Objavljamo dva članka dveh uglednih, mednarodno uveljavljenih Slovencev o krutih genocidnih vojnah, s komentarjem Emila Milana Pintarja o naši sokrivdi in zahtevi civilne družbe do naše, Slovenske, zunanje politike.

Članka Rudija Rizmana in Uroša lipuščka sta ne samo zelo aktualna v tem trenutku, temveč tudi zelo pomembna, vsaj iz dveh razlogov: oba se dvigata nad prvinski, nagonski čustven odziv svobodomiselnih ljudi nad masakrom izraelske soldateske v Gazi in vprašanje izraelsko – palestinskega konflikta postavljata v zgodovinski in geopolitični okvir. In drugič, njuna objava v slovenskih medijih vendarle kaže, da se tudi v Sloveniji odpira nekaj malega prostora za ljudi, ki ne sprejemamo papagajskega ponavljanja ameriških laži o ukrajinski vojni in bližnjevzhodnem konfliktu.
S tem pa nehote (in verjetno zato v člankih ne dovolj tematizirano) odpirata vprašanje, kaj lahko storimo oz. kaj smo dolžni storiti. Seveda, če se zavedamo, da bi večino nasilja tako na osebni kot državni ravni lahko preprečili, če »tiha večina« ne bi bila tako zelo tiha, tako molčeča, obrnjena vstran ali v nebo, ko nasilje šele grozi.
Najprej je nujno, da slovenska zunanja politika korigira svoja stališča in neha trobiti v en rog z agresorji vseh vrst. To lovljenje drobtinic z imperialistične mize ne samo, da je nagnusno, temveč tudi ničesar ne prinaša (razen mogoče posameznikom, ki lovijo mednarodne kariere). Drugič, če tej politiki še ostaja kaj »državniškega«, bi morala razmisliti:

• Da se zamrznejo diplomatski odnosi z Izraelom, dokler ta izvaja brutalno nasilje nad Palestinci;
• Da Slovenija v OZN sproži zahtevo po oblikovanju palestinske države in njenem zavarovanju z modrimi čeladami;
• Da zahteva oblikovanje posebnega mednarodnega sodišča za vojne zločine na Bližnjem vzhodu, kot se je to zgodilo v podobnih primerih genocida.

Če slovenska zunanja politika ni sposobna resetiranja, izbrisa svoje dosedanje  nevarne enostranske zaletavosti v izjavah in dejanjih, zaradi katerih smo moralno so-krivi žrtev v Ukrajini in klanja na Bližnjem vzhodu, potem je res obžalovanja vredna in ne zasluži naše podpore in zaupanja. Če ni sposobna reprogramiranja svojih stališč, je verjetno skrajni čas, da se resetira kar Ministrstvo za zunanje zadeve.

Emil Milan Pintar

Ko smo Slovenci pred tremi desetletji svojo državo usposabljali za normalno delovanje, so bila prisotna tudi pričakovanja, da bomo v ne zelo oddaljeni prihodnosti postali druga Švica. Če bi se po tej državi takrat zgledovali pri oblikovanju modela upravljanja države, bi ta pričakovanja v nemajhni meri tudi uresničili. A smo razvili povsem neučinkovit model upravljanja, sistem, ki političnim strankam ustreza, večini Slovencev pa obeta vse prej kot lepšo prihodnost.

V Švici imajo volivci tudi sicer močan vpliv na ravnanja državne oblasti. Zagotavlja se ga z decentralizacijo  politične oblasti (kantoni) ter s pogostimi referendumi. Pri nas referendum sicer dopuščamo, vendar z omejitvami, da ta ne prispeva veliko k učinkovitosti upravljanja države, politično oblast pa izvajamo močno centralizirano. Z njeno decentralizacijo (uvedba regij) ter z referendumu bolj naklonjeno zakonodajo bi lahko močno okrepili vpliv volivcev na politiko države.

************

Države se po uspešnosti – največkrat jo izražamo z BDP na prebivalca – zelo razlikujejo.  Po tem  kriteriju je v  Evropi najbolj uspešna Švica, saj je njen BDP na prebivalca lani znašal 2,5 krat toliko, kot je dosegla EU v povprečju, v primerjavi s Slovenijo pa je bil ta količnik celo 3,3. Na uspešnost države vpliva veliko dejavnikov, daleč najpomembnejši pa je njeno upravljanje. V EU je Slovenija med manj uspešnimi državami in nedvomno  je  za to predvsem krivo njeno upravljanje. Zato si je vredno ogledati osrednje slabosti in razmisliti, kako jih odpraviti. O tem je nekaj več v naslednjih vrsticah.

