Demokracija je eden modelov upravljanja države, njeno nasprotje pa je avtokratsko vladanje. Večina nas je naklonjena demokraciji,  a žal ta vse slabše deluje in posledično se krepi avtokracija, pa ne zgolj pri nas. Teh sprememb so le redki veseli in večina še vedno upa v prenovo demokracije, ki naj bi zagotovila njeno normalno delovanje. Da bo to možno doseči, je potrebno najprej prepoznati vzroke, zakaj nam je tako resno obolela. O tem je več povedanega v naslednjih vrsticah.

Da sem se lotil tega pisanja, me je spodbudil komentar, ki ga je Janez Krnc pod naslovom «Lahko s pravilno diagnozo obnovimo demokracijo?« objavil 2.12.2021 v Dnevniku. Po njegovi razlagi, če sem jo pravilno razumel, je za šibkost demokracije kriv kapital, ki si spričo njegove vse večje družbene moči pospešeno podreja upravljanje države. Temu mnenju ne oporekam, a me ne zadovoljuje povsem. Meni je namreč bližja razlaga, da je za obolelost demokracije predvsem kriva neprimerna sistemska ureditev, po kateri jo izvajamo, to njeno slabost pa kapital spretno in učinkovito zlorablja. O tem, kje je ta sistemska ureditev izrazito šibka, več v nadaljevanju.

Sistem demokracije ločuje tri vrste oblasti: zakonodajno (parlament), izvršno (vlada) in sodno oblast. Vse tri je potrebno, če naj demokratično in učinkovito delujejo, nadzirati. Pomembno vlogo pri tem nadzoru imajo javna občila in zato ta ne smejo biti odvisna od politike. Tudi sama sodna oblast je organ nadzora, ki poleg drugega nadzira tudi zakonodajno in izvršno oblast. Nadzor teh dveh oblasti je še posebno pomemben, o tem pa naslednje:

• Za nadzor zakonodajne oblasti so najbolj pristojni volivci. izvajajo pa ga v treh oblikah. Najprej tako, da za člane parlamenta (poslance) volijo le preverjeno kompetentne osebe (primerno usposobljene in etično nesporne), drugič tako, da poslanci svojim volivcem neposredno odgovarjajo za svoje delovanje, tretjič pa z referendumi, na katerih se volivci opredeljujejo do vprašljivih odločitev zakonodajne oblasti.
• Ključni nadzor izvršne oblasti izvaja parlament, ta pa je učinkovit le v primeru, če so člani parlamenta neodvisni od nosilcev izvršne oblasti.
• Zaradi velike vloge nadzora se politično oblast nadzira še preko specializiranih organov. Pri nas so poznani predvsem trije taki organi: računsko sodišče, protikorupcijska komisija, fiskalni svet.

Brez učinkovitega nadzora politične oblasti ni dobre demokracije oziroma drugače povedano: za slabo delovanje demokracije je praviloma največ kriv slab nadzor zakonodajne in izvršne oblasti. Oglejmo si, kje je naša sistemska ureditev demokracije glede nadzora še posebno šibka.

Najprej o zakonodajni oblasti. Njen nadzor pretežno urejata volilna zakonodaja ter zakon o referendumu. Za volilni zakon se že od osamosvojitve države sem ve, da je neprimeren, saj močno omejuje vpliv volivcev na sestavo parlamenta in nadzor njegovega delovanja, pa tudi sicer je najbolj zaslužen za strankokracijo, to je za nedemokratično vladavino naših političnih strank. Podobno je za nadzor oblasti neuporaben tudi zakon o referendumu. Oba zakona bi bilo potrebno temeljito prenoviti. Žal se to doslej ni zgodilo, saj politične stranke potrebne spremembe zavračajo, kar ni težko razumeti; spremembe bi jim močno omejile materialne in druge koristi, ki jim  jih prinaša sedanja ureditev.

O nadzoru izvršne oblasti oziroma vlade pa naslednje. V Sloveniji vlado oblikujemo po modelu običajne koalicije, po katerem vladi predseduje vodja stranke, ki je na volitvah dobila  največ glasov. Model najprej razdeli parlament v dva podobno velika dela, to je koalicijo in opozicijo, koalicija pa potem vlado nekritično podpira, opozicija pa ji vladanje kolikor je mogoče otežuje. Resen nadzor izvršne oblasti je ob taki ureditvi praktično nemogoč, kar se odraža v neučinkovitosti  naših vlad. Delitev  politike na koalicijo in opozicijo pa povzroča vsaj v našem okolju še eno nemajhno težavo: politiko škodljivo razdvaja, preko nje pa tudi širšo družbo, kar demokratično upravljanje države še dodatno otežuje.

