1. Etika in družbene vrednote

Odgovornost, etične norme, družbene vrednote, družbeni odnosi

Koliko nas stanejo izjave Janeza Janše?

Zakaj bi Urška morala Janezu skriti telefon?
Janez Janša z nekaj nespretnimi, nerazumnimi, norimi izjavami Sloveniji močno škoduje.

J. P. Damijan na svojem blogu spominja na Janševe izjave, ki so močno podražile ceno zadolževanja v času prve krize in privedle do bančnega oropanja Slovenije.

Izjava 27.6.2012 (Radio Ognjišče): “Čaka na grški scenarij, če bomo s čakanjem na dvotretjinsko večino morali odlašati do leta 2015”. Izjavo je 2. julija povzel vplivni Financial Times, za njim pa vsi ostali mediji. Takoj zatem je donos na slovenske obveznice poletel v nebo – vse do 6,89%. Naslednji teden je na srečanju finančnih ministrov EU minister Šušteršič te izjave predsednika vlade označil kot “preveč iskreno” in “nespretno” komunikacijo.
Izjava 31.8.2012 (Planet Siol): “Možnost zadolževanja države, ki je nujno potrebno zaradi vračanja zapadlih kreditov in obresti, je že zdaj skrajno otežena, praktično onemogočena. Oktobra nam grozi nelikvidnost, če nam ne bo uspelo prodati obveznic. Sredi naslednjega leta moramo naenkrat vrniti za dve milijardi evrov dolgov in obresti. To bo misija nemogoče…” Izjava je vplivala na podražitev kratkoročnih zadolžitev na domačem trgu.
Še večjo škodo pa so izjave povzročile glede dolgoročnega zadolževanja. Sprožile so mednarodne špekulacije o možnosti bankrota Slovenije. Bonitete so padle, zahtevani pribitki na državne dolgoročne obveznice pa so poletele v nebo. Nenadoma se je Slovenija znašla v fokusu mednarodnega tiska, kar je obresti na slovenske državne vrednostne papirje še bolj dvigovalo v nevzdržne višine. Finančni trgi so zaradi Janševih izjav o možnosti, da Slovenijo morda čaka grški scenarij in da utegne zaprositi za finančno pomoč, postali izjemno nervozni. 2. in 3. avgusta sta Moody’s in Standard & Poor’s znižala boniteto Sloveniji na vsega dve stopnji pred statusom “junk”, kar je ceno za slovenske obveznice dvignilo na 7,45%.
Upajmo, da tokratno Janševo nespodobno in nedržavniško tvitanje ne bo imelo tovrstnega negativnega vpliva na ceno zadolževanja Slovenije. Vsekakor pa mu mora žena skriti telefon. V dobro Slovenije.

