1. Etika in družbene vrednote

Nihče, prav nihče več (najmanj pa vlada) nima pravice spregledati problemov s pripravo in izvedbo vseh večjih investicijskih projektov.

.

Mislim, da nihče, prav nihče več (da ne omenjam posebej vlade) nima pravice spregledati, da imamo v naši državi velike in zmeraj večje probleme s pripravo in izvedbo vseh večjih infrastrukturnih projektov. Bolj kot se približuje izvedba projektov, vse bolj se kopičijo problemi, “vstajajo” skupine strokovnjakov, civilne iniciative, celo referendumi itd. In, vse bolj ob vsakem primeru prihaja do izraza, da projekti niso strateško premišljeni, oziroma odkrivamo strateške probleme. Zakaj? Zato, ker strategij na posameznih področjih razvoja države sploh nimamo oziroma so popolnoma neoprijemljive. Seveda so tudi problemi korupcije, ozkih skupinskih interesov, kratkoročnost računov posameznih vladnih oziroma strankokratskih skupin itd. Celo sodelovanje SDovih in SDSovskih (sicer kao političnih nasprotnikov) ekip pri tem doslej ni bil problem. Toda, vsi našteti problemi imajo osnovni vzrok v tem, ker strankokratske ekipe niso sposobne (oziroma niso zainteresirane ali ne želijo…) pripraviti strategij razvoja na posameznih področjih, tako, da bi potem tudi več zaporednih vladnih ekip lahko delalo prave korake za dosego teh strateških ciljev. Tudi prostor za korupcijo in ostale probleme bi se tako bistveno zožil.

Kako naprej? Moje mnenje je, da je odločilni faktor za spremembo teh procesov vsekakor vlada in (oziroma) njen predsednik. Predvsem predsednik vlade g. Šarec je po mojem mnenju doslej pokazal, da je zelo konkurenčen in uspešen v svojih (doslej večinoma pozitivnih) prizadevanjih na operativnem in taktičnem nivoju. Nisem pa še zasledil pravih strateških premislekov. Morda doslej tudi še ni imel dovolj časa in prostora (in pravih sodelavcev) za to. Morda nas bo (tudi) pri tem v prihodnjih mesecih pozitivno presenetil. Če so (oziroma bodo) kakršnikoli znaki, da bo stopil na to, tudi bolj strateško pot, mu je treba pri tem pomagati in z njim sodelovati. Mislim, da pri tem posebnega uspeha na daljši rok ne bo, če se predsednik vlade, skupaj s svojimi kolegi, ne bo bolj in zares oprl tudi na organizacije civilne družbe, ki na posameznih področjih delujejo.

Pomembno je zlasti: a) da se organizacije civilne družbe na posameznih področjih med seboj bolje povežejo in b) da se bolje organizira sodelovanje državne oblasti z organizacijami civilne družbe.

Organizacije civilne družbe so se doslej v posameznih primerih skoraj vedno prepozno odzvale. Praviloma šele takrat, ko je posamezen projekt tik pred izvedbo in tako stopa na “žulj” (ali samo zahteva spremembe določenih navad…) posameznih skupin strokovnjakov, krajanov, okoljevarstvenikov itd. V primeru projekta “Drugi tir DK” je vlada morda naredila korak naprej v zvezi s tem in je imenovala “Projektni svet za civilni nadzor” tega projekta. Težko je pričakovati, da bi imelo to večji vpliv za boljšo pripravo in izvedbo že tega projekta. Bolj pričakujem, da bomo odkrivali vse več problemov, zlasti strateških. Vzrok je v tem, da prave (v tem primeru prometne) strategije sploh nimamo in v tem, da je civilna družba (strokovnjaki in drugi zainteresirani) vključena prepozno.

