Ljudje!!! Gre se za to, da so spoštovane, pametne, inteligentne, napredne, uspešne… ženske zmerjane s prostitutko?!? Vi pa nič?!?

Pozdravljeni.
Oglašam se z Norveške, kjer živim zadnjih 11 let.
Ponavadi se držim bolj zase, tako privat, še bolj pa na socialnih medijih.
Vse, kar berem zadnje dni, pa me je spodbudilo k temu pisanju.
Maske, ventilatorji in ženske.
Ne bom se spuščala v nabavo in ne-nabavno mask in ventilatorjev. O tem je beseda tekla zadnje dni, in prav je tako. Nadaljujte, rojaki.
Spustila se bom v ŽENSKE.
Predsednik vlade (pa tudi ko to vmes ni bil) si brez vsakih pomislekov privošči naslavljati slovenske novinarke s prostitutkami.
In bojda ga vrhovno sodišče oprosti, češ da je to politična svoboda govora.
NE, NI! TO JE SKRAJNO NEDOPUSTNA KOMUNIKACIJA!
Kje ste, Slovenci kremeniti, da stopite na stran in v bran vsem tem pogumnim gospem, ki jih je doletelo to skrajno nedopustno blatenje?!? To so ženske, ki se bijejo v prvi vrsti, halooo!!!!
Ob tem se mi poraja vprašanje, kje za vraga je naš vrli predsednik… Medtem, ko pošilja poslanice naokrog po Evropi in se smeši (smeši pa tudi nas), ga niti najmanj ne gane, da od njega požegnan predsednik vlade laže, krade in žali svoj narod, predvsem pa ŽENSKE.
Borut Pahor, vi pa nič?!?
Kje ste, slovenski možje, da stopite v bran tem vrlim gospem?
Kje ste, Slovenke, da se postavite za te gospe in posledično zase?
Kje ste, gospod predsednik, da obsodite takšno skrajno nedopustno početje?? Prosim vas, dvignite eno obrv, vsaj na pol in se postavite na stran svojih ljudi. Prosim vas, obsodite to početje!
Novembra lani ste bili na obisku tu pri nas na severu.
Gospod predsednik. Ne veste, kako veličasten mož vas je gostil.
Norveški kralj se vedno postavi v bran svojega ljudstva. In ne dopušča poniževanj, kakršnih koli že. Še najmanj pa do žensk. In ostalih šibkejših (ja, žal smo ženske še vedno šibkejša skupina). Pika.
Ljudje!!!
Gre se za to, da so spoštovane, pametne, inteligentne, napredne, uspesne… ženske zmerjane s prostitutko?!? Vi pa nič?!?
Predsednik sedi tam nekje in se zabava po svoje.
Predsednik vlade krade, laže in grozi.
In vse to se je dogaja v drugi Švici. Kot nam jo je obljubljal domoljub Peterle.
Žalostno…..
Rada vas imam!
Anka Simensen, Norveška
Lep dan.

Trideset let je minilo, od kar je preminula partija komunistov, pa so z njo še vedno težave.

