1. Etika in družbene vrednote

Odgovornost, etične norme, družbene vrednote, družbeni odnosi

O Brexitu in obrambi parlamentarizma

Ali Žerdin in Janez Markeš komentirata o Brexitu brez dogovora in o obrambi parlamentarizma.

Britanski parlament je pokazal, da hoče imeti pravico do svoje procedure. Poslanska digniteta se ne veže na vladne interese, v Sloveniji pa se stoodstotno.

Slovenski parlament ne brani parlamentarizma. Poslanci se sploh ne zavedajo kaj pomeni biti poslanec. Namreč, poslanec sploh ni zavezan stranki, temveč volivcem in ustavi. Vloge strank je treba zmanjšati zato, da se bo demokratični potencial bolj razvijal.

V obdobju debelih krav bi morali vlagati v izboljševanje sistema, na primer v kakovost volilnega sistema.  

Petnajst minutni posnetek

Dolgoročna reforma zdravstva je naloga za razumne politike

Prenovo javnega sistema zdravstvenega varstva (SZV) so nam pred volitvami vsi obljubljali kot prioritetno nalogo. Skrajni čas je torej za začetek, a kako začeti? Seveda ne s spreminjanjem pravnih predpisov, saj se z njimi prenova konča in ne začenja. Doseči moramo najprej široko in nesporno družbeno in politično soglasje o »pravih« spremembah v zdravstvu. Za to pa je potrebno odlično poznavanje področja, pravi cilji in premišljena postopnost njihovega doseganja ter učinkovit nadzor. Eksperimentiranje z vsem narodom pa ni dovoljeno.

V prispevku ponujamo možen začetek razpravljanja in odločanja o spremembah zgradbe in delovanja SZV ter o ključnih področjih, na katerih so spremembe najbolj potrebne.
Najprej pa moramo razrešiti temeljno razvojno dilemo zdravstva v Sloveniji. Politične stranke v sedanji vladni koaliciji se zavzemajo (ali so se) za ohranitev javnega zdravstva. Vendar lahko že nekaj časa opazujemo, kako se spontano, počasi in zanesljivo širi »ilegalna« mreža zasebnih ambulant in zasebne zdravstvene dejavnosti. Morda tudi s tiho privolitvijo aktualne oblasti. Zato predlagamo, da se začne reforma zdravstva z zelo jasno razrešitvijo temeljne razvojne dileme: – ali ohraniti nepridobitno solidarno javno zdravstvo s potrebnimi prilagoditvami sedanjim in pričakovanim družbenim razmeram, – ali preobraziti javno zdravstvo v »gospodarsko dejavnost na osnovi liberalizma in konkurenčnega trga zdravstvenih storitev«. Upajmo, da se bodo politiki odločili za ohranitev javnega zdravstva.
V nadaljevanju navajamo, po našem mnenju, ključna področja spreminjanja SZV.
1) Krepiti in varovati zdravje posameznika in skupnosti (zdravstvena preventiva). Pravilno razumevanje »pravice do zdravja« (Splošna deklaracija o človekovih pravicah, OZN, 1948). Gre za pravico do statusne enakosti (npr. zavarovanih oseb v OZZ), ne za distributivno materialno enakost. Poglavitni dejavnik zdravja je zavestna odločitev posameznika za uravnoteženost med zdravim prehranjevanjem in ustrezno fizično aktivnostjo. Zato mora biti skrb in odgovornost za lastno zdravje del odgovornosti za lastno življenjsko usodo (Svobodno življenje je odgovorno življenje!). Zdravstveno (in športno) vzgojo ter osnove samozdravljenja naj bi vključili v učne programe vseh šol na vseh stopnjah. Ali je družbeno sprejemljivo »kaznovanje« (nematerialno, materialno) bolnikov za poškodbe zdravja, ki so nesporno posledica zavestne izbire nezdravega življenjskega sloga (tobak, alkohol, mamila,…)?
2) Kritično pregledati obseg in sestavo pravic obveznega zdravstvenega zavarovanja (»košarico« pravic OZZ) po skupinah pravic (zdravstvene storitve, zdravila in medicinski pripomočki, nezdravstvene storitve, denarne dajatve). Košarico določa konkretna država po načelu partikularnosti države glede na razvitost in moč narodnega gospodarstva in raven družbene solidarnosti v javnih sistemih socialne varnosti. S kritičnim pregledom naj bi pravice ohranili, omejili ali izločili. Omeniti velja, da so v sodobnih dolgoživih družbah zdravstvene potrebe navzgor vse bolj neomejene, zdravstvo pa finančno nenasitno. Zato je že pri spreminjanju košarice potrebno opraviti prvo usklajevanje (koordinacijo) med obsegom in strukturo pravic v košarici OZZ ter dopustnimi (načrtovanimi) javnimi sredstvi za zdravstvo.
3) Zagotoviti geografsko enakomerno in natančno strokovno-medicinsko porazdelitev izvajalcev v mreži javne zdravstvene službe. Ta naj bolnikom zagotavlja optimalno fizično dostopnost ter nediskriminatorno dostopnost do zdravstvene obravnave na javni račun. Mrežo na vseh treh ravneh (primarni, sekundarni, terciarni) postavlja, zanjo skrbi in odgovarja država. Mreža na primarni ravni (osnovna zdravstvena dejavnost in lekarniška dejavnost) je že nekaj časa zanemarjena, deficitarna in podcenjena, čeprav »mora imeti v zdravstvu prioriteto, saj je temelj zdravstva« (Ljubljanska listina, 1996). Po porazdelitvi človeških in materialnih zmogljivosti v mreži ter znani finančni vrednosti proizvodnih tvorcev v njej (delo, delovne priprave, material) v delovanju, je potrebna tudi druga uskladitev (koordinacija) med vrednostjo agregatne ponudbe (S) izvajalcev javnih zdravstvenih programov ter vrednostjo agregatnega povpraševanja (D) »kupca« javnih zdravstvenih dobrin (pri nas je to Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije).
4) Doseči dolgoročno javnofinančno zdržnost OZZ. Najprej je treba uravnotežiti finančne obveznosti zavezancev za prispevke – osnove zanje, s prispevnimi stopnjami pa jih čim bolj enakomerno (»pravično«) obremeniti po načelu vertikalne solidarnosti. Pomembno je, da so prispevki brezpogojno plačani, neposredno prek zavezancev ali posredno prek različnih subsidiarnih plačnikov. V zavarovanju pač velja, da brez plačane premije (v našem primeru prispevka) ni pravice iz zavarovanja. Omenimo naj tudi, da je v državah, ki imajo javne SZV, javna zdravstvena poraba omejena, saj njena višina ne sme ogrožati normalnega delovanja in razvoja drugi področij javnega sektorja. Hitro naraščanje zdravstvenih potreb v razvitih družbah bo tudi zato terjalo v prihodnosti vse večjo udeležbo zasebnih sredstev bolnikov za lastne zdravstvene potrebe (neposredno ali prek pravih PZZ, ne prek našega »dopolnilnega«). Z naraščanjem finančnih prejemkov (plače, pokojnine,…) bo to mogoče. Počasi se bo v zdravstvu moralo omehčati trdoživo »zastonjkarstvo« tudi pri nas. Verjetno bo zaradi tega tudi manj nepotrebnih obiskov pri zdravnikih in morda tudi krajše čakalne vrste.
5) Poskrbeti za visoko strokovnost javnega zdravstvenega menedžmenta. Očitne so vse večje težave zdravstvene politike s kakovostnim upravljanjem javnega SZV. Gre za področja organiziranosti izvajalcev zdravstvene dejavnosti, delitev dela med njimi in stalne finančne izgube v poslovnih obdobjih na vseh treh ravneh v mreži javne zdravstvene službe. Težave so tudi v vodenju (usmerjanju, usklajevanju) delovnih procesov v konkretnih javnih zdravstvenih organizacij, kjer se težko odločamo, ali naj jih vodi dober zdravnik ali dober menedžer. Vendar bo dober menedžer pri vodenju javnega zdravstvenega zavoda znal izkoristiti tudi analogijo s podjetniškim vodenjem.
dr. Marjan Česen, Sinteza, 21.9.2019