Ugotavljamo torej, da v Sloveniji svojo politično oblast slabo nadziramo. Zato je ta neučinkovita, deluje neetično, se na veliko poslužuje korupcije ter ustvarja okolje, ki je naklonjeno krepitvi avtokracije in se ta tudi že nevarno krepi. Te, za naš narod vse bolj tragične razmere, je možno v velikem delu sanirati že zgolj z dvema  spremembama sistemske narave: s temeljito prenovo volilne zakonodaje ter s spremembo modela, po katerem danes oblikujemo vlado. Predlog prenovljenega volilnega zakona je pravkar pripravila civilna družba (Svet za prenovo volilne zakonodaje), sedanji model »sredinske« koalicijske vlade pa naj bi zamenjal model velike  koalicije, najbolje po zgledu Švice. Žal pa ostaja za sedaj nerazrešen osrednji problem te prenove, to je, kako obiti poenoteno nasprotovanje političnih strank, da svojo šepavo in sedaj tudi ogroženo demokracijo sploh saniramo.

Andrej Cetinski, Sinteza

BITI ali KLEČEPLAZITI, to je vprašanje.

Na pot s pokončno držo. Mnogi vas podpiramo.
Ne dovolite biti ancilla komurkoli!

Alberto prof. svetnik, Avguštinčič v pokoju, dejaven državljan sporoča:
Spoštovani.
V celoti sem seznanjen s pismom Kolektiva informativnega programa TV Slovenija in ga podčrtano podpiram. Svojo podporo kot dejaven državljan utemeljujem s izstopajočih dejstvi, mimo katerih mislec ne more brezbrižno iti. Čemu premiki ali celo umiki nekaterih kritiško naravnanih oddaj kot so Politično, Intervju, Tarča, Studio City in morda še katera njih, ki spodbujajo poslušalstvo in gledalstvo v čuječe, budno opazujoče družbene razmere in na osnovi teh in drugih medijskih poročil oblikujejo in izražajo svoje stališče, prepričanje o vsem kar nas klešči v vsakodnevnem življenju. Kaj ni vloga medijev delovati v dobrobit državljanov, da nas objektivno, brezpogojno seznanjajo o razmerah, ki jih živimo. Mnogokrat nam predstavijo celo ozadja dogajanj, ki nam niso neposredno zaznana. Večkrat zaslutim namig: »ne verjemite avtomatično, ne klonite pred avtoritetami, ko gre za obrambo resnice, ne klonite pred slepili, ki vas poskušajo usmerjajo, še posebej bodite pozorni na čeri, ki so vam nastavljene, da ne bi bili kritiški do ravnanj oblasti, njihovih predstavnikov, državnega zbora itd.
Meni je popolnoma jasno na kaj merijo te spremembe. Oddaje, ki so številčno, skorajda oblegane, se jih naj potisne na obrobje ne le medijskega delovanja temveč tudi potisniti gledalstvo in poslušalstvo na obrobje družbenega prostora. Ne dovolimo, da postane RTV ideološki aparat oblasti!
Naloga medijev je, seznanjati, ozaveščati, osvobajati in podpirati moralno-etiško držo državljanov. Ne dovolite, da prek medijev ostaja politika igra z ljudmi, temveč delujte v smeri, politike kot igre ljudi. Mediji niso lastnina, so subjekt v družbenem prostoru.
Naj zaključim. Po ogledu sleherne družbeno kritiške oddaje prisluhnem in se vključim v pogovor z prijatelji, ki samorefleksivno v in skozi besede spregovorimo o vsebinah oddaj. Torej oddaje dosegajo ciljno publiko, za kar so poklicane in jih zavezuje profesionalna etika.
Po sleherni oddaji želim oditi s pokončno držo in ne kot: poslušen, ponižen, ubogljiv, prošnjakarski, kleče-plazeči državljan.
Kleče plazeče bitje.
Glej,
nekdo tam klečeplazi!
Kam potisnil je pokončnost,
kje njegova je vzravnanost?
Kdo ponižal je ČLOVEKA,
klečeplazec se rojeva,
tu med nami,
prav med našimi koraki,
ki so še pokončni,
kleni in pogumni?
Kdo ti je pokončnost zrušil?
Drugi človek me ponižal je,
da kleče ga prosim
za preproščino življenja.
Si se vprašal?
Ali on, ki te ponižal je,
ve, da klečeplazi pred kapitalom,
da nagrabil bi si več profita.
V igro klečeplazenja zvabil
tvojo je pokončnost,
družno klečeplazita.
Edinost se ti odpira!
Dovolj je plazenja kleče!
Rojen ČLOVEK,
ne klečeplazec.
DVIGNI se
in stori NE!
Ljubljana, 22. Januar, 2021

Jokalo je nebo,
Jokalo je sonce,
Jokali so oblaki,
Jokala je gora,
Jokalo je morje,
Jokala so drevesa,
Jokale so cvetlice
Jokale so ptice,
Jokale so krvoločne zveri,
Jokale so čebele,
Jokale so ribe,
Jokale so mravlje, …

Le človek onkraj žice se ni jokal.

