1. Etika in družbene vrednote

Odgovornost, etične norme, družbene vrednote, družbeni odnosi

Leto 1968

Študentski dom na Gerbičevi ulici v Ljubljani – Zahteve študentov v juniju 1968 – pred dvainpetdesetimi (52) leti.

O študentskem gibanju 1968 je bilo že mnogo povedanega.
Vsaka glava ima svoj spomin. Če ta odpove, pomagajo zaprašeni papirji. In tako mi je med brskanjem po osebnem arhivu v roke prišla delovna kopija dokumenta, ki smo jo uporabili na sestanku ob predaji originala.
Ta arhivska kopija ima vsebinsko in poučno vrednost. Iz zapisanega izhaja, da so bile naše zahteve predvsem v smeri izenačevanja pogojev tudi za študij sposobne mladine iz ruralni okolij in zagotavljanje socialnega statusa študentov, saj je znanje temeljni pogoj družbenega razvoja; ter zahteve po prevzemanju osebne odgovornosti na vseh nivojih. Obstaja pa tudi dejstvo, da nas je takratna oblast sprejela, poslušala, pa tudi do neke mere slišala.
Zabavno branje!
Miroslav Marc

Objava pisma ge. Aleksandri Pivec z dne 15.4.2020

V SINTEZI-KCD z zaskrbljenostjo spremljamo dogajanje v stranki DESUS. Hkrati pa moramo poudariti, da nas dogodki ne presenečajo. Že v dneh, ko se je vodstvo DESUSA še odločalo za sodelovanje z g. Janšo, nam je bilo jasno, da je to nevarna igra, ki jo bo DESUS kot stranka težko preživel. Iz istih razlogov, kot se pod težko Janševo avtokratsko roko v 20 letih v SDS ni oblikovalo sodobno socialdemokratsko jedro, je enakopravno sodelovanje političnih strank z SDS na socialdemokratskih načelih čista utopija.
Izkušnje iz preteklih obdobji, ko je g. Janša postal mandatar, so jasno opozarjale: enakopravno sodelovanje z njegovo stranko ni mogoče, sklepati z njim neke dogovore (npr., da ne bo odpiral ideoloških tem ali deloval predvsem revanšistično) je čista samoprevara in politična naivnost, ki nazadnje razžre sleherno stranko, ki poskuša sodelovati z njim na načelih enakopravnosti. To je izkusila ob prvem sodelovanju z Janšo stranka NSI, ki je nato izpadla iz DZ in komaj ohranila (obnovila) svojo politično identiteto. (Kako se bo zanjo končalo tokrat, lahko samo ugibamo. Toda človek, ki pod Janševim vodstvom vlade prevzame »njegov« resor za obrambo, pokaže visoko stopnjo politične neizkušenosti in naivnosti). Prav to se danes dogaja DESUSU, toda tokrat očitno ne zaradi politične naivnosti gospe Pivčeve, temveč zaradi iskanja osebnih koristi in zaščite v sodelovanju z SDS.
V SINTEZI-KCD smo takrat, ko za te njene mahinacije še nismo vedeli, smatrali za svojo moralno obveznost, da na te naše ugotovitve opozorimo gospo Pivčevo, ki je takrat komaj prevzela vodenje DESUSA. Dne 15.4.2020 smo ji napisali pismo, ki vam ga danes pošiljamo. Odgovora seveda nismo dobili.
Kasneje se je sicer izkazalo, da je bilo takrat že prepozno: da je bila celo izvolitev Pivčeve na čelo DESUSA del že sklenjene kravje kupčije (kasnejšega vstopa DESUSA v Janševo vlado) in načrtovana od zunaj. Kljub temu pa so naša takratna opozorila še danes relevantna, tudi za sedanje odločanje poslancev DESUSA, kako naprej.
Zato omenjeno pismo objavljamo na naši spletni strani in ga hkrati pošiljamo medijem in poslancem DESUSA.

Pismo ge. Aleksandri Pivec z dne 15.4.2020

Zakaj je zamišljeni demografski sklad slaba ideja

Prof. Mramor: »Že dolgo nisem videl tako nestrokovnega predloga, ki bo imel mnogo več negativnih kot pozitivnih posledic«.

