Avtor gornjega članka je Bojan Bugarič, profesor na univerzi v Sheffieldu. V njem predstavlja zanimive razlage, zakaj se v svetu vse bolj krepi avtoritarno upravljanje držav, slabi pa demokratično. Ta pojav naj bi bil predvsem odraz delovanja treh dejavnikov. Vsebina enega naj bi bila v tem, da del ljudi že po svoji naravi ni naklonjen svoboščinam, ki jih dopušča demokracija in daje zato prednost družbenemu redu, ki ga lahko zagotavlja le avtoritarno vodenje. Drugi dejavnik naj bi bile vse bolj zaznavne spremembe v družbenih vrednotah (odnos do religije, nacionalnosti, družine,….), ki jih demokracija ne problematizira, a jih del prebivalstva ne podpira in jih je možno politično zlorabiti v škodo demokracije in v prid avtokracije. Tretji in najbolj vpliven dejavnik pa so ekonomske in socialne spremembe, ki smo jim priča poslednja leta in se odražajo v nezadostni konkurenčnosti demokratičnih držav (predvsem v primerjavi z avtoritarno vodeno Kitajsko), še predvsem pa v vse večjih socialnih razlikah, zaradi katerih je nemajhen del družbe prizadet.
Gornji razlagi – upam, da sem jo korektno povzel- ne gre oporekati. Zadnji od navedenih dejavnikov zasluži še posebno skrb in tako avtor obravnavani članek zaključuje z naslednjo mislijo: demokracija je politični sistem, ki zahteva skrbno nego; brez odgovorne politike. ki se bo lotila globokih socialnih. ekonomskih in kulturnih izzivov, se demokratičnim družbam nič dobrega ne obeta.
O tem, da nam je demokracija kot model upravljanja države, resno obolela, ne gre dvomiti. Zakaj se je to zgodilo in kako nastale zadrege sanirati, bom v naslednjih vrsticah predstavil nekaj svojih pogledov. Pri tem bom izhajal naslednjega spoznanja o tem, kakšno državo si želi večina prebivalstva: država naj bo močna, upravlja pa se jo naj pošteno in učinkovito v korist večine njenega prebivalstva.
Gornjo usmeritev se je pri upravljanju demokratičnih držav dovolj dobro udejanjilo po 2. svetovni vojni in je to trajalo tja do konca prejšnjega stoletja. Po razpadu Sovjetske zveze pa je v politiki vse bolj prevladala neoliberalna usmeritev, ki se zavzema za šibko državo, njeno upravljanje pa se naj prednostno podredi potrebam svobodnega (nereguliranega) trga in s tem posredno tudi interesom kapitala. Rezultati te preobrazbe demokracije so očitni tudi v naši politiki in naj jih kratko prikažem:

• Naši volivci volijo politične stranke, kdo bo stranko zastopal v parlamentu in aktivno soupravljal državo pa odloča njeno vodstvo. To daje vodstvom političnih strank (predvsem članicam parlamenta) nemajhno politično moč, ki je ena od osrednjih podlag za to, da nam demokracija deluje kot strankokracija, to je vladavina političnih strank, ki koristi družbe splošno podreja interesom strank in njihovih interesnih povezav.
• Po volitvah se člani parlamenta razdelijo v dva dela, v koalicijo in opozicijo. Koalicija vlado sestavi in izvaja izvršno oblast, opozicija pa ima dovolj motivov, da vladi njeno delovanje kolikor mogoče otežuje. Politični model torej stranke močno razdvaja namesto da bi jih spodbujal k sodelovanju, kar je sicer eden od pogojev učinkovitega upravljanja.
• Vlado praviloma vodi vodja stranke, ki je na volitvah prejela največ glasov, ta pa običajno za to izjemno zahtevno delo ni dovolj usposobljen. In še to je pomembno. politično razdvojeni parlament vlade ni zmožen ustrezno nadzirati, kar pomembno zmanjšuje njeno učinkovitost.
  Kar navajam zgoraj, govori v prid oceni, da naš politični model po vsebini ni demokratičen, predvsem pa ne podpira dovolj učinkovitega upravljanja države. Potreben je torej temeljite prenove, z njo pa naj bi prednostno uresničili naslednje cilje:
• volivci naj volijo poslance parlamenta (torej ne zgolj stranke), , ti pa naj prednostno delujejo v njihovo korist;
• vlado naj vodijo etično neoporečne osebe s primernimi vodstvenimi izkušnjami, njen nadzor pa izvaja parlament;
• politična oblast je v Sloveniji pretirano centralizirana, njeno decentralizacijo se naj izvede z ustanovitvijo pokrajin.

Kako preoblikovati politični model, da bo zadovoljil gornje zahteve, se dovolj dobro ve. Problem pa je v tem, da njegovi preobrazbi ni naklonjena aktualna politika, saj ji zdajšnja ureditev (strankokracija – po vsebini) povsem ustreza. Obeti, da bomo svojo državo vsaj v prihodnje učinkoviteje upravljali v korist večine, torej niso dobri. Razmere se nam bodo še poslabšale, če bomo volivci prihodnje leto izvršno oblast zaupali avtoritarno usmerjeni politiki.

Andrej Cetinski – SINTEZA