Najprej nekaj splošnih opredelitev o upravljanju družbenih sistemov in rešitvah, ki podpirajo njegovo učinkovitost. Upravljanje sestavljata dve povezani aktivnosti, to sta vodenje (gospodarskih, političnih in drugih sistemov)  ter nadzor vodenja; pristojnost slednjega je tudi  določanje temeljnih razvojnih smeri sistema. Njegovo učinkovitost zagotavljamo predvsem s spoštovanjem naslednjih načel oziroma usmeritev:

Oglejmo si, kako naš model upravljanja države spoštuje gornja načela. Najprej o načelu pod 1a. Kot prvo ta priporoča, da naj bo parlament vladi nadrejen. Formalno je tako tudi v naši ureditvi, ne pa tudi dejansko. Po vsebini namreč načela ni mogoče uresničevati, če ključne pristojnosti v vladi zaupamo vodjem političnih strank, ki so nadrejeni njihovim poslancem. To je ena večjih slabosti političnega sistema (pa ne zgolj našega), ki bistveno otežuje nadzor vlade in s tem slabi učinkovitost upravljanja. Rešitev za njo je dokaj preprosta, je pa za politiko manj sprejemljiva: vodje političnih strank naj v vladi ne delujejo, svoje aktivnosti pa naj prednostno usmerijo v nadzor vlade. V Švici ravnajo tako.

Načelo pod 1b. vsebuje tudi usmeritev, da naj parlament nadzor vlade izvaja notranje usklajeno. Tudi tega se pri nas in še marsikje ne spoštuje, saj vlado oblikujemo po modelu »običajne koalicije«, ki parlament razdeli v dva konkurenčna dela, to je v pozicijo in opozicijo; pozicija praviloma vlado nekritično podpira, opozicija ji vladanje otežuje, rezultat  pa je slab nadzor vlade, slabo upravljanje države pa tudi škodljiva politična razdvojenost celotne družbe. Problem je možno zadovoljivo razrešiti tako, da se vlado oblikuje po načelih velike in ne običajne koalicije. To rešitev uporablja tudi Švica.

In še tretja usmeritev iz načela pod 1c. Ta pravi, da naj poslanci prednostno delujejo v korist svojih volivcev, kar se sedaj pri nas dogaja le v zelo omejenem obsegu. Če želijo zadržati udobno poslansko zaposlitev, morajo namreč  prednostno zadovoljevati interese svojih strank, s tem pa podpirajo strankokracijo, to je politično ureditev, ki skupne koristi države v nemajhni meri podreja strankarskim interesom. Ta izjemno resen problem  bi lahko v  znatnem  delu omili z boljšim volilnim sistemom. Civilna družba (Sinteza v sodelovanju s širšim strokovnim krogom) je predlog take zakonske rešitve tudi pripravila, vendar je politične stranke ne podpirajo. Kot smo od premiera Goloba zvedeli na nedavnem posvetu  v Cankarjevem domu, se vlada zavzema za nekatere popravke volilne zakonodaje (predvsem uvedba prednostnega glasu in ukinitev volilnih okrajev), ne podpira pa ključne rešitve (kombinirani volilni sitem), za katero se zavzema civilna družba.

V Švici imajo volivci tudi sicer močan vpliv na ravnanja državne oblasti. Zagotavlja se ga z decentralizacijo  politične oblasti (kantoni z širokimi upravljavskimi pristojnostmi) ter s pogostimi referendumi. Pri nas referendum sicer dopuščamo, vendar z omejitvami, da ta ne prispeva veliko k učinkovitosti upravljanja države, politično oblast pa izvajamo močno centralizirano. Z njeno decentralizacijo (uvedba regij) ter z referendumu bolj naklonjeno zakonodajo lahko torej  močno okrepimo vpliv volivcev na politiko države.

Upravljanje države lahko krepko izboljšamo tudi z uveljavitvijo usmeritve, ki jo navajamo pod  2. Pri njeni izvedbi bi bila v naših razmerah uporabna naslednja rešitev (ena možnih). Zaradi omejevanja avtokratskega ravnanja naj vlado vodi predsedstvo, sestavljeno iz predsednika in dveh podpredsednikov. Izvoli ga  parlament  z večino glasov izmed kandidatov, ki imajo nesporne  vodstvene izkušnje. Poleg že prej navedenih bi tudi taka ali podobna rešitev pomembno omejila možnosti političnega kadrovanja v javnem sektorju, ki danes  močno obremenjuje upravljanje države.

Gornji predlog o oblikovanju vlade se razlikuje od modela, ki ga uporablja Švica; po določilih slednjega ima namreč vlada 7 članov, ki jih predlaga 5 večjih strank, eden od njih pa vodi vlado, vendar zgolj za 1 leto. V tem primeru bi se po Švici verjetno težje zgledovali.

Še nekaj besed o tretji, to je usmeritev pod 3. Ta izhaja iz spoznanja, da je spoštovanje temeljnih družbenih vrednot  ključni pogoj za učinkovitost upravljanja države. V tej zvezi je primero posebej izpostaviti korupcijo. Upravljanje države nudi namreč obilo priložnosti za koruptivna ravnanja in če se njihove izrabe sistemsko  ne prepreči ali vsaj oteži, se korupcija hitro uvrsti med osrednje dejavnike, ki slabijo upravljanje  države. Za njeno omejevanje je ključno tudi učinkovito delovanje od politike neodvisne pravne države.