Država za najete kredite jamči tudi s svojim premoženjem. S prenosom drugih obveznosti na to premoženje se bo bonitetna ocena države močno poslabšala in stroški financiranja kreditov močno povečali.

Rešitev demografskega problema je mogoče iskati predvsem v smeri večanja produktivnosti, ne z več dela, temveč z več pameti in v čim večjem številu delovno aktivnega prebivalstva.

Ključno je narediti vse, da se poveča produktivnost in da se delo, še posebej dobro delo, »splača«.

Problem korporativnega upravljanja in negativno politično in interesno prepletenost pri upravljanju podjetij v državni lasti je bolj smiselno reševati posebej in samostojno.

Več v MNENJU ((pdf)) prof. dr. Dušana Mramorja

Algoritmi (ne)sprave

Konflikt med etikama demokracije in avtoritarizma ni edini razlog za nespravnost. Tudi pri oblikovanju vlade uporabljamo rešitev, ki politiko močno razdvaja – koalicijska vlada.
Več ali manj isti razlogi, zaradi katerih je naša demokracija vse bolj šibka, povzročajo tudi vse večjo razdvojenost družbe.
Politične razprtije = Neučinkovito upravljanje države.

Slovenci smo politično vse bolj razdvojeni. Vzroke za to nesrečno ravnanje pojasnjuje Iztok Simoniti v obsežnem tekstu z gornjim naslovom. Če sem ga pravilno razumel, naj bi bila težava predvsem v tem, da so naše spravne aktivnosti zasnovane na dveh različnih etičnih sistemih, med katerima pa je nepomirljiv konflikt. Eden od njiju je etika demokracije, ki prednostno zagovarja načelo, da si naj ljudje vodstvo (države, organizacije,..) sami izberejo, to pa mora zavzeto služiti njihovim interesom. Drugi je etika mon(ote)izma – osebno mi je bližje poimenovanje »etika avtoritarizma« -, njena temeljna usmeritev pa je, da se naj človek versko podreja edinemu bogu oziroma njegovemu namestniku na Zemlji, posvetno pa vrhovnemu vodji. Ključne vsebine etike demokracije so oblikovali protestanti in zato je med protestantsko in demokratično etiko veliko podobnosti, etika mon(ote)izma pa prednostno sledi usmeritvam katoliške Cerkve. Da si katoliška in protestantska etika nista ravno blizu, nam zgodovina nudi dovolj dokazov, razlike med njima pa se v tem času odražajo tudi v podpori, ki jo Cerkev daje avtoritarno usmerjenim politikam, največkrat v škodo demokracije.
Z gornjo razlago se da poleg težav, ki jih imamo Slovenci zaradi svoje razdvojenosti, bolje razumeti tudi nekatere druge aktualne pojave, s katerimi smo se in se še srečujemo predvsem v politiki. Recimo to, zakaj je med vojno slovenska Cerkev brez večjih zadržkov kolabolirala z avtoritarnim fašizmom, ali pa to, zakaj je demokratično upravljanje držav v protestantskih državah učinkoviteje kot v katoliških, kar je poleg drugega ena resnejših zavor pri uresničevanju čvrstejše integracije EU. Ta čas pa je za nas Slovence še posebno aktualna podpora Cerkve, s katero nedvomno lahko računa sedanji predsednik vlade pri uresničevanju svoje ambicije, da demokratično upravljanje države vsaj po vsebini nadomestil z avtoritarnim vodenjem.
Konflikt med etikama demokracije in avtoritarizma pa ni edini razlog za nespravnost nas Slovencev. Politične razprtije nam namreč poglablja tudi neučinkovito upravljanje države, zaradi katerega razvojno napredujemo veliko počasneje, kot bi objektivno lahko. Razlogov neuspešnega upravljanja je več, izpostaviti pa je primerno predvsem dva. Srž enega je organizacijski model demokratičnega upravljanja, za katerega smo se opredelili ob osamosvojitvi. Ta je šibak na dveh ključnih področjih, to je pri oblikovanju zakonodajne oblasti (volilni sistem) in pri oblikovanju izvršne oblasti (vlade). Aktualni volilni sistem namreč močno omejuje vpliv volivcev na sestavo parlamenta in je v bistvu nedemokratičen, pri oblikovanju vlade pa uporabljamo rešitev (koalicijska vlada), ki politiko močno razdvaja, ji otežuje upravljanje države in je tudi sicer močan avtonomen dejavnik družbenih razprtij. Obe ti sistemski ureditvi bi morali nadomestiti s takimi, ki ustrezajo demokratičnim zahtevam. (Švica nam je pri tem lahko odličen zgled). Žal se politika teh prepotrebnih sprememb ne loti, med drugim tudi zato ne, ker bi bile z njimi prizadeti interesi politike, katerih ravnanje je zasnovano na etiki totalitarizma.
Še nekaj besed o drugem dejavniku, ki nam slabi upravljanje države, to je neoliberalizem. Ta namreč tudi v politiki uveljavlja novo zvrst etike, ki neprikrito prakticira »nevrednote«, kot so laž, prevara in podobno. Neoliberalna in demokratična etika sta si močno narazen, kar pa ne velja v enaki meri za razmerje med neoliberalno in avtokratsko etiko. Drugače povedano, demokracijo danes spodjeda tako politika, ki temelji na avtokratski etiki, kakor tudi vse bolj aktivna neoliberalna etika. Zato je resno ogrožena, demokracija namreč. V Evropi najbolj v državah, ki nimajo daljših demokratičnih izkušenj in je v njih neoliberalizem pognal močne korenine, nudijo pa tudi ugodno okolje za razvoj politik, ki jih usmerja avtoritarna etika. Madžarska je lep primer za to.
Ugotavljamo torej, da več ali manj isti razlogi, zaradi katerih je naša demokracija vse bolj šibka, povzročajo tudi vse večjo razdvojenost družbe. Te razloge je potrebno dobro prepoznati, saj je pravilna diagnoza bolezni, kot vemo, osrednji pogoj za njeno uspešno obvladovanje. Današnjo demokracijo bomo namreč morali resno prenoviti (pozdraviti) in le tako jo bomo lahko ohranili; to pa je tudi najbolj zanesljiva pot (algoritem) za odpravo škodljive razdvojenosti nas Slovencev.
Andrej Cetinski, Sinteza, 28.7.2020