Zakaj podpreti koalicijo KUL

KUL je kratica za politično Koalicijo ustavnega loka. Njeni predlagatelji so štiri parlamentarne stranke, ki so ta čas v opoziciji, nekoliko nenavadno ime pa se zanjo uporablja zato, ker naj bi se pomembno razlikovala od koalicij, ki so nam doslej vladale. Dosedanje koalicije so bile namreč večinsko levo ali desno politično usmerjene in v skladu s to usmeritvijo se je tudi parlament razdelil v dva, po številu poslancev približno enako velika dela, to je v koalicijo in opozicijo. Koalicija naj bi vladala, opozicija pa naj bi jo pri tem nadzirala. A žal se v praksi ta delitev oblasti danes slabo obnese. Demokratične vrednote (resnicoljubnost, poštenost, solidarnost,…) smo namreč v politiki v velikem delu nadomestili neoliberalnimi vrednotami (pohlep, prevara, odsotnost solidarnosti, ..), posledice pa se škodljivo odražajo tudi v delovanju koalicijskih vlad; te namreč interese države vse bolj podrejajo strankarskim interesom, opozicija pa prednostno skrbi za to, da bo po naslednjih volitvah – te naj bi se čimprej zgodile – lahko to isto tudi sama počela. Z upravljanjem države, ki je zelo zahteven posel, se torej politika vse manj ukvarja, posledice pa so prav žalostne: razvojno Slovenija vse bolj caplja za drugimi državami v EU, njeni državljani živimo slabše, kot bi objektivno lahko, predvsem pa smo podobno kot politika vse bolj razdvojeni in sprti.
Slabosti običajne koalicijske vlade se po izkušnjah nekaterih držav (Švica, Nemčija) lahko močno omili z »veliko koalicijo«, kar naj bi bila tudi koalicija KUL. Če je vlada običajne koalicije pretežno levo ali desno usmerjena, pa vlado velike koalicije oblikujejo skupaj tako leve kot desne stranke, seveda le tiste, ki zavračajo avtoritarno vladanje in so torej demokratično usmerjene. Take vlade se s škodljivim nasprotovanjem med levico in desnico ne obremenjujejo; namesto tekmovanja med njima in nagajanja se usklajujejo, s tem pa se ustvarja potrebno okolje, da se politika lahko ukvarja s svojim temeljnim poslanstvom, to je upravljanjem države. Vlada velike koalicije je praviloma bolj učinkovita, če ji predseduje za vodenje dobro usposobljena, a strankarsko neangažirana oseba; to upošteva tudi predlog projekta KUL. Projekt KUL je tako slej ko prej doslej najboljši predlog za zdravljenje osrednje težave, ki jo ima naša država, to je njeno slabo upravljanje.
Pa bo projekt KUL tudi uspel? Oglejmo si, kaj se mu glede tega obeta. Naj začnemo pri aktualnem predsedniku vlade. Ta nam demokracijo najbolj ogroža in bo seveda storil vse, kar bo le zmogel, da projekt KUL ne bi uspel. Podobno, čeprav previdneje in javnosti manj opazno bo ravnal tudi predsednik države, saj ta že lep čas dokazuje, da ni pripravljen ničesar storiti, kar bi lahko Janša slabo sprejel. Na tretje mesto po politični moči, čeprav gre za »strice« iz ozadja, je smiselno uvrstiti sedanje vodstvo slovenske Cerkve. To rado ravna po načelu: delajte, kar vam govorim, in ne glejte, kaj počnem. Njeno početje namreč ne sledi vedno usmeritvam aktualnega papeža in je neredko sprto s krščansko etiko, to pa dokazuje tudi s podporo, ki jo daje Janševim ambicijam po avtoritarnem vodenju države. V skladu s to usmeritvijo bo vodstvo Cerkve nedvomno ravnalo tudi, ko gre za projekt KUL.
Projekt KUL torej s podporo vrhnjih nosilcev politične moči ne more računati, saj se ti nasprotno kot KUL zavzemajo za avtoritarno, torej nedemokratično vodeno Slovenijo. To za projekt seveda ni dobro izhodišče, kar pa mu naj ne bi preprečilo, da vendarle uspe. Ta optimizem je predvsem zasnovan na prepričanju, da je večina Slovencev naklonjena demokraciji in ne avtokraciji ter si predvsem želi bolj učinkovito in manj kaotično upravljanje države, kot smo mu bili priča doslej. Ali bomo kot država to usmeritev uspeli uresničiti, je odločilno odvisno prav od tega, ali bo projekt KUL zaživel. O tem bodo neposredno odločali sedanji poslanci parlamenta. Opozicijski so se že opredelili, sedaj naj bi se še koalicijski. Na poslance Janševe stranke pri tem ni moč računati, pač pa na poslance ostalih treh strank, to so NSI, DeSUS in SMC. Da bodo poslanci strank DeSUS in SMC projekt KUL večinsko podprli, je pričakovati, saj gre za demokratično usmerjene stranke, poslanstvo KUL-a pa je predvsem okrepiti močno oslabelo demokracijo, ki jo prav sedanja koalicija dodatno resno ogroža. Tudi z vidika osebnih interesov poslancev teh dveh strank je očitno, da več argumentov govori v prid podpore projektu KUL kot nasprotno.
Koalicija KUL pa ne bo dovolj učinkovita, če v njej ne bo sodelovala tudi stranka NSI, ki velja za najbolj desno, a še vedno demokratično usmerjeno stranko. Njena vključitev v novo koalicijo pa je vprašljiva, saj gre za stranko, ki naj bi prednostno delovala po krščanskih vrednotah, katoliška cerkev pa tem vrednotam rada dodaja še zavezo, da se nekritično sledi usmeritvam njenih vodstev; v konkretnem primeru je to vodstvo slovenske Cerkve, ki pa je bolj kot demokraciji naklonjeno avtoritarnosti. Strankini poslanci se utegnejo zato znajti v zadregi, kako se v tem primeru odločiti: slediti usmeritvam vodstva Cerkve in ostati v opoziciji ali se vključiti v koalicijo, v kateri naj bi skladno s svojimi vrednotami skupaj s poslanci večine ostalih strank demokratično delovali v dobro državljanov. Odločitev bo gotovo lažja, če bodo pri njenem sprejemanju dali prednost zavezam do volivcev, ki si nedvomno predvsem ne želijo avtokracije po zgledu sosednje Madžarske.
Sedanji poslanci parlamenta imajo v povezavi s projektom KUL priložnost, da sprejmejo odločitve, ki naj bi veliko pripomogle, da bomo Slovenci s svojo državo v prihodnje lahko bolj zadovoljni, politika pa nas bo manj razdvajala. Večina volivcev si nedvomno želi, da bi se poslanci v tem primeru res skrbno in predvsem etično, to je pošteno odločali.
Andrej Cetinski, Sinteza, 8.11.2020

Planski kapitalizem

Izhajati velja iz spoznanja, da je demokracija kot sistem upravljanja države lahko uspešna le v primeru, če deluje v skladu s splošno sprejemljivimi vrednotami, to so predvsem resnicoljubnost, poštenost in socialna naravnost.

