Tehnična oz. ekspertna vlada

 je najboljši ukrep za izhod iz krize

V Sloveniji se kriza vse bolj zaostruje. Začela se je v letu 2008 po splošni krizi, ki je zajela najprej ZDA in potem še Evropo, a v številnih državah so jo medtem pretežno pozdravili, nam pa to ne uspe in nam gre vse slabše. Vzroki za to ne morejo biti zunaj nas, so torej domačega porekla. Žal pa jih ne prepoznamo, vsaj zdi se tako. S krizo se zato ne spopadamo uspešno in če naj bi bilo v naprej drugače, moramo naprej dovolj prepričljivo opredeliti, kaj njeno zdravljenje najbolj otežuje.
Kdor ima več izkušenj iz vodenja podjetij, dobro ve, da zaidejo v sicer normalnih razmerah v težave le podjetja, ki imajo nesposobno ali celo skorumpirano vodstvo, zamenjava takega vodstva pa je praviloma tudi ključni ukrep, brez katerega sanacija podjetja ni možna. Vprašajmo se, ali ne velja to isto tudi za državo. Mnogi bodo porekli, da je država vendarle nekaj povsem drugega, ko pa jih boste povprašali, v čem so v upravljavskem pogledu bistvene razlike med velikim poslovnim sistemom in razmeroma majhno državo, kot je Slovenija, jim bo kmalu zmanjkalo prepričljivih argumentov. Sam bi si celo upal obraniti tezo, da zahteva uspešno vodenje podjetja, kot je na primer novomeška Krka, več vodstvenih sposobnosti in inovativnosti, kot jih potrebuje predsednik vlade. Če so te predpostavke vsaj pretežno pravilne, ni težko presoditi, kaj bi naj bil ključni domači vzrok za družbeno in ekonomsko krizo, ki nas vse bolj duši: to je neučinkovito in neetično upravljanje države.
Po naši ustavni ureditvi obvladuje ključne upravljavske vzvode države predsednik vlade. Po letu 2004, ko je Slovenija doživela usodni preobrat iz zgodbe o uspehu v ekonomsko in družbeno problematično evropsko državo, je imela dva predsednika vlade. V letih 2005 do 2008 je to bil Janez Janša, v letih 2009 do 2011 Borut Pahor in v letošnjem letu nam zopet vlada Janša. Če naj bi oba bila najbolj odgovorna za težave, v katerih je država, je tako domnevo potrebno podpreti z argumenti. Oglejmo si torej, kaj je šlo najbolj narobe zaradi njunega ne dovolj učinkovitega vodenja.
Najprej o spremembah, ki jih je Slovenija doživela v obdobju prvega Janševega mandata. Predvsem naslednje je primerno izpostaviti: prišlo je do močnega razmaha korupcije (ta je že sama po sebi zadosten pogoj za gospodarsko neučinkovitost), izvajal se je proces intenzivne in močno sporne privatizacije državnega premoženja (tajkunizacija), bistveno se je poslabšalo upravljanje podjetij in bank v državni lasti, Slovenija se je v tujini zadolžila za 24 milijard evrov in ta denar pretežno neproduktivno porabila, konkurenčnost gospodarstva je močno nazadovala. Gospodarska rast je bila sicer visoka, vendar je praktično v celoti temeljila na velikem domačem povpraševanju, ki se ga je financiralo z zadolževanjem v tujini, in ko so zunanji finančni viri usahnili, je od visoke rasti ostalo le še pogorišče propadlih gradbenih podjetij.