Korake naprej v izboljšanju priprave in izvedbe takih projektov v naši državi (pod pogojem, da tako misli in namerava tudi ekipa s predsednikom vlade na čelu) moramo po mojem mnenju narediti tako, da institucionaliziramo ustanavljanje Svetov za civilni nadzor priprave in izvedbe takih projektov, s tem, da: (-1)-Take projekte (TEŠ-6, Drugi tir DK, Karavanški predor, Tretja razvojna os, itd.) pripravljamo na osnovi sprejetih pravih strategij za posamezna področja. (-2)-Svete za nadzor takih projektov imenujemo takoj po sprejetju oprijemljivih strategij (in ne šele v pripravi na izvedbo za nabiranje kratkoročnih političnih točk, ozko skupinskih finančnih in drugih koristi itd.) na posameznih področjih. (-3)-Svete za nadzor takih projektov imenuje parlament (in ne vlada!), s čimer bi vsaj v osnovi postavili temelj za dolgoročnejši pristop in bolj učinkovito delovanje organizacij civilne družbe v korist večine državljanov in narave.

Z zgornjim pristopom bi nas (Sintezo in druge resnejše civilno družbene organizacije, ki delujejo na dolgi rok) vladna ekipa prepričala, da zna in upa delovati dolgoročneje. Zato tudi (so)delujemo pri pripravi vrste projektov in pripravljamo tudi oporne točke za strategije na posameznih področjih. Prepričan sem tudi, da bi bil tak način (so)delovanja veliko bolj uspešen pri pripravi in izvedbi posameznih projektov in da bi celo odločilno pomagal pri uspešnem razvoju države v korist večine državljanov in narave in celo, da bi (tudi upoštevajoč velikost naše države) lahko odločilno prispeval k razvoju naše demokracije.

Milan Bajželj, član Programskega sveta Sinteze, 19.3.2019

GOSPOD ŠAREC, PRESEKAJTE GORDIJSKI VOZEL PRAVNIŠKEGA MANIPULIRANJA!

   Že dobro  leto teče pri nas srdita vojna med dvema slovenskima gradbenima družbama, Kolektorjem in GGD, in tujo konkurenco, za graditev druge cevi Karavanškega AC predora. Slovenski družbi na natečaju nista uspeli, saj niti cenovno niti  glede mednarodno priznanih referenc za gradnjo predorov nista konkurenčni, zato sta sprožili veliko pravno vojno, ki jo naša nedorečena zakonodaja dopušča skoraj v nedogled. Posledica je že polletna zamuda pri začetku gradnje, velika gospodarska škoda zaradi permanentnih zastojev pred sedanjim predorom, nesprejemljiva ekološka obremenitev Zgornje savske doline, vse bolj krvave ceste, mednarodni posmeh in erozija pravnega reda. Pa tudi izguba ugleda vaše vlade.

   V tej vojni so povsem spregledani slovenski gospodarski interesi, pravna logika, zdrav razum in moralne norme, pravne utemeljitve neprestanih pritožb na odločitve DARSa pa so vse bolj banalne, patološke in nesmiselne. Najhuje pa je, da tej vojni ni videti konca. Če bo tekla po sedanjih scenarijih, se lahko zamuda pričetka gradnje zavleče še za leto ali dve. Medtem, ko je avstrijsko podjetje na avstrijski strani že izkopalo preko 7oo m predora, mi nismo niti blizu izbora podjetja, ki naj bi delalo na naši strani. Koliko smrtnih žrtev na cestah pred sedanjim predorom bo še potrebnih, da bo prometni resor MZI priznal, da postaja objektivno odgovoren tako za zamude kot za gospodarsko škodo in vse bolj krvave ceste.

   Spoštovani g. Premier, edino vi lahko presekate ta gordijski vozel neskončnih pravnih prerekanj, pritožb in manipulacij, saj je očitno, da se vse to dogaja s tiho ali celo aktivno privolitvijo nekaterih politikov. Ustavite DKOM, ki je očitno interesno vpleten, in prepustite DARSU, da opravi izbor po svojih strokovnih kriterijih in predvsem s svojo polno odgovornostjo.