Pod gornjim naslovom je Zorana Baković objavila komentar, v katerem prepričljivo pojasnjuje, kaj usposablja današnjo Kitajsko, da gospodarsko vse bolj prehiteva države s parlamentarno demokracijo, med njimi tudi ZDA. Tako je poleg drugega zapisala, citiram: »Kitajska je, če poenostavimo, plansko gospodarstvo s kapitalističnimi značilnostmi, in to je sedaj njena velikanska prednost v primerjavi s tako imenovanim svobodnim svetom«. Tej opredelitvi ne gre oporekati. Njeno vsebino pa lahko izrazimo tudi drugače, recimo z besedami, ki manj spominjajo na neke vrste sobivanje oziroma spoj nekdanjega komunizma in kapitalizma. Na primer tako: prednost Kitajske je predvsem v učinkovitem upravljanju države in tržno delujočem gospodarstvu, med tem ko je v »svobodnem« svetu upravljanje držav vse manj učinkovito. V »svobodnem« svetu je to upravljanje zasnovano na demokraciji in prav šibkost demokracije je očitno osrednja težava tega sveta, ki jo Kitajska spričo svoje politične ureditve ne pozna. Od kod ta nemoč demokracije, nekaj več v naslednjih vrsticah.
Izhajati velja iz spoznanja, ki ne bi smelo biti sporno, da je demokracija kot sistem upravljanja države lahko uspešna le v primeru, če deluje v skladu s splošno sprejemljivimi vrednotami, to so predvsem resnicoljubnost, poštenost in socialna naravnost, krajše pa jih lahko opredelimo z besedama »etika demokracije«. Da ima današnja demokracija z etiko izjemne težave, dovolj prepričljivo povedo že naslednji trije podatki: ameriški predsednik Trump naj bi v času svojega mandata javno izrekel več tisoč laži; večina držav blagohotno obravnava davčne oaze, čeprav gre pri njih za obliko goljufanja države, to je korupcije; 1% najbogatejših oseb naj bi že imel več premoženja kot vsi preostali zemljani. Nespoštovanje etike deluje v demokraciji podobno, kot bi izgledala nogometna tekma, v kateri se pravil igre ne spoštuje in se zato tudi sodnika ne potrebuje. Zaradi takega ravnanja demokratični mehanizmi upravljanja (volitve, nadzor izvršne oblasti, pravna država,..) slabo delujejo in ne podpirajo zadostno upravljanja države. Skratka, demokracija se potrjuje kot manj učinkovita oblika upravljanja države od te, ki jo prakticira Kitajska in je izrazito avtokratska.
Nekaj je umestno reči o vzrokih, zaradi katerih je prišlo do tolikšne erozije demokracije. Teh je sicer več, osrednjo vlogo pa ima nedvomno danes v svetu prevladujoča politično-ekonomska paradigma, to je neoliberalizem. Ta namreč zanika potrebo, da bi se država sploh ukvarjala z razvojnim umerjanjem gospodarstva, še bolj problematično pa je to, da je uspel razviti in uveljaviti njemu svojstven sistem etičnih vrednot, ki po vsebini negira demokratično etiko.
Številne demokratične države so očitno v resni zadregi, saj je za mnoge nesprejemljivo, da bi iz sistemskih razlogov razvojno zaostajale za Kitajsko. Izhod iz zadrege bodo nekatere zanesljivo iskale v opuščanju demokracije – vsaj po vsebini če že ne formalno – in sicer v korist avtoritarnega vodenja države. Ta pot pa ne obeta veliko, saj ne upošteva, da je kitajski avtoritarizem zato uspešen, ker v nemajhni meri deluje po sistemu specifičnih, zgodovinsko pogojenih vrednot, ki jih zahodni svet preprosto ne more prevzeti. Opuščanje demokracije v korist avtoritarizma se bo zato slej ko prej razvilo v družbene sisteme, ki bodo predvsem delovali v korist kapitala in podpornikov avtoritarne oblasti, razvojno pa bodo vse prej kot uspešni.
Za »svobodni« svet je zato bolj obetavna usmeritev, katere cilj je obolelo demokracijo usposobiti, da bo v upravljanju konkurenčna kitajskemu modelu. To sposobnost si lahko obeta država, ki bo zadovoljevala vsaj naslednja dva kriterija: 1.pristojnosti izvršne oblasti (vlade) se poverja le etično neoporečnim in za vodenje dobro usposobljenim osebam, samo oblast pa se v interesu večine prebivalstva učinkovito nadzira ; 2.država z davčnimi in drugimi ukrepi preprečuje za večino nesprejemljive socialne in premoženjske razlike. Prvega od obeh kriterijev danes zadovoljivo izpolnjuje le še Švica; drugega so po drugi svetovni vojni uspešno prakticirale tudi ZDA (leta 1960 so najvišje dohodke obdavčevale po stopnji 91%, davčne oaze pa niso bile v »modi«), danes pa se ga splošno ignorira.
Pozdraviti močno obolelo demokracijo bo izjemno težko. Če »svobodni« svet pri tem ne bo uspešen, mora računati, da bo v prihodnje manj svoboden pa tudi za marsikaj drugega bo prikrajšan.
Andrej Cetinski, Sinteza, 30.10.2020

Janša in Pahor sta sostorilca!

Janko Lorenci v Mladini: Janša in Pahor sta na videz izrazito različna politika, v resnici pa sostorilca, kot se temu reče v kazenskem pravu. Oba sta dolgoživa politika, oba nevarna, a vsak po svoje. Janša neposredno, brez ovinkov in okraskov, Pahor posredno, skrit za mnogimi zavesami. Sta najbolj škodljiva posamična politika samostojne Slovenije.

