Prenovo javnega sistema zdravstvenega varstva (SZV) so nam pred volitvami vsi obljubljali kot prioritetno nalogo. Skrajni čas je torej za začetek, a kako začeti? Seveda ne s spreminjanjem pravnih predpisov, saj se z njimi prenova konča in ne začenja. Doseči moramo najprej široko in nesporno družbeno in politično soglasje o »pravih« spremembah v zdravstvu. Za to pa je potrebno odlično poznavanje področja, pravi cilji in premišljena postopnost njihovega doseganja ter učinkovit nadzor. Eksperimentiranje z vsem narodom pa ni dovoljeno.

V prispevku ponujamo možen začetek razpravljanja in odločanja o spremembah zgradbe in delovanja SZV ter o ključnih področjih, na katerih so spremembe najbolj potrebne.
Najprej pa moramo razrešiti temeljno razvojno dilemo zdravstva v Sloveniji. Politične stranke v sedanji vladni koaliciji se zavzemajo (ali so se) za ohranitev javnega zdravstva. Vendar lahko že nekaj časa opazujemo, kako se spontano, počasi in zanesljivo širi »ilegalna« mreža zasebnih ambulant in zasebne zdravstvene dejavnosti. Morda tudi s tiho privolitvijo aktualne oblasti. Zato predlagamo, da se začne reforma zdravstva z zelo jasno razrešitvijo temeljne razvojne dileme: – ali ohraniti nepridobitno solidarno javno zdravstvo s potrebnimi prilagoditvami sedanjim in pričakovanim družbenim razmeram, – ali preobraziti javno zdravstvo v »gospodarsko dejavnost na osnovi liberalizma in konkurenčnega trga zdravstvenih storitev«. Upajmo, da se bodo politiki odločili za ohranitev javnega zdravstva.
V nadaljevanju navajamo, po našem mnenju, ključna področja spreminjanja SZV.
1) Krepiti in varovati zdravje posameznika in skupnosti (zdravstvena preventiva). Pravilno razumevanje »pravice do zdravja« (Splošna deklaracija o človekovih pravicah, OZN, 1948). Gre za pravico do statusne enakosti (npr. zavarovanih oseb v OZZ), ne za distributivno materialno enakost. Poglavitni dejavnik zdravja je zavestna odločitev posameznika za uravnoteženost med zdravim prehranjevanjem in ustrezno fizično aktivnostjo. Zato mora biti skrb in odgovornost za lastno zdravje del odgovornosti za lastno življenjsko usodo (Svobodno življenje je odgovorno življenje!). Zdravstveno (in športno) vzgojo ter osnove samozdravljenja naj bi vključili v učne programe vseh šol na vseh stopnjah. Ali je družbeno sprejemljivo »kaznovanje« (nematerialno, materialno) bolnikov za poškodbe zdravja, ki so nesporno posledica zavestne izbire nezdravega življenjskega sloga (tobak, alkohol, mamila,…)?
2) Kritično pregledati obseg in sestavo pravic obveznega zdravstvenega zavarovanja (»košarico« pravic OZZ) po skupinah pravic (zdravstvene storitve, zdravila in medicinski pripomočki, nezdravstvene storitve, denarne dajatve). Košarico določa konkretna država po načelu partikularnosti države glede na razvitost in moč narodnega gospodarstva in raven družbene solidarnosti v javnih sistemih socialne varnosti. S kritičnim pregledom naj bi pravice ohranili, omejili ali izločili. Omeniti velja, da so v sodobnih dolgoživih družbah zdravstvene potrebe navzgor vse bolj neomejene, zdravstvo pa finančno nenasitno. Zato je že pri spreminjanju košarice potrebno opraviti prvo usklajevanje (koordinacijo) med obsegom in strukturo pravic v košarici OZZ ter dopustnimi (načrtovanimi) javnimi sredstvi za zdravstvo.