Ko smo Slovenci pred tremi desetletji svojo državo usposabljali za normalno delovanje, so bila prisotna tudi pričakovanja, da bomo v ne zelo oddaljeni prihodnosti postali druga Švica. Če bi se po tej državi takrat zgledovali pri oblikovanju modela upravljanja države, bi ta pričakovanja v nemajhni meri tudi uresničili. Tako pa smo razvili povsem neučinkovit model upravljanja, katerega šibkost se odraža tudi v tem, da je v zadnjih desetih letih povprečni rok trajanja naše vlade komaj slabi dve leti. Skratka, imamo politični sistem, ki političnim strankam ustreza, večini Slovencev pa obeta vse prej kot lepšo prihodnost. Če ga ne bomo prav kmalu temeljito prenovili, se bomo verjetno morali sprijazniti z avtokratskim vodenjem države, saj utegne to biti učinkovitejše od tega, kar se nam sedaj dogaja.

Andrej Cetinski

Zato predlagamo:

• Da uvedemo sistem, kjer ima vsak volivec dva glasova;
• Da se polovica poslancev voli neposredno, po dvokrožnem večinskem sistemu (enako kot volimo župane) v 44 volilnih okrajih (prvi glas); (kandidate enakopravno postavljajo politične stranke ali državljanske skupine, upoštevajoč načelo domicila, kandidat, ki dobi večino veljavnih glasov v prvem ali drugem krogu pa je dokončno izvoljen, ne glede na rezultate na podlagi drugega glasu):
• Da volivec z drugim glasom voli v volilnih enotah tako, da z uporabo absolutnega in obveznega prednostnega glasu z volilnih list izbere svojega kandidata;
• Ker se politične stranke ne morejo dogovoriti za ustanovitev pokrajin, predlagamo, da kot izhodišče vzamemo statistične regije ter uvedemo princip, da je število mandatov v posamezni regiji odvisno glede na število prebivalcev (en mandat na približno 47.000 prebivalcev);
• Da Zakon o volitvah v DZ podrobneje določi, kdo ne more kandidirati ter odgovornost izvoljenih poslancev, vključno z možnostjo odpoklica poslanca in državnega zbora;
• Kombinirani volilni sistem je tako rešitev, ki predstavlja sintezo prednosti večinskega in proporcionalnega volilnega sistema, s tem, da v celoti ohranja ustavno načelo proporcionalnosti; tak sistem ima za današnjo Slovenijo z različnih vidikov prednost pred drugimi možnimi rešitvami glede demokratičnosti, zmanjševanja polarizacije, števila parlamentarnih političnih strank, stabilnosti izvršilne oblasti, enakomerne zastopanosti vseh delov Slovenije in odgovornosti poslancev;
• Prepričani smo, da pravica oblikovanja volilnega sistema pripada državljanom (princip suverenosti), ne političnim strankam, zato vztrajamo, da predlog novega volilnega sistema, ki ga pripravijo strokovnjaki, potrdijo državljanke in državljani na REFERENDUMU. V spletnem glasovanju, ki ga je za nas izvedla Ninamedia in v anketi, ki jo je izvedla vlada, je ta sistem dobil večjo podporo od veljavne ureditve in od možnosti, da bi uvedli le prednostni glas.
• Več o našem predlogu: Volilni sistem je hrbtenica

Programski svet Sinteze in Nacionalni svet za demokratično spremembo volilnega sistema

Kdo nas zavaja ali kdo nam laže (prosto po Borisu Tomašiču).

Slovenska vojska ne sme biti igrača politikov ali stroke.