In to v velikem obsegu! Ali je bilo vse zakonito? Pričakujemo ukrepanje pristojnih državnih organov!

V letu 2013 smo v Sloveniji po navodilih Evropske centralne banke (ECB) in Evropske komisije (EC) ter pod neposrednim nadzorom Banke Slovenije (BS) izvedli obsežno bančno sanacijo.

Z vsem, kar je z njo povezano, je naša država utrpela nemajhno škodo, obilne koristi od tega dogajanja pa je požel in še vedno žanje tuji finančni kapital.

Posli, v katerih ena stran dobiva, druga pa le izgublja, so pogosto vprašljivi, tudi pravno, in tako je tudi v tem primeru.

Tega mnenja seveda nismo vsi; tako nas D. Hočevar v tekstu, ki ga je objavil v Sobotni prilogi Dela (9.3.2018) pod naslovom »Odločbe, imunitete in revizije«, prepričuje, da je BS v vseh aktivnostih, povezanih z bančno sanacijo, delovala pravno neoporečno in so zato zahteve za revizijo njenega ravnanja vse prej kot umestne. O tem, kako prav ima Hočevar, ne bom neposredno presojal, pač pa želim nekaj več povedati o družbeno-ekonomskih vidikih dogajanj, povezanih z bančno sanacijo.

V Sloveniji smo v letu 2012 dobili prevod knjige J. Perkinsa z naslovom »Izpovedi ekonomskega morilca«, v kateri ta prepričljivo predstavlja, kako kruto veliki finančni kapital zlorablja šibkejše, slabo vodene države. Te njegove prakse lahko po letu 2000 spremljamo tudi v Evropi. Najbolj tragično jih doživlja Grčija in o tem, kako se ji je to zgodilo, prepričljivo govori njen nekdanji finančni minister Varufakis v knjigi z naslovom »Je tu kakšen odrasel?«, ki je pred kratkim izšla tudi pri nas. Seveda Grčija ni bila edina tarča pohlepa finančnega kapitala. Ena priročnih je bila tudi Slovenija. Lotili so se nas načrtno, sistematično, seveda ob aktivni podpori BS in tudi domačih političnih oblasti. Celotni proces tega »podrejanja« Slovenije lahko razdelimo v tri faze:

1. Najprej je bilo potrebno državo temeljito zadolžiti v tujini. To jim je uspelo v letih 2004/08, ko so se zunanji dolgovi Slovenije povečali za 25 milijard evrov. Pretežno so bili to kratkoročni dolgovi gospodarstva, ki so bili v tujini najeti s posredovanjem domačih, največkrat državnih bank.

2. V naslednji fazi, to je po letu 2009, so tuji finančni upniki zahtevali pospešeno vračanje njihovih posojil. Tega pa podjetja-dolžniki niso zmogla in to je spravilo v resne težave njihove posrednike, to je domače banke. Država je bankam pri tem likvidnostno pomagala, potrebna sredstva pa si je oskrbela tako, da se je sama na veliko in drago zadolževala v tujini. Žal to ni zadostovalo in položaj bank se je še naprej tako slabšal, da se je bilo potrebno v letu 2013 lotiti njihove sanacije. Izvedlo se jo je pod taktirko ECB in EC, njen izplen, gledano z vidika interesov tujega kapitala, pa je trojen:

a) pretežni del privatnih dolgov iz obdobja 2004/08 je bil tujini bodisi vrnjen ali pa preoblikovan v visoko donosen in varen javni dolg Slovenije; leta 2008 je ta v neto znesku znašal 3,4 mlrd, leta 2014 pa 19,3 mlrd in za njegovo servisiranje (obresti) bomo letos namenili slabih 10% državnega proračuna;

b) velika zadolženost države krepi njeno poslušnost in tako je ob sanaciji bank Slovenija sprejela diktat, kaj vse mora storiti v interesu tujega kapitala; predvsem se je zavezala, da bo tujcem hitro, to je razumeti poceni, odprodala vse banke v državni lasti, pa tudi vrsto drugih, za tujino zanimivih podjetij (recimo osrednje letališče države);

c) zaradi prezadolženosti iz obdobja 2004/08 in vsega, kar je sledilo, so številna slovenska podjetja postala ugoden plen tujega kapitala.