Čas za ponastavitev

Komentar z gornjim naslovom je pripravil Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge. Ponastavitve oziroma prenove naj bi bil potreben današnji kapitalizem, poimenovan tudi kot »kapitalizem 4.0.«. To spoznanje je vse bolj prisotno tudi v finančnih krogih na zahodu, ki jim sicer prav  današnji kapitalizem nudi največ priložnosti za bogatenje. Razumeti se da, da naj bi se  s prenovo predvsem ponastavilo (resertiralo) »kapitalizem 3.0.«, kakršnega smo poznali po 2. svetovni vojni, tja do leta 1980. Menim, da je ideja izjemno aktualna, čeprav se o njej v javnosti komaj kaj sliši. Zato naj ne bo odveč, če v naslednjih vrsticah kratko predstavim, kako jo sam dojemam.

Začnem naj z ugotovitvijo, da je med kapitalizmoma 3.0. in 4.0. velika razlika in sicer predvsem v naslednjem: v kapitalizmu 3.0. je država obvladovala ravnanja kapitala, v kapitalizmu 4.0. pa je nasprotno, saj si danes kapital državo v veliki meri podreja. Kapitalizem 3.0. je poznal močno državo, pri njenem upravljanju pa se je uporabljalo predvsem naslednja orodja:

  1. model demokracije, ki je zadovoljivo podpiral učinkovito in etično upravljanje države;
  2. močno pravno državo z ničelno toleranco do korupcije;
  3. zelo progresivno obdavčitev visokih dohodkov, o čemer prepričljivo govori podatek, da so bili v 60-h letih prejšnjega stoletja najvišji dohodki v ZDA obdavčeni po stopnji 90%;
  4. učinkovito regulativo za usmerjanje finančnih trgov in gospodarstva na sploh.

Država, ki se jo je upravljalo z gornjimi orodji, se je odlikovala  predvsem v naslednjem: ekonomska učinkovitost, spodobna socialna država, vladavina prava, za večino sprejemljive socialne razlike.

Za mejnik, ko je pričel kapitalizem 4.0. resno spodrivati kapitalizem 3.0, lahko štejemo leto 1982, ko so v ZDA takrat najvišjo davčno stopnjo znižali na 50%, dve leti kasneje celo na 35%. Sicer opredeljujejo značaj kapitalizma 4.0. zelo dobro naslednja orodja, ki jih kapital prednostno uporablja pri podrejanju države:

  1. klientelizem in korupcija;
  2. davčne oaze, preko katerih kapital ob že sicer nizkih davčnih stopnjah minimizira svoje davčne obveznosti;
  3. mehanizmi demokracije (volitve, parlament,..), s katerimi kapital učinkovito varuje svoje interese in jih sočasno zlorablja za ohranjanje videza demokracije.

Rezultati »vladavine kapitala« se v današnji družbi kažejo predvsem v naslednjih oblikah: pohlep vse bolj spodriva temeljne vrednote človeka (poštenost, solidarnost,..); demokracija deluje predvsem formalno in le malo po vsebini; socialne razlike so za večino nesprejemljivo velike; kapitalizem kitajskega tipa po ekonomski učinkovitosti prehiteva kapitalizem 4.0.;  pohlep po dobičku povzroča uničevanje okolja, ki že resno ogroža prihodnost človeka.