Zadnje čase so te težave celo tako resne, da je sedanja vlada smatrala za potrebno, da o njih obvesti evropske oblasti v Bruslju; še posebno je namreč zaskrbljena, ker nam menda nekdanji komunisti obvladujejo javna občila, očitno predvsem RTV ter Delo in Dnevnik. Vsi bivši komunisti seveda niso enako škodljivi in morda tudi zato, da bi bralci bolje razumeli, katera njihova zvrst si zasluži posebno pozornost, je Dnevnikov Objektiv dne 30.4.2020 o tem objavil aktualen članek z gornjim naslovom. Njegov avtor Mirko Cigler je v njem nekdanje člane partije najprej razvrstil v dve velike skupini, to je v oportuniste ter v člane, ki so se partiji pridružili v prepričanju, da bodo tako lahko več pripomogli k uresničitvi njenih ciljev. To drugo skupino pa je še naprej delil v štiri podskupine, v liberalno usmerjene, radikalno usmerjene , reformiste ter v ortodoksne komuniste. Ta delitev se zdi razumna, je pa vendarle nekoliko zapletena, mene osebno pa tudi po vsebini ne zadovoljuje povsem. Zato bom v naslednjih vrsticah prikazal nekoliko drugačno delitev, ki bolje ustreza mojemu razumevanju nekdanje partijske strukture.
Tudi sam menim, da je bilo med partijci največ oportunistov, to je oseb, ki so se stranki pridružili, ker so si od tega obetali koristi, največkrat pri zaposlovanju. V tistih časih se je namreč splošno pričakovalo, da so ljudje na vodstvenih mestih v državni upravi in v gospodarstvu včlanjeni v takrat edino dovoljeno politično stranko. V tem bivša partija ni bila drugačna od sedanjih političnih strank, saj tudi te, ko se dokopljejo do oblasti, brez večjih zadržkov svojim članom zagotovijo primerna delovna mesta tako v javnem sektorju kot v državnih podjetjih; pri tem neredko ravnajo celo po načelu, da ni pomembno, kaj kandidat zna, pač pa je pomembno, da je njihov. Sedanja vlada je glede tega izpričala še posebno operativnost, a vseh kadrovskih zamenjav, ki jih ima v načrtu, za sedaj verjetno še ni uspela izvesti.
Druga skupina partijcev so bili po mnenju M. Ciglerja člani, ki so se stranki pridružili, ker so verovali v njene cilje. Temu mnenju se tudi sam pridružujem, vendar z omejitvijo, da teh članov ni bilo prav veliko. Več od njih je bilo namreč po mojem v partiji ljudi, ki jih Cigler kot posebno skupino ne izpostavlja in je zanje značilno, da so po značaju naklonjeni avtoritarnemu vodenju in nasilju, te svoje interese pa so takrat v edini oblastni stranki lahko primerno zadovoljevali. Te člane partije je smiselno obravnavati kot posebno, to je tretjo skupino, ki je posebno v prvih povojnih letih odločilno vplivala na ravnanja takratnih oblasti.
Osebe, ki so značajsko naklonjene avtoritarnosti in nasilju, torej po moji delitvi tretja zvrst partijcev, imajo osrednjo vlogo v vseh avtoritarnih političnih strankah. V prejšnjem stoletju so to dokazovali fašisti, nacisti ter komunisti in tako gledano so res bili »isti…isti…«. Ne gre pa prezreti, da je prav »tretji tip« partijcev v Jugoslaviji na moči vse bolj izgubljal, ko je država pričela dosledneje uveljavljati na samoupravljanju temelječe tržno gospodarstvo. Nekatere od njih so prav zaradi prevelike gorečnosti celo izključili iz partije, kar se da danes politično dobro unovčiti.
Za osebe tretje skupine, kakor jo zgoraj opredeljujem, je torej manj pomembno, če je stranka levo ali desno usmerjena; ključno je, da je avtoritarno usmerjena in ima politično definiranega sovražnika, nad katerim se lahko izvaja nasilje. Zato ne preseneča, da so nekdanji mlajši partijci te skupine, ki so še vedno politično aktivni, sedaj praviloma člani naše najbolj desne stranke. Ta seveda ne more brez sovražnika, ki naj bi ogrožal njeno poslanstvo in to vlogo je namenila nekdanjim vplivnim partijcem iz prej omenjene druge skupine, za katere se je v samostojni Sloveniji pokazalo, da so »konvertirali« in so prepričljivo zavezani demokratičnim vrednotam.
Neoliberalizem je potreboval le nekaj desetletjih, da je v številnih državah parlamentarno demokracijo do te mere oslabil, da ni več sposobna države učinkovito upravljati. To velja žal tudi za Slovenijo, manj pa na primer za države, kjer prevladuje protestantska etika. Oslabljeno demokracijo nam je dodatno prizadel še korona virus in tako smo se znašli v razmerah, ki so zelo ugodne za uveljavljanje avtoritarnih oblik vladanja. Te bodo znali najbolje izkoristiti osebe z značilnostmi, ki smo jih preje uvrstili v tretjo skupino partijcev. Ohranitev in temeljita prenova demokracije, da bo lahko zopet učinkovito varovala interese večine, bi zato morala postati prednostna politična naloga vseh pošteno mislečih ljudi.
Andrej Cetinski, Sinteza, 5.5.2020

Gibanje za javno in neodvisno RTV SLO aktivno spremlja delovanje in položaj RTV SLO v naši državi.
Pred vrati je glasovanje oziroma izbor osmih (8) članov Programskega Sveta RTV SLO iz vrst civilne družbe, ki je ključno za bodočo upravljavsko in vsebinsko usmerjenost RTV SLO, predvsem pa za njegovo neodvisnost.
Občasno se pojavljajo poskusi, da bi se javno radiotelevizijo podrejalo, »uravnoteževalo« ali celo utišalo.
Gibanje za javno in neodvisno RTV SLO se obrača na javnost, ki še ni zaslepljena s posameznimi ideologijami, temveč razume vlogo in pomen javne radiotelevizije, kot enega od garantov za demokratično obveščenost z vprašanjem:
KAKŠEN MEDIJSKI PROSTOR SI ŽELITE?

Proti izkoriščanju izrednega stanja za podrejanje RTV SLO

Prav presenetljivo je, kako se Slovenci ukvarjamo z velikimi ideološkimi vprašanji, pri katerih smo pripravljeni v nedogled vztrajno in neuspešno prepričevati, dokazovati, zmerjati in žalite vernike nasprotnih veronaukov, medtem pa mirno sprejemamo dokazane primere zlorab, zaradi katerih vsi živimo veliko slabše, kot si zaslužimo in se mirno sprijaznimo, da je to pač tako, saj ima vsaka vlada svoj »faktor« in se je zato povsem nesmiselno ukvarjati s problemi, ki jih zaradi narave stvari menda ni mogoče rešiti.