Začela sta kot režimska naraščajnika, nato pa se levila.
Janša je bil najprej poskusni socialdemokrat, nato konservativni, zdaj pa skrajni desničar, ki spodkopava ustavni red. V svojem tretjem mandatu to laže počne v kaosu koronavirusa. A zanj sprva dobrodošla epidemija se obrača proti njemu, saj mu je povsem ušla iz rok. To je napovedala že nora domislica, s katero je vlada konec razmeroma nedolžnega prvega vala proslavila s preletom ameriških reaktivcev. Potem je glede epidemije zaspala: stroko je upoštevala ali pa ne, sama je nastopala brez mask, od drugih jih je zahtevala, usodno je zamujala z ukrepi, koruptivno kupovala zaščitno opremo, komunicirala kot v vojski, padala iz skrajnosti v skrajnost, tihotapila čisto tretje zadeve v protikoronske ukrepe … Vse to je še zmanjšalo že tako pičlo zaupanje v oblast in se izrodilo v razprostranjeno zanemarjanje (samo) zaščitnega vedenja. Epidemija je praviloma blažja tam, kjer prebivalstvo bolj zaupa oblasti. Janša ni odgovoren za vse epidemijske zdrse, precej je neodgovornih, butastih zanikovalcev virusne nevarnosti. Toda prav on, ki v vladi tako absolutistično odloča o vsem, je v veliki meri osebno odgovoren, da smo na slabšem kot vsi sosedi, med najslabšimi v EU in slabši kot Trumpova Amerika. To je porazno. S svojim vodenjem politike nasploh in obrambe pred virusom posebej je kriv za številne smrti, za trpljenje in velikansko gmotno in razvojno škodo. Njegov mandat potrjuje, da skrajna desnica na oblasti vedno pomeni tudi zaostalost. Kakšen človek je, nazorno govorijo njegovi tviti. Recimo nedavni o Delovi novinarki Suzani Kos. Ko je napisala, da bo Janša skušal preprečiti nastanek Koalicije ustavnega loka, je čivknil, da bo tako S. Petriča, lastnika Dela in sivo eminenco Kolektorja, spravila ob vse anekse (za posle z državo). B. Biščak je ob tem pripomnil: tako deluje mafija, imamo torej mafijsko vlado. Res, Janša dokazano izsiljuje in s tem neprevidnim čivkom globoko iz žolča je zrel za uradni pregon.
Zdaj pa k sostorilcu Pahorju. Nekoč je bil prodoren mlad komunist, nato salonski socialdemokrat, danes ni ne tič ne miš, ampak vse po malem, pač po potrebi in razpoloženju. Ima tri naglavne grehe: SD je predelal po receptih zgrešene tretje poti, bil je zanikrn premier, zdaj je katastrofalen predsednik države. Ki mu, vseprisotnemu in človeku mnogih mask, nekako uspeva, da ostaja najbolj priljubljen politik v državi. In če tak politik odkrito in prikrito nenehno favorizira Janšo, brani ali relativizira njegove ekscese, številne nihajoče volivce bega in jim zbija skepso do glavarja SDS. Sam nenehno govori o politični kulturi, spravi, dialogu, hkrati pa tišči naprej človeka, ki vse to surovo krši. Skratka, Pahor pomembno omogoča fenomen janšizma. To pomeni, da je sostorilec. Lep primer za to je nedavno srečanje treh vej oblasti, shod agresivnosti (Janša), nesamozavesti (sodstva) in hinavščine (Pahor). Ta je dobro vedel, da bo Janša sodstvo kot navadno grobo napadel, sodstvo pa se s takim jezikom ne more in ne sme braniti, o še odprtih primerih ne more govoriti, poleg tega pa ni dovolj suvereno. Tako je Pahor spet enkrat pripomogel k vtisu, da ni sodstvo nič boljše od izvršne oblasti, celo od sedanje ne. Še ena stara pahorjanska igra relativizacije.
Janša in Pahor, prvi na repu, drugi na vrhu lestvic priljubljenosti, sta mrzla človeka, ki funkcijo podrejata sebi, svojim koristim in ugodjem. Janša tega pogosto niti ne skriva, Pahor pa to počne z igranjem veliko vlog, tesarskih, zabavljaških, državniških. O tem, zakaj je do Janše tako servilen, je več teorij; da ga ima JJ v pesti, ker ve za neko njegovo grdo skrivnost, da občuduje Janševo silaštvo itd. A motivi te čudne ponižnosti niti niso pomembni, pomembno je, da obstaja med njima bolna simbioza.
Janša igra na strah, silo, ločevanje na naše in nenaše, Pahor pa na prijaznost, všečnost, sodelovanje. Dozdevno sta kontrast, a se v resnici dopolnjujeta in podpirata. Pahor dela Janšo politično sprejemljivega, mu streže neposredno (npr. s kadrovskimi imenovanji) in posredno, ko vse enači, dela zmedo, tudi o najhujših Janševih potezah molči, poziva k dialogu in s tem govori: saj je v bistvu tak kot vsi. Tako soustvarja klimo za trdorokce. Pri tem z igralstvom in bleferstvom perverzno uspeva kot Janševo prijazno, sodelovalno nasprotje. Skratka, oba imata od tega sožitja korist, škodo pa Slovenija.
Znašli smo se v dvojni stiski – oblast ustavno Slovenijo razgrajuje v Janševo drugo republiko, hkrati pa nas stiska epidemija, tako huda zaradi prav te oblasti. A širi in poglablja se tudi odpor. Boleče posledice epidemije bodo prej ali slej napolnile trge in ulice, sindikati (in pametni delodajalci) so vse bolj jezni, morda se bo zganilo sodstvo (denimo glede izsiljevalskega tvita) in bo kaj reklo tudi ustavno sodišče, saj je najbolj poklicano za varstvo ustave in v taki prelomni krizi ne more molčati kot Pahor. Tudi opozicija se sestavlja in postaja privlačnejša za vrnitev tistih sedem ali več poslancev. Skratka, Janševa vladavina visi na tenki, prenapeti nitki, vsemu Pahorjevemu pajdaštvu navkljub. O tem, kako da sta na samem vrhu države dva taka človeka – cinik, ki mu je zdravje prebivalstva zgolj zastavek v njegovih političnih manipulacijah, in njegov potuhnjeni pribočnik – pa najbrž razmišljajo tudi volivci.

O koaliciji ustavnega loka

Kako dobro živijo ljudje v posamezni državi, je predvsem odvisno od tega, kako se njihovo državo upravlja.

