprašljive osebe.
Bolj verjetno je zato, da bo neoliberalni kapitalizem pri iskanju izhoda iz sedanjih zadreg dal prednost razvojni smeri, ki se bo zgledovala po konkurenci, ki ga sedaj ogroža, to je kitajski kapitalizem. Osrednja značilnost slednjega je močna država, ki se jo avtoritarno vodi. To bi tudi za nas pomenilo smer razvoja v družbeni model, ki smo ga v prejšnjem stoletju pod imenom fašizem že preizkusili in si ga ne bi smeli želeti.
Sedanjo virusno epidemijo bomo kmalu obvladali, v to nas večina verjame. Temu pa bodo sledile druge krize, gospodarska, finančna, socialna, politična in še kakšna, in to verjetno v takih razsežnosti, kot jih doslej nismo poznali. To bo tudi čas, ko bo že sicer močno pohabljena demokracija najbolj ogrožena. Če je takrat ne bomo uspeli obraniti, se ji bomo verjetno morali za dlje časa odreči.
Andrej Cetinski, Sinteza, 4.4.2020

Zavedajoč se nujnosti omejitev na individualni in kolektivni ravni, ki so namenjene zajezitvi epidemije koronavirusa,
podpisane članice in člani Slovenskega in Mednarodnega PEN-a brezpogojno pričakujemo,
da bo Vlada Republike Slovenije spoštovala vse z Ustavo in zakoni zagotovljene pravice državljank in državljanov,
da Državni zbor ne bo izglasoval nobenih zakonov, ki bi zoževali dosedanje pravice ali pa uvajali nova in širša pooblastila represivnih organov (prisluškovanje, vstop v stanovanje ali pridržanje brez sodne odločbe),
da Slovenska vojska ne bo prevzela policijskih nalog,
da bo sodni sistem na čelu z Ustavnim sodiščem nemudoma in kar najostreje sankcioniral vse zlorabe državnih in represivnih organov ter v času epidemije še posebej nevaren sovražni govor, ki krši dostojanstvo in svobodo drugega, zato ne sodi pod vrednoto svobode izražanja,
da morajo biti dosedanje kršitve, tudi tiste, ki jih je zagrešila sama Vlada Republike Slovenije, nemudoma kaznovane,
da se protikoronski zakoni ne bodo sprejemali za nedoločen čas, pač pa se bo sproti ugotavljala potreba po trajanju ukrepov in veljavnosti zakonodaje, sprejete v ta namen,
da bo brezpogojno spoštovana pravica do svobode izražanja, ki je vitalnega pomena ne le za umetnost in kritično mišljenje, temveč je tudi v življenjskem interesu celotne družbe,
da bodo vse strukture oblasti spoštovale avtonomijo medijev,
da bo pri ukrepih zoper epidemijo koronavirusa država še posebej občutljiva za vse ranljive in šibkejše skupine, starejše, otroke, invalide, brezposelne, študentsko populacijo, osebe s samostojnim statusom, prekarce, brezdomce, prosilce za azil, migrante,
ter da morajo ustrezni državni organi poskrbeti za dostojno življenje vseh državljank in državljanov, tudi umetnic in umetnikov, znanstvenic in znanstvenikov, intelektualk in intelektualcev, saj je tudi od njih v kar največji meri odvisna prihodnost naše družbe.

Ljubljana, 1.4.2020

Članice in člani Slovenskega in Mednarodnega PEN-a:

Boris A. Novak, Brane Mozetič, Draga Potočnjak, Vinko Möderndorfer, Svetlana Slapšak, Tanja Tuma, Matej Krajnc, Marjan Strojan, Meta Kušar, Slavko Pregl, Suzana Tratnik, Simona Semenič, Tone Peršak, Tanja Petrič, Matjaž Hanžek, Lucija Stupica Enbohm, Maja Vidmar, Simona Škrabec, Gorazd Kocijančič, Bojan Grobovšek, Marko Golja, Gabriela Babnik Ouattara, Peter Kuhar, Jani Oswald, Helena Kraljič, Vesna Mikolič, Stanka Repar, Tatjana Pregl Kobe, Dragica Čarna, Vlado Žabot

Spoštovani predsednik Borut Pahor;
Spoštovani predsednik Igor Zorčič;
Spoštovani predsednik Alojz Kovšca;
Spoštovani predsednik Janez Janša,

.