Predsednik republike na pogovor sprejel predstavnike SINTEZE-KCD

Ljubljana, 16. 7. 2020 | sporočila za javnost

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je danes na njihovo pobudo srečal z vodstvom Koalicije civilne družbe za prenovo SINTEZA -KCD. Predsedujoči Emil Milan Pintar s sodelavci je predsedniku republike predstavil pobudo za ustanovitev “Nacionalnega sveta za demokratizacijo” pri predsedniku republike, v okviru katerega bi bilo potrebno pripraviti predlog nujne in celovite prenove volilne zakonodaje.

Predsednik republike je poudaril, da je v prvi vrsti potrebno do decembra 2020 uveljaviti odločbo ustavnega sodišča glede volilnih okrajev. Izrazil je prepričanje, da bodo poslanke in poslanci v jesenskem času uspeli sprejeti ustrezne spremembe volilne zakonodaje. V nasprotnem primeru bi se, kot je opozoril v svojem nagovoru državnemu zboru 18. junija letos, znašli v položaju, ko ne bo mogli izvesti verodostojnih volitev in bi nas to pahnilo v ustavno pravno krizo in politični kaos. Po uresničitvi ustavne odločbe pa je mogoče in primerno razmišljati tudi o korenitejših spremembah volilnega sistema v Sloveniji. Sogovorniki so se strinjali, da se ponovno srečajo v jesenskem času.

Foto: Nebojša Tejić / STA

Poročilo o sestanku s Predsednikom g. Borutom Pahorjem na temo volilne zakonodaje so pripravili E.M. Pintar, M. Marc in M. Maček.