3. Zadnjo fazo »podrejanja« Slovenije doživljamo sedaj. Postali  smo namreč družba, v kateri ima tuji kapital vse večjo moč, to pa nam dodatno slabi že tudi sicer šibke korenine lastne državnosti, ki jih najbolj najeda slabo upravljanje države. Sosedne države to že prepoznavajo kot priložnost, da lahko prično v našo škodo uresničevati nekatere svoje interese, tudi teritorialne.

Spričo zapisanega se da bančno sanacijo iz leta 2013 razumeti kot kronski dogodek v desetletnem procesu intenzivnega podrejanja Slovenije interesom tujega kapitala. Izvedlo se jo je, kot rečeno, ob aktivnem angažiranju ECB in EC. To njuno zavzetost je verjetno krepilo tudi to, da sta guverner ECB in takratni predsednik EC osebno povezna z enim od osrednjih akterjev finančnega kapitala, to je ameriškim velikanom Goldman Sachs. Ob vsem tem pa naj bi ECB, EC in BS, kot ugotavlja D. Hočevar, ravnale pravno povsem neoporečno. O tem, kako elastično je lahko pravo, ko deluje v interesu kapitala, se bo Hočevar lahko dobro podučil, če bo prebral v uvodu omenjeno knjigo Varufakisa. Pa tudi sicer njegove pravne razlage niso neoporečne, saj na primer za zaplembo podrejenih obveznic Banke Celje ni bilo nobene pravne osnove.

Andrej Cetinski, Sinteza, 11.3.2019

Naš zunanji sodelavec Drago Babič razkriva naloge »normalne« evropske države. Boleča izkušnja finančne krize izpred desetih let, ki je Slovenijo še posebej prizadela, nas spodbuja, da poiščemo take rešitve, ki bodo preprečile njeno ponovitev ali  vsaj omilile njene posledice. To je še posebej pomembno, ker je zadolženost podjetij kot glavni vzrok izbruha prejšnje krize, že porasla čez meje, ki so veljale pred letom 2008. Še posebej je zaskrbljujoče, ker ni videti, da bi svetovni politični in finančni voditelji v zadnjih letih našli prave odgovore za njene vzroke. Bodoča kriza se bo, tako kot prejšnja, pokazala najprej v finančnem sektorju…. Članek –>.

Ob tem pa se sprašuje tudi Komu bo služila BANKA SLOVENIJE.

Cestna povezava med Pakistanom in Kitajsko (1.300 km). Tunelčki na tretji razvojni osi, skozi Karavanke, drugi tir …, ki tako močno zaposlujejo našo  stroko so proti temu navadne mišje luknje. Strokovni nivo se lahko meri le po samovšečju ….

video

Evropska komisija in Evropska centralna banka napovedujeta tožbo proti Sloveniji zaradi pregleda v Banki Slovenije, ki so ga opravili slovenski organi pregona.

Zabeležka ugotovitev v zvezi s tožbo EU proti Sloveniji

V torek, 29.1.2019 in četrtek 31.1.2019 smo se predstavniki PS Sinteze sestali s predstavniki Združenjem malih delničarjev in predstavniki londonske odvetniške družbe glede vprašanja, kako ocenjujemo napovedano tožbo EK in ECB proti Sloveniji zaradi pregleda BS, ki so ga opravili slovenski organi pregona. Seveda smo obravnavali tudi vprašanje, kaj bi po našem mnenju  morala storiti Slovenija in drugi subjekti, ki jih ta tožba direktno ali indirektno zadeva.