3) Zagotoviti geografsko enakomerno in natančno strokovno-medicinsko porazdelitev izvajalcev v mreži javne zdravstvene službe. Ta naj bolnikom zagotavlja optimalno fizično dostopnost ter nediskriminatorno dostopnost do zdravstvene obravnave na javni račun. Mrežo na vseh treh ravneh (primarni, sekundarni, terciarni) postavlja, zanjo skrbi in odgovarja država. Mreža na primarni ravni (osnovna zdravstvena dejavnost in lekarniška dejavnost) je že nekaj časa zanemarjena, deficitarna in podcenjena, čeprav »mora imeti v zdravstvu prioriteto, saj je temelj zdravstva« (Ljubljanska listina, 1996). Po porazdelitvi človeških in materialnih zmogljivosti v mreži ter znani finančni vrednosti proizvodnih tvorcev v njej (delo, delovne priprave, material) v delovanju, je potrebna tudi druga uskladitev (koordinacija) med vrednostjo agregatne ponudbe (S) izvajalcev javnih zdravstvenih programov ter vrednostjo agregatnega povpraševanja (D) »kupca« javnih zdravstvenih dobrin (pri nas je to Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije).
4) Doseči dolgoročno javnofinančno zdržnost OZZ. Najprej je treba uravnotežiti finančne obveznosti zavezancev za prispevke – osnove zanje, s prispevnimi stopnjami pa jih čim bolj enakomerno (»pravično«) obremeniti po načelu vertikalne solidarnosti. Pomembno je, da so prispevki brezpogojno plačani, neposredno prek zavezancev ali posredno prek različnih subsidiarnih plačnikov. V zavarovanju pač velja, da brez plačane premije (v našem primeru prispevka) ni pravice iz zavarovanja. Omenimo naj tudi, da je v državah, ki imajo javne SZV, javna zdravstvena poraba omejena, saj njena višina ne sme ogrožati normalnega delovanja in razvoja drugi področij javnega sektorja. Hitro naraščanje zdravstvenih potreb v razvitih družbah bo tudi zato terjalo v prihodnosti vse večjo udeležbo zasebnih sredstev bolnikov za lastne zdravstvene potrebe (neposredno ali prek pravih PZZ, ne prek našega »dopolnilnega«). Z naraščanjem finančnih prejemkov (plače, pokojnine,…) bo to mogoče. Počasi se bo v zdravstvu moralo omehčati trdoživo »zastonjkarstvo« tudi pri nas. Verjetno bo zaradi tega tudi manj nepotrebnih obiskov pri zdravnikih in morda tudi krajše čakalne vrste.
5) Poskrbeti za visoko strokovnost javnega zdravstvenega menedžmenta. Očitne so vse večje težave zdravstvene politike s kakovostnim upravljanjem javnega SZV. Gre za področja organiziranosti izvajalcev zdravstvene dejavnosti, delitev dela med njimi in stalne finančne izgube v poslovnih obdobjih na vseh treh ravneh v mreži javne zdravstvene službe. Težave so tudi v vodenju (usmerjanju, usklajevanju) delovnih procesov v konkretnih javnih zdravstvenih organizacij, kjer se težko odločamo, ali naj jih vodi dober zdravnik ali dober menedžer. Vendar bo dober menedžer pri vodenju javnega zdravstvenega zavoda znal izkoristiti tudi analogijo s podjetniškim vodenjem.
dr. Marjan Česen, Sinteza, 21.9.2019

Komentar z gornjim naslovom je pripravil Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge. Ponastavitve oziroma prenove naj bi bil potreben današnji kapitalizem, poimenovan tudi kot »kapitalizem 4.0.«. To spoznanje je vse bolj prisotno tudi v finančnih krogih na zahodu, ki jim sicer prav  današnji kapitalizem nudi največ priložnosti za bogatenje. Razumeti se da, da naj bi se  s prenovo predvsem ponastavilo (resertiralo) »kapitalizem 3.0.«, kakršnega smo poznali po 2. svetovni vojni, tja do leta 1980. Menim, da je ideja izjemno aktualna, čeprav se o njej v javnosti komaj kaj sliši. Zato naj ne bo odveč, če v naslednjih vrsticah kratko predstavim, kako jo sam dojemam.

