Andrej Cetinski se sprašuje, kako, da je razviti svet v tako nezavidljivem položaju. Na osnovi bogatih upravljavskih izkušenj ugotovi, da nam v Sloveniji ne deluje celoten sistem upravljanja. Po temeljitem razmišljanju pride do ugotovitve, da je demokracija, kakršno imamo v EU in zahodnem svetu v hudi krizi. Kaj storiti-?
Demokracija je v krizi !
Demokracija je model upravljanja države, s katerim se predvsem ponaša Zahod, to so ZDA in EU ter njene članice. To upravljanje je žal vse slabše, kar se odraža na številnih področjih, najbolj pa v razvojnem zaostajanju Zahoda za Kitajsko. Gre za resno težavo, pravzaprav krizo demokracije , in če je ne bomo še dovolj zgodaj sanirali, se nam ne obeta nič dobrega. Pred to zahtevno nalogo si ne smemo več zatiskati oči, pač pa potrebujemo temeljit razmislek, kako se je lotiti. Da bomo pri tem uspešni, je potrebno prednostno prepoznati vzroke, zaradi katerih nam je demokracija tako zelo oslabela in predvsem o tem govori tudi ta zapis.
Krizo demokracije povzročata po mojem razumevanju predvsem dva dejavnika. Primarni je aktualna politična ideologija sodobnega kapitalizma, to je neoliberalizem. Ta se prednostno zavzema za močan trg in šibko državo, vrednota, ki jo predvsem prakticira, pa je osebno bogatenje oziroma pohlep in temu podreja temeljne demokratične vrednote, predvsem poštenost in solidarnost. Da se je neoliberalizem v zadnjih desetletjih uspel močno okrepiti, so slej ko prej najbolj zaslužne neprimerne sistemske rešitve, ki jih demokracija splošno uporablja pri upravljanju držav. Te je zato smiselno obravnavati kot drugi ključni dejavnik obravnavane krize. V naslednjih vrsticah bom prikazal, kaj so po mojem razumevanju osrednje sistemske slabosti našega upravljanja države in kako jih odpraviti.
Ena bolj problematičnih rešitev modela upravljanja, ki ga uporabljamo, je »koalicijska« vlada. Ta namreč člane parlamenta razdeli v dve, običajno podobno veliki skupini, od katerih ena, to je koalicija, vlado oblikuje in jo potem tudi več ali manj nekritično podpira, druga, to je opozicija, pa vladi njeno delovanje otežuje, saj si od tega, da vlada ni uspešna, lahko obeta lepše uspehe na naslednjih volitvah. Poleg te škodljive razdvojenosti politike povzroča koalicijska vlada še eno resno težavo: onemogoča učinkovit nadzor izvršilne oblasti, kar je sicer eden temeljnih pogojev učinkovitega upravljanja.
Pogosto slabi upravljanje tudi ureditev, po kateri vladi predseduje vodja stranke. ki je na volitvah prejela največ glasov, čeprav se neredko pokaže, da ta oseba za to zahtevno delo nima zadostnih vodstvenih izkušenj ali ni dovolj zavezana demokratičnim vrednotam. To zadrego in že omenjene težave s koalicijsko vlado je možno obiti z rešitvijo, da se izvajanje izvršilne oblasti poveri primerno usposobljenim in etično neoporečnim osebam (tehnična vlada), zakonodajno oblast in nadzor izvršilne pa izvaja parlament.
Upravljanje države otežuje neredko tudi volilni sistem, še posebno ob ureditvi, po kateri volivci svoj glas namenijo stranki, kdo bo slednjo zastopal v parlamentu, pa odloča njeno vodstvo. Ta rešitev poslanca prednostno zavezuje, da deluje v korist stranke in ne volivcev, močno pa spodbuja tudi »strankokracijo«, to je prakso, po kateri politika interese države podreja interesom strank, kar seveda upravljanju izjemno škodi. To težavo je možno zadovoljivo urediti s primerno volilno zakonodajo.
