Gandi: Samo močni ljudje so sposobni narediti korak odpuščanja.

Sprava iz srca v tvojo zavest
Peter Hribar: Tako je spontano prišlo do osebne odločitve, da mu dozorelost osebnih spoznanj, zastavljeni cilj in pokončna drža narekujejo osebni korak, ki naj služi kot dokaz, da se da, če je le volja za osebno odločitev dovolj močna. »Verjemite, ni bilo lahko in enostavno, ampak odločitev, da odpustim v imenu rodbine in v svojem imenu tistim enajstim morilcem tete in strica, ki so si neposredno umazali roke z njuno krvjo, je prišla v hipu in povsem spontano, prostovoljno.« Počutil se je olajšanega, razbremenjenega vsake maščevalnosti, kar je po njegovem bistveno pri takem dejanju.

Grozljivost narodovega razkola
Dobro prikrite zamere in večna realna grožnja, da se lahko ob prvi priliki ponovi podobna zgodba, vse to ga je napeljalo na misel, da je dovolj pasivnega branja in brezbrižnega razmišljanja o uradno ponujenih rešitvah v smislu narodne sprave. Odločil seje za korak, za katerega ni bil prepričan, da ga bo kdaj v življenju sposoben narediti… Javni oprostitvi storilcem je sledilo neskončno olajšanje.

Narodova sprava, pomiritev, rodbinska odločitev
Peter Hribar, ki se je v pokoju odločil za študij, napoveduje doktorat iz narodne sprave. Želi si poštene in resnične sprave in tega, da bi to strašno breme pospravili dovolj daleč v zgodovino, da se bo dalo zadihati in iti naprej. Prepričan je, da si mlajši rodovi zaslužijo razbremenitev tega bremena iz preteklosti.

Suzana Kos v Delu: Članek o tragediji družine Hribar in nečaku Petru Hribarju /; / kopija članka