Začnem naj z ugotovitvijo, da je med kapitalizmoma 3.0. in 4.0. velika razlika in sicer predvsem v naslednjem: v kapitalizmu 3.0. je država obvladovala ravnanja kapitala, v kapitalizmu 4.0. pa je nasprotno, saj si danes kapital državo v veliki meri podreja. Kapitalizem 3.0. je poznal močno državo, pri njenem upravljanju pa se je uporabljalo predvsem naslednja orodja:

1. model demokracije, ki je zadovoljivo podpiral učinkovito in etično upravljanje države;
2. močno pravno državo z ničelno toleranco do korupcije;
3. zelo progresivno obdavčitev visokih dohodkov, o čemer prepričljivo govori podatek, da so bili v 60-h letih prejšnjega stoletja najvišji dohodki v ZDA obdavčeni po stopnji 90%;
4. učinkovito regulativo za usmerjanje finančnih trgov in gospodarstva na sploh.

Država, ki se jo je upravljalo z gornjimi orodji, se je odlikovala  predvsem v naslednjem: ekonomska učinkovitost, spodobna socialna država, vladavina prava, za večino sprejemljive socialne razlike.

Za mejnik, ko je pričel kapitalizem 4.0. resno spodrivati kapitalizem 3.0, lahko štejemo leto 1982, ko so v ZDA takrat najvišjo davčno stopnjo znižali na 50%, dve leti kasneje celo na 35%. Sicer opredeljujejo značaj kapitalizma 4.0. zelo dobro naslednja orodja, ki jih kapital prednostno uporablja pri podrejanju države:

1. klientelizem in korupcija;
2. davčne oaze, preko katerih kapital ob že sicer nizkih davčnih stopnjah minimizira svoje davčne obveznosti;
3. mehanizmi demokracije (volitve, parlament,..), s katerimi kapital učinkovito varuje svoje interese in jih sočasno zlorablja za ohranjanje videza demokracije.

Rezultati »vladavine kapitala« se v današnji družbi kažejo predvsem v naslednjih oblikah: pohlep vse bolj spodriva temeljne vrednote človeka (poštenost, solidarnost,..); demokracija deluje predvsem formalno in le malo po vsebini; socialne razlike so za večino nesprejemljivo velike; kapitalizem kitajskega tipa po ekonomski učinkovitosti prehiteva kapitalizem 4.0.;  pohlep po dobičku povzroča uničevanje okolja, ki že resno ogroža prihodnost človeka.

Očitno si ne moremo veliko obetati od prihodnosti, če nam ne bo uspelo dovolj hitro prenoviti kapitalizma 4.0. Sledilo naj bi mu socialno-tržno gospodarstvo, ki ga lahko poimenujemo tudi kot »kapitalizem 5.0.«. Tudi ta bo potreboval močno državo, ki učinkovito obvladuje kapital in uporablja podobna orodja, kot jih je država kapitalizma 3.0., vendar z nekaterimi pomembnimi dopolnitvami. Predvsem dve novosti je primerno izpostaviti, Najprej to, da se bodo države morale čvrsteje povezati v »zveze držav«, slednje pa naj bi oblikovale »svetovno vlado« z ustreznimi kompetencami; brez takega sodelovanja namreč človek ne bo kos težkim izzivom, kot so problemi okolja in migracij. In drugič, potrebne so nove sistemske rešitve za izvajanje demokratičnega upravljanja držav in njihovih povezav; ta čas prevladujoče so preprosto preživete in ne dovolj učinkovite, kar s svojim ravnanjem prepričljivo dokazuje ameriški predsednik.