KRULJENJE PRI KORITU

Boris A. Novak ob predlogu medijske zakonodaje

DIREKTORATU ZA MEDIJE PRI MINISTRSTVU ZA KULTURO RS
Spoštovani, v vednost vam pošiljam malo francosko balado “Kruljenje pri koritu Državnega zbora Republike Slovenije ob sprejemanju novih medijskih zakonov”.
Vaš predlog in način njegovega sprejemanja v Državnem zboru po pičlih štirih dneh javne razprave sta sramotna.
Evo, ujel sem zadnji dan javne razprave in Vam pošiljam svoje mnenje.
Bodite tako prijazni in prepošljite moje sporočilo in pesem ministru dr. Vasku Simonitiju, ki sem ga pred leti s protestnim pismom javno vzel v bran pred sodnim preganjanjem, in državni sekretarki dr. Ignaciji Fridl Jarc, za katero obžalujem, da posoja svoj obraz tej kriminalni raboti.
Na dan, ko bo vaša ušiva vlada padla, bom odprl steklenico najboljšega francoskega šampanjca.
Slovenska kultura je k sreči močnejša kot janšistična eksekutiva.
Ste že malicali? Dober tek!

prof. dr. Boris A. Novak, pesnik,
Prešernov nagrajenec za življenjsko delo,
izr. član SAZU,
podpredsednik Mednarodnega PEN-a

KRULJENJE PRI KORITU DRŽAVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE OB SPREJEMANJU NOVIH MEDIJSKIH ZAKONOV

Ker je slovenski narod len in glup,
ga nima smisla obremenjevati
s pezo odločanja. Dajmo mu obljub,
pa ne preveč, ker že zdaj leži v vati!
Zakoni se sprejemajo poleti;
dopustnike se zlahka da okrasti.
V Državnem zboru je lepó Zdravljico peti,
saj glupi narod nas častí in části.

Kantina DZ ima izbran menu: od žup
in lososa kot predjedi prek omlet in
rostbifa do solat in sadnih kup,
pa kup’co žlahtnega, žveplanega v kleti
škofije. Cena? Javno RTV zapreti,
privatno pa podpreti! Komunajzarskim pošastim
naj pušča kri Slovenska tiskovna agentura!
Kultura? To smo mi! NAS naj se častí in části!

V štirih dneh prebrati tak špeh, šit, kup
papirjev, ni mogoče. Naši so brodeti,
opozicijskim strankam pa ta kost, past, strup!
Požrtvovalno bomo zmagali, prešteti
glasovi ZA bodo v prihodnjih letih
garant, da NAŠI vladi ne bo treba pasti.
Nato nas čaka najlepše vseh poletij,
saj glupi narod nas častí in části.

Jeseni spet garanje na banketih,
obramba naroda pred rdečimi pošastmi!
To kanimo junaško v nedogled početi,
saj glupi narod nas častí in části.

Kako zagnati velike infrastrukturne investicije v Sloveniji?

Metod di Batista:
Vlada RS je začela zelo močne aktivnosti v smeri intenziviranja velikih infrastrukturnih investicij v Sloveniji. Zadnji čas! Več kot desetletna suša na tem področju je velika napaka preteklih vlad in razlog za zaostajanje Slovenije v razvoju!
Osnovne odgovornosti vodji projektov so: organizacija projektnega teama, vključno s kadrovanjem; izvedba projekta v postavljenem roku in za postavljeno ceno; izpolnjevanje pogodbenih obveznosti vseh izvajalcev; zagotavljanje predpisane funkcionalnosti in kvalitete izvedenih del.
Te odgovornosti pomenijo izjemen psihični pritisk na odgovornega vodjo, ki mora vseskozi hoditi po robu. Udobno uradniško življenje z vsemi varovalkami (daleč od roba) ne omogoča uspešne in učinkovite realizacije. Zato morajo imeti vodje projektov poleg osnovnih kompetenc in izkušenj tudi izjemen pogum in entuziazem za opravljanje težkih nalog.
Znano je pravilo, da noben velik projekt ni končala ista ekipa kot ga je začela.
To dejstvo je potrebno imeti pred očmi, ko se kadruje najbolj odgovorne za realizacijo projektov.
Ker je to zelo rizična služba jo je potrebno zaupati ljudem, ki ne kalkulirajo kako bodo mirno preživeli do penzije in so prestrašeni, da si zaradi morebitnih »napak« ne uničijo kariere. Torej pogumni, izkušeni, kompetentni in neobremenjeni z bodočo kariero so pravi ljudje za zagon velikih projektov!

Avtorski prispevek Metoda di Batista

Kaj je torej fašizem?