Roman Draga Jančarja: To noč sem jo videl

Že nekaj časa doživljamo velike spremembe, predvsem ekonomske, politične in podnebne. Te se odražajo tudi v bančništvu, katerega delovanje tudi pri nas usmerja Evropska centralna banka (ECB). Kot nekdanji bančni delavec ta dogajanja še vedno spremljam in kako jih dojemam, želim kratko predstaviti v tem zapisu; domnevam namreč, da nas je kar nekaj takih, ki do te problematike nismo brezbrižni. Mojim ocenam nekateri verjetno ne bodo pritrdili, bi pa bil vesel, če bi zvedel, v čem se motim.
Najprej naj navedem nekaj številk – njihov vir je Bilten Banke Slovenije -, ki kažejo nemajhne spremembe, ki so v poslovanju slovenskega bančništva nastale v preteklih letih. Primerjal bom skupne bančne vloge prebivalstva in gospodarstva z bančnimi posojili obeh teh sektorjev. Leta 2010 je bilo takih vlog v vrednosti 22,7 milijard (mrd) evrov, vrednost posojil pa je bila 32,7 mrd. Posojil je bilo torej za 10,0 mrd več kot vlog in to razliko so banke v največjem delu pokrivale s posojili, ki so jih najele v tujini. Lani pa so bile te številke pomembno drugačne: posojil je bilo za 6,6 mrd manj kot leta 2010, vlog za 14,5 mrd več, za vsoto obeh teh zneskov, to je 21,1 mrd, pa so se povečali, pogojno rečeno, finančni presežki bank iz domačega poslovanja.
Bančne vloge so torej pretekla leta naraščale veliko hitreje od posojil. Ena od posledic teh sprememb je bilo nižanje obrestnih mer, tako za vloge kot za posojila. Tako smo še lani imeli zgodovinsko gledano doslej najnižje obrestne mere: za vpogledne vloge (teh je bilo največ) so v večini bank znašale 0,01%, za posojila pa so le redko presegle 3%.
Podobne spremembe v gibanju vlog in posojil, kot jih beležimo v Sloveniji, so se dogajale tudi v ostalih evropskih bankah. V poslovnem bančništvu se posledično pojavljajo veliki finančni presežki, ki se jih pretežno hrani v centralnih bankah. ECB je pred leti pri uporabi teh presežkov uvedla pomembno novost: z njimi se sedaj na veliko financira nakupe nizko obrestovanih obveznic, ki jih izdajajo države zaradi pokrivanja njihovih proračunskih primanjkljajev. Eurosistem (ECB in centralne banke držav z valuto evro) je lani imel naložb v vrednostne papirje v znesku zaokroženo pet tisoč mrd evrov.
Kako sodelujejo banke pri proračunskem financiranju države, si pobliže oglejmo na primeru Slovenije. Ker več troši kot zbere denarja z davki, je imela naša država lani že 41,2 mrd dolgov, to je 9,2 mrd več kot leta 2015. V tem istem obdobju so se finančni presežki poslovnih bank (razlika med porastom vlog in posojil) povečali za 9,3 mrd in pretežni del tega zneska je bil s posredovanjem BS in ECB porabljen za financiranje proračunskega primanjkljaja države. Očitno sta država in bančni sistem razvila model finančnega sodelovanja, ki je za oba zelo koristen.
Ustrezno okolje, da je lahko nastal gornji model, je predvsem dosežek družbeno-ekonomske politike, poznane kot neoliberalizem. Ta je zaslužen za dve relevantni spremembi v družbi. Ena je radikalno znižanje davkov, ki državam vse bolj otežuje financiranje njihove potrošnje. Konkretno: leta 1980 je bila najvišja davčna stopnja na dohodek v ZDA 70% (v Vel. Britaniji celo 87%), danes pa je 37% in tej spremembi je sledila večina ostalih držav. Drugi njegov dosežek pa je močna oslabitev upravljanja držav, še predvsem pravne države, kar se med drugim odraža v okrepljeni korupciji raznih oblik, v davčnih oazah in podobnih rešitvah, ki posameznikom omogočajo bogatenje. Obe spremembi največ prispevata, da ima del prebivalstva vse večje finančne presežke, ki povečujejo tudi bančne vloge, države pa so pri financiranju svoje potrošnje vse bolj odvisne od zadolževanja, ki ga seveda, kot rečeno, v velikem delu in pod ugodnimi pogoji omogočajo centralne banke, ne da bi se za to morale posluževati emisije denarja.
Obravnavani finančni model je približno desetletje dobro deloval, dolgoročno pa ni vzdržen. Na neoliberalizmu zasnovano upravljanje držav je namreč vse manj učinkovito, ustvarja pa tudi za večino nesprejemljive socialne razlike. V družbi so zato potrebne resne sistemske spremembe, s katerimi se ne bo moglo več dolgo odlašati. Ena njihovih posledic bo tudi to, da se finančni presežki v bankah ne bodo več pojavljali, vsaj ne v današnjem obsegu.
Model pa lahko resno ogrozijo tudi izjemni dogodki, kakršen je vojna v Ukrajini. Ta povzroča največ škode Ukrajini, a tudi ostala Evropa je in še bo zaradi nje močno prizadeta. Ena njenih posledic je tudi visoka inflacija, ki nas je že prizadela; Industrijski proizvodi so se namreč lani v Sloveniji podražili kar za 19,6%, življenjski stroški pa za 8,8%. V industriji je rast cen predvsem povzročila izjemna podražitev energije, kar je neposredna posledica vojne. Dražja energija in hrana sta veliko prispevala tudi k rasti življenjskih stroškov, še večji pa je v tem primeru vpliv povečanega tržnega povpraševanja. Slednjega pa ni podpiralo ceneno zadolževanje v bankah, pač pa gre njegovo financiranje predvsem v škodo prihrankov, kar se odraža v spremembah bančnih vlog. V prid tega govorijo naslednji podatki: v letu 2020 so se bančne vloge povečale za 3,5 mrd evrov, lani za 2,6 mrd, letos pa je njihova rast že negativna in v petih mesecih so bile že manjše 0,4 mrd evrov. Namesto finančnih presežkov se bančništvu očitno obetajo finančni primanjkljaji, kar bo med drugim otežilo tudi financiranje proračunskih primanjkljajev držav, ki se tudi sicer povečujejo.
ECB skuša sedanjo inflacijo ukrotiti z višanjem kreditnih obrestnih mer: lani v začetku leta je njena temeljna kreditna obrestna znašala 0,25%, sedaj pa je že 4,25%. Dražitev kreditov je zelo uporaben ukrep, če je inflacija posledica prevelikega tržnega povpraševanja, ki ga podpira poceni zadolževanje. V tem primeru pa je inflacija predvsem posledica dražje energije in tudi drugih težav pri oskrbi, le v enem delu pa jo povzroča dodatno povpraševanje, ki pa se ga finančno predvsem podpira v škodo rasti prihrankov in se zato ti zmanjšujejo. Bodo pa višje kreditne obrestne mere imele nekatere druge učinke. Obremenjevale bodo gospodarsko tast, zavirale bodo upadanje finančnih presežkov v bančništvu, predvsem pa bodo vsaj kratkoročno prispevale k rasti bančnih obrestnih marž, saj banke za sedaj depozitnih obrestnih mer ne zvišujejo. Bankam se tako letos obetajo izjemno visoki dobički in to bo še ena potrditev škodljivosti politike, ki je vse naše banke prepustila tujim lastnikom.
Naj ta zapis zaključim z naslednjo mislijo. Banke so za delovanje gospodarstva pa tudi družbe na sploh zelo pomembne. Svoje poslanstvo pa težko uspešno uresničujejo v tako nestabilnih družbenih razmerah, kot jih doživljamo danes in so predvsem posledica neprimernega političnega upravljanja držav. Pri tem upravljanju je zato prednostno potrebno opustiti neoliberalne usmeritve in vrednote, od konkretnih aktivnosti pa naj ima ta čas prednost zavzemanje za čimprejšnje končanje vojne v Ukrajini.
Andrej Cetinski