Očitno si ne moremo veliko obetati od prihodnosti, če nam ne bo uspelo dovolj hitro prenoviti kapitalizma 4.0. Sledilo naj bi mu socialno-tržno gospodarstvo, ki ga lahko poimenujemo tudi kot »kapitalizem 5.0.«. Tudi ta bo potreboval močno državo, ki učinkovito obvladuje kapital in uporablja podobna orodja, kot jih je država kapitalizma 3.0., vendar z nekaterimi pomembnimi dopolnitvami. Predvsem dve novosti je primerno izpostaviti, Najprej to, da se bodo države morale čvrsteje povezati v »zveze držav«, slednje pa naj bi oblikovale »svetovno vlado« z ustreznimi kompetencami; brez takega sodelovanja namreč človek ne bo kos težkim izzivom, kot so problemi okolja in migracij. In drugič, potrebne so nove sistemske rešitve za izvajanje demokratičnega upravljanja držav in njihovih povezav; ta čas prevladujoče so preprosto preživete in ne dovolj učinkovite, kar s svojim ravnanjem prepričljivo dokazuje ameriški predsednik.

Ne ostaja nam več veliko časa za temeljito prenovo sedanjega kapitalizma, nam v svojem komentarju sporoča Žerdin. Tudi o tem, kaj konkretno bi bilo v tem okviru potrebno postoriti, se dovolj ve. Žal pa je pripravljenosti za stvarne spremembe za sedaj veliko premalo. Zelo aktivno vlogo bi pri tem morala imeti  EU oziroma njena vlada (komisija), a nas bo ta gotovo razočarala. To mnenje opiram tudi na vsebino komentarja o novi sestavi EU komisije, ki ga je v Sobotni prilogi Dela 21.9.2019 objavila Saša Vidmajer. V njem poleg drugega zvemo, da je od 27 komisarjev, ki naj bi sestavljali novo vlado EU, sedem takih, katerih ugled obremenjujejo koruptivna ravnanja. Ta podatek že sam po sebi veliko pove o problematičnosti kapitalizma 4.0., še predvsem pa nakazuje, da ga bo zelo težko prenoviti. 

Andrej Cetinski, SINTEZA, 22.9.2019

Dileme »prostovoljnega« zdravstvenega zavarovanja

Vzajemna je ponovno podražila storitve »prostovoljnega« zdravstvenega zavarovanja, saj  naj bi ji zdajšnja cena, približno 35 evra na osebo mesečno, prinašala izgubo. Na drugi strani je že kar nekaj časa v zraku spor med Šarcem in Levico, ki naj bi celo ogrožal njuno dosedanje sodelovanje; eden od razlogov je prav dopolnilno zdravstveno zavarovanje, katerega opustitev in zamenjava s proporcionalnim sistemom, kakršnega imamo pri obveznem zdravstvenem zavarovanju, je del koalicijskega sporazuma. Med opozicijskimi strankami se problemu najbolj posveča NSI.  Pri tem kar naprej uporablja argument, da to ne bi  zmanjšalo čakalnih vrst, kar verjetno drži.. Vendar gre pri odločanju o zamenjavi prostovoljnega z obveznim zavarovanjem predvsem za socialno pravičnost, tu pa je stvar enostavna. 

Pojdimo k številkam. Nekdo, ki zasluži 1000 evrov mesečno, za dopolnilno zdravstveno zavarovanje plača 35 evrov mesečno, v letu dni torej 420 evrov, kar je 42 odstotkov njegovih eno-mesečnih neto dohodkov. 35  evrov plača tudi  tisti, ki zasluži  2000 evrov, kar je 21 odstotkov njegovih  mesečnih neto dohodkov, in tisti, ki zasluži  samo 500 evrov. Ta Vzajemni ali drugi zavarovalnici letno plača kar 84 odstotkov mesečnih neto dohodkov. A mnogokrat je iz ene plače ali pokojnine treba plačati dve, lahko pa tudi tri dopolnilna zdravstvena zavarovanja. Že pri dveh osebah in eni plači 500 evrov mesečno dopolnilno zdravstveno zavarovanje letno za kar dobrih 60 odstotkov preseže mesečni neto dohodek. Pri treh zavarovanih osebah in eni plači stvar postane absurdna. Zato se najbolj revni, običajno gre za starejše ljudi, vse bolj pogosto odpovedujejo »prostovoljnemu« zdravstvenemu zavarovanju. Gre za problem, ki naj bi ga »reševali« že 16 let, zato so očitki, da gre za prenagljeno in populistično potezo Levice, odveč. Rešitev je na dlani; prenos sredstev, ki jih dobivajo Vzajemna in  druge zavarovalnice na ZZZS oz. ukinitev »prostovoljnega« dodatnega zavarovanja. Upravljanje s temi sredstvi je bistveno cenejše od upravljanja zavarovalnic, obseg dela ZZZS se praktično ne bi spremenil. To sicer ne pomeni, da s prenosom in spremembo ne bi bilo nobenih tehničnih problemov, a bilo bi jih precej enostavno rešiti. Prav tako najbrž drži, da tega ni mogoče narediti takoj, polovica leta pa bi povsem zadoščala za potrebne preračune, kaj pomeni prehod. Pomembno se zdi tudi, da se prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje obravnava enako; prispevki so povsod proporcionalni, ustvarjati progresivno prispevanje, kakršno poznamo pri dohodnini, je sicer mogoče, a to bi bil najbrž prevelik zalogaj za vlado.

Ne gre spregledati, da je prenos »prostovoljnega« zdravstvenega zavarovanja v obvezno tudi del koalicijskega dogovora, zato mora Levica vztrajati pri zapisanem, če hoče ohraniti verodostojnost.  Doslej je že prevečkrat popustila. Kaže, da bo tokrat popustila vlada, ki pa mora, da bi pokazala odločnost, stvar malo zavlačevati, čemur je namenjen tudi čas za preračunavanje. Količina  denarja, ki ga zdaj zberejo zavarovalnice, je osnova za izračun, za koliko je treba povečati prispevno stopnjo. Če bi ta denar šel v blagajno ZZZS, bi s tem najbrž pridobili precej dodatnega denarja, ki bi ga mogli uporabiti za najnujnejše potrebe v zdravstvu, namesto da se uporablja za marketing in sponzoriranje različnih organizacij. Zavarovalnice bi denar seveda izgubile in se znašle v določenih težavah; med drugimi ne bi več mogle izplačevati visokih plač vodilnim  delavcem, saj zavarovanja, ki štejejo med prava prostovoljna zavarovanja, kot so zavarovanja za primer smrti ali poškodb, zavarovanje za ukvarjanje s tveganimi športi ali za poškodbe ob počitnicah v tujini in podobne stvari tega ne bi omogočala.