V SINTEZI-KCD še naprej aktivno spremljamo situacijo, ki jo povzroča epidemija korona virusa, in ukrepe, ki jih sprejemata slovenska vlada in politika za njeno zajezitev oz. ublažitev. Zdaj je že jasno, da bo epidemija trajala bistveno dlje, kot smo upali, in zahtevala več žrtev, kot smo se bali.
Čeprav so nekateri podatki o razvoju epidemije v Sloveniji tudi vzpodbudni (relativna saturacija prirastka okuženih v zadnjih dneh), so po naši oceni pred nami odločujoči dnevi in tedni. Zato podpiramo odločnost, s katero je vlada krenila v oblikovanje zaščitnih ukrepov proti širjenju epidemije na eni ter obsežnega programa za socialno stabilizacijo in ohranjanje vitalnih potencialov na drugi strani. Mogoče bi kazalo sprejeti še nekaj dodatnih ukrepov (začasno prepoved adrenalinskih športov, npr.), druge omiliti (kmetovanje, saj se začenja delo na poljih in v sadovnjakih), tretje pa bolje nadzorovati (obiski turističnih občin, itd.)
Ko analiziramo in ocenjujemo načrtovane ukrepe za socialno in gospodarsko stabilizacijo, pa se nam zastavlja nekaj dodatnih vprašanj:

1. Po naših ocenah v predlaganih ukrepih niso v zadostni meri zajete banke, ki bi glede na visoko stopnjo donosnosti v preteklih letih lahko in morale več prispevati k socialni varnosti državljanov;
2. Med načrtovanimi ukrepi nismo uspeli najti predlogov za aktiviranje izjemno velikih rezerv BS, ki bi lahko predstavljale najcenejši denar za načrtovane ukrepe;
3. Čeprav prepoznavamo nujnost, da vlada te ukrepe sprejme čimprej, pa smo prepričani, da je vsako sprejemanje zakonov (in drugih aktov) po hitrem postopku treba razumeti in opredeliti kot izjemo, ki ne sme voditi v novo stalno prakso;
4. Aktiviranje SV in povečevanje njenih pristojnosti (37. a člen) se nam zdi opravičljivo in sprejemljivo le ob zelo jasni določitvi časovnih in prostorskih omejitev;
5. Povsem pa zavračamo predloge, da se Policiji v nasprotju z določili Ustave zagotovijo pooblastila za telefonsko sledenje državljanov, elektronsko prepoznavo obrazov ali celo vdiranje v stanovanja. Sprejem teh ali takih ukrepov ocenjujemo kot vzpostavljanje policijske države, kar bi nedvomno vodilo v socialne oz. politične konflikte in proteste, to pa bi obstoječo krizno situacijo samo še poslabšalo. Zato pozivamo vse poslance, tako koalicijske kot opozicijske, da take predloge zavržejo, saj kršijo Ustavo, na katero so prisegli!;
6. Predvsem pa predlagamo vladi, da opozori svoje ministre, da razne oblike postavljaštva pred mediji, ki smo jim bili priče prvi teden po zamenjavi, škoduje tako njim kot celotni vladi, predvsem pa tudi pripravljenosti državljanov, da sprejete ukrepe tudi zares spoštujejo.

S pozdravi in spoštovanjem!

Programski svet SINTEZA-KCD, 31.3.2020

Štirje znani intelektualci (Boris A. Novak, Darko Štrajn, Blaž Zgaga in Slavoj Žižek) napadeni v grozečem sporočilu Kriznega štaba RS.

Emil Milan Pintar, predsednik SINTEZA-KCD: »Zgrožen sem zaradi nesprejemljivega ožigosanja “drugače mislečih”, ki so si ga dovolili nekateri neznani člani Kriznega štaba«.