Leta 2009, ko je že izbila splošna gospodarska kriza, je v vlogi predsednika vlade Janšo nasledil Pahor. Ta ima brez dvoma nekatere simpatične sposobnosti – ena teh je, da je pravi velemojster populizma -, med njimi pa ni sposobnosti kriznega vodenja, ki bi jo kot predsednik vlade najbolj potreboval. Zato se pod njegovim vodstvom v Sloveniji ni nič bistvenega spremenilo na bolje. Korupcije je bilo še več, veliko podjetij, tudi velikih, je propadlo, konkurenčnost gospodarstva je še nazadovala, država pa se je predvsem zaradi vzdrževanja socialnega miru na veliko dodatno v tujini zadolževala. Pahor se je sicer lotil nekaterih objektivno potrebnih reform (pokojninska reforma, reforma trga dela), a mu te niso uspele, deloma zato, ker si zanje ni znal zagotoviti potrebne podpore socialnih partnerjev, deloma pa zaradi težav, ki mu jih je povzročala opozicija pod vodstvom Janše.
Letos je vladno krmilo ponovno prevzel Janša. Krize se je resno lotil, vendar žal po neoliberalnih receptih, ki predvsem temeljijo na siromašenju socialne države. Ti so dokazljivo neučinkoviti oziroma so celo škodljivi, saj predvsem zmanjšujejo gospodarsko rast. Bo pa Janša verjetno uspel s pokojninsko reformo in reformo trga dela, kar bo pomemben dosežek, čeprav bo tudi po njegovi zaslugi uveljavljen najmanj eno leto kasneje, kot bi lahko bil. Janša se je lotil tudi sicer potrebne sanacije bančnega sistema, vendar na zelo problematičen način, nič manj zaskrbljenosti pa ne povzročajo rešitve, ki jih poskuša uveljaviti pri upravljanju državnega premoženja. Konkurenčnost gospodarstva – ta je za izhod iz krize ključna – še naprej nazaduje, saj za njeno krepitev ni bilo prav veliko storjenega. Tudi pod sedanjo Janševo vlado se torej kriza poglablja in nič ne govori za to, da bo v prihodnje drugače.
Slovenija torej bolj kot vse drugo na mestu predsednika vlade potrebuje človeka, ki je etično neoporečen, je dokazljivo usposobljen za vodenje večjih socialno-ekonomskih sistemov in postavlja interese države pred interese posameznih elit. Teh sposobnosti praviloma nima vodja politične stranke, saj so v politiki za karierni uspeh potrebne povsem drugačne lastnosti: predvsem naj bo politik učinkovit populist in vešč vseh mogočih manipulacij. Imamo pa v Sloveniji kar nekaj ljudi, ki so zanesljivo sposobni vlado voditi bolje kot vodja katerikoli politične stranke. Po izkušnjah nekaterih drugih držav, recimo sosednje Italije, se tudi ve, kako v razmerah parlamentarne demokracije iz vodenja vlade odsloviti politiko: rešitev je poznana pod imenom »tehnična oz. ekspertna vlada«.
Najlažje bi se sedanjo vlado zamenjalo s tehnično, če bi spremembo Janša sam podprl. Ker je to manj verjetno, jo lahko izvede parlamentarna opozicija ob podpori vsaj ene od političnih strank, ki so v vladi. Ta pot ima lepe obete za uspeh, vendar ob enem pogoju: politična veljaka, ki obvladujeta obe stranki v opoziciji, bi morala ekspertno vlado podpreti, kar pa zaradi prestižnih razlogov ni samo po sebi umevno.
Za Slovenijo bi ekspertna vlada – seveda ob predpostavki, da jo res vodi primerno usposobljena oseba – pomenila spremembo, s katero bi bil dosežen ključni pogoj za to, da bi lahko pričeli uveljavljati prave ukrepe, s katerimi bi poglabljanje krize najprej zaustavili in jo v nekaj letih tudi pozdravili. Brez nje ostajamo »podjetje«, ki se mu zaradi nesposobnega vodstva obeta bankrot. Vse skupaj bo še slabše, če nam bosta po 2. decembru usodo družno krojila človeka, ki imata največ zaslug za »nacionalno nesrečo«, ki jo doživljamo v obliki vse večje gospodarske in družbene krize.
Andrej Cetinski

5 odzivov na Tehnična oz. ekspertna vlada

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.