Pri tem ne gre povsem spregledati očitkov, da tudi ZZZS z denarjem ne ravna povsem racionalno in da bi bilo morda potrebno spremeniti sestavo Sveta ZZZS v korist vplačnikov in zdravniške stroke, kar pa je morda tudi predmet priprav zakona o  zdravstvu; presojo o racionalnosti ravnanja pa gre prepustiti Računskemu sodišču.    

Programski svet Sinteze-KCD,  Ljubljana, 10.9.2019

Infrastrukturni projekti

JPD: sistem Ivana Zidarja ali kaos?
EMP: gradbene projekte vodi »konzorciji PS&KP« (Prodana Stroka in Kupljena Politika).

Zapisa o problematiki plenitve javnih sredstev v projektih javnega naročanja

Emil M. Pintar že nekaj časa (brezuspešno) poskuša objaviti članek z odgovorom na vprašanje »Kdo zares vodi naše investicijske projekte?«

Zastavljeno vprašanje se zdi na prvi pogled retorično, saj se odgovor kar ponuja: vodi jih seveda naročnik oz. investitor. Pa je to res?
Če se malo podrobneje seznanimo s projektom »Drugi karavanški AC predor«, se začne odgovor zapletati. Naročnik oz. investitor tega projekta je DARS. Ta je za izbor izvajalca objavil korekten razpis in transparentno izbral izvajalca, ki ni bil samo najcenejši, temveč je imel tudi najboljše reference in zagotovila, da za izvedbo projekta ne bo zahteval aneksov.
Toda očitno Slovenija ni Avstrija, kjer bi to zadoščalo in bi lahko pričeli z delom. Pri nas so to odločitev ustavile pritožbe nekaterih neizbranih izvajalcev: Kolektorja, GGD in Evro Asfalta. Pritožbe je podprla Državna revizijska komisija (DKOM). Prvič in drugič.
Vodi torej celoten projekt DKOM? Očitno ne: čeprav so bile njene odločitve čudne, obremenjene s sumom, da je prisotno »korupcijsko tveganje«, njen predsednik očitno ni vzdržal pritiska zunanjih prišepetovalcev in je odstopil. Ker so bile odločitve DKOMA izrazito politične, ne strokovne, se moramo vprašati, ali niso bile oblikovane v politiki.
Čeprav DKOM nad seboj nima nobenega organa ali možnosti pritožbe na svoje odločitve, projekti prometnega resorja nedvomno spadajo v pristojnosti Ministrstva za infrastrukturo (MZI), ki je dolžno skrbeti za zakonitost njihovega poteka, predvsem pa preprečevati, da se z raznimi manipulacijami ne povzroča gospodarska škoda. MZI je bilo v celoten postopek še kako vpleteno, saj se je po javnih podatkih njegova ministrica (nekajkrat?) sestala z enim od turških sodelavcev, ki je Kolektorju zagotavljal ustrezne reference. Toda javno MZI ni protestiralo zaradi evidentno hitro nastajajoče zamude pri gradnji projekta in z njo povezane gospodarske škode, ne le pri prevoznikih, ki zgubljajo ure v kolonah pred sedanjim predorom, temveč predvsem na okolju. Kot da na MZI ni nikogar, ki bi znal izračunati to škodo, če se zaveda, da 40-tonski tovornjak porablja neizmerne količine goriva, da se v koloni vedno znova in znova premakne za nekaj metrov.
Očitno torej tudi MZI ne vodi tega projekta ali se vsaj javno temu izogiba, kar je pametno, saj bo projekt slej ko prej končal na sodišču.
Kdo torej vodi ta ali podobne projekte?
Nadaljnje raziskovanje tega primera, pogovori s strokovnjaki, pravniki, nekaterimi politiki in novinarji je pokazalo, da ta in take projekte v Sloveniji vodijo »konzorciji PS&KP«
Ti Konzorciji so najbolj skrivnostna organizacijska oblika gospodarskega delovanja in poslovanja. Vsaj polovica sodelujočih v njih, če govorimo o posameznikih, je »tihih partnerjev« (od katerih so nekateri celo »tihi solastniki«), skupaj pa predstavljajo nekakšen »trust« na področju poslovnih informacij in političnega vpliva. To niti niso stalne organizacijske strukture; pogosto se preoblikujejo za vsak velik projekt posebej ali celo med potekom projekta samega, če se njegova izvedba zatika in potrebujejo dodatne »vložke političnega vpliva«. Ali, če se pokaže možnost, da se z aneksi dvigneta cena projekta in profit konzorcija.
Konzorciji imajo, podobno, kot ameriška profesionalna košarkarska moštva, posebne »skavte«. Njihova naloga je, da v množici možnih bodočih projektov najdejo »najbolj zanimive« (z vidika »ekstra« profita), analizirajo možnosti, da te projekte politika sprejme v svoje operativne načrte, identificirajo ključne osebe v lokalnih skupnostih, gospodarstvu in politiki, ki bodo o tem odločali, iščejo njihove »šibke točke« (včasih zadošča »cena«), itd. Nekateri strokovnjaki, s katerimi sem govoril, so mi zatrdili, da je projekt »zanimiv«, če lahko zagotovi vsaj 20 – 30% ekstra profita.
Konzorciji se praviloma ne razkrivajo, niti jih ni mogoče enačiti z gospodarsko operativo, ki določen projekt izvaja. Nasprotno, ob dobri organizaciji se lahko celo zgodi, da je ta operativa zgolj mezdna struktura; nosilci konzorcija ostajajo skriti, tako kot njihovi računi v tujini ali izvor sredstev, s katerimi kupujejo stanovanja v Ljubljani po milijonski ceni ali si celo gradijo veličastne »haciende« (poznavalcem jih je ta trenutek v Ljubljani na ogled kar nekaj). Razkritje njihovega nezakonito pridobljenega premoženja pa vlade vedno znova in znova prelagajo na naslednjo vlado. Ali naslednjo Revolucijo.
Vse to vemo. Presenetljivo je, da lahko prepoznamo podobno kapitalsko nasilje in nezakonite plenitve, ko gre za požare v Amazonskem pragozdu in si upamo na to pokazati s prstom, imenovati nosilce in proti njim celo javno protestirati. Nismo pa sposobni, pripravljeni ali dovolj pogumni, da bi to isto »kapitalsko nasilje« prepoznali v Ljubljani in protestirali proti njemu, pa čeprav se nam redno pojavlja od graditve »cestnega križa« dalje: gradnja bolnišnic, TEŠ 6, »projekti modernizacije SŽ«, predor Karavanke, 2TDK, Tretja razvojna os, prodaja NLB, itd. Pravi gradbeni projekti so v tej ledeni gori, vredni nekaj milijard letno, vrednostno celo v manjšini. Zanimivi so predvsem zato, ker je njihova struktura in potek izvedbe najbolj analitično zanimiv in dosegljiv.
Da ti projekti »konzorcijev PS&KP« niso enkraten pojav, je razvidno že iz tega, da so njihovi »skavti« prisotni tudi v oblikovanju zakonodaje, ki jo prilagajajo profitnim interesom »konzorcijev« (pritoževanje na odločitve DARSA, ki ga še pričakujemo, in spremljajoča medijska gonja proti njemu, je očitno v službi ustvarjanja »ustrezne politične situacije« za zamenjavo njegove uprave in postavitev nove po željah »konzorcija«).
Zato Slovenija ne zmore službe (npr. »finančne policije«), ki bi primerjala prijavljene dohodke posameznikov z njihovim trošenjem, ne pozna sistemske preiskave izvora sumljivega premoženja, ne pozna univerzalne zaplembe nezakonito pridobljenega premoženja in vzporedne kazni, ima volilno zakonodajo, ki regenerira obstoječo politično nomenklaturo in ne dopušča niti uvedbe obveznega prednostnega glasu, itd., itd.
Zato postaja Slovenija patološka družba primarne akumulacije kapitala, v kateri vladajo »konzorciji PS&KP«, ne vlada ali Parlament ali država.
Da ne pozabim: ime »PS&KP« je okrajšava za »prodano stroko in kupljeno politiko«.