… in nadaljuje: Ne strinjam se s trditvijo mnogih, da oblast (lahko) pokvari človeka. Osebno mislim, da oblast le razkrije njegov značaj!
– Zakaj je ta razlika tako pomembna? Vzemimo praktičen primer: če bi oblast kvarila človeka, potem bi se zdaj, ko imamo novo vlado, novo oblast, morali spraševati, kdaj in koga od novih oblastnikov bo oblast pokvarila.
– Že v prvih dneh po menjavi oblasti smo bili s strani nekaterih novih oblastnikov priče stvarem, ki so v normalnih demokratičnih družbah absolutno nesprejemljive: čiste laži, neosnovano obtoževanje, nesprejemljivo ožigosanje posameznikov, ki kaže na politično diskvalifikacijo in (verjetno) preganjanje. Je možno, da je te ljudi nova oblast pokvarila že v dnevu ali dveh? Nesmisel; še trnovska berivka se ne pokvari v dveh dneh!
– Nasprotno, oblast je le razkrila njihove pokvarjene značaje. Kar pomeni, da je Janez Janša v novo vlado »dobil« nekaj ljudi s pokvarjenimi značaji. Ali jih je dobil zaradi svoje napačne presoje, ali so mu jih vsilili novi »podporniki«, ali je izbor takih ljudi posledica dejstva, da v sili hudič muhe žre, je povsem vseeno. Tu so in to ni prav!
– Pravzaprav je več kot narobe. Ti ljudje so v osnovi nevarni: najprej ugledu vlade, ki z njimi samo izgublja. Nevarni so vsem nam, ki včasih v določenih stvareh mislimo drugače. Ali tistim, ki težko poslušamo ministre, ki nam lažejo v obraz in nas je namesto njih sram.
– Najbolj pa so nevarni njemu samemu, predsedniku vlade. Kajti, ker so očitno pokvarjeni, kar so razkrili prvi dnevi njihove oblasti, bodo prej ali slej, ob prvi priliki, izdali tudi njega.
– Zato te pozivam, predsednik: če hočeš vsaj malo spoštovanja, če hočeš kaj več, kot golo oblast, ki jo boš moral vsak dan braniti z večjim nasiljem, potem te pokvarjene ljudi čimprej odstrani iz vlade. Ni dovolj, da jih samo utišaš: prikrita pokvarjenost je še bolj nevarna od razkrite!

Javno pismo prizadetega B.A.N.: BEDA POLITIČNEGA RAZREDA ali Krizni štab nesposobnih barab   

Boris A. Novak, Darko Štrajn in Blaž Zgaga so vložili zahtevo za kazenski pregon neznanih storilcev v nedavno ukinjenem vladnem kriznem štabu

V SINTEZI-KCD pozorno spremljamo in podpiramo napore vlade, da bi upočasnila ali celo preprečila eksplozijo števila okuženih prebivalcev Slovenije in tako preprečila razvoj epidemije po scenariju najbolj prizadetih držav, kot so Italija, Španija in nekatere druge. Čeprav smo bili v SINTEZI-KCD med prvimi subjekti civilne družbe, ki smo pri svojem delu sprejeli vse potrebne ukrepe za fizično (ne socialno!) osamitev, delujemo naprej.

Kot analitiki družbenega dogajanja se zavedamo nevarnosti, prisotne povsod po svetu, da oblastne strukture posameznih držav v vsaki krizni situaciji pogosto teže k pospešenemu sprejemanju ukrepov, ki nemalokrat krnijo samo srčiko družbene in politične demokracije. Tako je bilo skoraj povsod v zahodni Evropi ob naraščanju nevarnosti terorizma, ali v deželah vzhodne Evrope ob naraščanju prebežniških valov.

V SINTEZI-KCD v celoti podpiramo vse omejitve gibanja in zahteve po samo-izolaciji, zlasti najbolj ogroženih skupin prebivalcev, ki jih je določila vlada. Toda hkrati se nam zastavljajo tudi nekatera vprašanja, npr.:

– Ali ne bi bilo smotrneje,  da bi bili vsi ti ukrepi dorečeni in koordinirani v »civilnem« delu vlade (npr. pod okriljem ministrstva za zdravje, kot je to v večini evropskih držav), ne pa v vojaško-policijskem?

– Zakaj je potrebno spreminjanje Sveta za nacionalno varnost v nekakšen državni operativni štab, situiran v vojaškem (obrambnem) sektorju države?