   Po temeljiti razpravi so se izoblikovale naslednje ugotovitve:

1. Tožba ni samo brezobziren prikaz kapitalske moči nad institucijami majhnih držav-članic EU in poskus njihovega discipliniranja, temveč je tudi precedenčni poskus širitve moči ECB nad vsemi nacionalnimi institucijami, tudi tistimi v velikih državah članicah.
2. Prav iz tega razloga ne smemo povsem zanemariti možnosti, da ta tožba ne bo navduševala tudi drugih (velikih) članic, ki prav tako varujejo svoje bančne sisteme pred prehitro »internacionalizacijo« v smislu podrejanja centraliziranemu bančnemu nadzoru.
3. Če se hoče Slovenija uspešno soočiti s pritiski ECB, mora oblikovati učinkovit mednarodni pravni kolegij, ki ima izkušnje s tovrstnimi procesi, in obenem organizirati javno mnenje kot politični argument proti nasilju ECB. V nasprotnem primeru so njeni izgledi v tem procesu piškavi.
4. Če Slovenija izgubi tožbo na celi črti, ne bo prizadet samo njen zunanje-politični ugled, temveč bo to imelo negativne posledice na položaj in ugled vseh političnih institucij (US, DZ, Vlade) tudi v Sloveniji sami.
5. V primeru izgubljene tožbe bo ECB (verjetno) zasegla vse dokumente BS, ki zadevajo procese »dokapitalizacije bank« in njihove diktirane odprodaje. Z zasego teh dokumentov in njihovo opredelitvijo kot »zaupno gradivo, last ECB«, bodo ti dokumenti neuporabni tudi za druge procese – npr. za tožbe slovenskih razlaščencev in oškodovancev v procesih sanacije slovenskih bank.
6. Zato je tožba EK proti Sloveniji, ki na prvi pogled nima nič skupnega s prizadevanji razlaščencev za vrnitev pravic in/ali premoženja, še kako pomembna tudi zanje. V tem smislu bi se morali tudi razlaščenci organizirati, se opredeliti kot »stranka v postopku« v tem procesu in poiskati ustrezne pravne zastopnike.

V Ljubljani, 1. februarja 2019 

e

Pismo Programskega sveta SINTEZE predsedniku republike, gospodu Borutu Pahorju

Spoštovani g. Predsednik,

V SINTEZI-KCD z veseljem pozdravljamo in podpiramo, da ste ponovno osebno prevzeli pobudo za noveliranje naše volilne zakonodaje, predvsem tistega dela, ki se nanaša na volitve v Državni zbor (DZ).

Čedalje več strokovnjakov priznava, da sedanji sistem volitev v DZ, ki smo ga pripravili v letu 1992 “ZA ENKRATNO UPORABO”, že zdavnaj ne ustreza več. Takrat je bilo uveljavljeno prepričanje, da bo že sam obstoj večstrankarskega sistema zagotavljal osnovne postulate politične demokracije, zato je bila v tem sistemu poudarjena vloga političnih strank, o organizirani civilni družbi pa ni bilo govora. Tako je bilo nezadostno uveljavljeno določilo Ustave, da mora pri volitvah odločilna vloga pripadati državljanom.

Prve kritične ocene tega sistema segajo že v leto 1994-98 (Slovenski razvojni svet), nadaljevale pa so se tudi kasneje, povezane s predlogi, kako spremeniti sedanji sistem. Zadnji celovitejši predlog je leta 2014 pripravil ZDUS, ki je v parlamentarno proceduro vložil predlog povsem novega “Zakona o volitvah v DZ” (Mihelčič-Kristan-Pintarjev predlog), podprt s preko 5.000 podpisi, vendar so politične stranke razpravo razvodenele. Vse očitneje je postajalo, da so prav politične stranke z vztrajanjem na svoji monopolni vlogi pri oblikovanju volilnih list in določanju kandidatov glavna ovira pri iskanju ustrezne rešitve.