Tomaž Mastnak je 24.6.20 pod gornjim naslovom v Dnevniku objavil zanimiv in aktualen komentar. Aktualen zato, ker je fašizem politični sistem, ki si ga večina ne želi, a se nam po vse bolj pogostih znamenjih obeta, če se mu ne bomo dovolj odločno zoperstavili. V tem bomo uspešnejši, če fašizem dobro prepoznamo. Mastnak nam ga v svojem komentarju razgrinja z vidikov, ki so aktualni v ZDA, v našem okolju pa so njegove pojavne oblike lahko tudi drugačne. Zato naj ne bo odveč, če v naslednjih vrsticah povem nekaj o tem, kako ga sam dojemam, pa tudi o razlogih, zaradi katerih nas ta problematična politična ureditev ogroža.
Prejšnje, to je dvajseto stoletje, so močno zaznamovali konflikti med tremi velikimi politično ekonomskimi sistemi, to so bili fašizem, socializem sovjetskega tipa in kapitalizem. Razlikovali so se predvsem po dveh prvinah, to je po načinu upravljanja države, in drugič po vlogi, ki jo je v družbi imela privatna lastnina (kapital). Fašizem in komunizem sta uveljavila enostrankarski politični sistem in sta državo upravljala totalitarno, države kapitalizma pa se je upravljajo po modelu parlamentarne, to je večstrankarske demokracije. Po drugem od omenjenih kriterijev, to je pri privatni lastnini, pa so bile razlike med tremi sistemi take: socializem privatne lastnine ni dopuščal in tudi ne tržnega gospodarstva; fašizem je privatno lastnino poznal, a je njen vpliv na upravljanje države politično omejeval; v kapitalizmu je bila privatna lastnina bistvena prvina njegove ureditve, a je država njeno družbeno moč močno omejevala, z visokimi davki pa tudi drugimi mehanizmi (močan javni sektor, državo lastništvo podjetij, dobro delujoča parlamentarna demokracija, močna pravna država, pravice zaposlenih do soupravljanja podjetij,..).
Od treh obravnavanih sistemov je bil najbolj problematičen fašizem zaradi svoje nestrpnosti in nasilja do drugačnih, še predvsem pa zaradi njegove agresivnosti do drugih držav. Slednja se je kruto udejanjila v drugi svetovni vojni, ki jo je fašizem sprožil in bil v njej tudi poražen. Zaradi krutosti, ki jo je v vojni izvajal (pa ne zgolj zato) večina ljudi danes fašizem dosledno zavrača kot še sprejemljivo družbeno ureditev; izjema so glede tega najpogosteje osebe, ki so značajsko naklonjene nasilju nad drugačnimi, saj jim fašizem to vrsto potreb odlično zadovoljuje.
Tudi socializma kot sistema danes skoraj ne poznamo več. Ta je bil opuščen pred tremi desetletji predvsem zato, ker po ekonomski učinkovitosti ni bil sposoben tekmovati s kapitalizmom, zaradi nedemokratičnosti pa ga tudi prebivalstvo ni dovolj podpiralo. Njegovo konkurenčnost je najbolj omejevalo to, da gospodarstva ni tržno organiziral. Pravkar navedeno velja za socializem sovjetskega tipa, ne pa tudi za samoupravni socializem, ki ga je poznala Jugoslavija. Ta je namreč razvila obliko tržnega gospodarstva, ki je bilo posebno po tem, da so lastniške funkcije v podjetjih izvajali zaposleni, avtoritarnost sicer ohranjenega enostrankarskega sistema pa je uspela z nekaterimi inovacijami (delegatski sistem političnega upravljanja) pomembno omehčati. Samoupravni socializem je obetal, da bo kapitalizmu lahko uspešno konkuriral, a se ga je pred tremi desetletji ob razpadu Jugoslavije tudi opustilo.
Od treh obravnavanih sistemov je torej preživel le kapitalizem. Pred ostalima je imel pomembne prednosti: državo je demokratično in učinkovito upravljal, bil je ekonomsko učinkovit in za večino socialno sprejemljiv. Žal pa danes ni več tak. Danes poznamo namreč več njegovih tipov, od katerih izstopata predvsem dva, to sta neoliberalni in kitajski kapitalizem. Neoliberalni kapitalizem se od prejšnjega razlikuje predvsem po tem, da se je v njem opustilo velik del rešitev, s katerimi se je omejevalo družbeno moč privatne lastnine oziroma kapitala.(Primer: najvišja davčna stopnja na dohodek je bila leta 1961v ZDA 91%, danes pa je 37%). Zaradi tega se je v škodo demokracije bistveno okrepil vpliv kapitala na upravljanje države, poledice pa so predvsem dvojne: močno je oslabela demokratičnost in učinkovitost upravljanja neoliberalne države, družba pa je za večino nesprejemljivo socialno razslojena. Zgodilo pa se je še nekaj, zaradi česar je prizadet tudi kapital: kot posledica slabega upravljanja neoliberalne države je resno prizadeta konkurenčnost njenega gospodarstva. Pravkar našteto govori v prid oceni, da doživlja neoliberalizem resno krizo sistemske narave. Zaznavamo jo tudi v Sloveniji, najbolj pa se odraža v slabem upravljanju države, kar ljudem močno poslabšuje kakovost življenja.
Zgoraj navedeno pa ne velja za kitajski kapitalizem. Ta se je razvil iz prejšnjega socializma, in sicer tako, da je ohranil enostrankarski politični sistem, uvedel pa je na privatni lastnini zasnovano tržno gospodarstvo. Sistem se dokazuje z ekonomsko učinkovitostjo in po konkurenčnosti vse bolj prekaša neoliberalni kapitalizem. Čeprav ni demokratičen in ustvarja velike socialne razlike, ga večina prebivalstva očitno dobro sprejema in podpira, vsaj za sedaj.
Za obvladovanje krize, v katero je zašel neoliberalizem, se nudita predvsem dve možnosti. Ena, za kapital še sprejemljiva, je ta, da se – tudi po zgledu Kitajske – pri upravljanju države oslabljeno demokracijo nadomesti z avtoritarnim vodenjem. S tako rešitvijo se v formalno še vedno demokratični državi aktivirata dve ključni prvini (nedemokratično upravljanje države in na privatni lastnini temelječe tržno gospodarstvo), na katerih je bil zasnovan fašizem. Gre za novo zvrst fašizma, ki se od prvotnega razlikuje predvsem po tem, da ohranja formalno demokracijo. Tudi fizično ni tako nasilen in agresiven, kot je bil njegov prednik, ima pa vse potrebne nastavke, da to lahko hitro postane. Proces porajanja te vrste fašizma lahko že nekaj časa spremljamo v nekaterih evropskih državah, pod sedanjo vlado pa se nam to pospešeno dogaja tudi doma, v Sloveniji.
Predvsem z izjemo tistih, ki so značajsko naklonjeni nasilju nad drugačnimi, večina našega prebivalstva z zaskrbljenostjo spremlja spremembe v političnem upravljanju, ki jih uvaja sedanja vlada, in to se v protestih ob petkih na viden način tudi odraža. Lahko smo zadovoljni, da je tako, saj nam to izboljšuje možnosti, da z neoliberalizmom povzročeno krizo upravljanja države namesto s fašizacijo saniramo po drugi poti, to je s temeljito prenovo demokracije. V sistemu političnega upravljanja je zato potrebno več stvari spremeniti, še predvsem naslednje: 1.bistveno je potrebno okrepiti vpliv volivcev na sestavo parlamenta; 2.sedanji model oblikovanja vlade, ki politiko in s tem tudi družbo močno razdvaja, je potrebno nadomestiti z modelom, ki deluje povezovalno; 3.radikalno je potrebno omejiti pristojnosti vladajoče politike pri kadrovanju v javnem sektorju in državni upravi.
Od naštetih sprememb naj bi eno, to je spremembo volilnega sistema, na zahtevo ustavnega sodišča izvedli še letos. Če bomo to storili na način, kot nam za sedaj predlagajo politične stranke, bo to tako skromen prispevek k sanaciji krize naše demokracije, da z njim nevarnosti »fašizacije« ne bomo zmanjšali. Prenove demokracije se je torej potrebno lotiti veliko resneje in bolj temeljito.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 30.6.2020