Minilo je eno leto od velikega intervjuja državnega sekretarja na ministrstvu za obrambo, dr. Damirja Crnčeca. Takrat je izpostavil vpletanje politike kot glavnega razloga za problematično stanje na področju obrambe: »Stroka ni imela izbire, edino rešitev je določila politika.« Verjetno je mislil na vojaško stroko, ki je na ta način zatajila, »počepnila«.
Pričakovati je bilo, da se bo ta »preklemana« politika z nastopom nove garniture na ministrstvu za obrambo, spremenila v korist stroke. Vojaške, seveda! Ampak, kot je videti, je politika trdoživa. Ne le da ne posluša (vojaške?) stroke, pač pa ji še naprej diktira pot, ki ne pelje nikamor. To potrjujejo dogodki na področju (ne)sposobnosti za vojaško obrambo države. In z zelo omejenimi možnostmi za pomoč pri velikih naravnih nesrečah. Sicer vsa čast izjemnim naporom Slovenske vojske pri odpravljanju posledic katastrofalnih poplav. Hvalisanje ministra s prihranki pri (namišljeni) nabavi vojaške oborožitve je prej žalostno kot smešno. Garnitura, ki ni sposobna izboljšati stanja v enem letu, ga ne bo niti v dveh, treh. Pa ne le to. Slovenska vojska se je »rešila« »Kacinovih« tankov, ki so bili zanjo neuporabni, pa jih je podarila Ukrajincem za boj proti Rusom. Seveda so bili v Slovenski vojski nezaželeni tudi »okuženi« (jugoslovanski) oklepniki, neprimerni za rabo v katerikoli od načrtovanih ‘slavnih’ bojnih skupin. Menda je bil res (le) eden preluknjan na ukrajinskem bojišču. Da o drugih vojaških donacijah niti ne govorim. Verjetno so imeli donatorji v mislih kakšen tečaj »TEMPO GAME« na ameriški mornariški podiplomski šoli v Montereyu. Toda žal le prvi del, ki pravi, da zavrzi oborožitev ali opremo, ki je ne moreš uporabiti. Toda: preden jo zavržeš, moraš nabaviti novo! Ne vem v čem bodo nemški kamioni v zameno za tanke in oklepnike povečali ognjeno moč Slovenske vojske.
Le kdo drži »štango« takemu stanju? Preveč oguljeno bi bilo reči – politika. Če bi politik dejal gasilcu naj gasi le sprednjo stran, kjer se vidi ogenj, bi le ta najprej ‘poškropil’ takega politika in nadaljeval z gašenjem tam kjer bi ocenil da je največja nevarnost. Morda bi politika poslušal le kakšen občasni gasilec. Ali je vojaška stroka res tako nemočna in podrejena politiki, da sprejema odločitve s katerimi se sicer intimno ne strinja? Ali je temu kriv strah pred izgubo službe ali napredovanja? Ali se vojaško vodstvo ne zaveda »znoja in krvi«, ki je mnogo večje, če ni ustrezne državne(!) podpore? Ali so izkušnje iz Afganistana pozabljene?
Žal ima svoj del odgovornosti pri podaljševanju agonije Slovenske vojske tudi njena vrhovna poveljnica. Že res, da ni šla po poti njenega predhodnika in je opazila pozitiven premik, kljub razorožitvi (za dva oklepna bataljona) in kritični kadrovski popolnitvi Slovenske vojske(?). Toda kako razumeti njeno oceno pripravljenosti SV (Delo, 1. aprila 2023: Vojska zmore braniti suverenost in ozemeljsko celovitost Slovenije), ko pa je tudi vojaškim analfabetom jasno, da to ni možno brez ustrezne oborožitve in kadrovske popolnjenosti. Zavajanje, slepomišenje ali še kaj hujšega? Ali se zaveda, da s tem daje lažno sliko in ustvarja vtis, češ, ker vojska že zdaj zmore(!), ne potrebuje velikih investicij. Žal je težko razumeti njeno razumevanje poslanstva Slovenske vojske tudi, ko je povišala njenega najvišjega vojaka na Dan državnosti in ne na dan Slovenske vojske. Samo govoričenje in prijateljsko trepljanje, morda še fotografiranje, ne morejo izboljšati stanja.
Bojna pripravljenost ni le nakup, četudi najmodernejšega Irisa ali Patrij, ampak predvsem izjemna motiviranost, znanje in izurjenost za uporabo oborožitve in vojaške opreme. Zanimivo bi bilo slišati za koliko se bo povečala bojna priparavljenost SV za vojaško obrambo Slovenije(!) z nakupom še enega Spartana. Izhitrena nabava letalnikov za gašenje in transport brez zagotovitve pilotov, letalskih(!) mehanikov in ostalega podpornega osebja in infrastrukture bo postavila več vprašanj kot odgovorov. Najnovejše izkušnje iz Belgije kažejo, da je ob zagotovljeni infrastrukturi in večletnem odločanju, prevzeto šele eno letalo F-35, eskadrilja pa bo kompletirana do leta 2027.
Slovenska vojska ni podjetje, ni sama sebi namen. Ne sme biti ‘igrača’ ne politikov in ne »stroke«, ki slepo sledi politiki. Ko nekateri politiki kričijo: »Pošljite vojsko v Piranski zaliv« ali pa »Pošljite vojsko na mejo s Hrvaško« ali pa po švedskem vzorcu »Pošljite vojsko na ulice« (»slavni« dokument JBTZ), se ne zavedajo njenega poslanstva in naloge v vojaški obrambi države. Politika: minister za obrambo, predsednik vlade in vrhovna poveljnica se ne odzivajo na javna vprašanja in opozorila. Oholo prezirajo mnenja navadnega smrtnika, toda srčno želim, da jim ne bi bilo treba odgovarjati pred zgodovino! Menda pa obstaja tudi pravno sredstvo v zvezi z opuščanjem dolžnega ravnanja na funkciji ali dolžnosti.
Jože Konda, Brezovica

Posledice vojne v Ukrajini so vsestranske. Na tnalu je tudi ponos do nedavna uglednih komentatorjev. Pa saj so »vojni zlobci« načrtovali tudi to.

Luka Lisjak Gabrijelčič se norčuje že iz razmišljanja o predlogih za zaustavitev morije.

Urednik Reporterja Silvester Šurla je presenečen, da kar 39 odstotkov Slovencev odgovornost za vojno pripisuje Ukrajini in Zahodu.

Andrej Cetinski mu odgovarja: Vojno je treba čimprej končati! Obe strani je treba prisiliti za pogajalsko mizo.