Ne ostaja nam več veliko časa za temeljito prenovo sedanjega kapitalizma, nam v svojem komentarju sporoča Žerdin. Tudi o tem, kaj konkretno bi bilo v tem okviru potrebno postoriti, se dovolj ve. Žal pa je pripravljenosti za stvarne spremembe za sedaj veliko premalo. Zelo aktivno vlogo bi pri tem morala imeti  EU oziroma njena vlada (komisija), a nas bo ta gotovo razočarala. To mnenje opiram tudi na vsebino komentarja o novi sestavi EU komisije, ki ga je v Sobotni prilogi Dela 21.9.2019 objavila Saša Vidmajer. V njem poleg drugega zvemo, da je od 27 komisarjev, ki naj bi sestavljali novo vlado EU, sedem takih, katerih ugled obremenjujejo koruptivna ravnanja. Ta podatek že sam po sebi veliko pove o problematičnosti kapitalizma 4.0., še predvsem pa nakazuje, da ga bo zelo težko prenoviti. 

Andrej Cetinski, SINTEZA, 22.9.2019

Vzajemna je ponovno podražila storitve »prostovoljnega« zdravstvenega zavarovanja, saj  naj bi ji zdajšnja cena, približno 35 evra na osebo mesečno, prinašala izgubo. Na drugi strani je že kar nekaj časa v zraku spor med Šarcem in Levico, ki naj bi celo ogrožal njuno dosedanje sodelovanje; eden od razlogov je prav dopolnilno zdravstveno zavarovanje, katerega opustitev in zamenjava s proporcionalnim sistemom, kakršnega imamo pri obveznem zdravstvenem zavarovanju, je del koalicijskega sporazuma. Med opozicijskimi strankami se problemu najbolj posveča NSI.  Pri tem kar naprej uporablja argument, da to ne bi  zmanjšalo čakalnih vrst, kar verjetno drži.. Vendar gre pri odločanju o zamenjavi prostovoljnega z obveznim zavarovanjem predvsem za socialno pravičnost, tu pa je stvar enostavna. 

Pojdimo k številkam. Nekdo, ki zasluži 1000 evrov mesečno, za dopolnilno zdravstveno zavarovanje plača 35 evrov mesečno, v letu dni torej 420 evrov, kar je 42 odstotkov njegovih eno-mesečnih neto dohodkov. 35  evrov plača tudi  tisti, ki zasluži  2000 evrov, kar je 21 odstotkov njegovih  mesečnih neto dohodkov, in tisti, ki zasluži  samo 500 evrov. Ta Vzajemni ali drugi zavarovalnici letno plača kar 84 odstotkov mesečnih neto dohodkov. A mnogokrat je iz ene plače ali pokojnine treba plačati dve, lahko pa tudi tri dopolnilna zdravstvena zavarovanja. Že pri dveh osebah in eni plači 500 evrov mesečno dopolnilno zdravstveno zavarovanje letno za kar dobrih 60 odstotkov preseže mesečni neto dohodek. Pri treh zavarovanih osebah in eni plači stvar postane absurdna. Zato se najbolj revni, običajno gre za starejše ljudi, vse bolj pogosto odpovedujejo »prostovoljnemu« zdravstvenemu zavarovanju. Gre za problem, ki naj bi ga »reševali« že 16 let, zato so očitki, da gre za prenagljeno in populistično potezo Levice, odveč. Rešitev je na dlani; prenos sredstev, ki jih dobivajo Vzajemna in  druge zavarovalnice na ZZZS oz. ukinitev »prostovoljnega« dodatnega zavarovanja. Upravljanje s temi sredstvi je bistveno cenejše od upravljanja zavarovalnic, obseg dela ZZZS se praktično ne bi spremenil. To sicer ne pomeni, da s prenosom in spremembo ne bi bilo nobenih tehničnih problemov, a bilo bi jih precej enostavno rešiti. Prav tako najbrž drži, da tega ni mogoče narediti takoj, polovica leta pa bi povsem zadoščala za potrebne preračune, kaj pomeni prehod. Pomembno se zdi tudi, da se prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje obravnava enako; prispevki so povsod proporcionalni, ustvarjati progresivno prispevanje, kakršno poznamo pri dohodnini, je sicer mogoče, a to bi bil najbrž prevelik zalogaj za vlado.