Svoboda govora je postala povsod ogrožena dobrina. Neposredna povoda za to sta bili epidemija virusa Covid 19, ki so jo oblasti večine držav poskušale zatreti tudi s preprečevanjem širjenja informacij o razprostranjenosti tega virusa, nastanku ter škodljivosti oziroma neškodljivosti cepljenj. Drug dejavnik je bila že več kot leto in pol trajajoča vojna v Ukrajini, ki je predmet hude dezinformacijske vojne, tako da pravzaprav ne vemo kaj se dejansko dogaja na fronti. Omejevanje svobodnega izražanja in pluralizma ni omejeno več samo na tako imenovane avtoritarne države . Prvič po koncu hladne vojne so tudi v zahodnih državah, ki so se doslej ponašale z demokracijo, začeli omejevati svobodo javnega izražanja. Vodilne ameriške elite iz obeh vodilnih strank poskušajo na primer s pomočjo vodilnih medijev prikriti zlodela , ki jih počne ameriška vojska in njihove obveščevalne službe zato, da bi ubranili svetovno prevlado oziroma hegemonijo. Žalostni simbol tega procesa je avstralski novinar Julian Assange , ki je protipravno že 5 let zaprt v najstrožjem britanskem zaporu Bellmarsh na ameriško zahtevo samo zato, ker je objavil podatke o zločinih ameriške vojske. Če bodo britanske oblasti Assanga izročile ZDA, kar je zelo verjetno in bo tam obsojen na dolgotrajni zapor, ne bo kjer koli na svetu noben novinar, ki si bo drznil objavljati dejstva, ki jih bodo v ZDA šteli za sovražna, več varen pred njihovo dolgo roko. ZDA namreč poskušajo s tem primerom svoje notranje pravo razširiti na ves svet , kar je seveda najbolj groba kršitev mednarodnega prava oziroma suverenosti in nedotakljivosti držav. Podobne trende omejevanja svobode javnega izražanja opažamo tudi v EU, kjer je njena komisija na primer že na začetku vojne v Ukrajini, samovoljno uvedla prikrito cenzuro na poročanje o Ukrajini, čeprav za to nima pristojnosti, saj je blokirala vse ruske medije na ozemlju EU, četudi z Rusijo vsaj formalno nismo v vojni. Namen tega ukrepa je bil doseči, da bo javnost vedela samo za uradno resnico, ki jo pridiga evropska politična elita, ki se zavzema za nadaljevanje vojne ; vse mirovne pobude pa zavrača ali pa ignorira. Tudi v Sloveniji je podobna medijska slika. Mediji vsaj največji le redko dopustijo mnenja , ki so drugačna od uradnega razlaganja resnice in zavzemanja za nadaljevanje vojne in vojaški poraz Rusije, kar bi se lahko končalo tudi s tretjo svetovno vojno. Trend zoževanja svobode javnega izražanja pri nas , je pred dnevi prišel najbolj do izraza v predlogih vladne komisije oziroma strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora , ki je predlagal nekaj ukrepov, ki bi nas, če bodo sprejeti, vodili v avtoritarno družbo. Nobenega dvoma ni, da je sovražni govor velik problem tudi pri nas in ga je potrebno omejiti, vendar ne za ceno omejevanja političnih svoboščin. Omenjena komisija je namreč predlagala naj bi kazenski zakonik razširili tudi na povzročitev vznemirjenja oziroma zgražanja v javnosti. O teh prestopkih, naj bi po tem predlogu v večini primerov odločali prvostopenjski odločevalci oziroma policisti. Če bo sprejet omenjen predlog se bomo očitno tudi uradno spremenili v policijsko državo. Pomenljivo je, da je predlog objavila komisija, ki jo vodi Nika Kovač v javnosti poznana tudi po štipendiji fondacije bivšega domnevno zelo liberalnega bivšega ameriškega predsednika Obame, in po tem, da je direktorica inštituta 8, marec, ki se bori za bolj demokratično družbo. Očitno uvajanje že pozabljenega verbalnega delikta iz časa bivše države Jugoslavije, za komisijo ni sporno, čeprav bi vsaka kritika na primer tudi moje današnje razmišljanje, lahko pomenilo vznemirjenje javnosti, torej prekršek oziroma sovražni govor. Ob tem se ni mogoče znebiti občutka, da bi tudi slovenski politični eliti vseh barv ustrezalo, da bi imeli državljani posebej tisti ki so kritični, čimbolj zavezana usta. Dejstvo je, da bo določena mera sovražnega govora vedno obstajala neglede na zagrožene kazni in, da za politike velja manjša toleranca kot za običajne državljane. Ljudje ki se odločajo za politiko se morajo namreč zavedati, da bodo predmet lahko tudi zelo kritične presoje pa tudi verbalnih napadov nasprotnikov. Če nimajo debele kože je bolje, da se ne odločajo za politiko. Poslance koalicije zato pozivam, da se opredelijo proti omenjenemu predlogu, sicer bomo pod vodstvom stranke, ki si je nadela ime Svoboda drseli v novi avtoritarizem ki smo se ga pred dobrim letom komaj rešili .
Dr. Uroš Lipušček

Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist

Glede na to, da so sistemi plač zaradi vpliva na medsebojna razmerja med zaposlenci zelo pomembna, če že ne najbolj kritična organizacijska prvina (ne)uspešnosti družb, je logično, da se v sistem oblikovanja plač v javnem sektorju vključuje država oziroma vsakokratna oblast. Slabo pa je, če se pri tem vključevanju pozablja na to, da morajo sistemi, ki jih vzpostavlja država, zagotavljati civilizacijsko rast in ustrezno blaginjo družbe.

Od ravnateljev in drugih predstojnikov pričakujemo, da glede na svoje zadolžitve vedo, kaj morajo in kaj smejo zahtevati od svojih sodelavcev.

Stroka meni, da h kakovosti sistema plač največ pripomorejo tisti, ki pokažejo na razlike v učinkovitosti skoraj enako plačanih javnih uslužbencev.

Nujno je sodelovanje stroke.

Ali strokovne podlage sodelujoči pri spreminjanju enotnega sistema plač sploh poznajo-?!

Upoštevaje, da naj bi bilo v prenovljeni sistem plač v javnem sektorju vključenih približno 225.000 zaposlencev, znesek plač za te zaposlence pa je bil leta 2022 enak kar 47 odstotkom zneska odhodkov državnega proračuna, se ob navedenem zastavlja vprašanje, kdo naj odloča o sistemu plač. Ob vedenju, da je stabilen sistem lahko le dobro zastavljen sistem, sem prepričan, da to ne smejo biti le predstavniki interesnih skupin. Še kako potrebno je tudi vplivno sodelovanje stroke.