O pravi in nepravi strani zgodovine.
Pisec komentarja z gornjim naslovom je Luka Lisjak Gabrijelčič (LLG), predmet njegove obravnave pa je prenehanje vojne v Ukrajini s pogajanji, za kar se zavzema tudi bivši predsednik Kučan. Ta je svojo podporo miru v Ukrajini izrazil tudi v govoru, ki ga je imel na nedavni proslavi ob obletnici priključitve Primorske, s čimer naj bi bil po mnenju LLB ravnal vse prej kot primerno. Le ta je namreč velik podpornik usmeritve, da je treba Putina v Ukrajini poraziti, kar nam je v svojih kolumnah že večkrat dal vedeti. Da je sam »na pravi strani zgodovine« tokrat bralca prepričuje celo s primerjavo, da je zavzemanje za mir v tem primeru nekaj podobnega, kot če bi leta 1941 predlagali partizanom, da »odložijo orožje, Primorsko z Ljubljansko pokrajino vred pa v imenu miru prepustijo Italijanom«.
Urednik revije Reporter je nedavno objavil podatek, da po raziskavi Eurostata 39% Slovencev odgovornost za vojno v Ukrajini pripisuje Zahodu, predvsem ZDA. Eden teh sem tudi sam in v naslednjih vrsticah bom poskušal kratko predstaviti, zakaj menim tako in posledično tudi podpiram končanje te vojne s pogajanji.
Najprej zgolj dva, tri podatke, ki pa so pomembni za razumevanje sporov med Rusijo in Ukrajino. Leta 2018 je imela Ukrajina zaokroženo 40 mio prebivalcev, od teh jih je bilo 7 mio ruske narodnosti, ruščino kot pogovorni jezik pa je uporabljala polovica prebivalstva. Večina ruskega prebivalstva je živela v vzhodnih pokrajinah države.
Leta 2014 je skupina ne ravno demokratično usmerjenih politikov ob podpori ZDA v Ukrajini nasilno prevzela politično oblast in pričela zelo sovražno obravnavati rusko prebivalstvo. To je izzvalo državljansko vojno, ki je bila tudi za EU moteča. Predvsem Nemčija in Francija sta se angažirali za njeno prekinitev, vrhnji dosežek teh aktivnosti pa je bil sporazum Minsk II iz februarja 2015. Poleg Rusije in Ukrajine so ga podpisali tudi predstavniki upornih ukrajinskih pokrajin z ruskim prebivalstvom. Sporazum je določal predvsem dvoje: obe sprti strani naj bi takoj prenehali z državljansko vojno, Ukrajina pa naj bi s spremembo ustave svojemu ruskemu prebivalstvu zagotovila za demokracijo običajne nacionalne pravice.
Ukrajina je ob polni podpori Zahoda – to je lani potrdila tudi bivša nemška kanclerka Merkel – sporazum Minsk II v celoti ignorirala. Še več, obravnavo ruskega prebivalstva je še zaostrila in se pričela aktivno zavzemati za vstop v Nato. Višek tega nasilja se odraža v rasističnem Zakonu o narodih Ukrajine, ki ga je 21.7.2021 sprejel njen parlament, ta namreč njenemu ruskemu prebivalstvu omejuje narodnostne in državljanske pravice.
Na te izzive je Rusija lani reagirala z vojaško agresijo, ki ima sedaj vse bolj obeležje vojne med Rusijo in ZDA, ki poteka na ozemlju Ukrajine in naj bi doslej zahtevala že pol milijona človeških žrtev. Zaradi nje je daleč najbolj prizadeta Ukrajina, gospodarsko pa tudi EU. Kratkoročne koristi imajo od vojne predvsem ZDA, strateško gledano pa bo tudi njim ta morija izjemno škodila.
Močno verjamem, da obravnavane vojne ne bi bilo, če bi bila Ukrajina spoštovala sporazum Minsk II. Ko pa je do nje že prišlo, bi jo bilo možno že lani, kmalu po njenem izbruhu, tudi končati. Zadostiti bi bilo potrebno predvsem dvema pogojema: 1.Zahodna politika naj bi končanju vojne s pogajanji dala prednost pred njenim spodbujanjem; 2.Rusiji naj bi Zahod ponudil zanesljiva jamstva, da bo Ukrajina dosledno spoštovala sporazum Minsk II in se te države ne bo vključilo v Nato.
Žal gornja ali podobna rešitev v Zahodni politiki ni bila deležna podpore. Prednost je namreč dobila in jo še vedno ima usmeritev, da predstavlja Rusija za Zahod trajno grožnjo, ki jo je možno in potrebno z vojno v Ukrajini krepko oslabiti; k uresničitvi tega cilja naj bi odločilno pripomogli tudi sovražna naravnanost EU do Rusije – le to Zahodna politika zato aktivno spodbuja – ter okrepljena politična in energetska odvisnost EU od ZDA. Ta usmeritev se vse bolj potrjuje kot velika zmota in čas bi že bil, da se ji vsaj evropska politika odreče.
Če spričo navedenega osebno ne bi podpiral rešitve, da se vojno v Ukrajini s pogajanji čimprej konča, bi ravnal v nasprotju s temeljnimi vrednotami, za katere se sicer zavzemam. To pa ne pomeni, da podpiram Putinove agresijo na Ukrajino in njegove avtoritarno vladavino. Podobno očitno razmišlja veliko Slovencev.
Argumenti, ki jih zgoraj navajam, so za LLG zelo verjetno neprepričljivi ali celo povsem napačni. Hvaležen mu bom, če mi bo z odzivom na ta moj zapis razumljivo pojasnil, v čem se motim.
Andrej Cetinski