Javnost ta »faktor« sicer opaža in nanj tudi opozarja, a se vprašanja o zlorabah oblasti za pretakanje javnega denarja v malhe pajdaških kapitalistov, skorumpiranih birokratov, nesposobnih in pokvarjenih politikov redno nekako razvodenijo in se obravnavajo kot nepomembna vprašanja. Vzorec reakcije na škandalozna razkritja zlorab je vedno enak. Ta vprašanja naj razrešujejo pristojni organi pregona in pravosodje, pri čemer je dejstvo da ti organi svoje funkcije ne opravijo zadostno, zaradi česar se zlorabe stopnjujejo in se širijo enako intenzivno, kot nadvse kužni virus COVID – 19.

Dokler ne bomo doumeli in ukrepali zoper faktorje zlorab in neumnosti, bomo živeli zgolj v opazovanju le-teh. To je tako, kot z epidemijo. Dokler ne bomo zatrli COVIDA – 19, toliko časa ga bomo morali prenašati in trpeti njegovo izčrpavanje slovenskega prebivalstva.

Stanko Štrajn: Politika in manekenke – Vsaka ima svoj faktor

zgoraj “faktor” spodaj »fakti«

.

»V času pandemije lahko nekateri ukrepi močno spominjajo na avtoritarizem. Prepoved velikih javnih srečevanj, na primer, je tako klasičen ukrep avtoritarnih režimov, kot tudi vsake razumne strategije za nadzor širjenja virusa.
Sama po sebi se odpira priložnost, da avtokrati izkoristijo situacijo, pri čemer je pandemija priročno kritje za izvajanje politik, ki bi sicer povzročila veliko več odpora doma in na mednarodni ravni. Medtem ko je prebivalstvo doma in so mediji nepozorni, je čas in prostor za politične premike, ki bi sicer bili nemogoči.
V Sloveniji nova desna vlada preizkuša to teorijo do skrajnosti.«

Tako začne obširnejši opis trenutne situacije v Sloveniji Matthew Porges na blogu London Review of Books

Delovni skupini za pripravo drugega likvidnostnega paketa

Klara Stanič, članica Programskega sveta Sinteze na osnovi izjemno bogatih poslovnih izkušenj piše Delovni skupini vlade RS za pripravo drugega paketa ukrepov, v katero smer morajo ukrepi delovati.

.

.

Spoštovani!
Na vas se obračam s predlogi za katere menim, da so vam lahko v pomoč pri pripravi paketa za pomoč podjetjem, ki so se znašla v likvidnostnem krču zaradi ukrepov slovenske in tudi tujih vlad v številnih državah zaradi pandemije COVID19. Podjetja potrebujejo učinkovite ukrepe, ki jim bodo čim hitreje in enostavneje pomagala pri premagovanju težav.
Osebno se že od 2005 ukvarjam s finančnim risk managementom – zavarovanjem terjatev, analizami poslovanja podjetji in posredno upravljanjem likvidnostnih tokov. Bila sem direktorica Coface Slovenije, 2004-2013, kar pomeni da sem tekom prejšnje finančne krize bila zelo vpeta v vprašanja (ne)likvidnost in (in)solventnost slovenskih (in tujih) podjetji.
V preteklih tednih in dneh sem bila v intenzivnih pogovorih s podjetji, predvsem z izvozniki ter tudi dobavitelji slovenskem HoReCa sektorju.

Veseli me, da vas lahko obvestim, da po prejetih informacijah velika večina proizvodnih podjetij obratuje, nekatera z enakim ali celo povečanim obsegom naročil.
Seveda le to ne velja za mikro in mala storitvena podjetja, podjetja ki ponujajo potniški promet, skoraj celoten gostinsko-turističen sektor (izjeme so dostave na dom) kot tudi podjetja v avtomobilskem sektorju, ki zaradi dobaviteljskega krča (pomanjkanje repro materialov, nezmožnosti prihoda delavcev ipd) oziroma zaradi ukrepov vlad v drugih državah in zaprtja na strani kupcev, poslujejo v zmanjšanem obsegu.
Mnenja sem, da je tem podjetjem potrebna nujna likvidnostna injekcija (namenska sredstva) – predvsem zaradi poplačila njihovih dobaviteljev, iz Slovenije in tujine, in da je le ta potrebna ŠE pred koncem meseca aprila. (Več o tem pod »asignacija obveznosti«)
Dodatno je nujno potrebno pomagati podjetjem, ki so domači dobavitelji (tj. uvoznikom in proizvajalcem), ki imajo izpad iz dohodka od javnih naročil (vrtci, šole, i dr) saj so mnogi istočasno utrpeli tudi zaradi izpada na HoReCa segmentu! Menim, da bi jim šole lahko izplačale vsaj 75% mesečne realizacije, saj ta denar imajo v svojih proračunih. Glede pomoči gostincem in hotelom je predsednik sekcije za gostinstvo in turizem pri OZS zapisal, da je potrebna pomoč v višini vsaj 10% letnega prometa, torej 270 mio, če sledimo avstrijskem zgled.

Glede nekaterih dodatnih ukrepov o katerih sem brala predlagam:

Večstranski obvezni pobot preko AJPESa, kar predstavlja knjigovodsko zapiranje pozicij, podjetjem ne povečuje likvidnosti, in vsekakor ne pomaga likvidnosti slovenskih izvoznikov.

