Zakaj ima evropska trojka prednost pred domačo?

Pred dnevi so se srečali premierka Bratuškova, finančni minister Čufer in novi guverner BS Jazbec. Po srečanju se je premierka pošalila, da je to »naša« trojka, ob kateri evropska – pred njo nas politika že ves čas straši – ne bo potrebna. Nekaj dni za tem je Mladina (štev. 29 z dne 19.7.2013) objavila obširen intervju z ministrom Čuferjem, v katerem je ta predstavil krizno politiko, ki jo namerava voditi vlada, torej »naša« trojka. Naj povzamem njene ključne sestavine, kakor sem jih sam dojel:
1. Prednostni vladni ukrepi
• Sanacija bank in posredno sanacija prezadolženosti podjetij. (Ukrep je med temeljnimi pogoji za učinkovito delovanje gospodarstva.)
• Prodaja državnih podjetij. (Brez da izvedemo temeljito privatizacijo, kar je še državnega, naj bi izhod iz sedanje krize ne bil mogoč.)
• Koreniti rezi v plače javnih uslužbencev, socialne transferje in pokojnine. (To naj bi bil temeljni ukrep za dolgoročno povečanje konkurenčnosti gospodarstva.)
2. Česa vlada ne bo počela
• Ne bo podpirala domačega povpraševanja z investicijami in drugimi ukrepi keynesianske ekonomske politike. (V manjših, odprtih gospodarstvih naj bi tovrstni ukrepi ne blažili krize, saj naj bi se z njimi prednostno spodbujalo uvoz, to pa krizne razmere le dodatno zaostruje.)
• Davkov ne bo več povečevala. (Pri obdavčitvi naj bi že dosegli zgornjo mejo in zato davkov ni smiselno še naprej večati. Res pa je, da je davčni sistem potreben popravkov, saj naj bi sedanji preveč spodbujal potrošnjo, premalo pa investicije. Ali drugače povedano: v primerjavi z delom naj bi bil kapital pri nas že preveč obdavčen in to naj bi se spremenilo.)
• Država niti slučajno ne bo reševala vsa prezadolžena podjetja. (Tej aktivnosti se sicer ne bo povsem odrekla, bo pa pri tem ravnala zelo restriktivno.)

S problematiko naše krize se tudi sam strokovno nekaj več ukvarjam. Moja spoznanja so v prid oceni, da smo si večji del krize pridelali sami z nadvse neprimernim upravljanjem države in njenega premoženja ter s slabim delovanjem pravne države. (Glej gradiva in zaključke – Posveti.) Ker bolezen pravilom zdravimo tako, da odpravljamo njene vzroke, je prav, da se tudi zdravljenja krize lotimo na smiselno enak način. Prednostno torej potrebujemo dobro delovanje pravne države in učinkovito vlado, ki je sposobna pripraviti neoporečen program za izhod iz krize in ta program tudi uresničiti.

Kar nekaj znakov je, da se je pravna država pri nas pričela prebujati in če se bo povsem prebudila ter bo v naprej tudi ostala budna, je s tem že narejen velik korak v smeri izhoda iz krize. Kot drugo, potrebujemo vladin program za izhod iz krize. Tega doslej vlada formalno še ni predstavila, čeprav bi za to že bil čas. Morda je ta ocena prestroga in je to, kar je minister Čufer napovedal v Mladini in sem zgoraj kratko povzel, osrednji skelet vladinih aktivnosti za obvladovanje krize. Ta domneva verjetno ni neosnovana in zato ne bo odveč, če poskušam tako predstavljeni »program« vlade za izhod iz krize kritično vrednotiti.

Predvsem menim, da si »program«, če ga presojamo po njegovi neoliberalni naravnanosti, žal, zasluži čisto petko. Naj spomnim, da se neoliberalizem predvsem zavzema za čim bolj neomejeno delovanje trga in vitko državo, ki prednostno deluje v interesu kapitala. Ta usmeritev je v »programu« brez olepševanja predstavljena še predvsem v naslednjih usmeritvah: privatizacija vsega državnega za vsako ceno; krepiti konkurenčnost gospodarstva z ubijanjem socialne države; zanikanje uporabnosti keynesijanstva, davkov ne zviševati oziroma obdavčitev kapitala kvečjemu znižati.

Neoliberalizem je danes v svetu prevladujoča ekonomska paradigma, tudi v Evropi. Njegov »uspeh« je, da imamo ob silnem razvoju tehnologije in produktivnosti dela na eni strani vse več bogastva, ki ga obvladuje manjšina, na drugi strani pa vse več nezaposlenosti in revščine, vse to pa dopolnjuje pospešeno uničevanje naravnega okolja. Tako je neoliberalizem jamstvo za vse globlje krize kapitalizma in ga je potrebno nadomestiti z drugače zasnovanim tržnim gospodarstvom. Slednje naj bi temeljilo na pravni in socialni državi, še predvsem pa na učinkovitem in etičnem upravljanju države v interesu večine. V svetu že imamo nekaj držav – predvsem gre za Skandinavijo -, ki to usmeritev uspešno prakticirajo in so tudi po ekonomski uspešnosti med vodilnimi v svetu. Za neoliberalizem torej obstaja alternativa! Ta pa je, to je res, po potrebnem upravljavskem znanju veliko zahtevnejša od politike »zategovanja pasu« in to utegne pojasniti, zakaj ji finančni minister ni naklonjen. Kakorkoli že: vlada je za izhod iz krize očitno ubrala pot, ki bo Bruslju dopadljiva, za večino državljanov Slovenije pa je v marsičem tragična.

Naj zaključim s »trojkama«, ki ju omenjam v začetku tega zapisa. »Naša« trojka bo očitno uresničevala zgornji program. Če bi sam imel možnost izbire med tako naravnano domačo in evropsko trojko, bi se zelo verjetno opredelil za »evropsko«. Dva razloga sta za to. Prvi je ta, da je malo verjetno, da bi nam Bruselj vsilil tako rigorozno neoliberalni program, kot ga ima v mislih naš finančni minister. Drugič pa gre za to, da bi evropska trojka morala prevzeti tudi vsaj del odgovornosti za neuspeh, ki ga bo njen program doživel pri nas; to odgovornost bi se lahko tudi materializiralo, recimo tako, da nam pri financiranju državnega dolga Bruselj pomaga do podobnih pogojev, kot jih ima na primer Nemčija; danes namreč plačujemo za dolgove nekajkrat večje obresti kot ta bogata država in tako postaja to ena osrednjih omejitev za naš hitrejši izhod iz krize.
Andrej Cetinski, Ljubljana, 23.7.2013

4 odzivov na Zakaj ima evropska trojka prednost pred domačo?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.