V četrtkovi Tarči (14. 9. 2023) je predstavnica SDS Jelka Godec s samoizpraševanjem oz. z izjavami, da ulica diktira sprejem zakonov v parlamentu dvignila temperaturo netolerance s primitivno tezo, ki bi zadovoljila Ruparjeve upokojence in vodjo svoje stranke, ne pa večine gledalcev. Izjavila je: »Poleg tega je strahotno to, kar ste danes vprašali. Ali se stranke strinjajo z zakonom, ki ga je predlagal Glas ljudstva? Kdo vodi to vlado? Ali to vlado vodijo NVO-ji (nevladne organizacije) z zakoni iz ulice, ki jih prinašajo v državni zbor in jih posvoji koalicija? Ali to državo vodi sedanja vlada? In mi imamo zakone, ki so prišli od zunaj. Torej ne s strani vlade, ampak s strani NVO-jev. In v bistvu to državo, državni zbor in konec koncev vlado vodi NVO.«
Takšno sprenevedanje in hinavščina sicer nista nič novega v naši politiki. A vendar bi bilo umestno, da se navedena poslanka seznani z ustavo in veljavno zakonodajo. Državljani imamo pravico soupravljati državo z volitvami, na katerih izberemo svoje izvoljene predstavnike. Tudi žal takšne, ki zavirajo razvoj in sobivanje. To je pač »demokratično« in kaže le na to, da nismo vsi enakega mišljenja. A vendar naj dodam, da se državljani z izvolitvijo svojih predstavnikov v državni zbor, nismo odpovedali oz. odrekli svojim ustavnim in zakonskim pravicam glede tega, da izražamo tudi svoja mnenja in s podpisi oz. npr. oblikovanjem svojega predloga zakona neposredno konkretiziramo svoja stališča. To bi dolgoletna poslanka sicer že morala vedeti. Če pa omalovažujoče govori o diktatu ulice, potem morda verjetno misli na privržence SDS, ali pa morda na kakšno društvo ljubiteljev domobranstva in podobnih ideologij. Ne vem, le ugibam. Poskusila je pač malo zastrašiti gledalce o »rušenju pravne države.« Zadevo pač ni dokončno pojasnila. No, ne glede na vse naj le omenim, da takšna avtokratska ravnanja, kot so bila v času prejšnje »ljubljene« vlade, vsekakor niso doživela splošnih ovacij na volitvah in referendumih.
Sicer pa je res, da nekatera pričakovanja, zahteve in potrebe ljudi, niso in očitno tudi ne bodo izpolnjene. Katera vprašanja konkretno, je razvidno iz rezultatov vojne zunanje politike, pa tudi težav v gospodarstvu, zdravstvu, begunski oz. azilni politiki, žici, volilni zakonodaji, itd.
In tu ima Jelka Godec enako mišljenje, kot verjetno veliko »svobodnjakov« v koaliciji. Dve leti je bilo premalo SDS in NSl, da bi dokončno uničili institucije. Pa so bili na tako »dobri avtokratski poti.« Tudi sedanji svobodnjaški koaliciji je očitno eno leto premalo. A tudi cel mandat morda. Ja, menda bi potrebovali kar dva mandata??!! Torej se ta enotnost v nesposobnosti do potrebnih in obljubljenih zavezujočih sprememb kaže kot skupna točka skoraj vseh koalicijskih in opozicijskih politikov. Vsi so enotni v le tem, da bi še malo vladali.
Pa če samo omenim, da v enem letu otrok konča razred ter napreduje miselno, izkustveno, čustveno in še kako drugače, potem mi ni jasno, kako vsi ti politiki skupno rabijo toliko let oz. razredov, da nekaj rešijo, ali naredijo. Razen, če ne ponavljajo in hodijo vedno v isti razred.
No, pravzaprav mi je jasno. Ko pa je tako lepo vladati. Se pa tudi sam sprašujem, zakaj morajo pristojni toliko časa usklajevati, preučevati, potrjevati in zavračati predloge, ki so dani v postopek sprejema predpisov. Pa četudi so pobude s strani državljanov oz. volivcev, ali »celo« s strani Glasu ljudstva. To pisanje je kritika vsem sedanjim in preteklim oblastnikom, ki so neobčutljivi in ne vidijo koraka naprej. Predvsem oz. tudi na področju spremembe sistemske volilne zakonodaje, ki bi dajala večjo odločevalsko težo volivcem in ne strankokraciji. No, pa »prosto po Jelki Godec,« tudi tu so predlogi ulice (berite pravnih strokovnjakov) že pripravljeni, a očitno niso nikomur všeč, da bi jih obravnaval in še manj sprejel. »Ni časa!« Ja, tudi to je »demokracija!« Samo nikar naj nihče ne misli, da smo ljudje preveč kratkega spomina. Čas do volitev hitro mine(!).
Miloš Šonc

PODPIRAMO VLADO!

Slovenija se uspešno pobira po grozljivih vremenskih katastrofah, kakršnih doslej nismo poznali. Nekatere rane se hitro celijo, druge so tako globoke, da bosta družba in narava potrebovali desetletje ali več, da se obrastejo.