Jože P. Damijan pa se na svojem blogu sprašuje: Po Karavankah, Glinščici in pred drugim tirom – Sistem Ivana Zidarja ali kaos?

Zapleti glede javnih razpisov za infrastrukturne projekte kažejo na globok kaos na tem področju. Polne transparentnosti sicer na javnih (gradbenih, infrastrukturnih) razpisih ne bo nikoli. To so teoretske iluzije.
Na tem področju imamo dve čisti opciji: (1) “sistem Ivana Zidarja”, kjer se v kartelu (na podlagi velikostnih deležev) dogovorijo, kdo bo koliko projektov dobil, kdo se prijavlja na konkretne razpise, kakšne so cene in kdo zmaga; in (2) kaos, kot ga imamo sedaj, kjer se razdrobljeni gladiatorji v mednarodni konkurenci borijo eden proti drugemu za preživetje. Prvi sistem je mafijski, vendar imamo red, drugi je demokratičen, vendar kaotičen in lahko vodi do popolnega zastoja implementacije.
Kateri sistem imate raje? Težka dilema.
Velja pa seveda omeniti, da je “Zidarjev sistem” deloval, prvič, ker je imel močnega “kondukterja” (Zidarja kot osebnost in njegove lovke razpredene od vlade, bank do cerkve). In drugič, ker je imel odgovornega in močnega naročnika (Brodnika na Darsu), ki je uspešno krmaril med interesi “kartela” in javnim interesom. Slovenski avtocestni program se je učinkovito izvajal in ceste so bile, po mednarodni primerjavi, cenovno in kvalitativno učinkovito izgrajene. Problem sedanjega trenutka je, da se ne ve, kdo je “Zidar”, in ker je naročnik – predvsem in absolutno 2TDK, delno pa tudi Dars – neizkušen in nedorasel.

Z novim volilnim sistemom do boljše demokracije

Zdravljenju močno oslabele demokracije nasprotujejo osrednji nosilci družbene moči, to sta z interesnimi lobiji dobro podprta vodilna politika in finančni kapital.

Dnevnikov Objektiv je 10.8.2019 na Odprti strani objavil prispevek Janeza Krnca, v katerem ta predstavniško demokracijo – na tej je zasnovana politična ureditev večine držav – proglaša za preživeto. Njena osrednja slabost na bi izhajala iz tega, da je za učinkovito reševanje družbenih problemov poleg usposobljenosti odločevalcev (zakonodajne in izvršilne oblasti) v enaki meri potrebna tudi njihova etičnost in moralnost, česar pa predstavniška demokracija ne upošteva in zato ni sposobna delovati v korist večine. Temu mnenju ne gre oporekati.

Problem odsotnosti etike v političnem delovanju se vse močneje zaostruje pod vplivom ideologije neoliberalizma, ki pohlep že kar odkrito obravnava kot splošno vrednoto, laž in prevaro pa kot neoporečno orodje njegovega uresničevanja. Družba, kjer se to dogaja, ne more normalno delovati in prej ko slej zaide v krizo, ki lahko ogrozi tudi njeno preživetje. Kriza takih dimenzij se svetu danes resno napoveduje, eden njenih najbolj zapaženih znanilcev pa je ameriški predsednik Trump; ta učinkovito podpira pohlep bogatih, v svoji politiki brez zadržkov uporablja laž, z zaostrovanjem mednarodnih odnosov resno ogroža svetovni mir in veliko prispeva, da ljudje še naprej nedopustno uničujemo naravno okolje.