Prof. dr. Miran Mihelčič: Votlost sistema plač v javnem sektorju

Še posebno bi bilo zanimivo slišati, kako o klimatski vlogi ogljikovega dioksida razmišljajo v našem ministrstvu za okolje.

Da se nam ozračje vse bolj segreva, neprijetno zaznavamo tudi v tem poletnem času. Kar strašljive pa so napovedi za naslednja desetletja, saj naj bi bilo življenje na zemlji zaradi klimatskih sprememb vse bolj prizadeto. Te spremembe naj bi človek pretežno sam povzročal s tem, ko s svojo energetsko oskrbo močno povečuje količino ogljikovega dioksida (CO2) v ozračju; ta naj bi namreč bil osrednji povzročitelj segrevanja ozračja. Da bodo tudi naši potomci lahko normalno živeli, naj bi zato mi, sedanja generacija, radikalno zmanjšali izpuste CO2 v ozračje. Predvsem naj bi manj trošili nafte in premoga, svojo tudi sicer zmanjšano energetsko potrošnjo pa naj bi v prihodnje pretežno zadovoljevali z obnovljivimi viri (sonce, veter,), pa tudi povečani proizvodnji jedrske energije se verjetno ne bomo odrekli. Teh, zelo zahtevnih sprememb, bi se moral prednostno lotiti gospodarsko bolj razviti svet, ki s CO2 ozračje tudi daleč najbolj onesnažuje. Predvsem zahodna politika potrebo po zmanjšanju onesnaževanja ozračja že nekaj let močno izpostavlja, pri uresničevanju te usmeritve pa ni ravno uspešna. Slednje velja še posebej za sedanji čas, ko poteka vojna v Ukrajini in tudi iz klimatskih razlogov bi zato morali to morijo s pogajanji čimprej končati.
Približno tako, kot zgoraj navajam, sem doslej dojemal problematiko klimatske krize. Že nekaj dni pa nisem več prepričan, da pravilno razmišljam. V sobotni prilogi Dela z dne 8.7.2023 sem namreč prebral zapis z gornjim naslovom, ki ga je pripravil mag. Tomaž Ogrin. Ta v njem argumentirano in vsaj zame prepričljivo dokazuje, da CO2 ni povzročitelj klimatskih sprememb. Ogrin pravi, da so pogledi na CO2, ki jih navaja, znanstveno utemeljeni, sam pa želi s svojim prispevkom predvsem spodbuditi kritično presojo vloge ogljikovega dioksida, saj naj bi se v povezavi z njim dogajale izjemno škodljive zmote.
Razlaga Ogrina o vlogi CO2 me je presenetila. Če so njegove navedbe pravilne, je bilo vse to, kar nam je politika doslej govorila o podnebnih spremembah, čisto zavajanje. Naj bom korekten, tudi politika je bila očitno zavedena, saj si ni mogoče predstavljati, da bi Nemčija pod vodstvom prejšnje kanclerke Merklove izvajala razmeroma obsežne spremembe v energetski oskrbi, če pri tem ne bi imela podpore znanosti.
Očitno sta ta čas pri pojasnjevanju klimatske problematike aktivni dve skupini znanstvenikov. Ena trdi, da je CO2 osrednji povzročitelj podnebnih sprememb in se nanjo politika še naprej opira, druga, ki jo promovira tudi Ogrin, pa razlaga, da je CO2 pri celi zadevi povsem nedolžen. Slej ko prej ima zgolj ena od obeh skupin prav in politika ne bi smela imeti težav pri presoji, katera skupina je to. Žal tega ne stori, kar je resna napaka.
Domneval sem, da bo obravnavani Ogrinov zapis v Delu izzval ustrezne odzive, a jih ni, vsaj sam jih nisem zaznal. Pa bi jih moral in prav zato se tudi sam oglašam. Še posebno bi bilo zanimivo slišati, kako o klimatski vlogi ogljikovega dioksida razmišljajo v našem ministrstvu za okolje.
Andrej Cetinski

Opomba uredništva: Prispevek g. Tomaža Ogrina je objavil tudi Radlek.si. Prednost te objave je, da ima povezave na vire, ki jih avtor navaja, česar v Delovi objavi ni. (Glej članek tukaj )