V Sloveniji poslabšuje upravljanje države še močna centralizacija politične oblasti. Ta problem rešuje praksa na dva načina, največkrat z decentralizacijo politične oblasti, to je z njenim delnim prenosom na nižje upravne enote; v našem primeru naj bi to bile pokrajine, ki pa jih doslej nismo uvedli, čeprav jih ustava predvideva. Druga oblika omejevanja politične moči vlade je neposredno odločanje volivcev o za družbo pomembnih zadevah, ki se ga izvaja z referendumom, a ta pri nas tudi nima omembe vredne vloge.
Naj povzamem gornje navedbe o naši upravljavski praksi države. Njeno učinkovitost lahko bistveno izboljšamo s tremi sistemskimi spremembami. Vsebina prve je v prenovi volilne zakonodaje, s katero naj se zagotovi, da bodo volivci imeli osrednji vpliv na sestavo parlamenta, poslanci pa bodo prednostno delovali v korist svojih volivcev. Druga sprememba zadeva izvajanje in nadzor politične oblasti: izvajanje izvršilne oblasti naj se poveri stroki, zakonodajno oblast in nadzor izvršilne oblasti pa naj izvaja politika, to je parlament. In še tretja zadeva: politično oblast naj se primerno decentralizira z njenim prenosom na nižje upravne enote ter z uvedbo možnosti, da o za večino pomembnih zadevah odločajo volivci neposredno na referendumu. Pri odpravi razlogov za slabo upravljanje države ne gre prezreti še vlogi dveh vplivnih dejavnikov, to sta spoštovanje temeljnih vrednot (predvsem poštenost in solidarnost) ter dobro delujoča pravna država.
Nedvomno bi z navedenimi sistemskimi spremembami našo obolelo demokracijo usposobili, da bi upravljavsko delovala učinkovito. Pa bomo to tudi izvedli? Lahko bi, celo brez večjih težav, če bi le aktualna politika spremembe podprla, a je žal glede tega zelo zadržana. Strankokracija, v kar se nam je izrodila demokracija, ji namreč tako zelo ustreza, da se ugodnostim, ki jim jih ta prinaša, ni pripravljena odreči.
Kako sanirati obolelo demokracijo, očitno dovolj dobro vemo, nismo pa tega sposobni izvesti zaradi zadržanosti aktualne politike. Podobne težave imajo tudi druge evropske države, izrazito problematično pa izstopajo tudi pri upravljanju EU. Kaj torej storiti, da kriza demokracije oziroma upravljanja prihodnosti Evrope ne bo resno ogrozila? Ena od smeri sprememb v upravljanju, ki jo je že zaznati, je krepitev avtoritarnega upravljanja, ki bo, če se bo nadaljevala, verjetno privedla do razpada EU. Tega si ne smemo želeti, saj bi tak razvoj še posebno prizadel manjše države, torej tudi Slovenijo. Naš cilj naj zato ostane močna EU, ki se jo učinkovito demokratično upravlja v korist večine njenih prebivalcev.
Za uresničitev gornjega cilja je ključnega pomena, da ima EU učinkovito vodstvo (mišljeno je vodstvo Evropske komisije). Žal danes ni tako, saj zdajšnje vodstvo s svojo odločilno prispeva, da se politika EU in njenih članic prednostno ukvarja z oboroževanjem in ne z odpravo razlogov, zaradi katerih razvojno zaostajamo. Potrebujemo torej novo, demokratično usmerjeno vodstvo, katerega prednostna skrb naj bo vsesplošna krepitev EU, opustitev njene vazalske odvisnosti od ZDA in podpora miroljubnemu sodelovanju med državami. To usmeritev bo možno uspešno izvajati le ob pogoju , da se tudi članice EU učinkovito upravlja in se torej sanira težave, ki jim jih povzroča obolela demokracija; pri tej sanaciji bi lahko računale – vsaj normalno bi to bilo, – z aktivno podporo novega vodstva EU.
Kar zgoraj navajam, je eden možnih scenarijev, kako se lotiti sanacije krize demokratičnega upravljanja, ki je v EU vse večja težava. Osrednjo vlogo naj bi pri tem imelo novo vodstvo EU, ki naj bi ga imenoval njen parlament. Pa bi bil ta pripravljen to storiti? Menim da bi, saj je skrb za učinkovito izvršilno oblast težišče njegovega poslanstva.
Andrej Cetinski