Pri tem v Sintezi ocenjujemo, da je vlada ukrepala hitro, razsodno in učinkovito, kot nobena doslej. Posebno priznanje pa gre ljudstvu, ki je s svojo solidarnostjo, hitro in nesebično pomočjo najbolj prizadetim oblikovalo novo podobo nacionalne enotnosti in si prislužilo spoštovanje doma in v tujini. Brez tega silovitega izbruha empatije, neuklonljivosti in ponosa doma bi bila tudi dragocena pomoč iz tujine bistveno manjša.

Zato nas toliko bolj preseneča, da se banke očitno ne želijo enakopravno in dostojno vključiti v celovit program pomoči in obnove. Banke so samo v prvi polovici letošnjega leta ustvarile pol milijarde dobička. Drugo polovico bodo skoraj gotovo ustvarile v drugi polovici tega leta, prav toliko verjetno tudi naslednje leto. Ta podvojeni dobiček zvira iz nesprejemljivo velike razlike med obrestmi na depozite (zlasti) varčevalcev in obrestmi na posojila. Strokovnjaki opozarjajo, da je to neupravičen dobiček, da je anomalija zakonodaje, ki se enako kaže tudi v sosednjih državah in da bančniki zanj niso »odgovorni«.

Toda v Sintezi smo prepričani, da so bančniki še kako odgovorni za porabo tega izrednega dobička. Ker lahko bančni sistem uspešno deluje in se razvija samo v stabilnem gospodarstvu, bi morale banke razumeti pomoč pri sanaciji razmer, ki so jih povzročile katastrofalne poplave, kot svoj vložek k normalizaciji delovanja gospodarstva in družbe v celoti. Obenem pa kot nemoralno razumemo dejstvo, da žele banke na hitro pozabiti, da je država pred poldrugim desetletjem pokrila izgube njihovega neodgovornega poslovanja (tim. »črne luknje«) s socializacijo oz. zakonsko obremenitvijo državljanov.

V Sintezi zato podpiramo vlado, da z zakonom preusmeri večji del teh nezasluženih dobičkov bank v obnovo Slovenije po nedavnih katastrofah. Predlog, da v ta namen opredeli letno le 0,2 % finančnega portfelja bank, se nam ne zdi zadosten, toliko bolj, ker je večina bank v tuji lasti. Ocenjujemo, da bi morala vlada ta delež vsaj podvojiti in to za celotno obdobje, dokler ne uveljavi nove bančne zakonodaje, ki bo onemogočala take visoke dobičke. S tem bi ravnala enako, kot vlade v sosednjih državah, ki z zakonom obdavčujejo neupravičen (nezaslužen) dobiček njihovih bank.

Vladi predlagamo, da takoj razpiše državne obveznice za slovenske državljane. Prepričani smo, da še vedno obstoji zaupanje državljanov v državo, zato verjamemo, da bi prodaja obveznic, ki bi imele primeren donos (npr. en odstotek nad stopnjo inflacije) in ustrezno državno garancijo, da ne bo ponovno prišlo do izbrisa (kot leta 2013), uspela. Pri tem izhajamo iz dejstva, da bi bilo to tudi v primeru, da bi bil tako pridobljen denar za spoznanje dražji od posojil tujih bank, smiselno in državotvorno, saj bi obresti od teh obveznic pripadale slovenskim državljanom in ne tujim bankam.

Programski svet SINTEZE-KCD

Banke ustvarjajo letos izjemno visoke dobičke, pa ne zgolj pri nas. V nekaterih državah (Italija, Litva,…) so se že odločili, da ga bodo krepko dodatno obdavčili, kar je pri bankah naletelo na pričakovan, seveda neugoden odziv. Ker se s primerom davka na izjemen dobiček  doslej v praksi nismo srečevali, je zanimivo, zakaj je ta ideja nenadoma postala aktualna. Lažje jo bomo razumeli, če jo poskušamo razložiti z relevantnimi podatki bank.

Lani ob koncu leta smo imeli občani in podjetja v  domačih bankah skupno 37,2 milijard (mrd) evrov  prihrankov, od tega je bila večina  (31,6 mrd) vpoglednih vlog. V istem času smo bili oboji v bankah v obliki kreditov zadolženi za 26,1 mrd evrov. Prihrankov je bilo torej za 11,1 mrd  več od dolgov. Te presežke so banke v velikem delu držale v ECB (Evropska centralna banka), ta pa je z njimi pretežno posojilno in pod ugodnimi pogoji  financirala proračunske primanjkljaje evropskih držav. Ker smo pridno varčevali in se malo zadolževali, so nam banke v obliki obresti za prihranke zelo malo plačevale, pa tudi krediti niso bili dragi. Oglejmo si na primeru NLB, kakšne so bile obrestne mere pred enim letom in kakšne so danes.

Za vpogledni depozit in za vezani depozit do 1 leta nam je banka pred letom obresti plačevala po letni stopnji 0,01%. (1 evrov na leto za depozit v znesku 10.000 evrov). Za petletni kredit, ki smo ga najeli lani avgusta po spremenljivi obrestni meri, pa je ob sklenitvi pogodbe obrestna mera znašala 5,02%. Ta  vrednost je vsota dveh postavk: medbančne obrestne mere  (Euribor) v višini 0,92% in pribitka  v višini 4,1%. Obrestna marža, ki jo je banka  ustvarila z obravnavanim kreditom, je bila torej zaokroženo 5%, kar je nedvomno lep poslovni dosežek.

