Nenehno medsebojno obtoževanje med strankami še dodatno povečuje zbeganost med volivci.
Razvrednotenja stališč druge strani predvsem s ciljem aktivirati svoje strankarske pristaše pred naslednjimi volitvami v DZ ni državotvorno.
Prof. dr. Miran Mihelčič lepo pojasni, zakaj bi bil KOMBINIRANI VOLILNI SISTEM pri tudi nas koristen.

Kombinirani sistem volitev za večjo strpnost v družbi

V razpravah pred zakonodajnim referendumom o zakonu k dodatku o pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti so se spet razvnela nasprotja med tistimi, ki so za zakon, in tistimi, ki so proti uveljavitvi zakona. V prvo bojno črto bodo stopili govorniki strank, ki smo jih izbrali po veljavnem volilnem sistemu sorazmernega strankarskega predstavništva v državnem zboru (DZ).
Po že videnem v preteklosti razprave med predstavniki strank in njihovimi morebitnimi (po šahovsko) sekundanti potekajo v slogu trdega vztrajanja na že predstavljenih stališčih in kritiziranja utemeljitev druge strani.
Moj namen v tem prispevku ni dajanje podpore eni ali drugi strani, ampak opozorilo na korenine predvidenega dogajanja, značilnega po poskusih razvrednotenja stališč druge strani predvsem s ciljem aktivirati svoje strankarske pristaše pred naslednjimi volitvami v DZ.
V ospredje slovenskega političnega življenja je namreč politiki uspelo vsiliti izrekanje za eno ali drugo politično stranko, s čimer so pereči problemi vsakdana naših državljanov in družbe kot celote hote potisnjeni v ozadje. In ne samo to! Ob takem političnem delovanju se bolj ali manj prikrito goji nestrpnost med ljudmi, ki se ob veljavnem volilnem sistemu poudarjeno ohranja.
Prav pereči problemi so tista vsebina, s katero bi se morali ukvarjati v DZ. Res je, da je vlada ob soglasju sindikatov in povednem molku opozicije, dojetem kot tihem pristanku, sprejela reformo sistema plač v javnem sektorju, ki jo sam – ob osnovnem vladnem namenu umiriti nezadovoljstvo zaposlencev v tem delu družbe – ocenjujem tudi kot popolnoma nestrokovno.
Pripravljeni sta tudi zdravstvena in pokojninska reforma, nerešena pa ostajajo vprašanja demografije, uresničitve dolgotrajne oskrbe, neenakomerne razvitosti območij, varstva okolja, povečevanja dohodkovne neenakosti, razprodaje slovenskega gospodarskega premoženja, pomanjkanja domačih nosilcev delovne sile, samozadostne preskrbe s hrano, energetske in prometne infrastrukture, izrabe prostih stanovanjskih objektov, vedenja udeležencev v prometu, izobraževalnega sistema, varnosti, obrambe, delovanja sodstva in tako dalje. Preveč problemov za rešitev v enem samem mandatu katerekoli vlade, še posebno če je pripravljenost za sodelovanje v DZ prepogosto izpostavljeno načinu delovanja katerihkoli opozicijskih strank pod geslom »onemogočimo jim uspeti«.
Naj ob prej navedenem izpostavim še korupcijo in povečanje nasilja, ki ga vsaj včasih bolj nočemo, kot ne znamo obvladati, ter skrb vzbujajoče razširjeno prizadevanje – predvsem v javnem sektorju – za zmanjševanje delovnih zadolžitev, ki vodi k vse manjši učinkovitosti Slovenije v primerjavi z drugimi državami.
Ti in drugi problemi ostajajo kot predmet reševanja v ozadju med drugim – tako sem vsaj sam prepričan – tudi zato, ker nas veljavni sistem volitev v DZ po svoji zasnovi usmerja bolj v tehtanje, katere stranke – in s tem čigava vlada – nam po volitvah utegnejo povzročiti manj škode. Izbiri najboljših ljudi za odločanje v DZ in to v neposredni primerjavi z drugimi kandidatkami ali kandidati za poslansko funkcijo pa je namenjene precej manj pozornosti.
Sorazmernost zastopanosti strank v DZ ostaja, število poslancev, ki bi bolj razmišljali o predstavljenih problemih in delovali za njihovo reševanje v korist celotne družbe, pa se prej zmanjšuje, kot povečuje. Zakaj? Ker v volilnem sistemu, kakršnega imamo, prihaja do izraza misel Anthonyja Downsa (1957) o racionalni nevednosti volivcev. Opozoril je, da morajo volivci vložiti čas in trud, da ugotovijo, katero politiko pravzaprav podpira kateri kandidat. V pogojih volilnega sistema, ki ga imamo pri nas, je možnost, da bi posameznikov glas bistveno odločal na volitvah, tako zelo majhna, saj na možnosti vsakega kandidata posredno vplivajo pravzaprav vsi volivci v Sloveniji.
Volivcem se zato preprosto ne zdi vredno nameniti časa in truda, da bi bili dobro obveščeni. Posledično večina ljudi voli na podlagi splošnih strankarskih oznak ali pa sploh ne gredo na volitve. Nenehno medsebojno obtoževanje med strankami še dodatno povečuje zbeganost med volivci. Kako torej zmanjšati občutek precejšnje nemoči pri volivkah in volivcih?