Pretežno sta v uporabi dva sistema tega upravljanja, eden je demokratičen drugi pa avtoritaren. Njuna učinkovitost je odvisna od več dejavnikov, od teh je eden skupen obema in je tudi sicer ključen. To je etika, ki prevladuje pri upravljanju (predvsem poštenost oziroma laž, zavajanje in kraja), njena naravnanost pa se najbolj odraža v obsegu korupcije, ki je v državi prisotna. Noben od sistemov namreč ne deluje učinkovito v korist večine, če ni pripravljen in sposoben močno omejiti korupcije.
Avtoritarno upravljanje praviloma prednostno skrbi za koristi družbenih elit – pogosto ga podpirajo tudi ljudje, ki so značajsko nagnjeni k nasilju -, demokratično pa naj bi zadovoljevalo interese celotne družbe. Večina ljudi si zato želi demokracijo in ne gre dvomiti, da ima ta sistem tudi sicer pomembne potencialne prednosti pred avtoritarnim. Žal pa demokracija v večini držav vse slabše deluje, to pa ustvarja ugodno okolje za uveljavljanje avtoritarnih oblik vladanja. Poglejmo, katere okoliščine jo predvsem slabijo.
Med dejavnike, ki demokraciji izrazito škodijo, je umestno visoko uvrstiti politično-ekonomsko paradigmo, ki danes prevladuje v svetu, to je neoliberalizem. Ta je namreč povzročil močan razkroj temeljnih demokratičnih vrednot, zaradi katerih sta postala laž in zavajanje v politiki že kar normalna oblika komuniciranja, kraje preko davčnih oaz večina držav blagohotno dopušča, korupcija pa postaja vse bolj pogosta oblika zadovoljevanja pohlepa. Tej politični etiki se prilagaja tudi pravna država, pri čemer se ve, da je učinkovita, od politike neodvisna pravna država, ključna za uspešno delovanje demokracije. Skratka, neoliberalizem je demokracijo izjemno prizadel, kar velja še predvsem za države, kjer protestantska etika nima močnejših korenini, ter one, ki so šele nedavno tega opustile socializem.
Poleg etike je za učinkovitost demokracije zelo pomembno modeliranje njenih upravljavskih struktur, še predvsem vlade. Večina držav uporablja model »koalicijske vlade«, pri čemere sta poznana dva tipa tega modela, eden je običajna koalicija, drugi pa velika koalicija. Običajno koalicijo praviloma oblikuje stranka, ki je dobila na volitvah največ glasov, v koalicijo oziroma v vlado pa povabi stranke, ki so ji po politični usmerjenosti sorodne. Tako se oblikuje leva oziroma desna koalicija, sočasno pa tudi desna oziroma leva opozicija. Parlament se torej razdeli na dve, po številu poslancev običajno ne zelo različni moštvi, ki predvsem tekmujeta za naklonjenost volivcev in si pri tem na veliko nagajata; stran, ki oblikuje vlado, pa ima v tej tekmi tudi to prednost, da svojo politično moč lahko izkoristi za zadovoljevanje svojih specifičnih interesov, tako strankarskih kot tudi drugih. Drugače povedano: koalicijska vlada politiko – posredno tudi družbo – močno razdvaja in s tem pomembno generira njena neetična ravnanja, to pa jo onesposablja, da bi lahko učinkovito upravljala državo. S tem ima težave veliko držav, to pa demokracijo v svetu splošno ogroža.
V nasprotju z običajno oblikujeta veliko koalicijo vodilna leva in desna stranka, ki se jima praviloma pridružijo tudi ostale stranke, seveda z izjemo onih, ki so naklonjene avtoritarni državi. Taka sestava koalicije in tudi vlade večinsko politiko zavezuje k usklajevanju in ne tekmovanju oziroma nasprotovanju, kar je temeljni pogoj za uspešno upravljanje. Od evropskih držav je le Švica, verjetno najbolj demokratična in uspešna država, z ustavo uzakonila model velike koalicije. Večino povojnega obdobja je ta model uporabljala tudi Avstrija, kar se še danes odraža v njenem uspešnem razvoju. Od leta 2005 sem tudi Nemčiji vlada velika koalicija, kar je prav tako odločilno prispevalo k njeni razvojni uspešnosti v tem obdobju.
Slovenija uporablja model razdiralne običajne koalicije, kot družba pa smo dodatno razdvojeni tudi zaradi neporavnanih razprtij iz preteklosti. Poleg tega smo bili kot mlada država zelo dovzetni za ideje neoliberalizma, kar nam je in nam še povzroča izjemno škodo. Zgolj pravkar našteto v zadostni meri pojasnjuje, zakaj svojo državo izjemno slabo upravljamo in nam sedaj celo grozi, da bomo demokracijo vsaj po vsebini opustili in jo bo nadomestilo korupciji naklonjeno avtoritarno vodenje države po vzoru sosednje Madžarske. To grožnjo smo dolžni obvladati, sočasno pa moramo svojo demokratično ureditev do te mere popraviti, da bo v prihodnje bolje delovala. Optimizem, da to lahko kmalu uresničimo, je zasnovan tudi na koaliciji ustavnega loka, ki jo politika prav ta čas snuje. Po vsebini gre pri njej za veliko koalicijo – torej vlado levih in desnih strank – , njeno nekoliko nenavadno ime pa je povzeto po pomembni povojni izkušnji italijanske politike. Italiji je namreč v petdesetih letih ponovno grozila prevlada fašizma, tej nevarnosti pa so se izognili tako, da so desne in leve stranke (vključno s komunisti) oblikovale veliko koalicijo – imenovano koalicija ustavnega loka -, ki je bila sposobna preprečiti oživitev fašizma.
Oblikovanje velike koalicije predlagajo štiri parlamentarne stranke, ki so sedaj v opoziciji, njeno vlado pa naj bi po sedanjih predvidevanjih vodil ekonomist Jože P. Damijan. Da bo zamisel dobila značaj in veljavo velike koalicije oziroma koalicije ustavnega loka, je potrebno ali vsaj želeno, da se ji pridružijo tudi sedanje vladne stranke, seveda z izjemo skrajne desne SDS. Da to storijo, je za Slovenijo izjemno pomembno in koristno; enkrat zato, ker se bomo tako zanesljivo izognili nevarnosti njene »orbanizacije«, drugič pa zato, ker si s to rešitvijo prvič resneje trasiramo politično pot, ki obeta bolj demokratičen in učinkovit razvoj države.
Andrej Cetinski, Sinteza, 19.10.2020

Statistične regije ali pokrajine?

Pokrajinsko kuhanje žabe.