Namesto odkupa terjatev predlagam razmislek o asignaciji obveznosti
Za podjetja, ki imajo zaradi zaprtja težave z likvidnostjo (npr. hoteli, trgovine neživilskega sektorja, gostinski objekti in druga podobna podjetja) – obenem pa imajo obveznosti do slovenskih in tujih dobaviteljev, bi država z namenskimi sredstvi z asignacijami plačala njihove obveznosti. S tem bi razbremenili likvidnostni krč številnih slovenskih podjetji.
Ti bi denar prejeli direktno npr. od banke SID oz. druge banke, z namenom zagotoviti likvidnost in izogibanje v prvi posledici: zamudam s plačili, izvršbam, tožbam itn.; v drugi posledici: zniževanja bonitetnih ocen (na ravni posameznih podjetij in tudi na ravni celotnega gospodarstva države!) in s tem povezane dodatne ohromitve likvidnosti (nezmožnost poslovanja (nakupovanja) na odprto); in v tretji posledici: nastopa insolventnosti podjetij in domino učinka.

Asignacija bi za dolžniško podjetje predstavljala kredit z ročnostjo dveh ali več let odvisno od EBIDTA. V shemo upravičenosti bi sodili računi podjetij, ki so direktno ali indirektno prizadeti z ukrepi(slednja bodo le to dokazovala) in so bili izstavljeni v obdobju od npr sredine februarja do npr 13.3.2020 (ali kakšen dan kasneje), ko večina podjetij ni več naročala oziroma jim dobavitelji niso dobavljali oz fakturirali.

Za izpeljavo množičnih asignacij se bi lahko reaktiviral Prvi Faktor (v likvidaciji) in bi ga država uporabila kot »orodje« za prenos sredstev do upnikov; druga možnost je, da se pozovejo podjetja, ki se sicer komercialno ukvarjajo z odkupom terjatev (faktoring podjetja oz banke), saj je za tovrstni posel potreben sofisticiran software in operativno znanje.

Glede odkupa terjatev za ostala podjetja, posebno velja izpostaviti izvoznike, ki v veliki večini »normalno« poslujejo, je potrebno razmisliti o časovni primernosti predlagane sheme za odkup terjatev. Namreč precej izvoznikov ima (domače in tuje) terjatve zavarovane pri kreditnih zavarovalnicah oz. se že poslužujejo komercialnega faktoringa. Obenem imajo (relativno) dolge plačilne roke, ki se za zdaj spoštujejo. Trenutno zapadajo fakture iz januarja, februarja … ali celo decembra 2019, ter je potreben razmislek o morebitni pomoči izvoznikom za obdobje čez 2-4 mesece, ko bo bolj razviden dejanski vpliv COVID ukrepov na likvidnost in solventnost njihovih kupcev.

V tem kontekstu želim izraziti pomislek, ali imata DUTB ali banka SID zadosti operativnih izkušenj za izvajanje ukrepa odkupa terjatev.

Po drugi strani, obstajajo komercialna podjetja in banke, ki storitev odkupa terjatev opravljajo – in se po potrebi omenjeni odkup izpelje prek njih (s sredstvi banke SID, če bi bilo potrebno). Za primer, da bo RS odkupovala terjatve, je potreben posebej tehten premislek o tem, ali bo to regresni ali brezregresni odkup, posebno za primer da terjatve niso zavarovane in dolžniško podjetje postane insolventno. Dodatno, ali bodo v to shemo vključene terjatve tudi do tujih dolžnikov? Nekateri tuji kupci bodo propadli, ampak verjetno večina ne… Postavlja se vprašanje, kdo bo »vračal« odkupljene (nezavarovane) terjatve? Morda je tudi tu potreben razmislek o namenskih sredstvih?

Ideja o garancijah za poslovne terjatve (banke SID ?) za slovenske izvoznike je tudi vprašljiva, saj ni jasno, kdo jih lahko izda (v skladu z OECD in EU pravili), saj do sedaj banka SID tovrstnih kratkoročnih in ne-investicijskih poslov ni zavarovala, posebno ne znotraj EU. Morda lahko pri tem pomaga Coface PKZ, ali celo Zavarovalnica Triglav, ki ima oddelek za tovrstne posle.

Vezano za že obstoječe objavljene ponudbe financiranja s strani banke SID z garancijami MF, ni prav jasno za katera sredstva gre, in ali je govor o »novo-odobrenih sredstvih« v skladu z (morebitnem) COVID19 paketom ali ne, bi rada izpostavila dve zadevi – vprašljiva je dejanska višina sredstev, ki jih bo banka SID lahko plasirala, saj podjetja ki so sedaj na udaru (in imajo par sto zaposlenih!) najverjetneje ne izpolnjujejo zahteve po B- bonitetni oceni; ter da je potrebno omogočiti tovrstno pomoč tudi podjetjem, ki so utrpela izpad prometa zaradi ukrepov v tujih državah tj ne samo slovenskih organov!