JPD: Prizori s poljsko – beloruske meje so grozljivi

Podatki o vse manjši volilni udeležbi bi med politično elito morali sprožiti alarm. Kako si povrniti zaupanje in privabiti državljane na volišča? Je politika že tako ujeta v negativno spiralo svojega razkroja, da tega sama ne more več prekiniti?
Padajoča volilna udeležba pomeni nezaupanje v politiko – Čas za alarm
Sistemske spremembe je treba iskati v smeri povrnitve zaupanja v politiko in v smeri pritegnitve neaktivnih volivcev v volilno odločanje.
Politika mora zaostriti in dosledno uporabljati standarde integritete. Opustiti je treba politično kadrovanje, zaostriti je treba protikorupcijske standarde, dosledno je treba spoštovati ločitev vej oblasti. Posebne pozornosti pa bi moral biti deležen Zakon o volitvah poslancev v Državni zbor.
Ključna sistemska sprememba je nov volilni sistem.

prof. dr. Ivan Svetlik: Udeležba na volitvah bo prvi pokazatelj boljših demokratičnih standardov.

Pismo bralca Franca Mihiča objavljeno v Slovencu 4. 11. 2021
»Mislim, da je zdaj primeren čas za spremembo volilnega sistema. Pokažemo, da nam ni vseeno. Da vzamemo neomajno moč strankam in damo ljudem možnost, da izberemo ljudi, ki si jih zaslužimo, da nas predstavljajo in nas vodijo«, takega mnenja je Brane Kostrevc iz Dobrove (DNEVNIK, 3. november 2021). Temu lahko samo pritrdim! Dalje pa piše: »Edino tako bomo vzeli moč strankam, ki kot orodje kapitala počnejo, kar gledamo že 30 let. Državo oblikujejo po svoji meri, za svoje potrebe.« .. Beri dalje!

Čas je za spremembo volilnega sistema.
Čas je, da se uveljavi demokracija.
Čas je, da se uveljavi glas in interes volivca.
Čas je, da se konča vladavina strankokracije.
Čas je, da SDS podpre spremembe, ki jih je pred volitvami obljubila.
Čas je, da Janez Janša dovoli, da ima volivec preferenčni glas.
Čas je, da se konča avtokracija, ki ovira demokracijo in razvoj.
Čas je za demokracijo, za večji vpliv in zaupanje volivcev.
Čas je za demokracijo brez avtokracije.
Franc Mihič, Ribnica

Boris Dežulović redni kolumnist hrvaškega N1 v intervjuju tudi o mokrih sanjah Janeza Janše.

Slovenci vas dobro poznajo, za Dnevnik pišete ne samo o dogodkih v regiji, Evropi in svetu, pogosto pišete tudi o Sloveniji, o Slovencih, o slovenskih politikih, tudi o aktualnem premierju Janezu Janši. Situacija pri nas je precej radikalizirana, polarizirana, epidemija nas je povsem preplavila, cepljenje gre počasi. Kako vse skupaj spremljate vi?
Če bi bil jaz pripadnik teorij zarote, bi lahko razvil zelo resno teorijo, da je koronavirus nastal v laboratorijih Slovenske demokratske stranke Janeza Janše. Namreč, temu človeku se v življenju ni moglo zgoditi nič boljšega, kot je svetovna pandemija koronavirusne bolezni. Ta pandemija predstavlja mokre sanje vsakega malega diktatorja, tistega, ki tiči tudi v Janezu Janši. Daje mu namreč proste roke, pa tudi družbeno in zgodovinsko legitimnost za njegove mokre sanje, za policijsko uro, specialce v uniformah, gumijevke, vodne topove, protidemonstracijske enote, za nagovore javnosti. On zares doživlja najboljše dneve svojega življenja, popolnoma sem prepričan, da ima večkratne orgazme, ko vsak dan nagovarja javnost in ko s svojimi kolegi načrtuje nove ukrepe v borbi s t. i. koronavirusom. Za takšno idejo je namreč koronavirus tako imenovani. Za slovensko opozicijo je to problem, ker tako radikalni ukrepi sprožajo odpor tudi pri tistih, ki niso nosilci nekih normalnih demokratičnih procesov, temveč predstavljajo skrajno desnico. To se dogaja povsod po svetu. Protesti proti politikam, ki zagovarjajo stroge epidemiološke ukrepe, so odličen humus za skrajna desničarska gibanja in posameznike. Tu se kaže problem za slovensko opozicijo, ki se mora boriti proti Janezu Janši z ljudmi, ki so njihovi največji naravni sovražniki. Z desničarji, fašisti in raznimi kreteni z ekstremne desnice. Janez Janša v vsem tem seveda uživa, v palači si najbrž predstavlja sebe v nekakšni beli uniformi, kot neki južnoameriški diktator, in verjetno navija, da se to nikoli ne konča. Da se epidemija koronavirusne bolezni nikoli ne konča in da on za vedno ostane neki diktator, ki bo slovenski narod reševal pred zahrbtnim sovražnikom v podobi koronavirusa in na ta način dočakal svoj veličastni vstop v slovensko zgodovino. Mislim, da je to izpolnitev vseh njegovih sanj.