Ne gre spregledati, da je prenos »prostovoljnega« zdravstvenega zavarovanja v obvezno tudi del koalicijskega dogovora, zato mora Levica vztrajati pri zapisanem, če hoče ohraniti verodostojnost.  Doslej je že prevečkrat popustila. Kaže, da bo tokrat popustila vlada, ki pa mora, da bi pokazala odločnost, stvar malo zavlačevati, čemur je namenjen tudi čas za preračunavanje. Količina  denarja, ki ga zdaj zberejo zavarovalnice, je osnova za izračun, za koliko je treba povečati prispevno stopnjo. Če bi ta denar šel v blagajno ZZZS, bi s tem najbrž pridobili precej dodatnega denarja, ki bi ga mogli uporabiti za najnujnejše potrebe v zdravstvu, namesto da se uporablja za marketing in sponzoriranje različnih organizacij. Zavarovalnice bi denar seveda izgubile in se znašle v določenih težavah; med drugimi ne bi več mogle izplačevati visokih plač vodilnim  delavcem, saj zavarovanja, ki štejejo med prava prostovoljna zavarovanja, kot so zavarovanja za primer smrti ali poškodb, zavarovanje za ukvarjanje s tveganimi športi ali za poškodbe ob počitnicah v tujini in podobne stvari tega ne bi omogočala.

Pri tem ne gre povsem spregledati očitkov, da tudi ZZZS z denarjem ne ravna povsem racionalno in da bi bilo morda potrebno spremeniti sestavo Sveta ZZZS v korist vplačnikov in zdravniške stroke, kar pa je morda tudi predmet priprav zakona o  zdravstvu; presojo o racionalnosti ravnanja pa gre prepustiti Računskemu sodišču.    

Programski svet Sinteze-KCD,  Ljubljana, 10.9.2019

JPD: sistem Ivana Zidarja ali kaos?
EMP: gradbene projekte vodi »konzorciji PS&KP« (Prodana Stroka in Kupljena Politika).

Zapisa o problematiki plenitve javnih sredstev v projektih javnega naročanja

Emil M. Pintar že nekaj časa (brezuspešno) poskuša objaviti članek z odgovorom na vprašanje »Kdo zares vodi naše investicijske projekte?«

