Svetu danes vladajo bogati, politično moč pa uporabljajo prednostno za to, da še bolj bogatijo. Socialne razlike, ki jih s tem povzročajo, predstavljajo za sam kapitalizem resno grožnjo. Pa ne zato, ker bi naj revni pripravljali revolucionarne prevzeme oblasti, kakršne smo poznali v prejšnjem stoletju, pač pa zaradi nezadostnega tržnega povpraševanja, ki je posledica vse večje revščine večine in nesposobnosti bogatih, da bi denar, ki si ga prilastijo, tudi koristno zapravili. Ve pa se, da ob nezadostnem povpraševanju tržno gospodarstvo, na katerem temelji kapitalizem, ni učinkovito. Ta čas se ta problem zasilno razrešuje z raznimi finančnimi akrobacijami, jutri se ga bo verjetno poskušal tudi z vojnami, a nazadnje bo vendarle moralo prevladati spoznanje, da je trajna rešitev le v socialno-tržnem gospodarstvu. Drugače povedano: na mesto današnje neoliberalne države, ki predvsem streže interesom bogatih in ob tem nevarno uničuje naravno okolje, potrebujemo močno socialno-tržno državo, ki se jo učinkovito in pošteno upravlja v korist večine.
Slovenci smo si že v ustavo zapisali, da želimo živeti v uspešni socialno-tržni državi. Tja do leta 2005 smo to usmeritev dobro uresničevali, čeprav tudi napak ni manjkalo. Za tem pa je sledil preobrat, saj so naše desne politične elite, čim so prvič prevzele vladno krmilo, ubrale nasprotno, povsem neoliberalno razvojno smer. To so storile pod močnim vplivom tujine. Ta se nas je namreč lotila po že večkrat preizkušeni metodi, ki se jo praviloma izvaja v dveh fazah: a)državo najprej krepko zadolžiti v tujini, predvsem njeno politično elito pa skorumpirati, kar oboje odločilno pripomore, da postane njena politika poslušen izvajalec tujih kapitalskih in drugih strateških interesov; b)tujemu kapitalu prepustiti (poceni prodati) ključne strateške potenciale, s čimer ta lahko vzdržuje prevladujoč vpliv na razvoj države.
Prvo od gornjih faz neoliberalne preobrazbe je Slovenija pretežno že zaključila. Bila je uspešna, za kar so najbolj zaslužne osebe, ki smo jim po letu 2005 zaupali vodenje vlade. Ta čas poteka druga faza, ki je sicer občasno motena, a nekaj njenih uspehov je bilo že doseženih. Med njimi je primerno izpostaviti osrednje slovensko letališče, ki ga sedaj na mesto slovenske samostojno upravlja nemška država. Tudi v naprej se ni bati, da naša »privatizacija« tujini ne bo navrgla želenih sadov. Med drugim za to dobro skrbita dve ločeni ustanovi, to sta Slovenski državni holding in slaba banka (DUTB), ki sta po scenarijih, pripravljenih v tujini, organizacijsko in kadrovsko tako zasnovani, da bosta svoje na tujih interesih zasnovano poslanstvo lahko uspešno opravili.
Aktivno deluje pri neoliberalni preobrazbi Slovenije tudi sedanja vlada. Njen predsednik je na primer lani volivce uspešno prepričeval, da bo v primeru, če mu bodo zaupali vladno krmilo, glede privatizacije ravnal povsem drugače kot njegovi predhodniki, a je zadostoval že kratek obisk v Berlinu, da je na te volilne obljube povsem pozabil in danes v javnosti odločno zagovarja, kar mu v tujini naročajo.
Enega od dogodkov zadnjih dni, s katerim vlada izpričuje svojo neoliberalno naravnanost, je vredno posebej omeniti. Leta 2012 je namreč takratna Janševa vlada sprejela ukrep, s katerim je stopnjo dohodninske obdavčitve najvišjih dohodkov povišala od 41 na 50%. Tako se je Slovenija glede obdavčitve bogatih približala praksi, ki je uveljavljena v Skandinaviji (Švedska 57%, Danska 56%,…), torej v državah, ki še vedno dokaj uspešno zavračajo temeljna načela neoliberalizma. Sedanja vlada se je odločila, da bo ta, za neoliberalca nečasten spodrsljaj, popravila in najvišjo dohodninsko stopnjo zopet znižala na prejšnjo raven. Razumnega argumenta, da je ta sprememba narodnogospodarsko koristna, ni moč najti in vlada se zanjo očitno odloča zato, da z njo demonstrira svojo privrženost religiji neoliberalizma. Res pa je, si bo z njo okrepila naklonjenost bogatejših slojev in tujine.
Slovenija se je, kot rečeno, prva leta svoje samostojnosti uspešno upirala neoliberalnim usmeritvam, ki so nam jih vsiljevali iz tujine, danes pa jim poslušno sledi. Še posebno moteč je vtis, da tako ravna celo naše ustavno sodišče. Večina prebivalstva to spremembo boleče občuti, zelo pogosto v obliki revščine, mladina pa predvsem zaradi vse večje brezposelnosti.. Manjšina, ki se materialno debeli, je seveda zadovoljna. Žal je današnja parlamentarna demokracija tako zasnovana, da bogata manjšina brez večjih težav politično obvladuje večino. Slednja ima zato močno omejene možnosti, da bi prihodnji razvoj države preusmerila sebi v prid. Razlogov za optimizem zato ni prav veliko. Slabo bo namreč, če se bomo neoliberalizmu odrekli šele po tem, ko bo zaradi njega svet prizadela tako resna kriza, da bodo tudi bogati pripravljeni na družbene spremembe v korist večine.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 27.6.2015