Je pa zanimiva reakcija slovenskega naroda. Imamo namreč dvojne proteste – ob petkih so bolj artikulirani, nosijo jasna sporočila, naslavljajo različne problematike, ob sredah pa so tako proti aktualni vladi kot tudi proti epidemiološkim ukrepom. Kako gledate na ta fenomen?
To sem ravno želel reči. Prihod koronavirusa ni idealna priložnost samo za Janeza Janšo, temveč tudi za ta skrajna politična in družbena gibanja z dna, za desničarje, verske fanatike in psihiatrične primere, ki so zdaj našli svojo nišo v slovenski zgodovini in se odpravili na ulice, da bi zrušili režim, ki ogroža njihove pravice. Ljubljanske trge in ulice pa delijo s tistimi, ki protestirajo proti Janševemu režimu s povsem jasno idejo, kaj želijo. Ta derbi na ljubljanskih ulicah je zelo zanimiv, a potencialno tudi zelo nevaren. Slovenska opozicija, ne govorim o politični opoziciji, temveč o družbeni, intelektualcih, svobodomiselnih državljanih, bo morala najti način, kako zrušiti Janšev režim. Da ga zruši, a da to hkrati ne bo zmaga fanatikov z desnice, ki trenutno želijo isto stvar, a iz povsem drugačnih, če ne nasprotnih razlogov.

Posnetek celotnega intervjuja

Spoštovana-i!
Čeprav morda izgleda, da posredujem promocijski tekst, je vendarle nastal v želji po zbuditvi radovednost zgolj zaradi vsebine!
S spoštovanjem, Miloš Šonc

In vendar se vrti

Da ne bo očitek s strani kogarkoli, da je najlažje kritizirati, izražati nezadovoljstvo in nasprotovati napakam oblastnikov, nič pa ukreniti, da bi bilo kaj boljše ter ravnati v pozitivni smeri, sem se zavestno pridružil skupini ljudi, ki se trudijo za spremembe na miren način.
Ravnokar ponovno pregledujem predlog Volilnega zakona o volitvah v Državni zbor. Predlog je pripravil Nacionalni svet za demokratično prenovo volilnega sistema.
Čeprav so zasluge avtorjev in uglednih oseb, ki so ga pripravili nedvomno največje že zato, ker so ugriznili v kislo jabolko sprememb, ki si jih nobena stranka ne želi in jih noče, se množica nas sopotnikov trudi, da bi s svojimi mnenji, vprašanji, željami, zahtevami in pripombami vnesli v predlagan predpis naša videnja izboljšanja stanja v družbi. Vsi nekako upamo, da se bodo razmere in odnosi spremenili še na normalen, to je demokratičen način. Če pa ne, se pač ve iz večstoletne zgodovine, da se razmere spremenijo tudi na drugačne načine. Z upori zatiranih, izkoriščanih in nezadovoljnih ljudi. Verjamem, da si tega nasilja nihče ne želi. Res je tudi, da še nobena avtokracija ni bila večna. Tudi današnja ne bo.
A vendar še obstaja upanje, da bo razum premagal številne »mehurčke« oblastnikov, v katerih živijo kot večvredni ter »malo bolj enakopravni« kot smo mi, običajni državljani.
V omenjenem predlogu, ki smo ga vzeli za svojega in ga obravnavamo, dopolnjujemo ter izboljšujemo, je zajeta ena sama želja: izbrati ljudi, ki nas bodo dostojno predstavljali oz. zastopali naše interese. Hkrati pa ne dovoliti takšnim, kot jih imamo sedaj, da nas dušijo še naslednjih trideset let. Bodisi kot pozicija, ali opozicija.
Tu so se zahteve protestnikov – kolesarjev, nezadovoljnih akademikov, kulturnikov in običajnih državljanov združile in poenoteni, čeprav med seboj različni, poskušamo doseči nemogoče. To je spremembo enega temeljnih zakonov v tej državi, ki je poleg ustave in številnih drugih predpisov, ogledalo vseh nas.
Ne vem, ali bomo uspeli. Nekaterim to absolutno ni v nikakršnem interesu. Zdi se, da so to že dojeli in si ne želijo žagati veje, na kateri udobno sedijo. Tudi nekateri mediji navedenega ne opazijo in le redka so vprašanja na to temo. Pa bi morali zaznati.
A med ljudmi, ki jih srečujem, je najpogostejše vprašanje: »Ali bomo volili še po starem, ali po novem?« Zavedamo se pomena navedenih ključnih vsebinskih sprememb. A vendar se mi zdi, da je težko prehiteti čas, če poskušamo spoštovati demokracijo in pravni red. To pomeni, da vsi, ki se želimo priključiti na zadnje stopnice, zadnjega vagona, zadnjega vlaka, ki odhaja naprej, imamo še možnost vstopiti s tem zakonom in razmišljanjem ter težnjo po odhodu v svobodo.
Tisti, ki bodo zaostali, bodo zamudili. Ostali bodo na peronu zgodovine in se jim bo prihodnost odmaknila. Upam samo, da zaradi sedanjih oblastnikov ne bomo zamudili vsi.
Miloš Šonc, Grosuplje

Zadnja opozorila slovenskim poslancem.