Še enkrat bi poudarila, da bodo trenutni likvidnostni ukrepi podjetjem v težavah pomagala »samo« zadihati, in da bo država najverjetneje v 3-6 mesecih morala sprejeti ukrepe zaradi (ne)solventnosti podjetij, ter je potrebno že sedaj zastaviti načrt pomoči podjetjem z zagotovljenim odjemom proizvodov (trgom), a istočasno s slabo bonitetno oceno in visokim številom zaposlenih.

Z upanjem, da vam bodo predlogi v pomoč in da bodo vzeti v obzir pri sestavljanju predlogov za povečanje likvidnosti podjetij, vas lepo pozdravljam in želim vse dobro.

S spoštovanjem, Klara Stanič, Sinteza, 9.4.2020

Predlog Klare Stanič je z odobravanjem objavljen tudi na blogu J. P. Damijana – Reševanje likvidnosti podjetij: Asignacija obveznosti namesto kreditov ali odkupov

Ves denar, tudi tistega, ki si ga države izposojajo od finančne industrije je ustvaril človek. Noben virtualni kapital ne more ustvarjati nove vrednosti.

Da bi brez ukrepov vlade zbolelo 480.000 Slovencev in bi jih umrlo 90.000, ni več nevednost, je neumnost in vdano služenje gospodarju.

(Misel, da virus prinaša zdravje, vam bo razumljiva še pred koncem branja.)

Berem, da se je Slovenija v tem letu zadolžila že za pet milijard. Pri tem moramo vedeti, da je ves ta denar in tudi tistega, ki si ga je država in enako vse druge, izposojala od finančne industrije ustvaril človek. Noben virtualni kapital ne more ustvarjati nove vrednosti. Kapital je denar le ukradel. Prav v ta namen je v kulturo zavesti človeštva in vsakega posameznika vgrajena ideologija, ki ustvarja prepričanje, da je to naravno in drugače ne more biti. Pravni, ekonomski, finančni, socialni, izobraževalni , tudi športni in drugi sistemi so le orodje tej ideologiji. Demokracija je pri tem le dogam, ki dela lepo sliko.
Preteklo krizo finančnega sistema, ki je nastal zato, ker se je v finančni sistem stekalo vedno več in več denarja, smo reševali državljani. Se še spomnite kako. Napovedovala se je nova kriza, sam sem jo v enem članku napovedal leta 2009, ker se model delitve novo ustvarjene vrednosti prav nič ni spremenil. Finančni sektor je zopet prepoln denarja.
Zadnje leto smo doživeli, prvič v zgodovini ( z izjemo denarja, ki so ga v švicarske banke nalagali naftni šejki), da so banke začele zaračunavati negativne obresti za vloge fizičnih in pravnih oseb na svojih računih. To je jasno sporočilo, da je v finančnem sistemu preveč denarja. Vemo, da je bilo zadolževanje gospodarstva in drugih po krizi previdno in, da na finančnem trgu niso več prakticirali z razno raznimi fiktivnimi finančnimi produkti. To so počeli pred preteklo krizo, kar je ustvarilo zlom, in ne bi bilo več verodostojno. Tudi širitev vojn bi bilo lahko za finančno industrijo pogubni, ker je razplet vedno nejasen. So pa že sedanje kar velik kupec denarja, ki ga ponuja finančna industrija.
Finančna industrija je morala najti rešitev. Negativne obresti za bančne vloge so le blažile in odlagale pot v bankrot bank. Banka bankrotira, če ima preveč denarja v svojem sefu in za njega ne prejema obresti in zaračunavati stroškov kreditiranja. Tudi zavarovalnice so del te industrije in dobijo zajeten kos pogače.
Ob tem si je finančni sistem še sam nastavil oviro, ko je zahteval, da so države sprejele fiskalno pravilo. To je finančni sistem potreboval, da je zagotovil vzdržnost državnih proračunov, da so redno poravnavali stroške in obresti preteklih kreditov s katerimi smo državljani sanirali posledice pretekle krize, ko smo pokrivali bančne luknje.
Ko se v finančni sistem steka več denarja kot so plasmaji je sistem bolan in s časom to povzroči infarkt, bankrot banke. Enako kot pri človeku, ki ustvarja več slabih misli kot dobrih.