– Taki in podobni ukrepi v nekaterih državah (Madžarska?, Srbija?) vodijo v nekakšen praktični suspenz parlamenta ali celo v njegovo direktno ukinjanje. Čeprav pri nas takih tendenc še nismo zaznali, smatramo, da je smiselno opozoriti na to nevarnost, saj taka praksa direktno spreminja demokratično strukturo oblasti, predvsem pa jo je izredno težko odpraviti tudi potem, ko krizne razmere popustijo.

– Seveda se pri tem dogajajo tudi določene napake, ki jih je težko razumeti. V SINTEZI-KCD se sprašujemo, ali je (nekajdnevni) »mrk« aplikacije ERAR res samo posledica poslovnih težav v času krize ali pa kaže na poskus vdora v proračunske finance?

– Poseben problem je nerodna, neustrezna in nespametna sprememba scenarija tiskovnih konferenc, ki se je pojavila v zadnjih dneh. Če kdaj, potem moramo v času krize iskati vse možnosti za krepitev zaupanja med vsemi strukturami oblasti in mediji, saj je to ena temeljnih paradigem demokratične politike. 

V SINTEZI-KCD pozdravljamo (za zdaj še nezadosten – malo gospodarstvo, prekarni delavci,…) paket ukrepov, ki ga te dni sprejema vlada za ohranitev gospodarske strukture in socialno zaščito prebivalcev Slovenije. Ne le zato, ker kaže na odločnost vlade,  temveč tudi zato, ker krepi zaupanje, da je vlada sposobna pravočasno in pravilno ukrepati.

Zato pozivamo opozicijske politične stranke in državljane, da pri oblikovanju in izvajanju teh ukrepov z vlado konstruktivno sodelujejo. Čas je, da se pozabijo tisti prvi dnevi po zamenjavi vlade, ko so nekateri ministri nove vlade čutili potrebo, da za vse težave, s katerimi se srečujemo, obtožujejo bivšo vlado. Resnost zdravstvene, socialne in gospodarske krize zahteva od nas, da politične prepire o tekočih problemih odložimo na mirnejše čase.

 Programski svet SINTEZE-KCD  

Programski svet Koalicije civilne družbe SINTEZA je po obširni pripravi na redni seji dne 13.11.2018 sklenil, da vloži ovadbo zoper vodstvo SDH zaradi prodaje NLB po nerazumno nizki ceni.

OVADBA – 19.11.2018:

Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani
Slovenska cesta 41
1000 Ljubljana

Na podlagi določb Zakona o kazenskem postopku vam pošiljamo
OVADBO
zoper Lidijo Glavina, predsednico uprave SDH, Vanesso Grmek, članico uprave SDH, Damjana Beliča, predsednika nadzornega sveta SDH, Duška Kosa, namestnika predsednika nadzornega sveta SDH in člana nadzornega sveta SDH Igorja Kržana in Janeza Vipotnika, zaradi
storitve kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu kazenskega zakonika.

Obrazložitev ovadbe

POIZVEDBA – 28.2.2020:

Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani
Zadeva: ovadba zoper vodstvo SDH
Spoštovani!
Dne 19.11. 2018 smo vložili ovadbo zoper Lidijo Glavina, predsednico uprave SDH, Vanesso Grmek, članico uprave SDH, Damjana Beliča, predsednika nadzornega sveta SDH, Duška Kosa, namestnika predsednika nadzornega sveta SDH in člana nadzornega sveta SDH Igorja Kržana in Janeza Vipotnika, zaradi
storitve kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu kazenskega zakonika zaradi podcenjene prodaje NLB.
Prosimo vas za informacijo v kakšni fazi se nahaja obravnava navedene ovadbe.
Lep pozdrav

ODGOVOR TOŽILSTVA – 10.3.2020:

Ovadba je zavržena…

ODGOVOR SINTEZE – 14.3.2020:

Spoštovani,
prejeli smo vaš odgovor št. Kt/22444/2018/MH z dne 1.3.2020, za kar se vam zahvaljujemo. Glede na to, da je bila naša ovadba zavržena, vas prosimo še za odgovor iz katerega razloga je bila zavržena.
V primeru, da je kriminalistična policija ali NPU v zvezi z našo ovadbi izdelala poročilo vas prosimo še, da nam to poročilo posredujete.
Lep pozdrav

Tomas Pueyo je v odličnem članku pripravil analizo poteka pandemije KV na Kitajskem in širše v svetu ter na tej podlagi ocenil, kaj nas čaka, če ne bomo pravilno ukrepali.

