Ameriški predsednik Trump je v novembru pripravil predlog izhodišč za pogajanja o miru v Ukrajini v 28 točkah in ga posredoval sprtim stranem. Rusija ima nanj nekaj pripomb, a je zanjo kot izhodišče za pogajanja o miru primeren, Ukrajina in Evropska unija (EU) pa ga zavračata in sta ga preoblikovali v svoj predlog z 19 točkami. Podrobnosti obeh predlogov javnosti niso znane, osrednja zadeva iz Trumpovega predloga, ki je za Ukrajino in EU nesprejemljiva, pa je nedvomno to, da naj bi Rusija po vojni zadržala ukrajinsko ozemlje (v nadaljevanju Donbas), ki ga je doslej vojaško zasedla. Naj v naslednjih vrsticah predstavim svoje mnenje, kako razrešiti to sporno zadevo.
Pred letom 2014 je bilo v Ukrajini okoli 8 milijonov prebivalcev ruske narodnosti in večina je živela prav v Donbasu. Ko je leta 2014 njeno politično oblast nasilno prevzela skupina Rusiji nenaklonjenih oseb in pričela rusko prebivalstvo fašistoidno obravnavati, je to izzvalo državljansko vojno. Rusija si je želela njene prekinitve in se je zato prizadevala, da bi Ukrajina rusko prebivalstvo demokratično obravnavala (to med drugim dokazujeta dva sporazuma z imenom Minsk),- a je bila pri tem povsem neuspešna. Rešitev je očitno videla le še v agresiji na Okrajino, ki jo je izvedla leta 2022 in je z njo doslej zasedla pretežni del Donbasa. Da bi se temu ozemlju sedaj odpovedala, preprosto ni možno pričakovati in če tako pogojujemo sklenitev miru v Ukrajini, je to treba razumeti kot sporočilo, da želimo vojno nadaljevati.
Ukrajina naj bi z Donbasom izgubila okoli 20% svojega, v velikem delu z ruskim prebivalstvom poseljenega ozemlja. Osebno verjamem, da večina Ukrajincev tej izgubi ne bi nasprotovala, če bi se za priključitev Donbasa Rusiji izrekla večina njegovega prebivalstva in bi ta njihovi državi zagotovila trajen mir, pa tudi prihodnji razvoj države, ki ga ne bi več obremenjevala notranja nacionalna nasprotja.
Gornjemu mnenju pa vrhnja politika Ukrajine gotovo nasprotuje. Ta namreč še vedno poslušno sledi usmeritvam, ki jih dobiva od politike EU. Za slednjo se ve, da je veliko prispevala , da je do vojne v Ukrajini prišlo in je do nedavnega še zagovarjala usmeritev, da je Rusijo potrebno vojaško poraziti. Danes po zaslugi ameriškega predsednika sicer podpira mirovne aktivnosti, vendar nedvomno vztraja pri mirovnih pogojih, ki so za Rusijo nesprejemljivi. Po mojih domnevah bi politiki EU ustrezala prekinitev vojne v Ukrajini po zgledu obeh Korej; slednji sta formalno še vedno v vojni in se tudi sicer ne marata, streljata pa se ne. Tako premirje bi ji dopuščalo, da svoja ravnanja še vedno snuje na rusofobiji in nas še naprej straši z Rusijo kot vojaško grožnjo, ki opravičuje močno okrepljeno oboroževanje EU; slednje ji namreč zelo koristi pri prikrivanju njene upravljavske neučinkovitosti, zaradi katere je EU predvsem razvojno močno prizadeta.
EU namreč že lep čas razvojno zaostaja za Kitajsko in ZDA, to pa se odraža tudi v njeni nezadostni konkurenčnosti, vsled česar se ji obetajo vse večje gospodarske, socialne pa tudi politične težave. Te bo veliko lažje razreševala, če se vojno v Ukrajini čimprej konča in obnovi politično in ekonomsko sodelovanje z Rusijo. To usmeritev podpira ameriški predsednik, evropska politika pa jo, kot smo videli, zavrača. V interesu večine Evropejcev bi v tem primeru moral ustrezno ukrepati parlament EU, ta pa tega ne bo storil, saj njegovi poslanci spričo izrojenosti demokracije ne delujejo v nasprotju z usmeritvami svojih strankarskih vodij. Tako nam preostaja zgolj upanje, da bo ameriškemu predsedniku vendarle uspelo uresničiti cilje, na katerih je očitno zasnovan njegov zadnji program za končanje vojne v Ukrajini, pa čeprav so ti vsaj v nekaterih pogledih za nas verjetno vprašljivi.
Za zaključek še to. Ravnanje politike EU v zvezi z vojno v Ukrajini dokazuje, kako močno je neoliberalizem prizadel demokracijo; ta se je izrodila v strankokracijo, ki ne spoštuje več temeljnih demokratičnih vrednot, jo neodvisen nadzor v interesu volivcev skoraj v ničemer več ne omejuje in je tako upravljavsko vse manj učinkovita. Prenova demokracije, ki nam naj zagotovi učinkovito in pošteno upravljanje držav. bi zato morala postati prednostni cilj nas Evropejcev.
Andrej Cetinski, Ljubljana