Kaj storiti? Državljani že sedaj več varčujejo, kot najemajo kredite. Izkušnja zadnje krize jih je naredila še bolj previdne, saj jih tudi zelo poceni denar ne premami. Gospodarstvo tudi ima izkušnjo in je ta čas likvidnostno preskrbljeno pretežno iz lastnih sredstev. Kredite najema predvsem za stabilne projekte. Ostanejo le še države. Njene politične strukture pa so tako v službi kapitala in jih je strah le, če mu ne služijo kot to veleva.
Prvi pogoj za ozdravite finančnega sistema je strah. Strah je bilo orodje, da smo pohlevno pokrili vse bančne luknje in sprejeli fiskalno pravilo. Če bo državljane strah in bo »pravi« razlog za zadolževanje države, bodo povsem pozabili nanj. Potrebna je še le »realna« potreba za zadolževanje države. To je mogoče ustvariti le z ustavitvijo gospodarstva za primeren čas.
Genialen načrt so skovali »modreci« teme finančne industrije. Reče se mu korona virus. Moral je biti neznan, nov, da vzbuja strah, moral se je širiti hitreje, kot vsi ostali, četudi ni nič bolj nevaren, kot vsi dosedanji virusi gripe. Tudi ti so vsako leto običajno novi. Propagandna mašinerija kapitalske industrije je vse to, saj ima dolgoletne izkušnje, podkrepila perfektno. Ne mislite, da je sliko cerkve polne krst (bile so prazne), ali slike parka v ZDA, kjer naj bi pokopavali mrtve, posnel neodvisen novinar. Naša vlada je oblikovala krizni štab in poklicala jelka, da smo se spomnili zadnje vojne in se je prebudil tudi takratni strah.
Vse je bilo izpeljano perfektno in vse se bo na stare tirnice vrnilo, kot bo ustrezalo finančni industriji. Ne bomo pa deležni pravih informacij o dejanskih posledicah korona virusa. Bodo povsem enake kot pri drugih epidemijah gripe. Moje videnje, ki prihaja iz višje zavesti, potrjuje dejstvo, da je v nemilost padla svetovna zdravstvena organizacija, pri nas doma pa zavod za javno zdravje. Ukrepi stroke ne bi ustvarjali dovolj strahu.
Strah je občutek, ki ga v nas zbudi hormon stresa kortizol . Tega ustvarijo s svojim znanjem zapisanim v DNK nadledvična žleza. Komando pa ji da naša duša preko žleze hipofize, ki se nahaja v možganskem dnu. Ko strah prihaja iz znanj zapisanih v izvorni zavesti je to dobro in nam reakcija na strah ohranja življenje. Ko pa je strah ustvarjen iz znanj, ki nam jih je v zavest vcepila kultura ega (ideologije in njeni družbeni sistemi), pa strah ubija človeško telo. Ta strah povezan s korona virusom je tak. Nevednost naše zavesti daje prostor takemu strahu in samo več znanja in višja znanja iz duhovne dimenzije ubijajo tak strah.
Zato je ustvarjena korona kriza tudi velika priložnost, da se ljudje začnemo osvobajat vsega vsiljenega v našo zavest, ki nas dela ujetnike in sužnje, da blejamo ob vseh ukrepih, ki jih oblast uvaja, da zadovolji interese finančne industrije in tudi svoje. Njeni so imeti moč in oblast. Strah ljudi je najboljše orodje za dosego tega interesa.
Res pa me je strah vloge in nevednosti velikega dela»stroke«, ki tako malo ve o tehnologiji življenja, kaj so bolezni in kaj njeni vzroki, kaj virusi in zakaj so del našega telesa. Zgrozil sem se ob napovedi, da bi brez ukrepov vlade zbolelo 480.000 Slovencev in bi jih umrlo 90.000. To ni več nevednost, je neumnost in vdano služenje gospodarju.
Korona virus ni bolezen, tudi ne ubija človeka le hudo bolnim pospeši odhod duše iz telesa. Je pa v tem primeru, ko je odigral vlogo v predstavi dobre režije in izvrstne dramaturgije zdravilo za bolno finančno industrijo.
Silvester Koprivnikar, Velenje, 9.4.2020