Letos se je obrestna marža za gornji kredit še povečala in znaša ta čas zaokroženo kar 8%. Zaslugo za to spremembo ima ECB. Ta je namreč svojo temeljno obrestno mero povečala iz lanskih 0,25% na 4,25%, posledično pa se je povečal tudi avgustovski Euribor od lanskega 0,92% na letošnji 3,95%, to je zaokroženo za 3%. Za to razliko  je višja tudi obravnavana  obrestna marža, saj poslovne banke obrestnih mer za depozite  doslej niso večale.

In zakaj je ECB letos tako močno povišala svojo temeljno kreditno obrestno mero? Očitno zato, ker je skrb za stabilnost cen njena osrednja poslovna zaveza, glavni instrument, s katerim jo uresničuje, pa je politika obrestnih mer. Na bančne kreditne obrestne  mere namreč lahko odločilno vpliva in te je smiselno povečati, ko je inflacija visoka in jo povzroča presežno tržno povpraševanje, ki ga podpira poceni bančno zadolževanje. Ta čas pa imamo opravka z drugačnim tipom inflacije , saj  jo povzroča predvsem dražja  ponudba (energija, hrana, težave pri surovinski oskrbi podjetij,…), ki je v nemajhni meri  ena od posledic ukrajinske vojne. Ta tip inflacije je smiselno omejevati drugače, in ne z višanjem kreditnih obrestnih mer; če se ga denarna politika vendarle posluži, pa ima to lahko druge gospodarske posledice, v konkretnem primeru so to tudi izjemni dobički bank.

Kot rečeno, ustvarjajo naše banke podobno kot ostale evropske letos izjemne dobičke, za katere pa očitno same nimajo prav velikih zaslug. V teh dobičkih se odražajo predvsem  izgube, ki so jih že in jih še bodo utrpeli bančni varčevalci zaradi inflacije spričo izjemno nizkih obrestnih mer za depozite, neposredno pa jih predvsem omogočajo, kot smo to videli na praktičnem primeru, povečani obrestni prihodki bank, še predvsem od kreditov, ki so jih svojim strankam v preteklosti odobrile po spremenljivih obrestnih merah.

To, da je obrestna politika  ECB odločilno prispevala k letošnjim izjemnim dobičkom v evropskem bančništvu, bi moralo biti zadostno opravičilo, da se ta izredni dobiček davčno drugače obravnava od onega, ki ga banke ustvarjajo z dobrim gospodarjenjem. Del dobička banke, ki presega lanskega, bi torej bilo smiselno dodatno  obdavčiti po primerno visoki stopnji, tako oblikovane prihodke države pa prednostno uporabiti za sanacijo naravnih nesreč, ki so nas nedavno prizadele. Res pa je, da bodo uvedbi tega davka banke, tudi ECB,  močno nasprotovale, pri tem pa si bodo lahko pomagale tudi z nekaterimi pravnimi omejitvami.

Andrej Cetinski, Sinteza

Dr. Uroš Lipušček

Vojna v Ukrajini na svetovni geopolitični šahovnici

Edine države, ki so za zdaj iz vojne v Ukrajini izšle kot zmagovalke, so ZDA oz. njihova oboroževalna industrija. Poleg Ukrajine pa je Evropa najhujša, očitno tudi dolgoročna poraženka.

Gandi: Samo močni ljudje so sposobni narediti korak odpuščanja.

Sprava iz srca v tvojo zavest
Peter Hribar: Tako je spontano prišlo do osebne odločitve, da mu dozorelost osebnih spoznanj, zastavljeni cilj in pokončna drža narekujejo osebni korak, ki naj služi kot dokaz, da se da, če je le volja za osebno odločitev dovolj močna. »Verjemite, ni bilo lahko in enostavno, ampak odločitev, da odpustim v imenu rodbine in v svojem imenu tistim enajstim morilcem tete in strica, ki so si neposredno umazali roke z njuno krvjo, je prišla v hipu in povsem spontano, prostovoljno.« Počutil se je olajšanega, razbremenjenega vsake maščevalnosti, kar je po njegovem bistveno pri takem dejanju.

Grozljivost narodovega razkola
Dobro prikrite zamere in večna realna grožnja, da se lahko ob prvi priliki ponovi podobna zgodba, vse to ga je napeljalo na misel, da je dovolj pasivnega branja in brezbrižnega razmišljanja o uradno ponujenih rešitvah v smislu narodne sprave. Odločil seje za korak, za katerega ni bil prepričan, da ga bo kdaj v življenju sposoben narediti… Javni oprostitvi storilcem je sledilo neskončno olajšanje.

Narodova sprava, pomiritev, rodbinska odločitev
Peter Hribar, ki se je v pokoju odločil za študij, napoveduje doktorat iz narodne sprave. Želi si poštene in resnične sprave in tega, da bi to strašno breme pospravili dovolj daleč v zgodovino, da se bo dalo zadihati in iti naprej. Prepričan je, da si mlajši rodovi zaslužijo razbremenitev tega bremena iz preteklosti.

Suzana Kos v Delu: Članek o tragediji družine Hribar in nečaku Petru Hribarju /; / kopija članka

Roman Draga Jančarja: To noč sem jo videl