Avtor gornjega članka je dr. Rok Spruk, profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. V njem predstavlja svoje poglede na nekatere aktualne družbeno-ekonomske probleme, ki pa meni niso povsem prepričljivi. Kje se razhajava, bom poskušal kratko predstaviti v tem zapisu. Zapis je polemičen, kar je odraz osebnega mnenja, da se ekonomska stroka pri nas premalo poslužuje argumentirane polemike kot poti pri iskanju optimalnih rešitev za številne probleme, ki nam razvoj otežujejo.
Da me bo lažje razumeti, bom najprej navedel, kaj so po mojem osrednji dejavniki, od katerih je odvisna razvojna uspešnost države. Pomembno je predvsem dvoje: 1.država naj bo močna, ključno pa je, da se jo učinkovito in pošteno upravlja v korist večine; 2. gospodarstvo naj deluje tržno, država pa naj ga razumno usmerja in omejuje družbeno moč kapitala. Pretežno po teh načelih je deloval zahodni kapitalizem po drugi svetovni vojni, danes pa jih, precej prirejene njenemu političnemu sistemu, uspešno uporablja predvsem Kitajska, medtem ko jih v Evropi še zaznavamo predvsem v skandinavskih državah.
Gornja opredelitev ustreza temu, kar gre razumeti kot socialno-tržno gospodarstvo, ta pa se pomembno razlikuje od danes v svetu prevladujoče neoliberalne polit-ekonomske paradigme; slednja se namreč predvsem zavzema za čim več trga, šibko državo in nizke davke. Neoliberalizem je doslej močno vplival tudi na upravljanje držav, še predvsem s tem, ko je oslabil spoštovanje demokratičnih vrednot (poštenost, solidarnost,..) v korist njemu bližjih vrednot (pohlep, omejevanje solidarnosti,..). Spremembe, ki jih je povzročil, se odražajo v razmahu korupcije, podrejanju države interesom kapitala, slabšem delovanju socialne države, slabitvi pravne države, močno povečani vlogi populizma in slabitvi konkurenčnosti gospodarstva. Upravljavsko je demokracija očitno vse manj učinkovita, njo samo pa vse bolj ogrožajo avtoritarne oblike vladanja.
In sedaj o vsebini Sprukovega članka. Kakor sem jo razumel, naj bi bile populistične ekonomske politike ena osrednjih težav današnjega kapitalizma. Temu mnenju ne oporekam. Spruk navaja tudi, kaj naj bi populizem povzročalo, a pri tem ni prav prepričljiv, predvsem pa ne pove nič o tem, kako ga v prihodnje omejevati. Po mojem razumevanju je namreč razbohoteni populizem odraz opustošenja demokracije, ki ga je v zadnjih desetletjih povzročil neoliberalizem. Da bo lahko tudi v prihodnje razvojno uspešna in za večino sprejemljiva, bo torej zahodna družba morala izvesti temeljito prenovo demokracije s ciljem, da bo ta delovala podobno, kot smo jo že poznali pred ideološko prevlado neoliberalizma. Slednje velja tudi za Slovenijo, ki naj bi prenovo izvedla predvsem s spremembo volilne zakonodaje (primeren predlog je že pripravila civilna družba), drugačnim modelom oblikovanja vlade in omejevanjem političnega kadrovanja.
Tudi v Sloveniji se politika ne odreka populizmu. Pri njegovi zlorabi je še posebno učinkovit Janez Janša, levi populizem pa se po mnenju Spruka škodljivo uresničuje predvsem z vplivom, ki ga ima stranka Levica na oblikovanje ekonomske politike Golobove vlade. Lep primer za to naj bi bila odločitev vlade o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Po mnenju Spruka ta odločitev v ekonomski teoriji nima nikakršne podpore in bo imela, če se jo izvede, izjemno škodljive posledice, pa ne zgolj v zdravstvu. Sam problematike tega zavarovanja sicer aktivneje ne spremljam, a cilja njegove ukinitve sta po mojem razumevanju predvsem dva: enkrat to, da naj bi v prihodnje občani tega zavarovanja ne plačevali v enakih zneskih, pač pa v enakem odstotku od njihovih dohodkov, in drugič to, da se želi odpraviti sedanje zlorabe tega zavarovanja v škodo javnega in v korist privatnega zdravstva. Če se v tej oceni ne motim, je obravnavana ukinitev ukrep, ki ustreza načelom socialno-tržnega gospodarstva, medtem ko jo Spruk po mojem razumevanju razlaga po doslednih neoliberalnih merilih.
V zaključnem delu obravnavanega članka je Spruk zapisal tudi naslednjo misel: »Cilji, h katerim mora stremeti vsaka družba, vključujejo vključujočo rast produktivnosti, kjer sadovi umetne inteligence in robotizacije dosežejo vsakogar, makroekonomsko stabilnost in spoštovanje inštitucij vladavine prava«. To usmeritev tudi sam podpiram, problem pa je, kako jo uresničiti. Po mojem jo lahko uspešno uresničuje le družba, ki deluje po načelih socialno-tržnega gospodarstva in torej zavrača neoliberalne usmeritve. Spruku pa je po mojem dojemanju njegovega pisanja neoliberalizem bližji in v tem se očitno razhajava.
Andrej Cetinski, Sinteza, 2.7.2023