Demokracija je torej potrebna prenove, predvsem s ciljem, da bo delovala učinkovito in etično v korist večine. Krnc v svojem prispevku predlaga, naj bi to uresničili tako, da predstavniško demokracijo nadomestimo z neposredno. O tem, kako naj bi to izvedli, konkretnejših rešitev ne predlaga, kar niti ne preseneča, saj jih doslej, kolikor vem, še nihče ni ponudil, vsaj ne prepričljivih. Predstavniško demokracijo bomo zato tudi v naprej ohranili, a jo je potrebno predvsem organizacijsko prenoviti in jo okrepiti tudi z rešitvami, ki bodo temeljile na neposredni demokraciji. Nekaj več o tem v naslednjih vrsticah.

Prenova sistema, kar je tudi demokracija, je uspešna, če je prednostno usmerjena v odpravo njegovih slabosti. Te je torej potrebno prepoznati in zato si kratko oglejmo, kaj naj bi bile ključne slabosti današnje demokracije. Sam uvrščam med nje predvsem naslednje:

  1. Parlament (zakonodajna oblast) naj bi bil usposobljen in motiviran, da optimalno podpira ekonomske, socialne, regionalne in druge interese večine prebivalstva. Dejansko je s tem vedno imel težave, pod vplivom neoliberalnih »vrednot« pa počne to zadnja leta vse slabše, saj svoje delovanje prednostno podreja interesom političnih strank in kapitala.. Prenovo demokracije je zato smiselno pričeti s prenovo volilne zakonodaje, ki naj bi predvsem temeljito okrepila sedaj večinoma močno oslabel vpliv volivcev na sestavo parlamenta in ravnanja njegovih članov.
  2. Izvršno oblast (vlado) je potrebno učinkovito nadzirati, te, za učinkovitost upravljanja ključne odgovornosti pa parlament ne izvaja. Vlado namreč praviloma oblikuje le del parlamenta (koalicija), ki jo potem tudi nekritično podpira, med tem ko njegov drugi del (opozicija) vladi delo predvsem otežuje in si tako krepi naklonjenost volivcev. Delitev parlamenta na koalicijo in opozicijo je slaba tudi zato, ker z njo politika tudi celotno družbo močno razdvaja, namesto da bi jo povezovala, to pa demokraciji izjemno škodi.

Gornje, po mojem osrednje hibe parlamentarne demokracije, skoraj ne poznajo v Švici. Njihova vlada ima le 7 članov – to upravljanje pomembno olajšuje -, ki jih parlament izvoli na predlog petih najmočnejših strank in ima torej taka vlada z ustavo uzakonjen značaj velike koalicije. Vodi jo eden od ministrov, vendar vedno le z enoletnim mandatom, ta rešitev pa največ prispeva, da se politiki za ministrske položaje ne potegujejo, pač pa to zahtevno delo prepuščajo primerno usposobljenim osebam.

  1. Da demokracija dobro deluje, je potrebno tudi zakonodajno oblast (parlament) nadzirati. Najbolj uveljavljena oblika tega nadzora je referendum, za katerega pa politika vse lažje poskrbi, da se ga komaj še uporablja. Tudi v tem pogledu je Švica izjema, po kateri se je vredno zgledovati.
  2. Ni dobre demokracije brez učinkovite in od izvršne oblasti neodvisne pravne države, saj naj ta poleg drugega deluje tudi kot skrbnik etičnega in poštenega ravnanja nosilcev politične oblasti. To poslanstvo pa pravna država vse slabše uresničuje. Razlog za to je predvsem v razdvojenosti  politike (koalicija, opozicija), ki se škodljivo odraža tudi v sestavi in delovanju vrhnjih organov sodnega sistema (ustavno sodišče,..) in s tem tudi v delovanju  pravne države. Poleg tega je splošen razkroj etičnih vrednot, ki ga je v zadnjih dveh desetletjih povzročil neoliberalizem, okužil tudi pravno državo.

Vzrokov, zakaj je demokracija po vsebini močno oslabela, torej ni malo. Je pa dobro, da se ve, kako jih je možno odpraviti ali vsaj omejiti njihovo škodljivost. Zdravljenje demokracije pa je vendarle zelo oteženo, saj mu nasprotujejo osrednji nosilci družbene moči, to sta z interesnimi lobiji dobro podprta vodilna politika in pa finančni kapital. Splošna družbena kriza se bo zato v svetu še naprej poglabljala, to pa bo ustvarjalo vse ugodnejše pogoje za uveljavljanje avtoritarnih oblik vladanja, tudi podobnih onim, ki jih pod imenom fašizem poznamo iz prejšnjega stoletja. To se že dogaja, tudi v naši soseščini. Nam Slovencem mora zato biti še posebno veliko do tega, da demokracijo vsaj doma krepimo in da tudi EU postane močna demokratična tvorba. Pomemben korak v tej smeri bomo lahko še letos storili, če nam bo uspelo s spremembami volilne zakonodaje, ki se jih že pripravlja, temeljito okrepili vpliv volivcev na sestavo parlamenta.

Andrej Cetinski, SINTEZA, 12.8.2019

Drugi tir – Poročilo PSCN

ODPRI

Somrak slovenskega bančništva

volilni sistem = negativna kadrovska selekcija = somrak slovenskega bančništva

Mag. Emil Lah, nekdanji odgovorni urednik Bančnega vestnika, kljub uvodni ugotovitvi, da je javna debata o poslovnih bankah skrajno spolitizirana in polna demagogije, v prispevku analizira in predstavi proces bančne sanacije ter katastrofalne »zmote in napake« pri tem.