Člani komisije za človekove pravice pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU) so poslancem državnega zbora poslali javno pismo s pozivom “za ustavnost in proti zlorabam prava”. Pismo, ki so ga podpisali: izr. član Milan Dekleva, akademik prof. dr. Josip Globevnik, akademik prof. dr. Tine Hribar, akademik prof. dr. Ivan Kreft, akademik prof. dr. Blaž Rozman, izr. članica prof. dr. Renata Salecl, akademikinja prof. dr. Alenka Šelih, objavljamo v celoti.

“Po naši izjavi Za izhod iz pandemije in avtokracije novembra 2020 se avtokratski način vladanja ni zmanjšal, temveč povečal. Zato so se povečali, v primerjavi z drugimi državami Evropske unije, tudi negativni učinki takšnega vladanja na obvladovanje pandemije. Padlo je zaupanje ljudi v vlado, s tem pa tudi v protivirusna cepiva.
Avtokratsko vladno vodenje države in posledično obvladovanje civilne družbe že prehaja v totalitarno obliko oblasti: izvršna oblast se je v nasprotju z ustavno demokracijo povzpela tako nad zakonodajno oblast (namesto z zakoni vlada predvsem z odloki) kot nad pravosodno oblast (sodb sodišč ne upošteva), celo nad ustavno sodišče. Obenem vlada zlorablja ne le vladavino prava, ampak tudi medicino in druge stroke.
Posledica je, da sta se vladna samovolja in nasilje razlezla po družbi. Se bo zaradi vladnega zavajanja glede delovanja cepiv po vsej družbi razpasla tudi neresnica?
Oblastniško nasilje povzroča odpor ljudi, med nekaterimi pa tudi nasilnost. Obsojamo vsakršno nasilje, tako državno kot nasilje civilne družbe. Nespodobno in škodljivo je, če država razglaša miroljubne proteste, med drugim univerzitetnikovo branje Ustave RS in akademikovo branje lastnih pesmi pred parlamentom, za nekaj nasilnega.
S takšnimi razglasi vlada stvari postavlja na glavo. Demokratično ravnanje obsoja kot nedemokratično, svoje nedemokratično, avtokratsko delovanje pa oznanja kot obliko ‘nove’, iliberalne demokratičnosti. Ni nikakršne take nove ‘demokracije’; taka demokracija ni nič drugega kot avtokracija. Avtokracija, ki vodi bodisi (najprej) v anarhijo in kaos bodisi (potlej) v totalitarizem. Ki pa ga je po naši Ustavi moč doseči le z državnim udarom – z glasnim, ali pa tudi s tihim. Predsednik vlade s svojim kljubovanjem ustanovam in vodilnim osebam Evropske unije med ljudmi vzpodbuja nezaupanje v to dragoceno nadnacionalno povezavo držav.
Spoštovane poslanke in poslanci, iz tega zagatnega položaja, ko država vedno bolj drsi v nedemokratičnost in vlada grobo tepta človekove pravice, nas lahko reši le vaše ravnanje. Zato od vas pričakujemo, da pri odločanju pozabite na strah, osebne in strankarske interese ter glasujete v skladu z načeli ustavne prisege in obvezami, ki ste jih sprejeli. Vi in samo vi se lahko uprete rušenju z Ustavo določene ureditve.”

Težko je predvideti, kakšna bo prihodnost naše države, če se ne bomo hitro in zavzeto lotili prenove ta čas veljavne politične ureditve. Pri iskanju dobrih rešitev ne bodimo pretirano  inovativni, pač pa se prednostno zgledujmo po državah, kjer demokracija dobro deluje in so tudi ekonomsko uspešne.

Na podporo aktualnih političnih struktur pa se pri tem ne zanašajmo; zelo človeško je namreč, da te ne bodo podpirale sprememb ureditve, ki danes zelo dobro zadovoljuje njihove interese, čeprav v veliko škodo njihovih volivcev.

