Manifest
Evropski mirovni projekt
Danes, 9. maja 2025, natanko 80 let po koncu druge svetovne vojne, ki je terjala življenja 60 milijonov ljudi, od tega 27 milijonov sovjetskih državljanov, državljani Evrope povzdigujemo svoj glas! Sram nas je naših vlad in EU, ki se niso naučile lekcij 20. stoletja. EU, ki je bila nekoč zamišljena kot mirovni projekt, se je sprevrgla in s tem izdala bistvo Evrope! Zato državljani Evrope danes, 9. maja, prevzemamo svojo usodo in zgodovino v svoje roke. EU bomo razglasili za neuspešno. Začenjamo z državljansko diplomacijo in zavračamo načrtovano vojno proti Rusiji! Priznavamo soodgovornost „Zahoda“, evropskih vlad in EU v tem konfliktu.
Državljani Evrope skupaj z Evropskim mirovnim projektom nasprotujemo nesramni hinavščini in lažem, ki se danes – na dan Evrope – širijo na uradnih slovesnostih in po javnih radiotelevizijah.
Obračamo se na državljane Ukrajine in Rusije. Ste del evropske družine in prepričani smo, da lahko skupaj poskrbimo za mirno sobivanje na naši celini.
Pred očmi imamo podobe vojaških pokopališč – od Volgograda do Rige in Lorene. Vidimo sveže grobove, ki jih je pustila ta nesmiselna vojna v Ukrajini in Rusiji. Medtem ko večina vlad EU in odgovornih za vojno hiti zatirati dejstvo, kaj vojna pomeni za prebivalstvo, smo se naučili lekcijo prejšnjega stoletja: Evropa pomeni „Nikoli več vojne!“
Spominjamo se evropskih prizadevanj za obnovo v prejšnjem stoletju in obljub, danih leta 1989 po miroljubni revoluciji. Pozivamo k ustanovitvi evropsko-ruske mladinske organizacije po vzoru francosko-nemške mladinske organizacije iz leta 1963, ki je končala „dedno sovraštvo“ med Nemčijo in Francijo. Zahtevamo odpravo sankcij in obnovo plinovoda Severni tok II. Zavračamo zapravljanje našega davčnega denarja za oboroževanje in militarizacijo na račun socialnih standardov in infrastrukture. V okviru mirovne konference OVSE pozivamo k oblikovanju evropske varnostne arhitekture z Rusijo in ne proti njej, kot je določeno v Pariški listini iz leta 1990. Pozivamo k nevtralni Evropi, ki se bo emancipirala od ZDA in imela posredniško vlogo v večpolarnem svetu. Naša Evropa je postkolonialna in postimperialna.
Mi, državljani Evrope, razglašamo konec te vojne! V vojnih igrah ne bomo sodelovali. Svojih mož in sinov ne bomo spremenili v vojake, svojih hčera v medicinske sestre v vojaških bolnišnicah in svojih držav v bojišča.
Ponujamo, da v Kijev in Moskvo nemudoma pošljemo delegacijo evropskih državljanov, ki bo začela dialog. Ne bomo več gledali, kako se naša prihodnost in prihodnost naših otrok žrtvuje na oltarju politike moči.
Naj živi Evropa, naj živi mir, naj živi svoboda.
Mir.
Noč je, vse še spi. Jaz ob mizi sedim in mislim na tebe. Ne morem reči ljubi, niti dragi mir, kajti ti si brez dvoje pridevkov, Mir. V meni je ne-mir, ker že dolgo časa čakam na tvoj prihod. Vsakič, ko odprem poštni nabiralnik upam, da je v njem pismo, da, tvoje pismo. Želel sem si pogovora s teboj, najmanj preko pisma, vsaj preko zapisa besed, ki so namenjene tebi, ki te kličem s krikom na ustnicah. Vrni se med nas!
Veš, v naselju je fantič, ki me je vprašal: »Stric Alberto, kaj je mir?« Otrpnil sem ob vprašanju mladega bitja. Za hip mi je umanjkalo besed. Čudenjsko sem zrl vanj, zajel sapo za besede, ki jih bom izrekel. Spomnil sem se pesmi Give peace a chance, da bi si pomagal stopiti iz nastale situacije in fantiču, hvaležen za vprašanje, odgovoriti. Vprašal sem ga. » Kaj meniš – to vprašanje sem namenil tudi samemu sebi – če bi vprašala drugače? Kako drugače, me je začudeno pogledal? Kdo je Mir? Čemu kdo? Mir je subjekt kot si ti fantič in jaz v letih mnogih spoznanj. Torej, mir ni predmet, ki ga vstavimo v žep kot ključe stanovanja. Mir je osebnost. Ali si predstavljaš, da tebe stisnem v žep? Ali si še človek?
Mir je postal sredstvo, ki ga izkoriščajo, kot da bi uporabili tebe za dosego ciljev, kogar koli? Kako bi se počutil? Odgovor je v tebi, dovoli mu, da spregovori! Enako se počuti mir, le da se ne oglasi. Čaka na trenutek, ko njegovo nasprotje doseže dno.
MIR je univerzalna vrednota prežeta z ljubeznijo.
Dragi FANTIČ. Z velikimi začetnicami sem te poimenoval, ker sem ti hvaležen za vprašanje in zaupam ti, da sem pred časom zapisal nekaj stihov o MIRU. Kaj misliš čemu? Pogrešam ga, več kot to, nesrečnega se počutim ob njegovi odsotnosti. Trepečem in drget je močan kot vihar, ki burka morje, da bi se u-mir-ilo in se sprejelo v miru. Preberiva in prisluhniva besedam, ki opominjajo vsakogar od nas:
Pot miru.
Iščem pot miru,
nikjer ne najdem je,
so pota zla pogazila
ljubezen do miru?
Kaj ostane ŠE?
Je upanje,
ki nikoli ne umre?/«sem dolgo upal in se bal«/
Kali ljubezni nosim v sebi,
da vzklije mir
za mojo dušo,
dušo narave,
za duše vsega sveta.
Ljubljana, 6. 04. 2023
Zaupajoč upanju, da se mir vrne med nas je v jutranjih urah potrkalo na vrata. Joj, tako rano, res, da je rana ura, zlata ura. Odklenem in pred vrati je nekdo, kdo neki? MIR.
In pred Prešernovim spomenikom je zvenelo: »Kolikokrat bomo morali še prebrati vzvratno RIM?« Samo mir zmore ustaviti vojno! Je med njima možen dialog? Odgovor je, NE?
Mir v meni, mir v tebi, mir v vseh nas, mir narave, mir v miru, je pravšna pot iz vojnih grozot. Naj se ne ponovi Dnevnik Ane Frank v nekem ruskem ali ukrajinskem domu. Alberto
Srečko Kosovel: »V meni je čas, ko bo človek človeku, človek.«
Alberto Avguštinčič: »V meni je up, ko bo mir miru, mir.«
Ljubljana, 21. 04. 2023
Alberto razmišljujoč o Miru in vojni. Kaj je bilo prvo? Mir ali vojna?