prof. dr. Ciril Ribičič
Vladna anketa o volilnem sistemu ne upošteva, da je odločilna dilema: ali za uresničitev ustavne določbe o odločilnem vplivu volivcev na izvolitev poslancev (80. člen) zadošča uvedba prednostnega glasu ali pa je smiselno uvesti kombinirani volilni sistem dveh glasov. V tem prispevku obravnavam razloge, ki govorijo za drugo rešitev, ki je dobila večjo podporo tudi na spletnem glasovanju konec prejšnjega leta (Ninamedija, n=700).
V kombiniranem sistemu sta oba glasova najpomembnejša. Na kaj mislim? S prvim glasom volivci dokončno izberejo 44 poslancev v enotah, ki pokrivajo celotno območje Slovenije. To pomeni, da nobenemu poslancu ni mogoče odvzeti mandata zaradi rezultatov na podlagi drugega glasu. Drugi glas je najpomembnejši zato, ker zagotavlja proporcionalno zastopanost političnih strank, ki so izpolnile volilni prag (4%), v celotni sestavi državnega zbora, česar rezultati na podlagi prvega glasu ne morejo ogroziti.
S prvim glasom se po sistemu, ki ga poznamo s predsedniških in županskih volitev, torej dvokrožno, izvoli po en poslanec v vsaki od 44 volilnih enot. Takšen poslanec ostaja predstavnik vsega ljudstva, vendar vzpostavlja tudi pristne vezi z volivci enote, v kateri je doma (domicil), ki jo dobro pozna in v kateri deluje njegova poslanska pisarna. Drugi glas je prednostni, podobno kot na evropskih volitvah. Z njim se določa koliko poslanskih sedežev pripade kakšni stranki ob strogem upoštevanju ustavnega načela sorazmernega predstavništva. To pomeni, da vsaki stranki pripadejo poslanski sedeži glede na dobljen delež prednostnih glasov, pri čemer so nekateri sedeži že zasedeni na podlagi prvega glasu.
Če kakšno od navedenih načel ni spoštovano, ne moremo govoriti o kombiniranem sistemu, temveč kvečjemu o paralelnem sistemu. Kdor se zavzema za možnost, da bi rezultati drugega glasu lahko razveljavili izvolitev posameznega kandidata s prvim glasom, se pravzaprav zavzema za sistem, ki predstavlja zgolj izboljšavo proporcionalnega volilnega sistema. Kdor pa se zavzema za to, da bi lahko prvi glas povzročil odstop od načela proporcionalnosti, dojema kombinirani sistem kot različico večinskega volilnega sistema. V slednjem primeru bi namreč lahko prišlo do osvojitve večine poslanskih sedežev (in osvojitve vlade) na podlagi manjšine glasov.
S takšno ureditvijo se kombinirajo prednosti večinskega in proporcionalnega volilnega sistema tako, da so izničene njune slabosti. Uvedena je izbira poslancev glede na osebne odlike kandidatov (kot prednost večinskega volilnega sistema), obenem pa se ne more zgoditi, da bi neka stranka ali koalicija z manjšino glasov osvojila večino poslanskih sedežev. To pomeni, da je strogo spoštovano načelo, da vsaki stranki v državnem zboru pripada toliko poslanskih sedežev kot ustreza deležu dobljenih glasov za njene kandidate (sorazmernost). Poleg tega je odpravljena slabost veljavnega proporcionalnega sistema, da je na volitvah v ospredju opredeljevanje volivcev do političnih strank, po novem pa bi s prednostnim glasom izbirali med strankami tako, da oddajo glas najboljšemu kandidatu tiste stranke, za katero hočejo glasovati (obvezni in absolutni prednostni glas).
V takšnem sistemu ostaja vloga političnih strank pomembna, saj določajo predvolilne programe, predlagajo kandidate in jih organizirano podpirajo, vpliv volivcev pa postaja odločilen pri izvolitvi poslancev izmed kandidatov političnih strank in neodvisnih kandidatov. Povedano drugače, nobena politična stranka zaradi sprememb volilnega sistema ne bo prikrajšana, res pa je, da bodo morda stranko v državnem zboru zastopali drugi poslanci kot si to želi trenutno vodstvo politične stranke. To je lahko neprijazno da aktualnega vodstva stranke, dolgoročno pa koristi tudi stranki. Težko je namreč v demokratični ureditvi zastopati stališče, da mora imeti član vodstva stranke, ki mu stranka itak zagotavlja vsestransko podporo, kakšno prednost pred drugimi kandidati iste stranke (relativni prednostni glas). Čim bolj stranka sledi stališčem volivcev, ki jo podpirajo, tem bolj uspešna in perspektivna je stranka.