Zadnji čas nas vlada v sestavi strank SDS, NSl, SMC in DeSUS ter pod vodstvom predsednika Janeza Janše zopet »razveseljuje« z nekaterimi ravnanji, ki pravzaprav niso več nikakršno presenečenje. Gre za tiho spremembo ustave in zakonodaje ter uvajanje »novosti,« ki še najbolj spominjajo na izredne razmere, ali bolj natančno na državni udar. Mislim na prisvajanje izvršilne oblasti nad zakonodajno in kot vse kaže tudi pravosodno.
Nekako tiho so pričeli vsi skupaj, z javnimi mediji vred, sprejemati dikcijo npr. vladnega obiska Koroške regije, ali pa »omejitev gibanja med regijami« itd.
Pa se naivno sprašujem: »Kdaj, kje in kako je ta naša država ustanovila pokrajine? Ali so statistične pokrajine enake ustavnim pokrajinam?«
Nikakor ne pridem do odgovora. Spomnim se le neuspešnega posveta na to temo pri predsedniku države, pa nekih večdesetletnih poskusov spoštovanja ustavne zahteve po pokrajinah, nikakor pa ne rešitve navedene problematike, ki se sedaj očitno »pod nujo zahtev omejitve koronavirusa -19« uvaja v naše življenje. Očitno bolj tiho in na pravno dvomljiv način, čeprav bi morali, kot rečeno, vsebino že zdavnaj rešiti oz. uveljaviti.
Z dvotretinsko večino, se niso bili pristojni v parlamentu dogovoriti skoraj trideset let, sedaj pa je »pravi čas« za vse zamujene priložnosti. Očitno »usklajeno« med strankami, ali pa vsaj tistimi v vladi.
Vse navedeno bi bilo celo smešno, če ne bi predstavljalo zelo konkretne posledice za nas državljane. Mislim seveda na omejitve gibanja med regijami. Zadnji podatek, da je sedem regij od dvanajstih na rdečem seznamu, je bil razlog, da sem malo bolj podrobno pogledal, za kakšne regije pravzaprav gre. Gre za statistične regije, ki jih je dvanajst in združujejo 212 občin. Obstaja tudi še delitev na dva kohezijska sklada, ki sta tudi v dveh regijah: vzhodni in zahodni Sloveniji. Vse skupaj zaradi pomanjkanja prostora ne bom našteval.
Umestno pa je poudariti to, da kar ni sposoben rešiti celoten sistem tako od zakonodajne, izvršne in pravosodne veje oblasti, je očitno sposobna rešiti samo vlada oz. njen predsednik. Z eno potezo. Tudi z mednarodnimi posledicami oz. učinki. Regije so tu. Ali so tudi s tiho odobritvijo Ustavnega sodišča, ki je že odločalo z ustrezno, a minimalno večino grede omejitev gibanja med občinami, se še ne ve.
Hočem le povedati, da je imel tudi »ustavno nenadomestljiv« opozicijski voditelj Janez Janša možnost in priložnost, da navedeno problematiko na zakonit način uredi v preteklosti, pa tega s svojo stranko ni hotel udejaniti oz. prispevati poslanske glasove k ureditvi stanja.
Sedaj pa je naenkrat vse že jasno, sprejeto, uresničeno, celo mednarodno verificirano, saj bo gibanje med državami pogojeno tudi z bivališčem v določeni regiji oz. pokrajini. Zelo zanimivo!
Kakšne bodo posledice te »nove« ureditve se še ne ve. No, ali pa se pravzaprav ve!
Pred kratkim je na sliki Janez Janša kazal »Načrt ukrepov 2. vala Covid-19.« Spominja me na inflacijske čase Markovića, ko je le-ta kazal bankovec, s katerim bo rešil državo, ki je že tonila.
Na kar želim opozoriti je to, da bo zelo verjetno nek 313. ukrep svežnja protikoronskih zakonov povzročil, da bomo res lahko le sanjali, da bo jutri morda nov dan. Brez demokracije.
Tako kot se na tiho, celo z nezakonitimi in nedemokratičnimi postopki, vendar na javen način sprejemajo takšne zgoraj navedene rešitve, se bojim, da se bom nekega dne zbudil v drugi občini, morda regiji ali celo državi. Morda celo Avstro – Ogrski. Ali pa bom potreboval pet dovoljenj za obisk prijatelja v Ljubljani. No, verjamem, da bo neogibno vsaj eno dovoljenje za proteste proti vladi.
Miloš Šonc, Grosuplje

Demografski sklad – nespodoben nateg volivcev.