Z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. decembra 2018 je bila podana zahteva za spremembo tistih delov volilne zakonodaje, ki so povezani s sistemom volitev v Državni zbor.

Iz medijev povzemamo, da ste ponovno – kot že pred nekaj leti – osebno prevzeli pobudo za uresničitev te zahteve. Informirani smo, da ste se glede vsebine odločbe US pred dnevi že sestali z vodji parlamentarnih strank in poslanskih skupin z namenom, dogovoriti se o nujnih spremembah volilne zakonodaje, da bi že prihodnje volitve potekale v skladu z odločbo Ustavnega sodišča, saj bi v primeru ne-uresničitve te zahteve “padla senca” na legitimnost izida takih volitev. Čeprav je bilo poročanje o poteku in vsebini te razprave skopo, sklepamo, da politične stranke še vedno ne kažejo posebnega interesa za noveliranje zakonodaje. 

Po nam dostopnih informacijah nameravate o isti vsebini v kratkem razpravljati tudi s predstavniki neparlamentarnih strank. Ta vaš namen seveda pozdravljamo, čeprav se bojimo, da posebnega interesa za iskanje rešitve spornih vprašanj tudi tu ne bo zaznati.

Problem, da politične stranke bojkotirajo spremembo volilne zakonodaje, po kateri so izvoljeni njihovi poslanci, zlasti, če naj bi nova zakonodaja bolj uravnotežila razmerje med političnimi strankami in instituti civilne družbe, ni tipično slovenski. Z njim se občasno srečujejo tudi druge države. Da bi ga presegle, običajno sestavijo večjo skupino strokovnjakov za ta vprašanja (civilna družba), ki v imenu vseh državljanov pripravi predlog sprememb.

V SINTEZI-KCD, ki že dolgo spremlja napore za spremembo te zakonodaje in v kateri sodelujejo številni strokovnjaki za ta vprašanja, menimo, da je prav ta pot pravilna tudi za nas. Zato predlagamo, da opravite še “tretji krog posvetovanj”, tokrat s predstavniki civilne družbe, potem pa imenujete posebno strokovno skupino, ki naj pripravi predlog sprememb. Mislimo, da nas edino ta pot lahko dovolj hitro in uspešno pripelje do ustreznih rešitev glede volilnih okrajev, prednostnega glasu ter bolj uravnoteženih možnosti za oblikovanje kandidatnih list med političnimi strankami in subjekti civilne družbe, vključno z vprašanji domicila kandidatov.

Če se boste odločili za tak “tretji krog posveta”, ki ga predlagamo, bi želeli sodelovati in tam predstaviti svoje poglede, kako se prebiti skozi gozd različnih interesov. Lahko pa vam predhodno v krajšem internem pogovoru predstavniki in sodelavci SINTEZE-KCD (strokovnjaki, ki že 20 let in več aktivno sodelujejo v teh razpravah in spremljajo reševanje teh problemov v tujini) predstavijo glavne točke našega predloga.

Spoštovani g. Predsednik, upamo, da boste naš poziv za vključitev predstavnikov  civilne družbe  v nastajanje spremenjene volilne zakonodaje upoštevali kot dobronameren in nam omogočili, da prispevamo naše znanje, izkušnje in hotenja tistih, ki sami nimajo interesov po politični oblasti, si pa želijo, da bi ta oblast služila in bila odgovorna ljudem.

S spoštovanjem in pozdravi!

Programski svet Koalicije civilne družbe SINTEZA-KCD

Bine Kordež je napisal polemičen, a z resnimi argumenti podprt članek o šestem energetskem bloku Termoelektrarne Šoštanj – TEŠ 6. Kljub zavedanju, da »ne moreš zgrešiti, če (o tem projektu) napišeš kaj negativnega«, nam ob objektivni analizi sporoča, da bi predčasno zaprtje elektrarne povzročilo veliko ekonomsko škodo in ogrozilo energetsko varnost države.