Volivci pogosto kritizirajo obstoječi volilni sistem, ker se v državnem zboru znajde kandidat, ki je dobil v volilnem okraju občutno manjšo podporo od kandidatov, ki niso bili izvoljeni. Vzrok je seveda v tem, da je kandidiral na listi manjše politične stranke. Drugi očitek volivcev je, da nastajajo sive lise, ko iz najmanj desetih (od 88) volilnih okrajev ni izvoljen za poslanca noben kandidat. Kaj takega se po uvedbi kombiniranega sistema ne bi moglo zgoditi, saj zagotavlja, da je v vsaki enoti izvoljen kandidat, ki je dobil večino veljavnih oddanih glasov.
Čestitam tistim političnim strankam, ki podpirajo uvedbo (obveznega in absolutnega) prednostnega glasu, kar zagotavlja, da volivec ne daje podpore listi stranke pavšalno, temveč tako, da na njej izbere kandidata, ki ga šteje za najboljšega. S tem se politična stranka odpoveduje odločanju o tem, kdo od kandidatov bo izvoljen. To dosežejo politične stranke tako, da dobijo kandidati, ki imajo močnejši položaj v politični stranki (vodilni kandidati) boljše volilne okraje kot drugi, podporni kandidati. Ob uvedbi prednostnega glasu pa se volilni okraji ukinjajo, izvolitev pa postane odvisna od števila prednostnih glasov. Politična stranka bo še vedno izbirala, katere kandidate bo predlagala in tudi določila njihov vrstni red na listi, ne bo pa več mogla dodatno privilegirati svojih vodilnih kandidatov. Volivci so na ta način na evropskih volitvah že večkrat dali prednost podpornim kandidatkam pred člani vodstev političnih strank in v nekaj primerih celo pred aktualnim predsednikom politične stranke. To je tisto, kar ustava imenuje odločilen vpliv volivcev pri izvolitvi poslancev. Prednostni glas namreč pomembno povečuje vpliv volivcev, ker ni več namenjen samo podpori politične stranke, temveč tudi izbiri med kandidati, ki jih stranka ponuja. To je lahko s stališča »politične varnosti« vodstev političnih strank in njihovih kandidatov neprijetno, je pa edino demokratično.
Prednostni glas izboljšuje demokratičnost volitev in povečuje vpliv volivcev, vendar ostaja na pol poti. Brez uvedbe prvega glasu ohranja volilni sistem pomembne slabosti. Eno sem že omenil: nastajanje sivih lis na zemljevidu Slovenije, iz katerih ni izvoljen noben kandidat. Nasprotniki uvedbe prednostnega glasu opozarjajo, da bodo na volitvah uspešnejši kandidati iz pokrajinskih središč pred kandidati s podeželja. Oboje razrešuje uvedba kombiniranega sistema, v katerem 44 izvoljenih poslancev pokriva celotno območje Slovenije. K temu dodatno prispeva predlog Sinteze, da mora imeti kandidat stalno prebivališče na območju volilne enote, v kateri kandidira. Zato bi uvedba kombiniranega sistema prispevala k zmanjševanju nasprotij med mestom in podeželjem, ki jih simbolizirajo protesti na kolesih in na traktorjih.
Pristaši kombiniranega volilnega sistema menimo, da zagotavlja personalizacijo volitev, ker v njem volivci izbirajo med kandidati glede na njihove odlike. Takšen učinek imata oba glasova, vendar ga ima drugi glas samo v primeru, če je obvezen in absoluten.
Če se reforma volilnega sistema zadovolji z uvedbo prednostnega glasu obstoji realna nevarnost, da bodo volitve postale še bolj nepregledne kot so. Danes se volivci pritožujejo, ker vsako stranko v volilnem okraju zastopa samo po en kandidat. Po uvedbi prednostnega glasu pa bo problem nasproten. Kandidatov za izvolitev poslancev na pokrajinski ravni bo na stotine, tako da bo na stenah glasovalnih kabin zmanjkalo prostora za objavo kandidatnih list. V kombiniranem sistemu bi bila samo polovica poslancev voljena na podlagi prednostnih glasov, zato bo preglednost volitev boljša.
To so razlogi, zaradi katerih bi bilo bolj demokratično uvesti volilni sistem, ki kombinira načelo sorazmernost s teritorialno zastopanostjo kot pa se zadovoljiti z uvedbo prednostnega glasu. Kombinirani sistem ni preveč zapleten za volivce, ki glasujejo s prvim glasom tako kot na predsedniških volitvah, s prednostnim glasom pa tako kot na evropskih volitvah. Predlagam oblikovanje skupine stotih izžrebanih volivcev, starejših od 16 let, ki naj povedo, ali je kombinirani sistem resnično prezahteven za povprečnega slovenskega volivca.