Dnevnikov Objektiv je 23.10.2021 objavil aktualen prispevek z naslovom Nova demokracija. Njegov pisec Bojko Jerman (B.J.) je v njem najprej predstavil razloge, zaradi katerih nam demokracija slabo deluje in niti približno ne zadovoljuje večinskih interesov družbe, za tem pa je ponudil konkretne predloge, kako jo temeljito prenoviti. Njegovo razlago želim v naslednjih vrsticah kratko povzeti in ponujene rešitve oceniti, nekaj stavkov pa bom za tem namenil tudi drugim možnostim za sanacijo demokratičnega upravljanja države.
Najprej o slabostih demokracije. Za naše sedanje politične razmere pravi B.J. naslednje, citiram: »Priča smo najbolj brutalni in brezobzirni kraji države, kraji demokracije in pravnega ter moralnega sistema…..In kar je še huje: ta kraja ne bo kaznovana…«. Ta ocena ni prav nič prizanesljiva, a ji ne gre oporekati. Porazne razmere, v katerih smo, naj bi bile posledica preživetega političnega sistema, pri katerem še kar vztrajamo, njegovo osrednje ogrodje pa so politične stranke in njihovim interesom prilagojeni volilni sistem. Politične stranke naj bi namreč delovale kot zasebna podjetja, ki se izčrpajo v medsebojni konkurenci za politično oblast, slednjo pa potem brez zadržkov zlorabljajo za zadovoljevanje svojih materialnih in drugih interesov. Ta zelo kritičen pogled B.J. na delovanje političnih strank se po mojem razumevanju po vsebini nebistveno razlikuje od tega, kar sicer razumemo s pojmom »strankokracija«, s katerim pogosto označujemo današnje nedemokratične razmere v politiki.
Predlogi B.J. o tem, kako sistemsko prenoviti demokracijo, da bo zadovoljevala interese večine, so novi, doslej še ne slišani. Urejanja skupnih zadev po njegovem ni smiselno še naprej prepuščati po podjetniških načelih delujočim političnim strankam, pač pa naj to postane poslanstvo »ljudi, ki jim politika predstavlja strokovni, intelektualni in moralni izziv, ne pa slo po materialnem okoriščanju«. Drugače povedano, politične stranke naj bi se opustilo oziroma se jih glede državnega financiranja obravnavalo enako kot druga civilna društva. Poslance parlamenta naj bi še vedno volili, vendar pri tem ne bi glasovali o kandidatih političnih strank, pač pa naj bi volivec svoj glas namenil enemu od kandidatov civilne družbe, ki so pripravljeni in sposobni politično aktivno delovati v njegovo korist. Ob sestavi parlamenta, ki bi se oblikovala po takih volitvah, vlade ne bi več mogli oblikovati po sedaj uveljavljenem modelu (koalicijska vlada); za ministre naj bi se imenovalo ustrezno usposobljene osebe, kandidate za to delo pa naj bi se pridobilo z javnimi razpisi.
Na politično življenje države običajno najbolj vpliva predsednik vlade (v predsedniških sistemih predsednik države), to vlogo pa v evropski praksi praviloma prevzame vodja stranke, ki so ji volivci naklonili največ glasov. O tem, kdo naj bi vladi predsedoval, B.J. v predstavitvi svojega političnega modela ne govori. Odsotnost tega pomembnega dela vsake politične ureditve bi se lahko zapolnilo z rešitvijo, ki se kot uspešna dokazuje švicarski praksi: vlado vodi eden od ministrov, vendar le z enoletnim mandatom.
Z modelom demokracije, ki ga predlaga B.J, bi nedvomno uspešno sanirali slabosti naše sedanje politične ureditve. Težko pa bi ga praktično uveljavili, tudi iz naslednjih razlogov. Najprej zato, ker model ukinja politične stranke, kar ni doslej storila še nobena država, take unikatne rešitve pa je veliko težje udejanjiti kot one, ki se po svetu že preizkušene. In drugič, model pogojuje spremembo ustave, kar bi v naših razmerah lahko predstavljalo težko rešljivo omejitev. Sam dajem zato prednost rešitvam, ki prinašajo podobne izboljšave v demokratični ureditvi kot obravnavni predlog, so pa dokazljivo uspešne in zaupanja vredne. Konkretneje pa o tem naslednje.
Najprej o volilnem sistemu. Skupina izvedencev civilne družbe – delujejo pod imenom Nacionalni svet za demokratično prenovo volilnega sistema – ta čas že zaključuje pripravo predloga novega volilnega sistema, ki se bo zgledoval po nemški praksi in bo bistveno okrepil vpliv volivcev na sestavo parlamenta ter povečal odgovornost poslanca do ljudi, ki so mu zaupali, da jih zastopa pri upravljanju države. Predlog ne bo tako radikalen kot ta, za katerega se zavzema B.J., deloval pa bo podobno, predvsem pa ga bo lažje praktično uveljaviti. Politika ga seveda ne bo podprla in brez referendumske podpore volivcev verjetno ne bo zaživel.
Naslednje šibko mesto naše demokratične ureditve je oblikovanje in vodenje vlade. Sedaj pri tem uporabljamo model »sredinske« koalicije, ki politiko grobo razdvaja in deluje v spregi z neprimernim volilnim sistemom kot osrednji generator večine tega, kar slabega doživljamo pri upravljanju države. Najzanesljiveje bomo pri reševanju tega problema uspešni, če se bomo zgledovali po Švici. Ta demokratično in ekonomsko izjemno uspešna država namreč vlado oblikuje po načelih velike koalicije (v njej sodelujejo vse večje stranke z izjemo skrajno desnih), z enoletnim mandatom pa jo vodi eden od sedmih ministrov.
In še tretje področje, kjer je naša demokracija izjemno šibka, to so možnosti civilne družbe, da nadzira vladajočo politiko. Tudi tu se je vredno zgledovati po izkušnjah Švice, kjer se ta nadzor izvaja predvsem preko referendumov. Našo sedanjo prakso pa je potrebno spremeniti tudi glede kadrovanja v javnem sektorju: krepko naj se omeji pristojnosti vsakokratne vladajoče politike v korist zaposlenih in uporabnikov javnih storitev.
Za zaključek še to. Težko je predvideti, kakšna bo prihodnost naše države, če se ne bomo hitro in zavzeto lotili prenove ta čas veljavne politične ureditve. Pri iskanju dobrih rešitev ne bodimo pretirano inovativni, pač pa se prednostno zgledujmo po državah, kjer demokracija dobro deluje in so tudi ekonomsko uspešne. Pa na podporo aktualnih političnih struktur se pri tem ne zanašajmo; zelo človeško je namreč, da te ne bodo podpirale sprememb ureditve, ki danes zelo dobro zadovoljuje njihove interese, čeprav v veliko škodo njihovih volivcev.
Andrej Cetinski, SINTEZA