Ugotovitve analize so naslednje (povzetek je pripravil Drago Babič):
– Uradno ugotovljene okužbe zamujajo za dejanskim stanjem za 12 dni, v glavnem zato, ker traja nekaj časa, da se pri okuženih pokažejo simptomi. Medtem pa navidezno zdrav, vendar že okužen pacient, virus prenaša naprej. Zaradi eks potencialne rasti okužb to pomeni, da je v tem trenutku okuženih za 5 do 10 krat več, kot jih uradno zaznavamo. Torej je situacija bistveno slabša, kot si mislimo. Za Slovenijo to pomeni, da je okuženih že 300 do 600, ne pa le 57 ljudi. Španija in Francija imata že sedaj nekaj deset tisoč okuženih, medtem ko jih uradno zaznavata pod tisoč. Pri teh številkah je bil Vuhan že v totalni blokadi.
– več testiranj se opravi, hitreje in več okuženih se ugotovi. Če testiranj ni oziroma jih je premalo, se okužba spontano širi najhitreje, zaznavamo jih prepozno. Torej se mora testiranje potencialnih bolnikov pospešiti in po obsegu povečati.
– podatki o smrtnosti virusa so po državah zaenkrat zelo različni, odvisno najprej od kvalitete zajemanja podatkov, predvsem pa od kvalitete bolnišnične oskrbe. Za Kitajsko, kjer je epidemija v izzvenevanju in so podatki najbližje dokončnim, je smrtnost okoli 4,8%. V državah, ki so bile na epidemijo dobro pripravljene, bo smrtnost bistveno nižja, okoli 1%. Taka je situacija v Singapurju. Tajvanu, Južni Koreji, kjer so že izkusili epidemijo SARS. Virus najbolj prizadene starejše, za bolnike nad 80 let je smrtnost 22%, za mlajše od 40 let 0,2%. Otroci do 9 let so kot izgleda imuni, pri njih ni bil zabeležen še noben smrtni primer.
– Približno 20% primerov zahteva bolnišnično oskrbo, od tega 5% intenzivno nego, 1% umetno dihanje oz. izventelesno dodajanje kisika. Največja smrtnost je v okoljih, kjer kvalitetne bolnišnične oskrbe ni možno zagotoviti. Vzrok za tako stanje je predvsem hiter porast primerov, ki jih podhranjen zdravstveni sistem v kratkem času ne uspe pozdraviti. Bolniki umirajo na hodnikih, ker ni dovolj aparatov za umetno dihanje, kot se to dogaja v Italiji.
– Ključnega pomena je upočasnitev porasta primerov, tako da jih zdravstveni sistem v realnem času zmore obravnavati. Enkrat, ko epidemija uide izpod kontrole, kar lahko rečemo, da se dogaja po vsej Evropi, je edini učinkovit način upočasnitve zmanjševanje stikov med prenašalci virusa (večina se jih tega niti ne zaveda, ker še nimajo simptomov) in še zdravimi ljudmi. V Vuhanu so omejili epidemijo šele, ko so uvedli, tudi s prisilo, popolno karanteno. Na ulicah ni bilo več žive duše.
Priporočila za ravnanje v primeru pandemije KV, ki jih navaja članek, so naslednja:
Tudi pri nas moramo ukiniti vsako združevanje, najprej vse kulturne in športne prireditve, nato pouk v šolah, nadalje poslovna srečanja (ta najlažje, saj imamo Skype), tudi gostilne in restavracije je potrebno zapreti.
Nato zaščititi ključne ustanove, kot so bolnice in domovi za starejše pred nenadzorovanimi vdori kužnih ljudi, tudi s policijo, če je treba. Zapora meje z Italijo je bila včeraj uveljavljena, najmanj teden dni prepozno.
Vpoklicati je treba vse zdravstveno osebje in preklicati dopuste (najprej smučarijo v Italiji, tam se je okužilo največ zdravnikov), tudi upokojene zdravnike, če so še pri močeh.
Izvajanje drugih nujnih poslovnih, oskrbnih in podobnih aktivnosti naj poteka ob maksimalnem upoštevanju previdnosti pri osebnih stikih (razdalja 1,5 m, nošenje mask in podobno)
Preostali prebivalci naj se umaknejo prostovoljno v samoizolacijo in počakajo, da najhujše mine (kaka dva tedna)
Strogo izvajanje take karantene bo v naši razvajeni družbi za oblast zahtevna naloga, zato je primerno, da se nova vlada konstituira čimprej in zaviha rokave. Razni kritiki našega zdravstvenega sistema pa naj utihnejo in raje preko poslancev v parlamentu namesto uvajanja konkurenčnosti in privatizacije, državni zdravstveni sistem okrepijo in zanj zagotovijo več denarja.