Preprosto: moramo okrepiti – namenoma se izogibam uporabi zdaj tako priljubljene besede »opolnomočiti« – njihov vpliv. Povečevanje njihovega vpliva nedvomno zagotavljata ponujena predloga kombiniranega dvokrožnega volilnega sistema tako Zveze društev upokojencev Slovenije iz leta 2014 kot civilne družbe Sinteza z začetka tega desetletja.
Po obeh predlogih bi imel vsak volivec v prvem krogu volitev dva glasova, prvega za kandidatko ali kandidata, strankarskega ali neodvisnega, drugega za politično stranko ali listo. Število glasov za stranke ali liste bi v primeru njihovih vsaj približno enako kakovostnih kandidatk in kandidatov zagotavljalo tudi sorazmernost poslanskih mandatov za stranke oziroma liste. Zelo verjetno pa bi se zmanjšalo število mandatov za vse stranke ter liste skupaj, in to za število mandatov, ki bi jih v takem sistemu tudi dejansko lahko dobili neodvisne kandidatke in kandidati.
Pa še to! Eamonn Butler v knjižici Pravica do javne izbire (Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, 2017) ugotavlja, »da je nekaj dobrega v volilnih sistemih, ki so odvisni od ponavljajočih se krogov glasovanj«. Zato oba omenjena predloga volilnega sistema določata, da se na podlagi prvega glasu v drugem krogu za 44 poslanskih mandatov – kadar v volilnem okraju prav nihče v prvem krogu ni dobil več kot 50-odstotne podpore volivcev – v volilnih okrajih pomerita dva, ki sta v prvem krogu dobila največ glasov.

V prizadevanjih za nekaj od teh 44 mandatov (od 88 oziroma 90, če omenim še zastopstvo obeh narodnostnih skupnosti) bi se tako lahko povsem enakopravno vključili v volilno tekmo tudi ljudje zunaj strank: neodvisni. Preostalih 44 mandatov pa bi se na podlagi drugega glasu razdelilo med stranke ali liste.

Prepričan sem, da bi s takim volilnim sistemom ne le povečali interes za sodelovanje na volitvah in ustvarili vzdušje večje strpnosti v družbi, ampak bi pridobili tudi kakovosten DZ: kandidiranje neodvisnih kandidatk in kandidatov bi namreč otopilo ostrino napadov med strankami, stranke pa bi morale v volilnih okrajih kandidirati tamkajšnjim volivcem sprejemljive in dokazano uspešne ljudi.

Če bi namreč kandidirale »skrajno bojevite vojščake strank«, bi le-ti bili v verjetnem drugem krogu skoraj gotovo nesprejemljivi za večino. To pa bi pomenilo, da bi mandate osvojile širše sprejemljive in praviloma okolišu volivcev primernejše osebe. Verjamem, da bi to pripomoglo k večji prepotrebni strpnosti v naši državi.

Da to pisanje bolj kot možna resničnost zveni kot pravljica, pa se moramo kljub jasno izraženi usmeritvi sodelujočih na posvetovalnem referendumu o volilnem sistemu »zahvaliti« našim demokratičnim strankam, ki zelo očitno še naprej brez sramu prisegajo le na strankokracijo.

Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist.