1. Etika in družbene vrednote

Odgovornost, etične norme, družbene vrednote, družbeni odnosi

Upravljanje države

Dr. Franci Demšar, uspešen znanstveni raziskovalec in insider v javnih službah – v zadnjih tridesetih letih je zasedal različne pomembne funkcije, od znanstvenika na IJŠ in šefa raziskovalne agencije, do ministra in veleposlanika – je avtor knjige Transparentnost in skupaj z Renato Zatler soavtor knjige Javna hiša Slovenija (JHS). V knjigah, ki sta pisani »kot katekizem za spremembe v javnem sektorju«,  najdemo prepričljive razlage o tem, kaj je narobe z našo državo, da smo z njo vse manj zadovoljni, pa tudi o tem, kaj naj bi spremenili, da nam bo šlo v prihodnje bolje in se bodo drugi lahko zopet zgledovali po nas.

avtorjevi knjigi

Osrednje izhodišče knjige JHS je, da Slovenci svojo državo izjemno slabo upravljamo. V njej najdemo tudi naslednjo misel: »Vlade ne delajo za skupno dobro, pač pa pogosto celo o strateških vprašanjih države odločajo z vidika delitve plena.« In malo naprej: »Ključna sta dva problema – nesposobnost vladanja in uveljavljanje lastnih interesov.« Politično kadrovanje avtorja vidita kot temelj neustreznega tranzicijskega poslovanja vsakokratnih vlad, saj te, kljub drugačnim poprejšnjim zagotovilom in nenehnem zanikanju, vsakič znova zamenjujejo pomembne kadre tako pri javnih institucijah, kot na čelu podjetij v lasti države. S tem pa zmeraj znova tudi zavrejo kakovostno delovanje teh institucij in tako Slovenijo potiskajo iz toka uspešnih držav. Ko se k temu dodajo še netransparentni javni razpisi vseh vrst, zamegljenost javnega naročanja, ki je pogosto v coni sive ekonomije, nestimulativno plačevanje v javnem sektorju, sporne oblike nagrajevanj, kot so dodatki za stalno pripravljenost, dobimo javno godljo, ki se nikoli ne skuha do konca.

Knjiga o transparentnosti kaže na osebno zavzetost javnega uslužbenca na pomembni funkciji za bolj jasno delovanje in upravljanje javnega denarja. Avtor od primera do primera dokazuje, da lahko javno upravo z mehanizmi transparentnosti temeljito izboljšamo. Kot ključne vidi tri nivoje transparentnega poslovanja, najprej finančno, nadalje jasno sledenja učinkov razdeljenega denarja, kot zadnje pa nemoteno javno dostopanje do vseh potrebnih podatkov.

Moderni človek se je znašel v vakuumu vrednot: če svoja dejanja skrijemo in jih nihče ne vidi, je dovoljeno vse. Rezultat je družba, v kateri se prizanesljivo nasmihamo tistim, ki verjamejo v pravičnost in poštenost. Na srečo novi mediji odpirajo možnosti za učinkovito transparentnost (preglednost) odločitev in postopkov, kar edino lahko krepi zaupanje v etičnost družbe in v pravičnost.

V Sintezi pripravljamo večji projekt o upravljanju države.

Demokracija brez ljudstva

Ddr. Rudi Rizman, profesor sociologije in političnih ved na univerzi v Ljubljani in Bologni, je napisal članek o Neoliberalizmu in potrebnih političnih spremembah. Izhaja iz dobro znanih dejstev:

  1. Še leta 2000 so socialni demokrati (ali socialisti) sestavljali vlade v desetih od petnajst vlad v tedanji Evropski uniji, medtem ko vodijo danes, ko se je število članic EU povečalo na 28, vlado le še v dveh državah, v sedmih pa so koalicijski partnerji.
  2. Blair je za velike honorarje svetoval avtokratom na Bližnjem vzhodu in v državah nekdanje Sovjetske zveze, Schröder se je praktično zaposlil pri avtokratu – Putinu, medtem ko je Clinton prejemal bajne honorarje za svoja predavanja in svetovanja na Wall Streetu.
  3. Deset let po finančni krizi se neenakosti med ljudmi še naprej močno povečujejo. Po letošnjih podatkih švicarskih bank se je število superbogatašev (ultra-high-net wealth individuals – UHNWI), ki razpolagajo z najmanj petdesetimi milijoni dolarjev, v Veliki Britaniji povzpelo na 4670, kar je za 8,5 odstotka več kot v zadnjem letu.
  4. Klasični delavski razred iz časov Henryja Forda že nekaj časa ne obstaja več, s tem pa je oslabila tudi moč delavskih sindikatov. Za te sociološke spremembe tradicionalna levica ni iznašla prepričljive politične naracije, posledično pa je tudi izgubila volivce.
“V zadnjem času se v Evropi ponovno dogajajo tektonske politične spremembe, ki napovedujejo, da bodo še bolj prelomne in usodne kot tiste pred slabimi tremi desetletji – 1989. Prihajajo nove generacije, ki bodo šele iz zgodovinskih učbenikov zvedele, da je Evropa po drugi svetovni vojni temeljila na dveh stebrih demokracije – na socialdemokratskem in konservativnem (ljudskem). Ta čas sta oba nekdanja politična mainstreama v pospešenem prostem padu, ki mu ni videti konca… A razsvetljensko domišljene alternative in ideje obstajajo in čakajo, da jih bo (ne)kdo vzel resno.” članek

NLB – POZIV RS in OVADBA zoper vodstvo SDH

Člani Programskega sveta Koalicije civilne družbe SINTEZA-KCD Jože Mencinger, Emil Milan Pintar in Bogdan Biščak so predstavili odziv Sinteze na prodajno ceno NLB:

POZIV Računskemu sodišču, da uvede revizijo postopka prodaje in prodajne cene;
OVADBA zoper vodstvo SDH zaradi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi, ki so ga storili z določitvijo prodajne cene delnic, ki je privedla do hudega oškodovanja državnega premoženja.

video: Sinteza zaradi nevestnega dela pri prodaji NLB ovadila vodilne v SDH

cof

Še nekaj objav:

Dnevnik: https://www.dnevnik.si/1042847639/Posel/sinteza-zaradi-nevestnega-dela-pri-prodaji-nlb-ovadila-vodilne-v-sdh

STA: https://www.sta.si/2577035/sinteza-zaradi-nevestnega-dela-pri-prodaji-nlb-ovadila-vodilne-v-sdh

SIOL: https://siol.net/posel-danes/novice/prodaja-nlb-sinteza-zaradi-nevestnega-dela-ovadila-vodilne-v-sdh-483558

novice: https://www.primorske.si/slovenija/sinteza-zaradi-nevestnega-dela-pri-prodaji-nlb-ova

Preberi.si: https://www.preberi.si/content/view/21117160-Sinteza-zaradi-nevestnega-dela-pri-prodaji-NLB-ovadila-vodilne-v-SDH.html

Slovice:  http://slovice.com/feed/1110335/Prodaja+NLB%3A+Sinteza+zaradi+nevestnega+dela+ovadila+vodilne+v+SDH

RTVSLO: https://www.rtvslo.si/crna-kronika/civilna-iniciativa-ovadila-sdh-zaradi-nevestnega-dela-pri-prodaji-nlb-ja/472505

NLB: To ni prodaja, to je kraja

Cena za delnico NLB je v postopku prve javne ponudbe delnic (IPO) postavljena pri 51,50 evra, torej na spodnji meji cenovnega razpona, določenega med 51,50 in 66 evrov.

Edina priložnost, ki je bila še na voljo, je bila zapravljena. Če bi ceno postavili dovolj visoko, bi jo morali kupci sprejeti, mi bi prejeli izkupiček, če pa ne bi prodali do konca, pa bi imeli nato zelo resne politične pogajalske pogoje. “Z njimi bi Evropski komisiji argumentirali, da smo storili vse, kar je mogoče, a da ta toliko opevani finančni trg, na katerega prisega Evropska komisija, preprosto ni deloval,” razlaga Kovač.

Metka Prezelj SiolNET – Strokovnjaki o ceni NLB: Zelo slabo
NLB

Za večjo konkurenčnost gospodarstva je potrebna bolj podjetna država !

Drago Babič in Jože P. Damijan iščeta rešitve za izvedbo razvojnega preboja Slovenije.

V priloženem prispevku sta jasna: »Da lahko zagotovimo učinkovit razvojni preboj Slovenije, moramo opraviti predvsem miselni preskok v naših glavah. Pozabiti moramo neoliberalne zablode o manj države  in se vrniti h konceptom, ki dokazano delujejo. Država ni nadloga, ki jo je treba z nižanjem davkov izstradati, ampak je lahko samozavestna in odločna investitorka in tudi podjetnica, predvsem na področju novih, visokih tehnologij. …. Nobenih drugih bližnjic ni. Če vlada ne bo naredila domače naloge, je namesto nje ne bo nihče drug. …. Če bomo stavili na zablodo, da bo razvoj prišel sam po sebi, bomo stagnirali na sedanji ravni, ostali bomo zgolj dobavitelji komponent v verigah vrednosti tujih korporacij. …«

Prometna politika – po novem ali po starem?

14. Kongres o prometu

Kako bi z načrtno prometno politiko lahko zmanjševali zaostanke v sproščanju prometnih tokov, ki čedalje pogosteje grozijo s prometnim kolapsom.

Slovenija leži na križišču pomembnih mednarodnih prometnih tokov. Večinski del blagovnega toka predstavlja tranzitni promet in glavni del tega potuje po avtocesti. Le 23% blaga skozi »Postojnska vrata« prepelje železnica! Žal slovenska politika doslej ni bila zmožna komplementarno in enakopravno obravnavati in razvijati obe glavni alternativi, železnice in ceste.
Kljub dejstvu, da težka tovorna vozila povzročajo preko 99% obrabe in uničenja cestnega omrežja in kljub temu, da tudi evropska politika močno zagovarja in državam jasno priporoča pravilo »uporabnik plača«, naši prometni politiki tega načela nikakor ne uspeva strokovno uveljaviti. Primerjalno z Avstrijo bi morali v Sloveniji od tovornega prometa pobrati enkrat več cestnin, pa tudi uporabnina za tire se v primerjavi z Avstrijo zaračunava le polovično.
Pretiran promet blagovnih tokov ob neustrezni infrastrukturi pomeni hudo oviro osebnemu prometu, kar ima močan negativen vpliv na gospodarski in družbeni razvoj (mobilnost delovne sile in sekundarne eko-nomske posledice).

Stališče glede prodaje NLB

V SINTEZI-KCD smo odločno PROTI privatizaciji NLB na način, kot si ga je začrtala slovenska vlada. Zavedamo se, da politika ni sposobna učinkovito in v korist večine upravljati državnega premoženja in je zato potrebno tudi NLB lastniško preoblikovati. Pri tem pa se naj prednostno izhaja iz spoznanja, da je bila sanacija naših bank v letu 2013 izvedena po navodilih iz tujine in v interesu tujega finančnega kapitala, ki naj bi se jih udejanjilo s privatizacijo bank. Spričo takega pristopa ne preseneča, da je bila sanacija ekonomsko in pravno izvedena neustrezno, najbolj sporni pa sta preobilna dokapitalizacija bank ter neupravičena razlastitev manjših delničarjev in lastnikov podrejenih obveznic.
Država naj bi zato prednostno popravila napake, ki so bile storjene ob sanaciji bank in se šele potem lotila njihove privatizacije na način, ki bo prednostno varoval interese države Slovenije. Namesto tega je podlegla paranoji prejšnjih institucij, za katerimi stojijo, kot je razkril proces prodaje NKBM, plenilski interesi raznih bančnih korporacij in finančnih skladov. Tak hlapčevski odnos slovenskih političnih institucij do EU postaja, dolgoročno gledano, katastrofalen, saj izničuje pravico do uveljavljanja slovenskega interesa do razvoja slovenske družbe.
V SINTEZI-KCD vztrajamo pri prepričanju, da je zahteva EU za prodajo NLB nezakonita, saj izhaja iz vrste napačnih ocen o nelikvidnosti banke v preteklosti (velikost bančne luknje) in povsem napačnega razumevanja (interpretacije) njene dokapitalizacije s strani lastnika, slovenske države. Posebej problematične so zahteve po omejevanju poslovanja NLB, ki vodijo v ukinjanje bančnih podružnic, to pa v praznjenje prostora za tuje banke in posledično mogoče celo v raznarodovalno politiko v obmejnih regijah.
Ker gre pri delegirani prodaji NLB za mnogo več, kot samo za vprašanje bodočih lastnikov in cene, ponovno predlagamo slovenski vladi, da celotno zadevo v obliki pritožbe na odločitve EU preda v odločanje Evropskemu sodišču.
Programski svet Sinteze-KCD, 22.10.2018

Kdo je kriv za zlom slovenske ekonomije?

Pod gornjim naslovom je Rado Pezdir v Reporterju štev. 42 (15.10.2018) objavil daljši prispevek o tem, kdo je kriv za »zlom« našega gospodarstva, ki se nam je zgodil po letu 2008 in naj bi ga potem sanirali z reformami, ki jih je zasnovala druga Janševa vlada v letu 2012. Pezdirjeva razlaga me ni prepričala in zato bom v naslednjih vrsticah poskušal pojasniti, kje se Pezdirjem predvsem razhajava.
Naj začnem s prvo Janševo vlado v letih 2005 do 2008. Takrat je Slovenija beležila izjemno gospodarsko rast, ti uspehi pa naj bi Janševo vlado po mnenju Pezdirja uspavali, da se ni lotila strukturnih reform, ki nam jih je predlagal IMF. Sam menim, da ni bila to osrednja napaka takratne vlade, pač pa nekaj povsem drugega. Janša je namreč v naše okolje vnesel pomembno novost: vladno krmilo je učinkovito uporabil za uveljavljanje praks, za katere se zavzema interesom kapitala posodobljeni, to je neoliberalni kapitalizem. Med nje se uvrščajo predvsem zahteve po čim bolj svobodnem trgu, odpravi državne lastnine v gospodarstvu, nizkih davkih in šibki socialni državi. V skladu s to usmeritvijo je aktivno podpiral menedžerske prevzeme podjetij, znižal je davčne obremenitve podjetij (celo enotno davčno stopnjo je hotel uvesti), predvsem pa ga ni motilo, da se je Slovenija pod njegovo vlado nenormalno zadolževala v tujini. To zadolževanje, ki mu je botrovala tudi pasivnost Banke Slovenije, je bilo po mojem resna napaka. Naj jo številčno ilustriram. Ob koncu leta 2004, predno je Janša prevzel vladno krmilo, je skupni zunanji dolg Slovenije znašal 14,5 milijarde (mlrd) evrov, štiri leta kasneje pa je narastel na 38,5 mlrd. Povečal se je torej za dobrih 24 mlrd. Res je, skladno z neoliberalno doktrino se ni prav veliko zadolžila država v ožjem smislu, pač pa so bile pri tem toliko bolj podjetne banke vključno z gospodarstvom. To zadolževanje je odlično podpiralo takratno (prekomerno) gospodarsko rast, z njim pridobljena sredstva so poganjala številne nečedne posle, predvsem pa je odločilno vplivalo na razvoj države v naslednjem desetletju.
Druga zadeva, glede katere se s Pezdirjem razhajava, je ocena Pahorjeve vlade, ki je leta 2009 nasledila Janševo in svoj mandat zaključila leta 2011. Že v letu 2009 je Slovenijo resno prizadela splošna finančna kriza in nam povzročila močno nazadovanje izvoza in investicij, to pa sta dejavnika, ki sta nam pred tem neposredno poganjala visoko gospodarsko rast. Zašli smo torej v resne težave, ki naj bi jih vlada po mnenju Pezdirja reševala z pospešenim izvajanjem strukturnih reform, ki jih je že Janševi vladi predlagal IMF. Tudi glede tega se s Pezdirjem razhajava: ko ti hiša gori, se je treba spopasti z ognjem in se ne ukvarjati s tem, kako boš renoviral kopalnico. V takratni Pahorjevi hiši, torej v državi, je vlogo ognja imela izjemna nelikvidnost gospodarstva, ki je bila v največjem delu posledica prekomernega zadolževanja v tujini v času prejšnje vlade in je sedaj povzročala propadanje številnih podjetij, še predvsem s področja gradbeništva. Pahorjeva vlada je ta »ogenj« prednostno (in ne vedno posrečeno) gasila z zadolževanjem v tujini, to pot ne bank in podjetij, pač pa države v ožjem smislu. Te njene aktivnosti se odražajo v naslednjih številkah: v času pretežno Pahorjeve vlade, to je v letih 2009 do vključno l2012, se je javni dolg Slovenije povečal od 3,7 na 11,1 mlrd evrov, to je za 7,4 mlrd, sočasno pa se je zadolženost domačih bank do tujine znižala od 17,9 na 9,9 mlrd, to je za 8,0 mlrd. Da ta politika kriznih razmer ni mogla sanirati, se je tudi takrat vedelo, je pa veliko pripomogla, da smo gospodarsko preživeli.
Prepotrebnih strukturnih reform se je po mnenju Pezdirja resno lotila šele druga Janševa vlada, ki je v letu 2012 nasledila Pahorjevo, v letu 2013 pa jih je nadaljevala vlada A.Bratušek. Predvsem Janša naj bi zato bil zaslužen, da smo uspešno izšli iz krize. Tudi v tem primeru se mnenju Pezdirja ne pridružujem. Reform se je namreč Janševa vlada lotila neoliberalno, predvsem pa po navodilih, ki so prihajala iz tujine in so se bolj kot za naše zavzemala za koristi tujega finančnega kapitala. Med njene dosežke je smiselno uvrstiti predvsem naslednje: a)izvedli smo temeljito sanacijo državnih bank, vendar na način, ki je pravno močno sporen in za državo zelo škodljiv; b)pristali smo na zahtevo, da bomo sanirate banke hitro prodali, pri čemer se je v naprej vedelo, da so njihovi potencialni kupci predvsem veliki ameriški finančni skladi in jih bomo prodali pod pogoji, ki bodo njihovim novim lastnikom prinesli izjemne dobičke; c)zavezali smo se, da bomo pospešeno privatizirali več za tujino zanimivih podjetij in v okviru tega smo med drugim prodali ljubljansko letališče, ki je sedaj posredno v lasti nemške države; d)učinkovito, tudi z ustrezno dopolnitvijo ustave, smo omejili domačo proračunsko porabo in s tem predvsem prizadeli socialno državo.
Rezultati gornjih reformnih aktivnosti so pretežno škodljive narave, najbolj problematično pa se odražajo v zunanji zadolženosti države. Njena skupna zadolženost se je v letih 2013 in 2014 sicer povečala le za 4,7 mlrd evrov, pri tem pa je javni dolg porastel kar za 12,3 mlrd, predvsem zadolženost bank pa se je dodatno opazno znižala. Skupni javni dolg države je tako ob koncu leta 2014 znašal 23,4 mlrd evrov, kar je 19,6 mlrd več, kot ga je bilo v letu 2008, to je 6 let prej. Porast tega dolga je predvsem posledica nerazumnega zadolževanja v tujini, ki se nam je zgodil v času prve Janševe vlade, državo pa bo še dolgo resno obremenjeval
Za zaključek le še to. Slovenija je danes v primerjavi z večino držav vzhodne Evrope razvojno v slabšem položaju, kot je bila pred desetimi leti. Odgovorne za to so predvsem vlade, ki smo jim v tem času prepustili upravljanje države. Te so delale (dopustile) številne napake, med večje pa kaže uvrstiti prav te, ki jih izpostavlja ta zapis.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 21.10.2018