KAKO JE DRUŽBENO PREMOŽENJE KONČALO V DAVČNIH OAZAH.

Ameriški ekonomisti menijo, da nam je v davčne oaze zbežalo več kot 70 milijard, bruseljski so skromnejši, govorijo o 30 milijardah. Koliko je bilo vredno naše družbeno premoženje, je težko oceniti; različne metode, različne valute, revalorizacije… Celotna vrednost izdanih certifikatov je bila deset milijard mark, agencija za revidiranje je ocenila oškodovanje družbene lastnine v vrednosti revaloriziranega zneska na dan 2. oktober 2008 z 1.238.454.581,87 evra.
Da se bo kradlo, je bilo na dlani. Varuhov družbene lastnine je bilo kar nekaj, med njimi tudi družbeni pravobranilci. Eden od njih je bil Janez Krnc.

Kaj je vedel PRAVOBRANILEC JANEZ KRNC
BESEDILO: Ciril Brajer
V BOJU Z MLINI NA VETER

Lastnosti primernega predsednika.

Državo je potrebno učinkovito upravljati, saj sicer razvojno zaostaja, to pa se slabo odraža v kvaliteti življenja večine njenega prebivalstva. Ključne vzvode pri upravljanju države obvladuje pri nas predsednik vlade in zato je izjemno pomembno, da to zahtevno delo zaupamo osebi z ustreznimi kompetencami. Kompetence so namreč tudi sicer ključni pogoj uspešnega upravljanja in zato naj ne bo odveč, da v naslednjih vrsticah povem nekaj o tem, kako jih sam dojemam.
Temeljni kriterij za presojo, ali je oseba primerna za vodenje vlade, je splošna vrednota, ki jo opredeljujemo z besedo »poštenost«, Ta vključuje več vsebin (zavračanje laži, prevare, kraje,….), ko gre za presojo poštenosti politične osebe, pa je še predvsem pomemben njen odnos do klientelizma, to je zlorabe državnih pristojnosti v osebno korist ali korist ožjih skupin. Klientelizem – njegova bolj groba oblika je korupcija – je namreč za državo izjemno škodljiv in če predsednik vlade ni dosleden pri njegovem zavračanju, je to že zadostno opozorilo, da njegova vlada ne more delovati učinkovito. Predsednika vlade, ki ni v vseh pogledih pošten, zato dobro delujoča demokracija hitro zamenja s primernejšo osebo.
Drugi pomembni kriterij, po katerem je smiselno presojati kompetence predsednika vlade, je njegova usposobljenost za demokratično vodenje. Ta kriterij predpostavlja, da je oseba socialno usmerjena in po značaju nesebična, in drugič, da si je potrebna vodstvena znanja pridobila z uspešnimi praktičnimi izkušnjami. Če predsednik vlade ne izpolnjuje obeh omenjenih zahtev in ima recimo značajsko močno razvit »ego«, bo njegovo vodenje praviloma avtoritarno in prednostno usmerjeno v zadovoljevanje interesov dela družbe, ki mu je blizu. V primeru, ko nima potrebnih vodstvenih znanj, pa je njegova vlada na sploh neučinkovita.
Učinkovito demokratično upravljanje države je torej v največji meri pogojeno s tem, da se vodenje vlade zaupa pošteni, značajsko normalni osebi z bogatimi vodstvenimi znanji in izkušnjami. Tega pogoja žal v naši politiki niti približno ne zmoremo zadovoljiti. Posledice so, vsaj dolgoročno gledano, naravnost tragične, prepričljivo pa se odražajo tudi v kaotičnih razmerah, povezanih s sedanjo vladno krizo. O tem, zakaj te težave, še nekaj osebnih pogledov v nadaljevanju.
Upravljanje države, ki smo ga ob osamosvojitvi uveljavili, je zasnovano na modelu, ki je poznan pod imenom »parlamentarna demokracija«. Ta je žal v splošni krizi, saj njegove temeljne vrednote, predvsem poštenost in solidarnost, v upravljanju držav vse bolj nadomeščajo neoliberalne vrednote (pohlep, laž, nasprotovanje socialni državi,..). Spričo teh sprememb uveljavljeni mehanizmi parlamentarne demokracije (volitve, parlament, koalicijska vlada,..) sedaj drugače delujejo: prej, to je še pred nekaj desetletji, so dobro podpirali učinkovito upravljanje države v korist večine, danes pa se jih vse bolj zlorablja v podporo interesov kapitala in družbenih elit. To degeneracijo demokracije močno zaznavamo tudi pri nas in v tako nastalih razmerah preprosto ni pogojev, da bi lahko za vodenje vlade pridobili osebe, ki bi zadovoljevale kriterijem, o katerih je zgoraj govora. Naše razmere pa so dodatno kaotične tudi zato, ker smo nekatere pomembne sistemske rešitve (upravljanje državnega premoženja, kadrovanje v državni upravi in javnih zavodih,..) očitno hote tako zasnovali, da ustrezajo potrebam klientelizma.
Z demokracijo so torej resne težave, ki poleg drugega ustvarjajo okolje, ugodno za uveljavljanje totalitarnih modelov upravljanja države. V naši soseščini že imamo primer države, ki se jo tako upravlja, in nekaj podobnega se tudi nam obeta, če bomo razreševanje sedanje vladne krize prepustili osebi, ki sicer velja za uspešnega, a žal avtoritarno usmerjenega in etično vprašljivega vodjo. Upajmo, da se to ne bo zgodilo in se torej demokraciji, čeprav za sedaj slabi, ne bomo odrekli.