• »Veliko število analiz in preiskav nakazuje, da je bilo pri gradnji TEŠ 6 storjenih precej nepravilnosti in lahko samo upamo, da bodo doživele kak sodni epilog. Ne glede na to, pa je potrebno pri oceni poslovanja in upravičenosti termoelektrarne upoštevati:
• – da bi bila danes Slovenija brez obratovanja Termoelektrarne Šoštanj tako energetsko ogrožena, da si zaustavitve preprosto ne moremo dovoliti – brez tega vira bi nam primanjkovalo tudi več kot polovico potrebne električne energije,
• – ob tem pa TEŠ 6 kljub siceršnji izgubi ustvarja ogromno dodano vrednost (150 milijonov letno) in s tega vidika je delovanje narodnogospodarsko precej bolj upravičeno kot kako predčasno zapiranje,
• – glede na visok investicijski znesek bo sicer trajalo dlje, da se vložek povrne, a celotna naložba bo za državo na dolgi rok pozitivna in davkoplačevalcev ne bo obremenila – razen, če bi se odločili za zaprtje.«

Na Kordežev zapis je prispelo kar nekaj izjemno relevantnih, a ne odklonilnih, komentarjev.

Beri dalje…

Odprto pismo Ministrici za infrastrukturo in prostor, gospe Alenki Bratušek – 15.12.2018

Spoštovana gospa Alenka Bratušek, V SINTEZI-KCD z zaskrbljenostjo in ogorčenjem ugotavljamo, da tudi projekt »drugi karavanški predor« (2KP) polagoma, toda zanesljivo in vse očitneje tone v situacijo, v kateri interesi privatnega kapitala prevladujejo nad interesi družbe in državljanov. Očitno je, da neustrezna zakonodaja, zlasti Zakon o javnem naročanju (ZJN 3) na eni in mlačnost državne politike na drugi strani omogočata zasebnim podjetjem, da z neprestanim pritoževanjem na sprejete sklepe, javne razpise ali izbor izvajalcev blokirata izvajanje takih projektov. V tem primeru 2KP, enako pa se bo, po vsej verjetnosti, dogajalo z desetkrat večjim projektom, 2TDK, ki se že pripravlja. Nadaljuj–>.

Prijava verjetnega korupcijskega dogajanja – 14.1.2019

Predmet prijave: Odločba Državne revizijske komisije (DKOM) glede DARSovega izbora izvajalca projekta »Izgradnja vzhodne cevi AC predora Karavanke« z dne 29.11.2018. Spoštovani Boris Štefanec, predsednik KPK. V SINTEZI-KCD smo se na podlagi temeljite analize dogajanja v zvezi z izborom izvajalca za ta projekt odločili, da vas opozorimo, da po našem mnenju stvari potekajo nekorektno oz. celo nezakonito. Prepričani smo, da podatki in dokazi, ki jih navajamo, zahtevajo, da dogajanje temeljito analizira tudi KPK in po potrebi sproži ustrezne ukrepe za zavarovanje pravnega sistema, gospodarskega interesa in mednarodnega ugleda Slovenije. Nadaljuj–>.

Če se uresniči spodaj jedrnato opisano upanje, bi to lahko pomenilo pozitivno prelomnico za naša prizadevanja na vseh področjih.

