Smučarski poleti in volitve

Ko smo prejšnji četrtek na Kongresnem trgu predstavljali projekt o demokratizaciji volilnega sistema, se je pokazalo, kako zapleteno je upoštevati vse vrste omejevalnih ukrepov in priporočil, da ne bi prišlo do okužb, da nas ne bi obravnavali kot demonstrante ali oglobili, kot so tiste, ki so hoteli na cesti potešiti žejo ali lakoto, ki so kolesarili proti parlamentu, spregledali občinsko ali regionalno mejo, nosili transparente, trobili, zahtevali šolo ali glasno brali ustavo.
Še najbolj varno je zato bilo, da sem ostal doma in v skladu z vladnimi navodili z domačega kavča spremljal smučarske polete v Planici. Ob tem sem razmišljal o podobnostih in razlikah glede pravil, ki veljajo za polete in volitve.

Pravila o poletih se sproti posodabljajo, volilni sistem pa je nespremenjen že od leta 2000. Pri čemer so smučarska pravila bolj prepričljiva od volilnih.
Postopno je vse več držav, ki prednosti obeh sistemov kombinirajo do te mere, da jih uvrščamo v skupino s kombiniranim sistemom.
Slabo bi se končalo, če bi trener skakalcev štiričlansko ekipo neke države izbiral glede na osebne simpatije, in ne glede na njihove sposobnosti, talent, izkušnje in dnevno formo.
Doslej so lahko politične stranke volivcem uspešno vsiljevale svoje kandidate, po uvedbi kombiniranega sistema pa bi imeli odločilen vpliv na izvolitev poslancev volivci.
Kombinirani sistem morda ni tako enostaven kot večinski. Ko pa je v veljavi dalj časa, ga volivci prepoznajo kot skladnega z načeli sorazmernosti, enakosti in pravičnosti ter si ga ne pustijo več vzeti.

Ciril Ribičič, 3. april 2021, v Dnevnikovem Objektivu