Da bo v prihodnje lahko učinkovito delovala, pa bo potrebno temeljito prenoviti nekatera njena orodja. S tem sta predvsem mišljena volilna zakonodaja, ki naj bistveno okrepi vpliv volivcev na izbor poslancev, in pa model oblikovanja vlade, ki naj odločilno pripomore, da jo bodo vodile osebe, ki zadovoljivo izpolnjujejo v tem zapisu obravnavane kriterije.

Andrej Cetinski, Sinteza, 24.2.2020

Zdi se, da v Sloveniji politična kriza kar ne preneha trajati. Morali pa bi se poglobiti v problem krize države in državništva, pravi Janez Markeš v članku Sporočila praznega prostora

V zgornjem komentarju J. Markeš obravnava splošne politične razmere v Sloveniji, s katerimi se srečujemo po nedavnem odstopu Šarčeve vlade. Svoje pisanje zaključuje z naslednjo mislijo: »…debata o preureditvi vladne koalicije ali novih predčasnih volitvah je pesek v oči slovenskemu državnemu telesu….Prava naravna katastrofa je, da so nacionalno zgodbo prevzeli politični in trgovski mešetarji na eni ter lobiji in kapitalski predatorji na drugi strani. Drugi seveda zmagujejo nad prvimi in od Slovenije ostaja prazna lupina….V Sloveniji onkraj dvoma že živimo v strašni zmoti in iluziji«. Markeš ocenjuje naše razmere očitno zelo kritično in upam, da je njegov komentar prebral vsaj del tistih, ki se s politiko aktivno ukvarjajo. Ti mu seveda ne bodo pritrdili, pač pa bodo njegova sporočila obravnavali tako, kot se to v politiki v takih primerih danes običajno počne: ignorirali jih bodo in se torej nanje ne bodo odzvali. Sam prepoznavam naše razmere podobno kot Markeš in verjamem, da v tem nisem osamljen. O tem, kaj jih je povzročilo in kakšne so možnosti, da jih saniramo, pa nekaj osebnih pogledov v naslednjih vrsticah.
Najprej to, da so problemi, o katerih piše Markeš, očitno odraz splošne krize, ki je prizadela model upravljanja države, kot ga poznamo pod imenom parlamentarna demokracija. Težave z njim ima namreč večina držav, povzroča pa jih predvsem to, da v zadnjih desetletjih kapitalu privlačne neoliberalne vrednotne (pohlepno kopičenje bogastva, zavračanje solidarnosti, izigravanje formalne demokracije in pravne države,…) pospešeno nadomeščajo prej prevladujoče demokratične vrednote (poštenost, solidarnost, spoštovanje pravne države,…). Ob teh spremembah inštitucije parlamentarne demokracije (volitve, parlament, koalicijska vlada, pravna država,..) formalno sicer še vedno delujejo, vendar vse manj v dobro večine prebivalstva, pač pa vse bolj v korist kapitala in njegovih interesnih povezav.