V članku Volilni sistem in kriza (Objektiv, 16. 10.) se znan pravni ekspert gospod Ciril Ribičič pravi čas sprašuje o pravem vprašanju: namreč, kako urediti volilni sistem, da bi bil tudi vsesplošno sprejemljiv, ne le legalen.

Živimo v času, ko na lastni koži občutimo vse tisto, česar se v svoji novi državi nikoli nismo nadejali: oblastni primitivizem, brezobzirnost, legalne kraje, kadrovski klientelizem, neupoštevanje javnega mnenja, prodajanje poslanskih glasov, policija pod neposrednim nadzorom politike grobo obračunava z miroljubnimi protestniki, da ne omenjam ignorance glede pravnih obveznosti… Priče smo najbolj brutalni in brezobzirni kraji države, kraji demokracije in pravnega ter moralnega sistema, za kar smo mislili, da obstaja in deluje. In kar je najhuje: ta kraja ne bo kaznovana, ker je država narejena tako, da ni mogoče takoj in uspešno sankcionirati takšnega početja – legalnost zlahka povozi legitimnost.
Gospod Ribičič razpravlja kot pravnik in išče optimum med večinskim in proporcionalnim sistemom ter najde boljšo in pravno dopustno rešitev v kombiniranem sistemu. Verjetno ima kot pravnik prav, dvomim pa, da gre v sedanjem kontekstu stanja stvari in razpoloženja ljudi za pravno vprašanje. Menim, da gre za osnovno politično oziroma družbeno vprašanje, ki ga politiki ne morejo rešiti, saj se tiče prav njih samih, zato imajo oni pri tem reševanju problem s konfliktom interesov. Seveda je tudi iluzorno pričakovati, da bodo poslanci in politiki glasovali za karkoli, kar bi zmanjšalo njihovo prosperiteto, neodvisnost, nedotakljivost.
Gre za nekaj več in morda so prav zaradi tega ljudje na ulicah. Menim, da gre za vprašanje primernosti in legitimnosti političnega sistema, ki temelji na volilnem sistemu.
V glavah običajnih občanov in volilcev niso volilni sistemi in volilna matematika, ampak le želja, da bi z njihovim glasom izvoljeni ljudje dobro delali za skupno dobro in da ne bi bili nedotakljivi, da bi za svoje odločitve morali konkretno odgovarjati, kar se v praksi ne dogaja.
Torej se ob vprašanju dobrega in legitimnega volilnega sistema najprej postavi vprašanje, kdo koga predstavlja, kako ga predstavlja in s čim odgovarja za pošteno predstavljanje svojih volilcev. Volimo lahko le tiste, ki so na volilnih lističih, tja pa jih zapisujejo politične stranke, ki dejansko ne predstavljajo volilnega telesa. Politične stranke so dejansko (zasebna) podjetja, ki se obnašajo podjetniško na področju politike. Imajo velike prihodke, vpliv v javnih podjetjih in financah in se, ko pridejo na oblast, v glavnem ukvarjajo z denarjem, poslom ter pri tem skrbijo za svoje direktne in indirektne interese. Torej politične stranke z zanemarljivo količino svojih članov ne morejo biti legitimne predstavnice ljudstva in je volilni sistem že v samem začetku neprimeren, nedemokratičen v svojem izvornem grehu, torej v imenovanju volilnih kandidatov.
Ta izvorni greh se nadaljuje, saj izvoljeni kandidati niso predstavniki ljudstva, ki ga morajo ubogati in spraševati, kakšno je njegovo mnenje, ampak so predstavniki podjetij, političnih strank, ki jim narekujejo, kako naj glasujejo v parlamentu.
In ta greh gre še naprej, na vlado, ki jo spet imenujejo stranke na oblasti in katerih ministri spet ne odgovarjajo volivcem in javnosti, ampak delajo dobesedno to, kar hočejo, brez kakršnekoli kazni, kar trenutno ni težko dokazati. Če kdo misli, da je kazen menjava oblasti, se moti. To je prej darilo, saj so kot ministri naredili zase in za svoje strankarske prijatelje toliko dobrega, da so veseli, da niso več na oblasti in da lahko v miru uživajo nagrabljene dobrote ter privilegije. Seveda niso vsi takšni, a bodo prsti na eni roki kar dovolj, da naštejemo ministre, ki so delali objektivno dobro, korektno in nepristransko.