Pred dnevi je vlada pripravila predlog zakona, na podlagi katerega naj bi Slovenija ustanovila demografski sklad (DS); ta naj bi v prihodnosti pomembno pomagal reševati vse večje težave s financiranjem pokojnin, ki sem nam obetajo zaradi staranja prebivalstva. Z izjemo premoženja, ki ga ima država v Dars-u (družba za avtoceste) in v elektro omrežju, bi se v DS preneslo vse ostale gospodarske naložbe države, ki jih ta čas pretežno upravljata Slovenski državni holding in DUTB (slaba banka). Sklad bi razpolagal s premoženjem, ki je sedaj vredno zaokroženo 8,5 milijarde (mld) evrov.
Oglejmo si, kašne prihodke v obliki dividend si DS in s tem posredno upokojenci lahko obetajo od gornjih naložb. Žal ne prav veliko. Najprej zato ne, ker odpade od zneska 8,5 milijarde evrov zaokroženo 6 mld na naložbe v podjetja, ki so za državo strateškega pomena (proizvodnja elektrike, železnice, pošta, vodno gospodarstvo,……) in imajo sama tako obsežne potrebe po sredstvih za financiranje lastnega razvoja, da si od njih dividend ne gre obetati. Tržno donosnih naložb naj bi tako DS po optimističnih ocenah imel največ v vrednosti 2,5 mld evrov. Ob povprečnem letnem dividendnem donosu 5% – ta ocena je prej visoka kot nizka – se torej DS letno obeta okoli 125 mio evrov prihodkov v obliki dividend in to bi naj bili njegovi edini redni prihodki.
Pri vrednotenju gornjega zneska, ki naj bi obogatil pokojninsko blagajno, je treba upoštevati, da ima ta blagajna tudi že danes prihodke od kapitalskih naložb: letos naj bi po načrtu skupaj prejela 70 mio evrov, od tega od KAD-a 50 mio (pod tem imenom deluje dosedanji »demografski sklad«) in od Zavarovalnice Triglav 20 mio evrov. Ta dva vira naj bi se preneslo v novi DS in pokojninska blagajna naj bi tako bila v prihodnje bogatejša le za razliko do 125 mio, to je za 55 mio evrov letno. Za letošnje leto načrtuje ta blagajna prihodke v višini 5.827 mio evrov in če temu znesku dodamo še 55 mio , ki bi jih naj prispeval DS, se ta relativno poveča komaj za 0,94%. Pa še en vidik tega prispevka je vredno upoštevati. Pokojninska blagajna ima namreč že danes velik finančni primanjkljaj (redni prihodki so manjši od odhodkov), ki ga pokriva država iz državnega proračuna; za letošnje leto je načrtovan v znesku 1.038 mio in ta bi bil manjši za 55 mio evrov oziroma za 5%, če bi novi DS že deloval.
Sodeč po gornjih podatkih ne gre dvomiti, da DS, kakršnega predlaga vlada, ne bo mogel veliko pomagati pri pokrivanju vse večjih finančnih potreb, ki se obetajo pokojninski blagajni. Zakaj pa ga potem sploh ustanavljamo, se je vredno vprašati? Na to vprašanje je dr. Dušan Mramor, ekonomist in nekdanji finančni minister, nedavno odgovoril, da gre za slabo idejo, ki ne zasluži resne obravnave, njegov kolega dr. Bogomir Kovač pa zadevo pojasnjuje z besedami (Mladina, 2.10.2020), da je »beda sedanjih političnih elit na področju …… razvojne strategije in politike države zastrašujoča«. Tudi sam menim, da DS ne ustanavljamo zaradi potreb upokojencev, pač pa zaradi nekaterih drugih razlogov, predvsem dveh. Eden je ta, da nam tak sklad stranka Desus obljublja že vrsto let in če se ga bo ustanovilo pod sedanjo vlado, bo Desus to lahko razglašal za pomemben dosežek v korist upokojencev, ki opravičuje to, da sodeluje v koaliciji z Janšo, čeprav so njegovi čelni ljudje ob zadnjih volitvah obljubljali, da tega ne bodo storili.
Predsednik vlade pa ima nedvomno še drug, zelo tehten argument, ki govori v prid ustanovitve DS. Upravljanje državnega premoženja namreč vladajoče politike pri nas že ves čas grobo zlorabljajo za zadovoljevanje strankarskih interesov in tudi sicer deluje to upravljanje kot močno gojišče korupcije. Te »potenciale« pa bi ne bilo možno izrabiti, če bi vladajoča politika ne imela pristojnosti, da sama imenuje člane nadzornih svetov v organizacijah, ki državno premoženje upravljajo. Tako sedijo ta čas v teh nadzornih svetih še vedno osebe, ki jih je pretežno imenovala Cerarjeva vlada. Te želi Janša seveda zamenjati s svojimi ljudmi, zamenjavo pa mu bo ustanovitev DS bistveno olajšala. Še več, z DS si bo vladajoča politika še dodatno olajšala zlorabe, ki jih je doslej počela v povezavi z državnim premoženjem in so tudi med pomembnimi razlogi za to, da nam država razvojno veliko počasneje napreduje, kot bi objektivno lahko.
Premalo učinkovit razvoj samostojne Slovenije je tudi sicer osrednji razlog za to, da živijo upokojenci pri nas slabše, kot bi v primeru, če bi politika državo normalno upravljala. Naj to mnenje podprem z nekaj podatki. Lani je bil bruto družbeni proizvod na prebivalca (BDP) v sosednji Avstriji približno enkrat (95%) večji, kot je bil Sloveniji in to je Avstriji omogočilo, da namenja za pokojnine 14% BDP-ja, medtem ko je ta odstotek pri nas znašal le 9,7. Gledano na prebivalca, namenja torej Avstrija za pokojnine bistveno več sredstev kot Slovenija. To ji dopušča bolj učinkovito gospodarstvo, uspešnost le tega pa predvsem dokazuje, da njena politika državo zelo dobro, nekoruptivno upravlja. Tudi problemi, ki jih imamo pri nas s financiranjem pokojnin – in ti bodo z leti vse večji – so dolgoročno rešljivi predvsem z drugačno, bolj učinkovito politiko upravljanja države. (Res je, tudi delati bomo morali dlje, za polno pokojnino vsaj do 65 leta, kot do počno Avstrijci že danes.). Žal razmišlja naša politika povsem drugače, lep dokaz za to pa je prav to, kar nam za reševanje pokojninske problematike ponuja v obliki demografskega sklada.
Andrej Cetinski, Sinteza

Dnevnopolitične zdrahe, namesto pametnega upravljanja države

Združitev vseh, ki razumemo trenutno situacijo v Sloveniji, je nujna in potrebna, da se vendarle premaknemo z mesta in končno zaživimo neko družbeno normalno življenje. Po svojih merilih, ne po merilih politične »elite«.

Dogajanja na političnem parketu v Sloveniji, so milo rečeno konfuzna.
Zdi se, kot da vladajoča elita sploh ni sposobna videti probleme, kaj šele jih rešiti. Mislim seveda na vse dnevnopolitične zdrahe v parlamentu in tudi na s strani oblastnikov ignoriranje protestnikov, ki vztrajno zahtevajo odgovore na sistemska in konkretna vprašanja.
Mislim tudi na nekatere medije, ki o navedenih temah in vsebinah poročajo bolj zaradi same informacije ter trenutne pozornosti, kot pa zaradi spoznanja, da je potrebno o navedenih problemih poročati bolj vsebinsko. Tukaj imam v mislih to, da ni umestno samo za minuto ali dve poročati na TV o protestih, ali napisati nekaj stavkov na drugi strani časopisa. Vem, da to za marsikoga ni zanimivost, saj se protesti ponavljajo že štiriindvajsetič. A vendar je morda ravno ta številka vredna drugačne pozornosti. Bolj vsebinske. Vsaj takšne kot jo imajo poslanci v parlamentu, ali pa morda vlada s svojimi potezami. Morda bi kdo lahko opravil intervju s kakšnim, od na protestih navzočih spoštovanih razumnikov, ali podpornikov protestov, ki imajo dokazano sistemske alternativne rešitve za to družbo oz. državo. Te alternativne rešitve bi sicer pričakoval od vladne opozicije v parlamentu, a je očitno tudi ta opozicija je del problema in ne del rešitve.
Mogoče je tudi ravno zato potrebno napraviti nov, tako miselni, kot izvedbeni preskok v ravnanju vseh nas. Videti bi bilo potrebno prioritete ravnanj in predvsem izboljšanje vpliva državljanov na oblastnike, ki vodijo družbo. Bližajoči december, ko je Ustavno sodišče R Slovenije dalo poslancem rok za izpolnitev svoje zahteve po ureditvi volilnega zakona, je pravzaprav test o sposobnosti in pripravljenosti te vlade in sestave tega parlamenta o lastnem sistemskem položaju ter predvsem večjem vplivu državljanov na vodenje države. Številni ugledni razumniki s svojimi utemeljenimi predlogi, kot so mag. Janez Černač iz Kočevja, predstavniki SINTEZE, nekateri bivši ustavni pravniki in številni drugi, ki opozarjajo na rešitve, žal, niso uslišani. Premalo je prostora za ponavljanje in utemeljevanje vseh navedenih predlogov. Naj pa na kratko napišem le, da so pozitivni zgledi švicarskega sistema za nekatere oblastnike le izgovor, da se obstoječe stanje ne spremeni. Kaj bo tu naredilo ustavno sodišče v primeru nespoštovanja svojih zahtev, je vprašanje, o katerem lahko samo ugibamo. Vsekakor pa se bo pokazalo, koliko ta država deluje v korist državljanov in koliko ne. Če bi v parlamentu toliko razpravljali o tem vprašanju, kot o svojih privatnih zadevah in zgodbah, bi tudi pa problem bil že davno rešen.
Menim pa, da je še vedno potrebno in umestno poskušati probleme reševati na miren in dostojen način. S subtilnim razmerjem med spoštovanjem pravnih norm in pritiskov »ulice« (berite demonstrantov, ki imamo številne utemeljene zahteve), kot tudi mednarodnih pozitivnih prizadevanj za izboljšanje stanja v Sloveniji oz. normalizacijo odnosov in vodenja družbe.
Brez pretiravanja bi lahko rekel, da samo eden od zgoraj navedenih treh pogojev ne zadostuje oz. je očitno premalo za premik naprej.
Zato je združitev vseh, tako posameznikov in pristojnih v državi, ki razumejo trenutno situacijo v Sloveniji, kot tudi državljanov nujna in potrebna, da se vendarle premaknemo z mesta in končno zaživimo neko relativno normalno življenje, ki si ga zaslužimo. Po svojih merilih, ne po merilih »naše« elite.
Miloš Šonc