Da je neoliberalni kapitalizem vsaj v politiki lahko uspešno oslabil etične in socialno naravnane vrednote, je verjetno največ pripomogel nedavni propad njemu konkurenčnega socializma. To, za družbo usodno preobrazbo, pa so olajšale tudi nekatere druge okoliščine. Ena teh je toleranten odnos, ki ga ima rimska cerkev (izjema je aktualni papež) do početja kapitala in socialnih razlik, ki jih povzroča. Da tega dejavnika ne gre podcenjevati, lahko sodimo tudi po tem, da je v pretežno protestantskih državah neoliberalnega opustošenja temeljnih vrednot veliko manj kot v katoliških in posledično tudi demokracija pri njih še vedno zadovoljivo deluje.
Pri proučevanju vzrokov krize demokracije zasluži posebno pozornost Švica. V tej državi namreč te krize skoraj ne poznajo, po mojem predvsem zato, ker uporabljajo specifičen model oblikovanja vlade. Njihova vlada je namreč visoko strokovna (vodje političnih strank v njej praviloma ne sodelujejo), njena sestava zavezuje politične stranke k usklajevanju, parlament pa lahko vlado dokaj učinkovito nadzoruje. Ta model deluje torej močno drugače kot model koalicijske vlade, ki ga uporablja večina držav, tudi naša. Koalicijska vlada namreč parlament razdeli v dva nasprotna tabora, ki politiko in družbo na sploh močno razdvajata, v vladi imajo osrednjo vlogo za upravljanje praviloma manj kompetentni politiki, vlada pa deluje brez resnega nadzora. Koalicijska vlada tako ustvarja idealno okolje za bohotenje klientelizma in korupcije, sočasno pa močno otežuje učinkovito upravljanje. Zato je prav ta model oblikovanja vlade (veliko boljši tudi ni predsedniški sistem, ki se ga uporablja v nekaterih državah) odločilno prispeval k razbohotenju krize demokracije.

Ob krizi demokracije, kakršno imamo, država ne more normalno delovati, o tem skoraj ne gre dvomiti. Ker je tako stanje na malo daljši čas nevzdržno, je potrebno najti primeren izhod iz njega. Ponujata se vsaj dve možnosti. Ena je v sanaciji krize demokracije. Kaj bi bilo nujno za to storiti, se kar dobro ve, problem pa je, kako to izvesti. Spremembe bi bilo namreč potrebno dobesedno izsiliti, to moč pa ima le široko družbeno gibanje ob pogoju, da ima učinkovitega vodjo. Ta pogoj pa je tako zahteven, da ni prav veliko upanja, da ga bomo lahko izpolnili.
Druga od obeh možnosti za sanacijo sedanjih kaotičnih razmer pri upravljanju države je v uvedbi avtoritarnega vodenja države, morda tudi s primesmi fašizma. S kandidati, ki so pripravljeni prevzeti to vlogo, praviloma ni težav, naklonjenost predvsem revnih slojev prebivalstva tej rešitvi pa bo z nadaljnjim poglabljanjem krize demokracije vse večja. Čeprav je grozljivo slaba, je torej orbanizacija Slovenije žal bolj verjetna pot za izhod iz sedanjih političnih razmer. Pa to ne velja zgolj za našo državo.
Andrej Cetinski, Sinteza, 7.2.2020