Obstoječ politični in volilni sistem torej ne moreta zagotoviti oblasti ljudstva, niti vladanja v njegovo, javno korist. To pa je ves smisel demokracije in volilnega ter političnega sistema. Logično je, da tega volilnega in političnega sistema, ki sta oba slaba in zastarela, ne bodo spreminjali tisti, ki imajo v prvi vrsti od njiju korist in ki živijo na njun račun. Torej bi bilo iskanje boljšega volilnega ali celo demokratičnega sistema v parlamentu komično, saj si poslanci ne bodo žagali politične veje, na kateri so udobno nameščeni. Treba bo pogledati na ulico in artikulirati zahtevo po referendumu o novi, bolj participativni demokraciji, po dejanski demokratični ureditvi, ki bo moderna, vključujoča, popolnoma transparentna in odgovorna. Daleč od aktualnih šerifov na javnih konjih. Ali ustanoviti novo stranko s programom nove demokratične ureditve ali pa narediti programski preobrat v tej smeri v kaki veliki aktualni stranki.
Politične stranke niso niti potrebne niti pomembne, njihovo mnenje ni nujno potrebno, pomembno je javno mnenje in mnenje strokovnih združenj ter civilnih ustanov. Politika oziroma urejanje skupnih zadev ne more biti prepuščeno podjetjem, ampak mora biti v rokah ljudi, ki jim politika predstavlja strokovni, intelektualni in moralni izziv, ne pa slo po materialnem okoriščanju.
Če bi javnost ocenila, da so politične stranke kljub gornjim pomislekom še vedno smiselne, pa bi morali ukiniti njihovo financiranje z denarjem. Država bi jim omogočila brezplačno infrastrukturo (prostori, komunikacije…) za delovanje. Enako pomoč bi država lahko ponudila društvom. To, da nas največji stranki nagovarjata iz bogataških vil in nam razlagata, kako bosta delali v naše dobro, je osladno in do nas občanov poniževalno. Poleg tega smo že večkrat doživeli, da so na volitvah zmagale nove stranke brez evra državne pomoči. Na tak način bi se stranke očistile lovcev na materialne koristi.
Treba je začeti pogovore o novi ali izboljšani demokratični ureditvi, ki bo zagotavljala – ne le obljubljala – voljo večine pri vsakodnevnih odločitvah v vladi in parlamentu. Gre za vprašanje, ali smo za participativno ali obstoječo predstavniško demokracijo – o tem neposredno še nismo odločali.
Sledil bi dogovor o izbiri predstavnikov po volilnih okrajih. Zainteresirani predstavniki bi se lahko javili sami in na podlagi javnega mnenja ali volitev bi izbrali tistega z najboljšim program in osebnimi referencami. Ker bi ne bilo strank in materialnih koristi, bi se javili le tisti, ki bi jih kratkotrajno delo v javno dobro osebno, ne materialno motiviralo. Ti predstavniki ljudstva bi bili odvisni le od volje volivcev, ne bi odgovarjali nikomur drugemu, in če volivci z njimi ne bi bili zadovoljni, bi jih odpoklicali.
Ministre bi lahko izbirali javno, na podlagi prijav zainteresiranih in njihove ocene s strani strokovne ter splošne javnosti. Torej bi ministri lahko delali kakovostno in odgovorno, ne bi bili pod pritiskom ali diktatom strank ali predsednika vlade.
Obstoječi sistem, s katerim volivci na volitvah dajemo legalnost politikom, da za dodatna štiri leta ugrabijo in brez iskanja soglasja med občani in brez dejanske osebne odgovornosti vodijo državo, veliko ljudi odvrača od udeležbe na volitvah. Meni so se ljudje, ki niso hoteli na volišča, vedno zdeli državljansko nezreli in ignorantski. Potem pa sem se tudi sam odločil, da pri takšni predstavi ne bom več sodeloval, vsaj dokler se ne pojavi referendum ali stranka z novo, dejansko demokratično opcijo ureditve družbe.
In upam, da morda pravniki, kot je gospod Ciril Ribičič, najdejo med pravnimi dokumenti tudi opcijo, da bi bila nova demokratična tehnologija skladna z zakoni in ustavo. Po drugi strani pa ustava ni biblija, ampak ima namen varovati družbo in njene vrednote, ter ni nedotakljiva. Namesto iskanja boljše demokracije med pravnimi akti bi bilo bolj perspektivno iskanje usmeriti med ljudi, ki naj povedo, kako naprej. Po 30 letih je organizacija države nujno potrebna popravila in če smo pred tremi desetletji imeli dovolj samozavesti, da smo naredili novo državo, je moramo imeti tudi zdaj za to, da jo popravimo, moderniziramo in se znebimo nepotrebnih navlak.
Bojko Jerman