Avtor članka z gornjim naslovom je Bojan Grobovšek, upokojeni veleposlanik. Posveča ga zadevi, ki jo sam očitno zaznava kot problem, to je kritična obravnava Evropske unije (EU), ki jo opaža med Slovenci. Avtor namreč EU dojema kot izjemno uspešen projekt sodobne zgodovine in zato bi se spodobilo, da o njem »povemo tudi kaj dobrega«. Pisec teh vrstic se pridružujem mnenju, da je EU, katere članica smo, za nas Slovence izjemno pomembna politična skupnost in zato podpiram vse aktivnosti, ki jo ekonomsko in politično krepijo, kritično pa dojemam početja, ki jo slabijo. Kaj je s slednjim konkretno s mišljeno, bom poskušal pojasniti v nadaljevanju.
EU je velik družbeni sistem, saj vključuje 27 držav. Kot to praviloma velja za vse ekonomske in politične sisteme, uresničuje tudi EU v interesu svojih članic pomembne razvojne cilje in je pri tem lahko uspešna le v primeru, če se jo pošteno in učinkovito upravlja. Za mnoge med nami so pomembni predvsem naslednji njeni cilji: 1.aktivna podpora miru in dobrim odnosov s preostalim svetom; 2.učinkovit (konkurenčen) ekonomski in socialni razvoj; 3.spoštovanje temeljnih demokratičnih vrednot.
Oglejmo si, kako EU uresničuje gornje cilje. Po mojem razumevanju je pri tem vse prej kot uspešna. Naj to oceno podprem z nekaj argumenti: 1.v Ukrajini traja že 4 leta krvava vojna, ki je ob razumni politiki EU ne bi bilo ali bi bila vsaj že zdavnaj končana; 2.konkurenčnost evropskega gospodarstva že več leti slabi v primerjavi z ZDA in Kitajsko, zadnje čase pa je resno prizadeta tudi zaradi izjemne podražitve energije, ki jo je v nemajhni meri povzročila prav politika EU; 3.demokracija se je v EU izrazito izrodila v strankokracijo, vsled česar tudi njen parlament svojega demokratičnega poslanstva (predvsem učinkovit nadzor izvršilne politične oblasti) ni sposoben uresničevati.
Kot je to običajno v večini držav, ima tudi pri upravljanju EU osrednjo vlogo predsednik njene vlade, v tem primeru komisije. To ključno politično krmilo nam v EU že 6 let obvladuje oseba, ki tega izjemno zahtevnega dela ne obvladuje, vsaj ne dovolj, da bi lahko zadovoljivo podpirala interese večine Evropejcev. Prednostna naloga EU parlamenta bi torej bila, da ta kadrovski problem ustrezno razreši, a ta žal spričo izrojenosti demokracije tega ni zmožen izvesti. Neprimerno upravljanje EU se bo očitno nadaljevalo in upajmo, da to ne bo privedlo do njenega razpada.
Naj se vrnem k naslovnemu članku. Spričo pravkar navedenega ne preseneča, da se o EU v javnosti pojavlja nemalo kritičnih mnenj. Pri tem ne gre dvomiti, da te kritike vsaj v večini primerov ne bi bilo, če bi evropska politika zadovoljivo skrbela za uresničevanje poslanstva EU, saj večina njenega prebivalstva to zvezo držav močno podpira. Ker politika tega očitno ni zmožna zagotoviti, se utegne zgoditi, da bo svojo upravljavsko nesposobnost pred kritikami zavarovala na način, ki se ga sicer poslužujejo predvsem avtoritarni režimi, to je z oteževanjem ali celo preprečevanjem javne kritike politične oblasti. To možnost nakazuje tudi članek, ki ga je pod naslovom »Kdo širi rusko propagando«« 13. februarja objavil časnik Večer. Iz njega namreč zvemo, da je vsaj meni doslej neznani Center za evropsko prihodnost prejšnji mesec v Sloveniji ustanovil inštitut z imenom Trivelis, ki se bo očitno ukvarjal tudi s presojo, kaj je v sedanjih razmerah še sprejemljiva kritika politične oblasti. Doslej so v inštitutu že »odkrili« osebo, ki pri nas širi škodljivo rusko propagando; to naj bi bil Uroš Lipušek, v javnosti poznan in cenjen pisec političnih komentarjev.
Andrej Cetinski

http://www.sinteza.co/wp-admin/post.php?post=9793&action=edit