Rezultati SDHjevega upravljanja so zelo borni.

Pod naslovom “V Telekomu ni prostora za dejavnosti z izguboje” je Delo objavilo obširen intervju z Nado Drobne Popovič (Popovič), članico uprave Slovenskega državnega holdinga (SDH). Popovič pravi v njem med drugim tudi naslednje, citiram.«Mislim, da je SDH svojo nalogo doslej izjemno uspešno opravil, rezultati upravljanja se izboljšujejo, čista dobičkonosnost portfelja in ostali kazalniki prav tako«. Ta ocena je precej drugačna od tega, kako zunanji, bolj kritični opazovalci ocenjujemo delovanje SDH. Med take uvrščam tudi sebe in zato naj kratko predstavim nekoliko drugačen pogled na SDH, kot nam ga ponuja Popovič.
Najprej naj omenim, da vključuje SDH tako številna in po dejavnostih tako različna podjetja, da podobnega »kolosa« v svetu skoraj ne bomo našli. Enkratni smo v tem primeru slej ko prej zato, ker smo pred leti (v času druge Janševe-leta 2012) SDH ustanovili prednostno z namenom, da državno premoženje čim hitreje razprodamo, ne pa zaradi njegovega učinkovitega upravljanja. Temu smo prilagodili tudi njegov nadzorni svet (NS), to je upravljavski organ, ki sprejema ključne odločitve, od katerih je odvisna uspešnost poslovnega sistema. NS SDH ima po zakonu pet članov – dejansko jih ima že lep čas zgolj tri – in če njegovo velikost in sestavo primerjamo z nadzornim svetom večjih nemških podjetij, kaj hitro dojamemo, da ob sedanjem NS SDH nima dobrih obetov, da bo dolgoročno lahko uspešno posloval. Že zgolj to poraja dvome v ocene o njegovem izjemno uspešnem poslovanju, s katerimi nam je postregla Popovič.
Oceno o uspešnem SDH utemeljuje Popovič predvsem s podatkom, da se dobiček podjetij, ki jih SDH soupravlja, zadnje leta povečuje. O tej spremembi ne gre dvomiti, saj velja enaka ocena za celotno slovensko gospodarstvo, sam pa zasluge za ta splošni napredek pripisujem predvsem ugodnim tržnim razmeram v Evropi, učinkovitemu menedžiranju naših podjetij, ne nazadnje pa tudi temu, da naši politiki primanjkuje časa, da bi se resneje ukvarjala z gospodarstvom. Ker sta NS SDH in njegova uprava predvsem podaljšana roka politike, ,je torej upravičeno dvomiti, da sta kaj velikega pripomogla, da se donosnost podjetij iz sestave SDH izboljšuje.
SDH pa izvaja tudi aktivnosti, v katerih se ravnanja njegovega NS ter uprave odločilno odražajo in od teh je nedvomno osrednja razprodaja državnega premoženja. V tej aktivnosti beleži SDH resnično »izjemne« rezultate, o katerih pa Popovič v intervjuju ne govori, saj se z njimi res ne kaže hvaliti. Naj spomnim na tri, v javnosti najbolj prepoznane polomije zadnjih let, to so prodaje Heliosa, ljubljanskega letališča in mariborske banke. Še posebno ponižujoče za nas je SDH ravnal s prodajo letališča, saj je bila v tem primeru »privatizacija« izvedena tako, da letališče sedaj namesto slovenske posredno upravlja nemška država.
Še en pomemben privatizacijski »uspeh« nam SDH ta čas pripravlja, to je prodajo NLB, naše največje banke. Veljavna strategija upravljanja z državnim premoženjem ga sicer zavezuje, da banko proda tako, da bo država še vedno v njej zadržala primeren lastniški delež (25%), ostalo lastništvo pa naj bo razpršeno, kar naj bi zagotovilo njeno uspešnejše upravljanje. predvsem pa tudi to, da NLB ostane samostojna banka s sedežem v Ljubljani. Ta rešitev pa veliki nemški banki, ki SDH svetuje pri prodaji NLB , ne ustreza, saj tujim finančnim skladom preprečuje, da bi se z NLB podobno omastili, kot se je sklad Apollo z mariborsko banko. Trenutne zaplete pri prodaji NLB je zato možno razumeti kot početje s ciljem, da Slovenija način prodaje NLB prilagodi interesom tujega kapitala. Če je ta domneva pravilna, nam SDH tudi v tem primeru dokazuje, da zna dobrohotno prisluhniti tujim kapitalskim interesom, seveda v škodo domačih.
O tem, da upravljanje SDH ni dobro, skoraj ne gre dvomiti. To resno zagato je mogoče zadovoljivo razrešiti z drugačno sestavo njegovega NS, pri čemer se lahko zgledujemo kar pri nemškem Fraportu, ki upravlja tudi ljubljansko letališče. (Njegov NS ima 20 članov, od katerih jih pol zastopa interese zaposlenih in neodvisnih sindikatov). Predlog dopolnitve Zakona o SDH, ki naj bi ta problem urejal, je bil ob sodelovanju dveh koalicijskih strank pripravljen že pred enim letom, a mu vlada ni pripravljena dati potrebne podpore. Kaj je v ozadju tega, za državo škodljivega mencanja, lahko zgolj ugibamo.
Andrej Cetinski, Sinteza, 15.6.2017