Nekaj misli iz prispevka:
– Težko bi zanikali oceno evropske komisije, da se je naša država v letih 2012 in 2013 soočala z resnimi makroekonomskimi neravnovesji (prezadolženost podjetij, povečevanje obsega slabih posojil, prešibka kapitalska ustreznost bank, povečevanje javnega dolga in proračunskega primanjkljaja). Banka Slovenije je zato morala ukrepati, res pa je, da bi lahko ukrepala tudi drugače.
– Izvirni grehi slabe bančne prakse so se dogajali v poslovnih bankah, ki so jim v prvi vrsti botrovali člani uprav teh bank, delno pa tudi politično nastavljeni in strokovno premalo kompetentni člani nadzornih svetov. Naravnost perverzno je, da se sedaj poskuša na različne načine »prodajati meglo« in zaščititi člane uprav bank, ki za domnevno kriminalne posle in podeljevanje kreditov prijateljskim družbam in sorodnikom še niso kaznovani.
– Očitno je, da je prihajalo in še prihaja do negativne kadrovske selekcije, saj je lahko skoraj vsak s političnim pedigrejem predsednik vlade, guverner centralne banke, minister ali poslanec, ker niso jasno določeni strokovni, značajski in drugi kriteriji, ki bi jih morali izpolnjevati kandidati za te najbolj odgovorne funkcije v državi. Zaradi takšne škodljive prakse strank na oblasti je osebni in družbeni standard velike večine državljanov vsaj za tretjino nižji, kot bi lahko bil, če ne bi bilo tako, kot je.
– Negativna kadrovska politika naših strank: ‘Ne moti to, da je pri nas precej idiotov, moti pa to, da nas ti idioti vodijo.’
– Bivši guverner centralne banke dr. Boštjan Jazbec je v svoj zagovor pred kratkim javno povedal, da oškodovanje bančnega premoženja na sodišču ni bilo dokazano. A pri sanaciji slovenskih bank decembra 2013 namreč ni šlo zgolj za pravni vidik, ampak tudi za resne finančne, etične in politične posledice. S tega širšega zornega kota je bivši guverner vendarle prodal dušo hudiču, to je neizvoljenim tehnokratom ECB in ideologom neoliberalizma, h katerim se je zatekel in ki so mu zaradi »zvestobe« omogočili dobro plačano službo v evropskem enotnem odboru za reševanje bank. Odločitev bivšega guvernerja o odhodu v tujino je po svoje razumljiva, saj slednji ne verjame v neodvisnost slovenske policije in tožilstva, kot je javno povedal. Zakaj je potem sploh kandidiral za guvernerja Banke Slovenije, ve samo on.

Somrak slovenskega bančništva

Kaj imata skupnega SDH in volilna zakonodaja?

Slabo upravljanje državnega premoženja je brez dvoma ena osrednjih težav Slovenije, za kar je nedvomno odgovorna politika.

Ustavno sodišče je stranke pripravilo do tega, da morajo po več kot dveh desetletjih vendarle dopolniti volilno zakonodajo. A volivci ne smemo pristati le na marginalne korekcije, saj država močno potrebuje več demokracije, ne formalne, pač pa po vsebini.

Demokracijo je treba zdraviti, to pa je v našem primeru smiselno pričeti s spremembo volilne zakonodaje.

V Slovenji imamo množico manjših in srednjih podjetij, ki so dobro vodena, poslujejo uspešno in največ prispevajo, da se zadnja leta lahko pohvalimo s spodbudno gospodarsko rastjo. Imamo tudi nekaj, vsaj za naše razmere uspešnih velikih podjetij, ki pa so v precejšnjem delu v tuji lasti. V enem pogledu pa smo prav posebni. Pred nekaj leti smo si namreč omislili  združeno podjetje – holding, v katerega smo vključili večino podjetij in bank, v katerih je država večinski lastnik. Njegovo ime je Slovenski državni holding (SDH) in upravlja več kot 90 podjetij s skupnim kapitalom, ki presega 10 milijard evrov.

SDH je tako velik in raznolik poslovni sistem, da je od njega oziroma njegovega upravljanja v nemajhni meri odvisno, kako gospodarsko diha celotna država. Zato bi bilo razumno, da ima strokovno in po vodstvenih izkušnjah močan nadzorni svet (NS), katerega primarna skrb je zagotoviti učinkovito vodenje tega pomembnega sistema. Mesto predsednika uprave holdinga naj bi se zato poverilo osebi, ki se po vodstvenih izkušnjah uvršča med vrhunsko uspešne gospodarstvenike in je tudi etično dokazljivo neoporečna. Te usmeritve pa njegov NS doslej ni jemal prav resno. Tako je sredi leta 2016 za predsednico uprave imenoval Lidijo Glavina, ki je bila, sodeč po javno dostopnih informacijah, povsem brez relevantnih vodstvenih izkušenj. V holding vključena podjetja so pod njenim vodstvom sicer poslovala uspešneje kot pred tem, a ne grede dvomiti, da se je to zgodilo predvsem iz razlogov, zaradi katerih je slovensko gospodarstvo po letu 2015 na sploh pospešeno raslo. Uspešnost njenega vodenja je zato primerneje presojati po aktivnostih, ki so bile res njena domena, to pa je bila predvsem privatizacija državnih podjetij in bank. Holding jo je izvajal vse prej kot zadovoljivo in kar težko bi našli primer odprodaje državnega premoženja (banke) iz zadnjih let, ki ni bila izvedena vprašljivo; za izrazito neuspešno velja tudi prodaja banke  NKBM, s katero je država iztržila 250 mio evrov, njena realna vrednost pa naj bi bila tri do štirikrat višja.