Zastavljeno vprašanje se zdi na prvi pogled retorično, saj se odgovor kar ponuja: vodi jih seveda naročnik oz. investitor. Pa je to res?
Če se malo podrobneje seznanimo s projektom »Drugi karavanški AC predor«, se začne odgovor zapletati. Naročnik oz. investitor tega projekta je DARS. Ta je za izbor izvajalca objavil korekten razpis in transparentno izbral izvajalca, ki ni bil samo najcenejši, temveč je imel tudi najboljše reference in zagotovila, da za izvedbo projekta ne bo zahteval aneksov.
Toda očitno Slovenija ni Avstrija, kjer bi to zadoščalo in bi lahko pričeli z delom. Pri nas so to odločitev ustavile pritožbe nekaterih neizbranih izvajalcev: Kolektorja, GGD in Evro Asfalta. Pritožbe je podprla Državna revizijska komisija (DKOM). Prvič in drugič.
Vodi torej celoten projekt DKOM? Očitno ne: čeprav so bile njene odločitve čudne, obremenjene s sumom, da je prisotno »korupcijsko tveganje«, njen predsednik očitno ni vzdržal pritiska zunanjih prišepetovalcev in je odstopil. Ker so bile odločitve DKOMA izrazito politične, ne strokovne, se moramo vprašati, ali niso bile oblikovane v politiki.
Čeprav DKOM nad seboj nima nobenega organa ali možnosti pritožbe na svoje odločitve, projekti prometnega resorja nedvomno spadajo v pristojnosti Ministrstva za infrastrukturo (MZI), ki je dolžno skrbeti za zakonitost njihovega poteka, predvsem pa preprečevati, da se z raznimi manipulacijami ne povzroča gospodarska škoda. MZI je bilo v celoten postopek še kako vpleteno, saj se je po javnih podatkih njegova ministrica (nekajkrat?) sestala z enim od turških sodelavcev, ki je Kolektorju zagotavljal ustrezne reference. Toda javno MZI ni protestiralo zaradi evidentno hitro nastajajoče zamude pri gradnji projekta in z njo povezane gospodarske škode, ne le pri prevoznikih, ki zgubljajo ure v kolonah pred sedanjim predorom, temveč predvsem na okolju. Kot da na MZI ni nikogar, ki bi znal izračunati to škodo, če se zaveda, da 40-tonski tovornjak porablja neizmerne količine goriva, da se v koloni vedno znova in znova premakne za nekaj metrov.
Očitno torej tudi MZI ne vodi tega projekta ali se vsaj javno temu izogiba, kar je pametno, saj bo projekt slej ko prej končal na sodišču.
Kdo torej vodi ta ali podobne projekte?
Nadaljnje raziskovanje tega primera, pogovori s strokovnjaki, pravniki, nekaterimi politiki in novinarji je pokazalo, da ta in take projekte v Sloveniji vodijo »konzorciji PS&KP«
Ti Konzorciji so najbolj skrivnostna organizacijska oblika gospodarskega delovanja in poslovanja. Vsaj polovica sodelujočih v njih, če govorimo o posameznikih, je »tihih partnerjev« (od katerih so nekateri celo »tihi solastniki«), skupaj pa predstavljajo nekakšen »trust« na področju poslovnih informacij in političnega vpliva. To niti niso stalne organizacijske strukture; pogosto se preoblikujejo za vsak velik projekt posebej ali celo med potekom projekta samega, če se njegova izvedba zatika in potrebujejo dodatne »vložke političnega vpliva«. Ali, če se pokaže možnost, da se z aneksi dvigneta cena projekta in profit konzorcija.
Konzorciji imajo, podobno, kot ameriška profesionalna košarkarska moštva, posebne »skavte«. Njihova naloga je, da v množici možnih bodočih projektov najdejo »najbolj zanimive« (z vidika »ekstra« profita), analizirajo možnosti, da te projekte politika sprejme v svoje operativne načrte, identificirajo ključne osebe v lokalnih skupnostih, gospodarstvu in politiki, ki bodo o tem odločali, iščejo njihove »šibke točke« (včasih zadošča »cena«), itd. Nekateri strokovnjaki, s katerimi sem govoril, so mi zatrdili, da je projekt »zanimiv«, če lahko zagotovi vsaj 20 – 30% ekstra profita.
Konzorciji se praviloma ne razkrivajo, niti jih ni mogoče enačiti z gospodarsko operativo, ki določen projekt izvaja. Nasprotno, ob dobri organizaciji se lahko celo zgodi, da je ta operativa zgolj mezdna struktura; nosilci konzorcija ostajajo skriti, tako kot njihovi računi v tujini ali izvor sredstev, s katerimi kupujejo stanovanja v Ljubljani po milijonski ceni ali si celo gradijo veličastne »haciende« (poznavalcem jih je ta trenutek v Ljubljani na ogled kar nekaj). Razkritje njihovega nezakonito pridobljenega premoženja pa vlade vedno znova in znova prelagajo na naslednjo vlado. Ali naslednjo Revolucijo.
Vse to vemo. Presenetljivo je, da lahko prepoznamo podobno kapitalsko nasilje in nezakonite plenitve, ko gre za požare v Amazonskem pragozdu in si upamo na to pokazati s prstom, imenovati nosilce in proti njim celo javno protestirati. Nismo pa sposobni, pripravljeni ali dovolj pogumni, da bi to isto »kapitalsko nasilje« prepoznali v Ljubljani in protestirali proti njemu, pa čeprav se nam redno pojavlja od graditve »cestnega križa« dalje: gradnja bolnišnic, TEŠ 6, »projekti modernizacije SŽ«, predor Karavanke, 2TDK, Tretja razvojna os, prodaja NLB, itd. Pravi gradbeni projekti so v tej ledeni gori, vredni nekaj milijard letno, vrednostno celo v manjšini. Zanimivi so predvsem zato, ker je njihova struktura in potek izvedbe najbolj analitično zanimiv in dosegljiv.
Da ti projekti »konzorcijev PS&KP« niso enkraten pojav, je razvidno že iz tega, da so njihovi »skavti« prisotni tudi v oblikovanju zakonodaje, ki jo prilagajajo profitnim interesom »konzorcijev« (pritoževanje na odločitve DARSA, ki ga še pričakujemo, in spremljajoča medijska gonja proti njemu, je očitno v službi ustvarjanja »ustrezne politične situacije« za zamenjavo njegove uprave in postavitev nove po željah »konzorcija«).
Zato Slovenija ne zmore službe (npr. »finančne policije«), ki bi primerjala prijavljene dohodke posameznikov z njihovim trošenjem, ne pozna sistemske preiskave izvora sumljivega premoženja, ne pozna univerzalne zaplembe nezakonito pridobljenega premoženja in vzporedne kazni, ima volilno zakonodajo, ki regenerira obstoječo politično nomenklaturo in ne dopušča niti uvedbe obveznega prednostnega glasu, itd., itd.
Zato postaja Slovenija patološka družba primarne akumulacije kapitala, v kateri vladajo »konzorciji PS&KP«, ne vlada ali Parlament ali država.
Da ne pozabim: ime »PS&KP« je okrajšava za »prodano stroko in kupljeno politiko«.