Bravo Aleksander!

Nihče, niti histerični pisci tvitov niti plačani samozvani novinarji me ne bodo prisilili, da bom ostal tiho!

Predsednik Uefe Aleksander Čeferin v posebni oddaji na televiziji Slovenija.

Kako vidi Slovenijo iz Švice:
“Naša država je čudovita, to je država, kjer jaz želim živeti, hkrati je tudi država, kjer vidim eno veliko razdeljenost, kjer vidim imaginarne delitev na podlagi ideologije, ki je že davno pase. To je del, ki me malo žalosti. Vidim državo, ki ima čudovito naravo in nadarjene, pametne ljudi, ki so lahko uspešni kjerkoli na svetu.”

Glede domnevnega vabila v politiko s strani nekdanjega predsednika Milana Kučana:
“To mene osebno ne more prizadeti, bolj bi bil razočaran, če bi me tovrstni ljudje hvalili. Me pa razočara, da je netenje sovraštva postalo ene vrste nacionalni šport. Da se s tem ukvarjajo politiki in nekateri resda marginalni mediji, a vseeno so neke vrste mediji. Na žalost me predsednik Kučan ni poklical, bi se pa z njim z veseljem pogovarjal, saj je pameten človek in ga spoštujem, a me ni poklical niti drugače nagovarjal k političnemu udejstvovanju. Mene neposredno politično udejstvovanje ne zanima. Bom pa vedno povedal svoje mnenje, nihče, niti histerični pisci tvitov niti plačani samozvani novinarji me ne bodo prisilili, da bom ostal tiho in da ne bi povedal svojega mnenja o državi, ki jo imam rad in si je nima nihče pravice lastiti. Nihče nima pravice reči, država sem jaz, nihče nima pravice reči, samo moje mnenje bo obveljalo, nihče nima pravice reči, vsak tisti, ki se z mano ne strinja, ga je treba uničiti. Proti temu se bom boril,”

Namesto tožbe proti ECB in EK, prošnja za poravnavo-(?!)

Nedavno nas je predsednik vlade presenetil s prošnjo za poravnavo, ki jo je naslovil na EK (ECB). Po njej naj bi EK (ECB) odstopila od pregona tako imenovanega vdora policije v računalnike Banke Slovenije. To je vsaj nenavadno ravnanje. Če kdo, bi, morala za poravnavo prositi ECB.
Že pred leti sem med drugimi (nisem bil edini) tudi v PP predlagal, da Slovenija toži ECB in Evropsko komisijo zaradi škode, ki sta jo povzročili ob sanaciji bank v letu 2013 skupaj s takratnim guvernerjem BS Jazbecem in v sodelovanju s takratnim ministrstvom za finance ter slovenskimi oblastmi. Takratni sklic parlamenta je po tekočem traku prejemal in v zakonih uveljavljal navodila, ki so jih kar po elektronski pošti pošiljali nižji uradniki Evropske komisije. Ne gre spregledati, da sta ECB in EK takrat prisilili Slovenijo, da bančno luknjo ocenjujejo tuji ocenjevalci in da tuji ocenjevalci ocenjujejo tudi zastavljeno premoženje. Kako je šlo, je dobro znano. Med drugim sta dva tuja ocenjevalca bančne luknje, res z različnima metodama, prišla do razlike v višini 1.6 milijarde evrov. A nihče posebno pa ne Banka Slovenije ni vprašal, od kod tolikšna razlika; enostavno so sprejeli višjo oceno. Tudi ocenjevanje vrednosti zastavljenih nepremičnin so tuji ocenjevalci ocenili tako, da so se peljali mimo stavb podjetij in jih ocenili s pogledom. Tako smo prišli do številke, ki je daleč presegla vse dotedanje škode v slovenskem gospodarstvu, ki jih ni bilo malo. Posledica »sanacije« je bila tudi razprodaja slovenskih bank. Kaže, da za to ne bo nihče odgovarjal. Guverner Jazbec je bil celo nagrajen z odpravnino in službo v ECB, kjer naj bi skrbel za varnost evropskega bančnega sistema. To, da zdaj naša vlada prosi ECB za poravnavo, ker naj bi slovenska policija pregledovala kriminalne posle, pa je skrajna neumnost, ki ga je sposobna samo država, ki je dejansko nekakšna kolonija. To, gospodarsko gledano, tudi smo, saj smo prodali skoraj vse, kar je bilo vrednega. A prošnja za poravnavo je tudi simbolna gesta, ki si jo velja zapomniti.
Jože Mencinger, Sinteza, 25.6.2020