Priročnik za nakup orožja

Kaj pa poklicno znanje nepoklicnih vojakov Slovenije?

Dr. Emilija Stojmenova Duh v Večeru 9. 9. 2020 pravilno izpostavlja, da pametne države vlagajo v ljudi, zdravje, znanje, srečo in dobro počutje, ne v orožje in populizem. Ta resnica me je spomnila na vsaj naslednje izkušnje:
Z vojaškega vidika se je Slovenija osamosvojila z odlično teritorialno obrambo (TO). Njeno bistvo je vojaško poklicno znanje nepoklicnih vojakov. Osnove so večinsko pridobili, ko so bili leto ali malce več vojaki. Izpopolnjevali so ga v rednih vajah TO. Mnogo boljša oprema JLA ni premagala TO.
Ko sem delal v Mehiki, sem med drugim spoznal, da so občani nenehno protestirali, ker so jih oblastniki zlorabljali, a niso znali doseči ničesar. Niso imeli TO. Vojaški rok so služili navidezno.
Ko sem sodeloval pri slovenski izdali knjige o Izraelu kot deželi start-upov, sem spoznal, da je Izrael postal lokalno in svetovno pomemben, ker zelo cenijo znanje in ker praktično vsi morajo pridobiti vojaške sposobnosti. Vojaškega roka ne služijo navidezno.
Zdaj se dogaja po svetu več kot deset vojnih situacij. Domače prebivalstvo je nemočno, ko se na njegovo škodo spopadajo tuje sile. Konkretno sem to spoznal, ko sem delal v Angoli. Tujci so imeli koristi, domačini mrtve in invalide.
Svetovni trg orožja obrača po objavljenih podatkih vsak dan vsaj pet milijard dolarjev. Korist imajo predvsem ZDA in druge stalne članice Varnostnega sveta OZN. Živimo torej v zlorabi skrbi za mir s konceptom ‘garanje in vojne’, žal ne s citiranim družbeno odgovornim konceptom.
Nauki za Slovenijo so vsaj naslednji. Velesile pustijo majhne države pri miru in branijo, če potrebujejo njihovo strokovnost in podjetnost. Domači oblastniki imajo prednosti, če se prebivalstvo ne zna upreti zares, ne samo s kulturno izvedenim kolesarjenjem. Poklicnih vojakov, ne glede na opremo, ne more biti dovolj, da bi se majhna država branila sama. Družbena odgovornost zveze NATO in njenih članic, tudi Slovenije, niso vojne izven domačih območij in zaslužki vojne industrije. Svobodo si majhna država brani z zdravjem in znanjem, vključno z vojaško poklicnim znanjem ljudi kot nepoklicnih vojakov. Oficirji so koristni, ko usposabljajo množice za znanje, ki ga ne bodo nikoli potrebovali, ker bo dovolj, da se mednarodno ve, da obstaja odlična TO, za katero so usposobljeni vsi (kot v Izraelu ipd.), ne le peščica plačanih vojakov. In so zadovoljni z domovino, a ne zaradi pravice, da jih nič ne briga.
ddr. Matjaž Mulej, Maribor

Dobrodošli v zatemnjenstvo

Ko se enkrat pošteno zmrači, je lahko zelo dolgo tema.
»Mračni« srednji vek je trajal kakšnih tisoč let, od propada Zahodnega rimskega cesarstva leta 476 do padca Konstantinopla leta 1453.
Šele konec osemnajstega stoletja sta Isaac Newton in John Locke postavila znanstveno in filozofsko podlago za: »Upaj si vedeti«.
Razsvetljenstvo je človeštvu prineslo preskok iz množice, ki zgolj verjame, v civilizacijo, ki hoče in si upa tudi razumeti.
Kje smo, kot družba, danes lepo ponazarja nedavna izjava Donalda Trumpa, v razpravi o koronavirusu, da je rešitev v čredni mentaliteti.

Čreda verjame in ne razmišlja.

Čreda ne ve, si ne upa in noče vedeti.

Čreda sledi in ne ugovarja.
Dobrodošli torej v zatemnjenstvo, a ne pozabite, ko se enkrat pošteno zmrači, je lahko zelo dolgo tema.

Matjaž Gruden: Zatemnjenstvo