Nobena politična stranka zaradi sprememb volilnega sistema ne bo prikrajšana, res pa je, da bodo morda stranko v državnem zboru zastopali drugi poslanci, kot si želi trenutno vodstvo politične stranke.​

Komentar Borisa Šuligoja  (objavljen v Delu) se bere kot lahkoten praznični zapis, a obravnava strahotno žalostno situacijo. Zaključimo skupaj z avtorjem:

“Ma pejte se solit, ne praznovati in nam pridigati o ideologijah. Ustavili ste državo in v zrak pošiljate preveč plinov. Ne zaslužite si praznovanj. Brez dela ni zmag, ni praznikov.”

B. Šuligoj: Zdaj je torej dokončno, da so praznične maše razdeljene na približno dva tabora. Proslave so v glavnem stvar profesionalcev. Torej se tičejo v glavnem kakih tisoč ali kvečjemu dva tisoč ljudi. Več profesionalcev ne more biti. Očitno morajo biti na tej ali oni strani že zaradi svojega poklicnega političnega udinjanja. Vsi ti nastopi, pridige, poze, izjave, patetika, žuganja in svetobolje pa so del folklore.
Vsak od obeh prazničnih blokov trdi, kako je najbolj zaslužen za to, da se je, ali še raje, da se bo, kar koli v našem življenju premaknilo. In da so vse zafurali oni iz nasprotnega tabora. Saj zato pa imamo dva bloka: da smo mi dobri, lepi, sposobni, delavni, demokrati, oni drugi pa so (levi) fašisti, slabi, grdi, nesposobni, lenuhi, tirani, množični morilci … Če ne bi imeli dveh blokov, niti ne bi vedeli, kako lepi in sposobni smo.
Poleg praznovalcev ene ali druge proslave pa lepo raste še tretji blok privržencev, ki enostavno vpijemo: regres, ceste, železnice, vetrne in sončne elektrarne, kulturo, zdravje in prosveto nam dajte, vi pa praznujte vaše ideologije.
Kdo je zares zafural prometno situacijo v državi, v našem (tretjem) bloku ne vemo natančno. Pa smo prvih deset let še pridno gradili ceste, ampak smo hkrati tudi preganjali rdeče gradbene barone. Si mislite, da ne bi imeli niti teh baronov? Še teh cest ne bi bilo.
V Sloveniji je greh nekaj zgraditi. Erika je celo vprašala Alenko, če se ji ne zdi, da imajo domači gradbinci več od gradnje železnice, kot potniki. V bistvu je to bistvo: v Sloveniji še tega, kar imamo, ne bi smeli zgraditi. Ker je za vsem tem zagotovo zarota, kriminal, greh in podobna groza.
Gospa ministrica nas je hotela prepričati, naj se nikar ne čudimo zastojem, češ da nismo prav nobena izjema, saj imajo zastoje pri vseh sosedih. Verjetno se že lep čas ni peljala do Benetk. Še pred desetimi leti smo trepetali, kako bomo sploh prišli do ali mimo Benetk. Italijani so pljunili v roke in v treh letih zgradili večji del tretjega pasu na A4, še dve leti pa bo v celoti tripasovna cesta. Do Benetk se zdaj peljemo veliko bolj sproščeno kot do Ljubljane. Na istrskem ipsilonu nimajo zastojev. Jih imajo pa zato toliko več med Koprom in hrvaško mejo. Že 50 let. Zastoji so okoli Ljubljane, še posebej, če odprejo pet delovišč hkrati zato, da se delavci lažje izgubijo na njih. Temu se menda reče strategija. Takih strategij imamo za izvoz, ampak jih nihče ne kupi.
Hihitali smo se nekdanjemu infrastrukturnemu ministru, ki se je trdo postavil, da drugega tira ne bomo potrebovali še vsaj 30 ali 40 let in niti tretje osi ne. Pa so ga tedanji parlamentarci vseeno izvolili za ministra in je vzdržal polna štiri leta. Potem pa dobil še lepo službo v Darsu za nagrado. Kdo kadruje takšne stratege? Tisti, ki pišejo strategije, da se tretjih pasov pri nas ne gradi. Proti drugemu tiru pa so bili najbolj verni pripadniki SDS… Prav iz teh razdeljenih taborov, ki tako goreče pridigajo in molijo za domovino, so pripeljali to našo državo do vdanosti v usodo, da se moramo premikati počasneje. Prepričujejo nas, da se svet premika počasneje. Čudno, nam pa se zdi, da potuje hitreje.
Tretji pas iz Ljubljane do Postojne, ali okoli Ljubljane, ali obvoznico mimo Kopra v Istro, ali tretjo os …, vse bi lahko začeli graditi prvega januarja 2024, če bi bila katera koli vlada in parlament za kaj. Pa ne nas farbat, da potrebujete za papirje in za odgovore civilnim iniciativam več kot 20 let. Ta dva bloka, ki praznujeta vsak na svojem, ki hlinita čisto in najpristnejšo narodno zavest, vrhunsko usposobljenost, se pridušata na demokracijo, zavzemata za čisto okolje, za razvoj, za malega človeka, ki se nam predstavljata kot Križani na križu, ta dva bloka sta nam med pridigami o edino pravi ideologiji mimogrede zaustavila Slovenijo.
Podobno kot strici, ki so pred dvema letoma vkorakali na TV Slovenijo, v enem letu počistili kadre, ki so jim bili v napoto, nastavili četo svojih najbolj zvestih komandosov in si še danes, po zamenjavi sveta zavoda očitno lahko dovolijo čez noč pošiljati novinarje in urednike v delovna taborišča, hkrati pa isti strici vpijejo, kakšna krivica se jim bo zgodila čez dva meseca. Ma pejte se solit, ne praznovati in nam pridigati o temni strani Meseca. Ne pridigajte nam o ideologijah. Ustavili ste državo in v zrak pošiljate preveč ogljika. Ne zaslužite si praznovanj. Brez dela in zmag ni praznikov.

O rasti bruto domačega proizvoda, blaginji, standardu, distribuciji dohodkov…

Bine Kordež je izdelal študijo o rasti bruto domačega proizvoda ter o vplivu le-tega na blaginjo in standard ter primerjavo Slovenije z nekaterimi državami v EU. O tem, pa o vplivu na razvoj, je v zelo preprostem jeziku napisal priloženi članek.

Nekaj misli iz članka:
Ko se pogovarjamo o razvitosti držav, praviloma navajamo podatke o višini bruto domačega proizvoda (BDP), čeprav je glede tega kazalca prisotnih precej zadržkov, ker ne odraža celotnega nivoja razvitosti neke države in še manj nivoja blaginje prebivalstva. Seveda je v enem podatku težko zajeti vse te vidike, vseeno pa BDP še vedno ostaja najpomembnejši kazalec doseženega razvoja posameznih držav in posledično tudi blaginje prebivalstva. V državah z višjim BDP na prebivalca imajo državljani višji življenjski standard, praviloma tudi bolje poskrbljeno za socialno varnost ter manj revščine. Višji BDP pač pomeni več ustvarjenega razpoložljivega dohodka, ki ga potem države lahko z ustreznimi socialnimi in davčnimi politikami v večji ali manjši meri usmerijo tudi v blaginjo vseh prebivalcev…

Tudi Slovenci si razumljivo želimo nivo Avstrijcev, njihove plače. A samo večja ustvarjena dodana vrednost bo to omogočila. Lahko razmišljamo o drugačni, bolj pošteni davčni politiki, o bolj pravični distribuciji dohodkov, višji socialni varnosti, a to samo v okviru ustvarjene, zaslužene dodane vrednosti. In ta je v nominalnih številkah pač dobro polovico avstrijske (57 %)…

Dejstvo je, da se višji BDP, višji zaslužki in posledično tudi višje plače v državah zagotavljajo predvsem v gospodarstvu z večjo avtomatizacijo, boljšo organiziranostjo proizvodnih procesov in inovativnimi produkti z več dodane vrednosti. Tu je bil v Sloveniji v zadnjih 25 letih narejen veliko skok naprej, ustvarjena dodana vrednost se je realno podvojila. Vseeno pa je ravno tu zaostajanje za razvitimi državami še vedno največje, posebno v industrijskem sektorju. Samo z vlaganji in obvladovanjem proizvodnih procesov na osnovi znanja se bomo lahko še naprej približevali produktivnosti bolje razvitih držav…

!-razumljivo vsakomur – Beri prispevek – toplo priporočamo-!