Milan Bajželj na TV Uršlja

intervju o družbenem dogajanju po volitvah 2018

Milan Bajželj je član Programskega sveta SINTEZA-KCD.

Koliko nas bo stal koalicijski sporazum?

Drago Babič:
Konstruktivna polemika s Klubom slovenskih podjetnikov

Če bi kritični podjetniki prebrali številne prispevke uglednih avtorjev in če bi argumentom resnično prisluhnili, bi lahko bil njihov program Za prodorno (podjetno) Slovenijo bolj celovit in kvaliteten in bi dosegel veliko večjo pozitivno odmevnost v javnosti kot sedanji.
Koalicijski sporazum na 46 straneh obravnava večino aktualnih problemov s predlogi njihovega reševanja. Že vrstni red obravnavane problematike kaže na to, kaj je po mnenju koalicije najbolj pomembno: najprej zdravstvo, nato pokojninski sistem, nato gospodarski del, nato javne finance, nadalje razvoj in raziskave, šolstvo in tako dalje. Ta sporazum je rezultat demokratskega procesa, z glasovi za posamezne stranke in njihove programe smo ga volivci potrdili. Volivci so torej izbrali več zdravstva, pokojnin, sociale, raziskav in šolstva ter kulture ob nekaj višjih davkih, ne pa zniževanje davkov in čakanje, da bo nekoč bolje. To je torej naš večinski izbor, zato ga ne moremo enakopravno primerjati z drugimi programi raznih interesnih združenj, niti s programi strank, ki niso dobile parlamentarne večine. To je torej volja ljudstva, te volje ne moremo kar tako na počez in brez pravih argumentov zavračati. Razen če ščuvamo k nedemokratskemu spreminjanju družbe.
V sporazumu je kar nekaj točk, ki bodo imele vpliv na davke in posredno javne finance, kar tako goreče skrbi podjetnike. Na žalost avtorji sporazuma niso kvantificirali teh vplivov, pa bi jih morali, tako bi se vsaj izognili nepotrebnim žolčnim polemikam v javnosti.
Sam sem napravil okvirni preračun, ki kaže, da so skrbi podjetnikov, fiskalnega sveta in opozicije pretirane in da se da ta sporazum realizirati brez škode za javne finance. Prispevek kolega Draga Babiča!