Pred osmimi leti (maja 2011) smo v enem prvih Sintezinih prispevkov zapisali, da je skrajni čas za družbeno prenovo in soglasje za novo družbeno platformo. Kmalu za tem so naši sodelavci sporočali, da je prvi korak za izhod iz krize ta, da »z oltarja čaščenja snamemo boga kapitala s sinom dobičkom in na oltar postavimo človeka«.
Skrajnostni (neoliberalni) družbeni sistem, ki vse bolj prevladuje, zahteva brezkončno tekmovalnost, merilo uspeha je denar, družbeni ugled pa nagrabljeno bogastvo. Da boš to dosegel, moraš garati do roba in čez. In ko si na robu, ne smeš malo počiti, ampak se moraš še bolj truditi. To od tebe zahteva kapital, ki je sveta vladar in nedosegljiv.
Pohlep po bogatenju postaja splošna vrednota; poštenosti in tudi pravne države pa je vse manj; socialne razlike so vse večje; gospodarske krize postajajo vse manj obvladljive; naravno okolje nedopustno uničujemo; zaostrujejo se družbeni odnosi; mednarodna razmerja pa so vse manj obvladljiva. Države so vse slabši skrbnik interesov večine, svoje aktivnosti prilagajajo interesom kapitala in zadovoljevanju pohlepa po bogatenju. Posledica so na eni strani vse večje socialne razlike in apatičnost, na drugi pa nečloveška borba do izgorelosti in čez.
V šest minutni predstavitvi “To ni izgorelost, to je moralna poškodba!” slišimo, kako je to v zdravstvu.
Odgovor na Pregoreli zdravniki – pregorela družba!