O razlogih za gospodarsko zaostajanje Evropske unije

Po podatkih, ki mi jih je posredovala umetna inteligenca (chat-gpt 3) , je na Kitajskem realna vrednost BDP v obdobju 2014  do 2024, to je v desetih letih, porastla za 45%, v ZDA za 19% in v Evropski uniji (EU) za 2%. BDP,  računan po kupni moči, naj bi bil pred desetimi leti na Kitajskem  nekoliko nižji kot v ZDA, danes pa je znatno višji. Če tudi morda ti podatki niso povsem zanesljivi, ne gre dvomiti,  da je Kitajska v preteklem desetletju beležila izjemno hiter razvoj  in se  tako po gospodarski moči že lahko primerja z ZDA, EU pa razvojno za njo močno zaostaja. Razlogov za to zaostajanje je po mojem razumevanju več, glavni pa je neoliberalizem, to je prevladujoča, interesom kapitala prilagojena  ideologija zahodne demokracije. Pri njem gre za usmeritev, ki se zavzema za šibko državo z nizkimi davki in zelo svoboden trg, osebno bogatenje  pa obravnava kot  glavni motiv ekonomskega delovanja človeka in tudi kot vrednoto.

Neoliberalizem bistveno otežuje upravljanje države, ki je sicer ključni dejavnik družbene  učinkovitosti in blaginje. Njegova škodljivost se najbolj neugodno odraža v tem, da je močno oslabil demokracijo kot model upravljanja. Slednja se je namreč v večini izrodila v strankokracijo, to je vladavino vodij političnih strank, ki običajno deluje neetično in brez prepotrebnega  nadzora, kar je več kot zadosten pogoj za njeno upravljavsko  neučinkovitost.

Večino zahodnih držav  se upravlja »demokratično« in torej ne ravno učinkovito, Kitajsko pa se upravlja avtokratsko. Upravljanje slednje je posebno po etiki, ki se je poslužuje. Ta namreč pri upravljanju favorizira naslednjo usmeritev: država naj bo močna, upravlja pa naj se jo pošteno in učinkovito v korist večine prebivalstva. Ta usmeritev je pravo nasprotje ideologije neoliberalizma in  je po mojem najbolj zaslužna za razvojno uspešnost Kitajske.

Kitajska politika torej neoliberalizma ne prakticira, ji pa je ta zelo koristil. Zahodne države so namreč pretekla leta skladno s tem, kar uči neoliberalizem, delovno intenzivne industrijske dejavnosti selile v države s ceneno delovno silo, to pa je Kitajska  znala odlično izkoristiti. Njen pospešeni  gospodarski razvoj so torej  z obsežnimi investicijama podpirale demokratične države, predvsem ZDA.

Pri proučevanju razvojne učinkovitosti je zanimiva primerjava med obema osrednjima gospodarskima sistemoma, ki se ju demokratično upravlja, to so ZDA in EU. V zadnjih petih letih, to je v obdobju 2019 do  2024, se je namreč  po podatkih preje navedenega vira realni BDP v ZDA povečal za 9%, v EU pa se je znižal za  3%. Razlika je  izjemno velika  in je v največji meri posledica  slabega upravljanja, predvsem EU kot sistema in tudi večine njenih članic. Pri upravljanju EU ima osrednjo vlogo njena vlada, to je Ekonomska komisija.  Ta deluje vse prej kot zadovoljivo, največ škode pa je v preteklih letih povzročila s tem, ko je svoja ravnanja v pomembni meri podredila politiki in interesom ZDA. Tako je predvsem počela v povezavi z Ukrajinsko vojno , ki je EU ekonomsko in razvojno močno prizadela, ZDA pa prinaša obilne koristi, v največjem delu prav v škodo EU.

Še to je pomembno:  evropska politika bi morala biti osrednji usmerjevalec in motivator  razvojnih aktivnosti, ki so danes ključne pri zagotavljanju konkurenčnosti gospodarstva, v resnici pa se s tem le malo  ukvarja. Tudi to je eden razlogov, zaradi katerih EU v konkurenčnosti ne zaostaja le za Kitajsko, pač pa tudi za ZDA.

Pred nekaj dnevi (28.11.25) je Dnevnik objavil članek  J.P. Damijana z naslovom »Kako preživeti v dobi kitajske prevlade«. V njem najdemo več zelo dobrih predlogov o tem, kaj naj bi v EU  razvojno počeli, da ne bomo postali »potrošniški satelit Kitajske«. Današnja politika takšne in podobne predloge praviloma presliši, saj spričo stila upravljanja, ki ga izvaja, zanjo niso zanimivi. Pred nejevoljo javnosti zaradi upravljavske neučinkovitosti pa se varuje z aktivnostmi, kot sta zastraševanje prebivalstva z izmišljenimi zunanjimi grožnjami in  politika močno okrepljenega oboroževanja kot, ki naj bi bila odziv na zunanje grožnje. Drugače in krajše povedano: od naše politike si lahko več obetamo   šele potem, ko bo tudi v njej namesto neoliberalne (pohlep,  zavajanje,…) prevladala prej omenjena etika kitajske politike.

Andrej Cetinski