Jutrišnji kapitalizem za gotovo ne bo več tak, kot je danes.
Sedanjo virusno epidemijo bomo obvladali, a sledile bodo gospodarska, finančna, socialna, politična in še kakšna kriza, in to verjetno takih razsežnosti, kot jih doslej nismo poznali. Sicer močno pohabljena demokracija bo hudo ogrožena. Če je takrat ne bomo uspeli obraniti, se ji bomo verjetno morali za dlje časa odreči.

Jutrišnji kapitalizem za gotovo ne bo več tak, kot je danes. O tem, kakšen naj bi bil, je v Dnevniku dne 3.4.2020 objavil zanimivo razmišljanje Jože P. Damijan. Po njegovih pričakovanjih bo podoben onemu, ki smo ga poznali po drugi svetovni vojni. Ta se je, tudi po mojem razumevanju, od današnjega neoliberalnega pomembno razlikoval, še posebno po vlogi in delovanju države. Država je takrat učinkovito regulirala in razvojno usmerjala trg, danes pa tega skoraj ne počne več. Davki na premoženje in visoke dohodke so bili zelo visoki in država je tudi sicer skrbela, da so bile socialne razlike za večino sprejemljive, danes pa so za bogate davki bistveno nižji, socialne razlike pa so se neznosno povečale. Državo se je takrat učinkovito in demokratično upravljalo, danes pa si je njeno upravljanje v veliki meri podredil kapital in tako prednostno podpira njegove interese. In kar je najpomembnejše: takrat sta poštenost in solidarnost nekaj veljala, danes pa je laž kar običajno orodje pri zadovoljevanju pohlepa in žal tudi pri uresničevanju političnih ciljev. Naštete spremembe sicer niso bile povsod enako intenzivne, saj so predvsem države, v katerih prevladuje protestantska etika, z neoliberalizmom veliko manj okužene, kot so na primer ZDA.
Žal imam pomisleke do Damijanovega optimizma, da se vračamo v kapitalizem, kakršnega smo po drugi svetovni vojni že imeli. Ta je bil res za večino do te mere sprejemljiv, da si zasluži naziv »socialni« kapitalizem, Tak pa je bil iz več razlogov, za osrednjega pa gre šteti to, da je imel zelo resno konkurenco. To vlogo oziroma celo grožnjo je zanj predstavljala takratna Sovjetska zveza, ki je iz druge svetovne izšla kot velika zmagovalka in je nadvse učinkovito promovirala svoj socialni model družbe. Tudi sicer je krvavi vojni s Hitlerjevo Nemčijo sledila hladna vojna med zahodnim kapitalizmom in socialistično vzhodno Evropo, v takih razmerah pa si zahod ni mogel dovoliti socialnih nemirov in neučinkovitega upravljanja držav. Da je kapitalizem takrat preživel, se torej razvojni smeri, ki je temeljila na močni in tudi socialni državi, skoraj ni mogel izogniti. To usmeritev pa je pričel opuščati že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko mu socializem ni več pomenil resne konkurence, in ubral je novo, neoliberalno smer razvoja, Rezultati le te so po nekaj desetletjih vse prej kot dobri. Najbolj je za zahodni kapital nedvomno problematična na novo zrasla konkurenca v osebi kitajskega kapitalizma, ki svoj prvotni vzor, to je zahodni kapitalizem, v splošni učinkovitosti že krepko prehiteva.
Tak kot je danes, neoliberalni kapitalizem ne bo preživel, saj zaradi slabega upravljanja države ni več dovolj učinkovit in socialno vzdržen. Eden njegovih možnih izhodov iz te zadrege je, da po pričakovanju Damijana restavrira model »socialnega« kapitalizma, ki se je zmagovalno obnesel v konkurenci s sovjetskim socializmom. Kapital tej razvojni smeri sicer ni naklonjen in bo zato uspela le v primeru, če bi zmogli resno preoblikovali sedanji model parlamentarne demokracije, saj je ta močno degeneriral in je upravljavsko vse manj uporaben. Če bi se tega problema lotila večina tistih, ki še verjamemo v demokracijo, uspeh ob dobrem vodstvu ne bi izostal. Da se bo to tudi dejansko zgodilo, pa ni prav verjetno. Močnim voditeljem, ti so za uspeh tovrstnih aktivnosti ključni, namreč do demokracije praviloma ni veliko, jih pa zato toliko bolj privlači avtoritarno vodenje, še posebno če gre za etično vprašljive osebe.
Bolj verjetno je zato, da bo neoliberalni kapitalizem pri iskanju izhoda iz sedanjih zadreg dal prednost razvojni smeri, ki se bo zgledovala po konkurenci, ki ga sedaj ogroža, to je kitajski kapitalizem. Osrednja značilnost slednjega je močna država, ki se jo avtoritarno vodi. To bi tudi za nas pomenilo smer razvoja v družbeni model, ki smo ga v prejšnjem stoletju pod imenom fašizem že preizkusili in si ga ne bi smeli želeti.
Sedanjo virusno epidemijo bomo kmalu obvladali, v to nas večina verjame. Temu pa bodo sledile druge krize, gospodarska, finančna, socialna, politična in še kakšna, in to verjetno v takih razsežnosti, kot jih doslej nismo poznali. To bo tudi čas, ko bo že sicer močno pohabljena demokracija najbolj ogrožena. Če je takrat ne bomo uspeli obraniti, se ji bomo verjetno morali za dlje časa odreči.
Andrej Cetinski, Sinteza, 4.4.2020

Zavedajoč se nujnosti omejitev na individualni in kolektivni ravni, ki so namenjene zajezitvi epidemije koronavirusa,
podpisane članice in člani Slovenskega in Mednarodnega PEN-a brezpogojno pričakujemo,
da bo Vlada Republike Slovenije spoštovala vse z Ustavo in zakoni zagotovljene pravice državljank in državljanov,
da Državni zbor ne bo izglasoval nobenih zakonov, ki bi zoževali dosedanje pravice ali pa uvajali nova in širša pooblastila represivnih organov (prisluškovanje, vstop v stanovanje ali pridržanje brez sodne odločbe),
da Slovenska vojska ne bo prevzela policijskih nalog,
da bo sodni sistem na čelu z Ustavnim sodiščem nemudoma in kar najostreje sankcioniral vse zlorabe državnih in represivnih organov ter v času epidemije še posebej nevaren sovražni govor, ki krši dostojanstvo in svobodo drugega, zato ne sodi pod vrednoto svobode izražanja,
da morajo biti dosedanje kršitve, tudi tiste, ki jih je zagrešila sama Vlada Republike Slovenije, nemudoma kaznovane,
da se protikoronski zakoni ne bodo sprejemali za nedoločen čas, pač pa se bo sproti ugotavljala potreba po trajanju ukrepov in veljavnosti zakonodaje, sprejete v ta namen,
da bo brezpogojno spoštovana pravica do svobode izražanja, ki je vitalnega pomena ne le za umetnost in kritično mišljenje, temveč je tudi v življenjskem interesu celotne družbe,
da bodo vse strukture oblasti spoštovale avtonomijo medijev,
da bo pri ukrepih zoper epidemijo koronavirusa država še posebej občutljiva za vse ranljive in šibkejše skupine, starejše, otroke, invalide, brezposelne, študentsko populacijo, osebe s samostojnim statusom, prekarce, brezdomce, prosilce za azil, migrante,
ter da morajo ustrezni državni organi poskrbeti za dostojno življenje vseh državljank in državljanov, tudi umetnic in umetnikov, znanstvenic in znanstvenikov, intelektualk in intelektualcev, saj je tudi od njih v kar največji meri odvisna prihodnost naše družbe.

