CIVILNA DRUŽBA IN POLITIČNE STRANKE

Cilj civilne družbe mora biti krepitev organiziranega nadzora nad delovanjem oblasti, tj. vseh relevantnih institucij, političnih strank in politične elite nasploh.

V civilni družbi (CD) se vse očitneje pojavlja predvolilni nemir. Vse več posameznikov iz raznih oblik civilno družbenih gibanj razmišlja o ustanovitvi politične stranke, da bi tako od znotraj spreminjali stanje, ki je vse prej kot zgledno. Očitno tako misli tudi avtor prispevka »V leru ali včasih si je treba tudi umazati roke«.

Volitve se nezadržno bližajo in politične stranke se ukvarjajo le še z bodočo razdelitvijo oblasti. Janša poskuša z obilico (od bodočih generacij ukradenega) denarja kupiti del sredinskih volivcev. V strahu pred njegovim ponovnim uspehom, in z izgovorom, ‘da se na sedanji način upora ne da nič doseči’, nosilci posamezni gibanj razmišljajo o ustanovitvi ‘lastnih’ političnih strank, da bi tako z legitimno oblastjo ‘uredili stvari’.

Tudi, če zanemarimo vprašanje, koliko gre v takem razmišljanju za ‘samoprevaro’,  koliko pa za zgolj politično podjetništvo (politika kot posel), kar pomeni, da gre tem snovalcem novih političnih strank dejansko vendarle predvsem za oblast, ne moremo mimo dveh dejstev: Prvič, da nimajo niti najmanjše realne možnosti, da bi na volitvah uspeli, in drugič, da bi se njihove stranke, če bi se to res zgodilo, že v prvem letu pričele obnašati kot sedanje, že obstoječe, saj je to nujno že po ‘zakonitosti interesnih skupin’. (Grabile bi predvsem oblast, pred interese družbe in državljanov bi postavljale svoje lastne, ‘zasužnjile’ bi poslance, ki bi morali ‘v imenu strankarske discipline’ glasovati po diktatu…) Skratka, v neverjetno kratkem času bi postale del političnih strank, ki so uzurpirale oblast, ukradle državo, uzakonile strankokracijo in zatirajo vse oblike civilnega nadzora nad delovanjem oblasti.

Trezen razmislek nas sili v dva sklepa:
  • Prvič, da je to neprestano drobljenje slovenskih volivcev samouničujoče. Moč civilne družbe ni v tem, da producira vse več neuspešnih strank, ki goltajo enormno energijo njihovih ustanoviteljev za prazen nič in politični fiasko. Cilj civilne družbe mora biti krepitev organiziranega nadzora nad delovanjem oblasti, tj. vseh relevantnih institucij, političnih strank in politične elite nasploh. Posebej to velja za finančne tokove: vsak projekt, (so)financiran iz javnih sredstev bi moral imeti nadzorni organ iz predstavnikov civilne družbe. V upravnem organu (NS ipd.) vsake neodvisne državne institucije (zavoda, šole, bolnice, itd., itd.), bi morala imeti civilna družba odločujoč vpliv in nadzor. Sicer država postane ‘javna hiša’, kot to izvrstno prikaže dr. F. Demšar v svoji študiji (Javna hiša Slovenija). In glej vraga, prav zdaj (predlog zakona o ZZZS) hoče vlada ugrabiti še zadnjo inštitucijo iz rok zavarovancev – (glej več: Ugrabitev zavarovalnice). 
  • In drugič, resetiranje slovenske strankokracije ne moremo doseči z ustanavljanjem novih političnih strank; to strankokracijo samo krepi in utrjuje. Slovenska družba rabi temeljito prenovo, čemur bodo močno nasprotovale prav politične stranke. Začnemo lahko s spremembo volilne zakonodaje, čemur se politične stranke na vso moč upirajo. In ker te spremembe politične stranke ne bodo nikoli sprejele prostovoljno, jo je mogoče doseči samo preko referenduma.

Uporabimo torej kritično energijo civilne družbe za referendum o spremembi volilne zakonodaje, ne za ustanavljanje novih političnih strank. Za tak volilni sistem, da bo zagotovljen odločujoč vpliv državljanov-volivcev pri postavljanju kandidatov in njihovi izvolitvi za poslance – pa tudi kasnejši nadzor njihovega delovanja.

Civilna družba mora postati (in ostati) trajni nadzornik nad delovanjem oblasti(!)

Miroslav Marc, Sinteza

1 thought on “CIVILNA DRUŽBA IN POLITIČNE STRANKE

  1. Spoštovani,
    priporočam branje v Sobotni prilogi ( 7. avgusta 2021 ) prispevka z naslovom: Smernice protestov, V leru ali včasih si je treba umazati roke, kjer avtor Igor Žagar, redni profesor retorike in argumentacije in v. d. direktor Pedagoškega inštituta, na dveh straneh med drugim sporoča:
    • Ni jih malo, ki so petkove proteste kmalu vzeli kot ( rekreativno ) zabavo, na kateri popiješ pir ali dva, zapelješ nekaj krogov potem pa greš domov ( ali pa še na en pir ).
    • Ob vseh simpatijah do petkovih protestov in priznanju organizatorjem za leto in pol vztrajnosti se namreč sprašujem: kondicija za kaj? Včasih je namreč še kar v prostem padu. Že Roberspierre in Napoleon, figuri nasprotnih strani političnega spektra, pa sta vedela: če želiš narediti omleto, moraš razbiti nekaj jajc.
    Rešitev iz sedanjih zagatnih razmer je samo z uveljavljenim novim volilnim sistemom, kar lahko dosežemo samo z referendumom, kot je to uspelo pri zakonu o vodah. Zato je nujno sodelovanje nevladnih organizacij. Vsi tisti, ki tega ne razumejo in ne sprejemajo, ker skrivajo rogljičke na glavi in se zanašajo na božjo milost, ker imajo pritrjene perutničke na hrbtu, naj še naprej noč in dan jokajo in stokajo, naj preklinjajo in se zaklinjajo, vendar sprememb ne bo. Najbolj uspešen vladar pri nas je vsega sposoben, zato tudi doseže vse, kar si zaželi in se ob tem v vsem brk reži, tukaj in v EU!
    Po končanih olimpijskih igrah, po divjanju voda in ognja po vsem planetu zaradi pekla klimatske krize, se bodo morda le zbudili sanjači vseh barv in mavrični bojevniki, v politiki pri nas in v svetu, sicer…
    Lep pozdrav vsem sanjačem in nergačem, ki so še vedno brez programa za prihodnost.
    Janez Černač

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.