V Italiji tehnični mandatar – SuperMario

Italija ima z upravljanjem države podobne težave kot Slovenija. Ima veliko političnih strank, ki težko oblikujejo stabilno vlado in tako se njene vlade še pogosteje menjajo kot pri nas. Posledica je slabo upravljanje države, ki se odraža v njenih gospodarskih problemih in veliki zadolženosti. Tako je bilo še včeraj, verjetno pa bo v prihodnje drugače, boljše. Tako vsaj pričakuje velik del Italijanov, za spremembo pa naj bi poskrbela nova vlada, ki jo je pred kratkim sestavil Mario Draghi, sicer ugledni finančnik.
V komentarju z gornji naslovom, ki ga je pripravila Saša Vidmajer, je veliko zanimivega o novem italijanskem premierju, pa tudi o težavah, ki se mu obetajo pri uresničevanju pričakovanj njegovih sodržavljanov. Njeni predstavitvi želim dodati nekaj svojih pogledov, pri čemer se bom omejil predvsem na tiste, ki jih je vredno jemati v obzir, ko presojamo slovenske politične razmere.
Najprej naj izpostavim enega osrednjih razlogov, zaradi katerih demokracija tako v Italiji kot pri nas ni zmožna države učinkovito upravljati. Gre za model oblikovanja vlade, poznan pod imenom koalicijska vlada, ki politiko razdeli v dva podobno velika bloka, koalicijo in opozicijo, ta pa zaradi njunih nasprotnih interesov objektivno nista sposobna države upravljati. Države s koalicijsko vlado se zato z izjemo onih, kjer prevladuje protestantska etika, slabo upravlja. Slednje pa ne velja za države, ki namesto običajne uporabljajo model velike koalicije; v Evropi ta čas tako ravnata le Nemčija in Švica.
Tudi Draghi je uspel vlado oblikovati po načelih velike koalicije in v njej sodelujejo vse politične stranke z izjemo ene, skrajno desne. Ta rešitev bo nedvomno veliko pripomogla k učinkovitosti njegove vlade. Tudi naša koalicija »kul« je bila mišljena kot velika koalicija, a žal v tem ni uspela.
Naslednji pogoj, da je vlada učinkovita, je to, da jo vodi oseba, ki ima uspešne izkušnje pri vodenju večjih sistemov. Novi Italijanski premier jih nedvomno ima, saj je uspešno vodil več velikih finančnih inštitucij, med drugim v letih 2011/19 tudi Evropsko centralno banke (ECB). Naša koalicija kul je glede tega zelo šibka in nedvomno je to bil osrednji razlog, da v parlamentu ni dobila zadostne podpore za zamenjavo sedanje vlade.
Aktualen je še en dejavnik, ki pomembno vpliva na upravljavsko učinkovitost vlade, to je etična naravnanost njenega vodje; če je namreč sicer dober vodja značajsko naklonjen avtoritarnosti in pohlepu ali je premalo dovzeten za socialne probleme družbe, se to kmalu odrazi v njegovih družbeno škodljivih ravnanjih. Te reference novega italijanskega premiera pa niso prav dobre. To, da je bil nekaj let eden čelnih mož ameriške družbe Golman Sachs, ki je primer pohlepnega ravnanja finančne oligarhije, namreč njegovemu etičnemu ugledu ni v prid. Kot član te družbe se je tudi neposredno izpostavil pri nerazumnem zadolževanju Grčije, ki je to državo kasneje skrajno prizadelo. Nenazadnje smo njegovo avtoritarno ravnanje v prid kapitala boleče občutili tudi Slovenci v letih 2012/13, ko smo predvsem po diktatu ECB, posredno torej Draghija, izvajali sanacijo naših bank; v tem primeru so namreč pohlevni domači izvajalci njegovih navodil ravnali za našo državo izjemno škodljivo in tudi pravno vprašljivo.
Kot guverner ECB je Draghi tja do leta 2014 vztrajal pri denarni politiki, ki je prednostno podpirala koristi finančnega kapitala. Za tem pa je prišlo do pomembne spremembe: namesto prejšnje politike zategovanja pasu je ECB pričela zadolževanje EU držav aktivno podpirati in je po letu 2015 v nakupe državnih obveznic sama vložila ogromna sredstva. Ta sprememba je evropskemu gospodarstvu in še posebno bolj zadolženim državam zelo koristila, najbolj pa prav Italiji. Odraz te politike je tudi najnovejši 750 mrd evrov težak finančni sklad, ki je namenjen obnovi od pandemije prizadetega evropskega gospodarstva; iz njega naj bi Italija prejela kar 209 mrd evrov (od tega več kot pol nepovratnih) in tudi na ta sredstva bo Draghi lahko dobro oprl svojo ekonomsko politiko.
Tja do leta 2014 je bil Draghi nedvomno eden bolj učinkovitih izvajalcev neoliberalnih usmeritev, ki splošne družbene interese izrazito podrejajo interesom kapitala. Kmalu za tem pa se je v vlogi guvernerja ECB promoviral z denarno politiko, ki vsaj prehodno EU veliko pomaga. Tudi spričo te njegove preobrazbe je pričakovati, da bo pod njegovim vodstvom Italija svoje krizne razmere uspela obvladati in bo tudi razvojno ponovno uspešno zaživela. Upajmo le, da njegova politična moč ne bo prešla v avtoritarizem, ki lahko hitro dobi značilnosti fašizma, do česar tudi Slovenci ne bi mogli biti brezbrižni.
Žal se Sloveniji ne obeta, da bo lahko svoje krizo upravljanja države tako elegantno razrešila, kot bo to očitno uspelo Italiji. Naša težava je predvsem izjemno opešan ugled politike in se zato za vodenje usposobljeni kadri z njo niso pripravljeni ukvarjati. To neugodno politično klimo bi lahko pomembno izboljšali z novo volilno zakonodajo, ki naj bi temeljito spodrezala korenine strankokraciji, to je zlorabi politike za uveljavljanje strankarskih in drugih koruptivnih interesov. Aktivno zavzemanje civilne družbe za demokratično prenovo volilne zakonodaje je zato ena od možnosti, na kateri je vredno delati.
Andrej Cetinski, Sinteza, 15.2.2021

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.