Ljubljana, 1.4.2020

Članice in člani Slovenskega in Mednarodnega PEN-a:

Boris A. Novak, Brane Mozetič, Draga Potočnjak, Vinko Möderndorfer, Svetlana Slapšak, Tanja Tuma, Matej Krajnc, Marjan Strojan, Meta Kušar, Slavko Pregl, Suzana Tratnik, Simona Semenič, Tone Peršak, Tanja Petrič, Matjaž Hanžek, Lucija Stupica Enbohm, Maja Vidmar, Simona Škrabec, Gorazd Kocijančič, Bojan Grobovšek, Marko Golja, Gabriela Babnik Ouattara, Peter Kuhar, Jani Oswald, Helena Kraljič, Vesna Mikolič, Stanka Repar, Tatjana Pregl Kobe, Dragica Čarna, Vlado Žabot

Spoštovani predsednik Borut Pahor;
Spoštovani predsednik Igor Zorčič;
Spoštovani predsednik Alojz Kovšca;
Spoštovani predsednik Janez Janša,

.

V SINTEZI-KCD še naprej aktivno spremljamo situacijo, ki jo povzroča epidemija korona virusa, in ukrepe, ki jih sprejemata slovenska vlada in politika za njeno zajezitev oz. ublažitev. Zdaj je že jasno, da bo epidemija trajala bistveno dlje, kot smo upali, in zahtevala več žrtev, kot smo se bali.
Čeprav so nekateri podatki o razvoju epidemije v Sloveniji tudi vzpodbudni (relativna saturacija prirastka okuženih v zadnjih dneh), so po naši oceni pred nami odločujoči dnevi in tedni. Zato podpiramo odločnost, s katero je vlada krenila v oblikovanje zaščitnih ukrepov proti širjenju epidemije na eni ter obsežnega programa za socialno stabilizacijo in ohranjanje vitalnih potencialov na drugi strani. Mogoče bi kazalo sprejeti še nekaj dodatnih ukrepov (začasno prepoved adrenalinskih športov, npr.), druge omiliti (kmetovanje, saj se začenja delo na poljih in v sadovnjakih), tretje pa bolje nadzorovati (obiski turističnih občin, itd.)
Ko analiziramo in ocenjujemo načrtovane ukrepe za socialno in gospodarsko stabilizacijo, pa se nam zastavlja nekaj dodatnih vprašanj:

1. Po naših ocenah v predlaganih ukrepih niso v zadostni meri zajete banke, ki bi glede na visoko stopnjo donosnosti v preteklih letih lahko in morale več prispevati k socialni varnosti državljanov;
2. Med načrtovanimi ukrepi nismo uspeli najti predlogov za aktiviranje izjemno velikih rezerv BS, ki bi lahko predstavljale najcenejši denar za načrtovane ukrepe;
3. Čeprav prepoznavamo nujnost, da vlada te ukrepe sprejme čimprej, pa smo prepričani, da je vsako sprejemanje zakonov (in drugih aktov) po hitrem postopku treba razumeti in opredeliti kot izjemo, ki ne sme voditi v novo stalno prakso;
4. Aktiviranje SV in povečevanje njenih pristojnosti (37. a člen) se nam zdi opravičljivo in sprejemljivo le ob zelo jasni določitvi časovnih in prostorskih omejitev;
5. Povsem pa zavračamo predloge, da se Policiji v nasprotju z določili Ustave zagotovijo pooblastila za telefonsko sledenje državljanov, elektronsko prepoznavo obrazov ali celo vdiranje v stanovanja. Sprejem teh ali takih ukrepov ocenjujemo kot vzpostavljanje policijske države, kar bi nedvomno vodilo v socialne oz. politične konflikte in proteste, to pa bi obstoječo krizno situacijo samo še poslabšalo. Zato pozivamo vse poslance, tako koalicijske kot opozicijske, da take predloge zavržejo, saj kršijo Ustavo, na katero so prisegli!;
6. Predvsem pa predlagamo vladi, da opozori svoje ministre, da razne oblike postavljaštva pred mediji, ki smo jim bili priče prvi teden po zamenjavi, škoduje tako njim kot celotni vladi, predvsem pa tudi pripravljenosti državljanov, da sprejete ukrepe tudi zares spoštujejo.

S pozdravi in spoštovanjem!

Programski svet SINTEZA-KCD, 31.3.2020