Jože P. Damijan pa se na svojem blogu sprašuje: Po Karavankah, Glinščici in pred drugim tirom – Sistem Ivana Zidarja ali kaos?

Zapleti glede javnih razpisov za infrastrukturne projekte kažejo na globok kaos na tem področju. Polne transparentnosti sicer na javnih (gradbenih, infrastrukturnih) razpisih ne bo nikoli. To so teoretske iluzije.
Na tem področju imamo dve čisti opciji: (1) “sistem Ivana Zidarja”, kjer se v kartelu (na podlagi velikostnih deležev) dogovorijo, kdo bo koliko projektov dobil, kdo se prijavlja na konkretne razpise, kakšne so cene in kdo zmaga; in (2) kaos, kot ga imamo sedaj, kjer se razdrobljeni gladiatorji v mednarodni konkurenci borijo eden proti drugemu za preživetje. Prvi sistem je mafijski, vendar imamo red, drugi je demokratičen, vendar kaotičen in lahko vodi do popolnega zastoja implementacije.
Kateri sistem imate raje? Težka dilema.
Velja pa seveda omeniti, da je “Zidarjev sistem” deloval, prvič, ker je imel močnega “kondukterja” (Zidarja kot osebnost in njegove lovke razpredene od vlade, bank do cerkve). In drugič, ker je imel odgovornega in močnega naročnika (Brodnika na Darsu), ki je uspešno krmaril med interesi “kartela” in javnim interesom. Slovenski avtocestni program se je učinkovito izvajal in ceste so bile, po mednarodni primerjavi, cenovno in kvalitativno učinkovito izgrajene. Problem sedanjega trenutka je, da se ne ve, kdo je “Zidar”, in ker je naročnik – predvsem in absolutno 2TDK, delno pa tudi Dars – neizkušen in nedorasel.