Zaradi nedomišljene in slabo izvajane privatizacije je Slovenija finančno že veliko izgubila, prizadet pa bo tudi njen prihodnji razvoj. To pa ni vsa škoda, ki nam jo povzroča slabo upravljanje državnega premoženja. Slednje namreč deluje kot eno osrednjih gojišč klientelizma in korupcije, to je bolezni, ki družbo podobno nažira kot to počne rak v živem organizmu. Da smo kot družba v povezavi s SDH resno prizadeti, pa ne gre prednostno kriviti njegovega NS in vodstva, pač pa bolj tiste, ki so poskrbeli, da imamo v tem primeru opraviti s sistemsko ureditvijo, ki dopušča ali celo spodbuja slabo upravljanje. Uveljavil jo je Zakon o SDH, sprejet v aprilu 2014. V njem je zapisanega veliko leporečja o dobrem upravljanju, ki mu ne gre oporekati, glede sestave in imenovanja NS pa je uvedel povsem neprimerno rešitev. Ta, za dobro upravljanje ključni upravljavski organ, ima namreč v SDH le pet članov (po nemški zakonodaji bi jih imel 20), ki jih formalno imenuje državni zbor, dejansko pa o njih odloča vlada v vlogi skupščine SDH. Ni težko razumeti, da želi vsaka od političnih strank, ki sodeluje v koalicijski vladi, imeti svojega predstavnika v NS SDH, in ne preseneča, če ta kot nadzornik vsaj tako kot za skupne interese države skrbi tudi za  koristi »njegove« stranke in z njo povezanih interesnih krogov. Problematičnost take sestave NS potencira še to, da se pri nas vlade dokaj  pogosto menjujejo, saj imamo v obdobju dobrih štirih let, odkar velja Zakon o SDH, že tretjo vlado. Ob vsem tem je lažje razumeti, zakaj je uspelo interesnim povezavam, ki se okoriščajo z državnim premoženjem, da nam je največji poslovni sistem v državi v zelo kritičnem času skoraj tri leta vodila sicer simpatična dama, ki pa tej nalogi  preprosto ni bila dorastla.

Z zakonom določeno oblikovanje NS SDH spada slej ko prej med najbolj škodljive sistemske rešitve, ki si jih je doslej omislila naša politika. Organizirana civilna družba (Zveza sindikatov, ZDUS, Sinteza) je zato ob aktivnem sodelovanju stranke SD  v letu 2017 pripravila zakonski predlog, s katerem naj bi upravljanje SDH preuredili po nemškem vzoru. Predlog je bil posredovan parlamentu, a je takrat najmočnejša koalicijska stranka SMC že v startu preprečila njegovo obravnavo, kaj šele sprejem. To svoje ravnanje je lahko oprla na mnenje Združenja nadzornikov Slovenije, saj so ključne osebe v tej  ustanovi odsvetovale spremembo Zakona o SDH, za kar so očitno imele tehtne razloge.

Lidija Glavina ne vodi več SDH, saj jo je NS letos predčasno razrešil. Tega verjetno ni storil po lastni presoji, pač pa naj bi šlo za predlog vlade, to je njegove skupščine. Če je bilo tako, je vlada ravnala razumno, čeprav je s tem storila le prvi korak v smeri bolj učinkovitega upravljanja državnega premoženja. Potrebnih bo namreč še več korakov, eden ključnih pa je brez dvoma temeljita prenova Zakona  o SDH v delu, ki ureja njegovo upravljanje. Pri tej prenovi pa ne bodimo inovativni, pač pa se raje zgledujmo po uspešni praksi drugih držav, še predvsem Nemčije.

Slabo upravljanje državnega premoženja je brez dvoma ena osrednjih težav Slovenije. Iz razlage, ki jo ponujajo gornje vrstice, nedvomno izhaja, da je  zanjo odgovorna politika, predvsem vladajoča; po njeni volji se namreč pri nas  vztraja  pri sistemskih rešitvah, ki dopuščajo, da se skupne interese družbe na veliko podreja koristim ožjih skupin ali celo posameznikov. Za državo, kjer se to dogaja, velja, da njena demokracija boleha in to se tudi nam dogaja. Naš politični sistem ima tudi sicer prepoznavne znake strankokracije, to je vladavine političnih strank, ki sicer spoštuje formalno demokracijo, po vsebini pa jo močno omejuje oziroma jo dela neučinkovito. Demokracija pa je tako dragocena, da jo je treba zdraviti, to pa je v našem primeru smiselno pričeti s spremembo volilne zakonodaje in iz nje izločiti rešitve, ki krepijo strankokracijo.

Naše ustavno sodišče je politiko pripravilo do tega, da se je po več kot dveh desetletjih vendarle lotila dopolniti volilno zakonodajo. Spremembe, ki jih bo ponudila, bodo zelo verjetno tako naravnane, da se strankokracije ne bi resneje prizadelo. Na to pa volivci ne smemo pristati, saj država  močno potrebuje več demokracije, ne formalne, pač pa po vsebini. Če pri tem ne bomo uspeli, bomo tudi državno premoženje še naprej upravljali podobno, kot smo ga doslej. Torej imata SDH in volilna zakonodaja kar veliko skupnega.

Andrej Cetinski, Sinteza, 5.8.2019

Je bil posel na drugem tiru rezerviran že vnaprej?

Avtorja, uspešna raziskovalna novinarja Primož Cirman, Vesna Vuković razkrivata ozadja in povezave ključnih ljudi, ki naj bi z javnim denarjem gradili drugi tir. V prispevku objavljata podatke, ki pod vprašaj postavljajo delovanje državnega podjetja 2TDK pri razpisu za gradnjo mostu čez reko Glinščico na trasi drugega tira Divača–Koper. Ob sumih konfliktov interesov krepijo tudi dvome o tem, ali se v podjetju, ki ga je država ustanovila za gradnjo in upravljanje drugega tira, res trudijo, da končna cena projekta ne bo višja od predvidenih 1,15 milijarde evrov iz investicijskega programa.

Je to dokaz, da je bil posel na drugem tiru že rezerviran za Petriča, Polaniča in Škrabca?

Več prispevkov o tej temi.