Večina tistih, ki se pri nas poklicno ukvarjajo s politiko in torej vsaj posredno sodelujejo pri upravljanju države, slej ko prej vedo, da svojega dela ne opravljajo dobro. Če bi se z novomeško Krko podobno ravnalo kot z državo, bi to podjetje že zdavnaj propadlo; da se to ne zgodi, poskrbijo njeni nadzorni organi, po potrebi tudi tako, da zamenjajo upravo podjetja. Podobne pristojnosti in odgovornosti, kot jih ima v Krki njena uprava, ima pri upravljanju države vlada. Ko ta slabo dela, se ji vsaj do naslednjih volitev običajno nič slabega ne zgodi, saj država nima organa, ki bi lahko vlado resno nadziral. To naj bi sicer bila primarna naloga parlamenta, a je ta praviloma ne zmore. Njegovi poslanci so namreč razdeljeni v dve skupini, ena, ki je v večini, vlado nekritično podpira, druga, to je opozicija, pa nima moči, da bi vlado zaradi njene neučinkovitosti odstavila. Vlada torej  deluje brez pravega nadzora in že zgolj to je zadosten pogoj, da se državo slabo upravlja. To ne velja zgolj za Slovenijo, saj ima podobne probleme veliko držav, še predvsem tiste, ki uporabljajo model tako imenovane koalicijske vlade. Tudi EU boleha zaradi istega razloga in le upamo lahko, da je to ne bo celo pogubilo. Gre skratka za dokaj splošen pojav, ki opozarja na to, da se je dosedanje sistemsko izvajanje parlamentarne demokracije tudi pod vplivom neoliberalizma močno izrodilo in so zato tu potrebne nove rešitve.

Vprašati se je vredno, zakaj države modela oblikovanja vlade, ki je očitno slab, ne spremenijo. Kar uporaben je ta odgovor. Države ta model opredelijo z ustavo. O tem, kaj se v njej zapiše, pa prednostno odločajo – vsaj po vsebini če že ne formalno. –  vodilni politiki in tem ureditev, ki omogoča vladati brez odgovornosti in nadzora, še kako ustreza. Kot primer,  kako se politiki ne glede na njihovo barvo oklepajo sistemskih rešitev, ki jim ustrezajo, lahko navedemo naš volilni zakon. Ta je pomanjkljiv, saj med drugim močno omejuje vpliv volivcev na to, kdo jih bo zastopal v parlamentu. Pa vendarle politika že vrsto let zavrača (bolje rečeno ignorira) predloge, da se ga popravi, čeprav bi v tem primeru izgubila le manjši del sedanjih pristojnosti. Kako bi šele sprejela predlog, da se menja veljavni model oblikovanja vlade, recimo po zgledu Švice, si lahko le mislimo.

Naša ureditev upravljanja države torej ni dobra, spremeniti je za zdaj skoraj  ni možno in tako državljanom preostaja zgolj upanje, da se bo na vrh politične oblasti prej ali slej vendarle povzpel človek, ki vsaj hoče dobro vladati, če že sam tega še ne zna. Pred dobrimi štirimi leti smo menili, da utegne to biti Miro Cerar in smo ga zato volivci  na takratnih volitvah bogato podprli. A žal nas je razočaral. Verjetno  je bil neuspešen predvsem zato, ker si ni izbral svetovalcev, ki bi mu bili sposobni in pripravljeni dobro svetovati, sam pa naj bi njihove nasvete tudi upošteval. Naj navedem konkreten primer, kako je to s svetovalci pri Cerarju delovalo. Ve se, da je upravljanje državnega premoženja pri nas močno leglo korupcije in negospodarnega ravnanja, monopolno pa ga obvladuje vsakokratna vladajoča politika. Če kaj, bi torej ta pereč problem lahko brez večjih težav uredili in tega se je  pred dvema letoma lotila stranka Socialnih demokratov ob aktivni podpori civilne družbe. Konkretno tako, da je v parlamentarni sprejem vložila predlog sprememb Zakona o upravljanju državnega premoženja, po katerem naj bi to upravljanje uredili podobno, kot v Nemčiji zelo uspešno upravljajo velike poslovne sisteme. Če bi Cerar predlog podprl, bi bil to pomemben dosežek njegove vlade, a namesto tega ga je še isti dan posredno kategorično zavrnil. Očitno so mu tako svetovali njegovi zaupniki, ki se jim je to ravnanje nedvomno primerno poplačalo.

Sedaj imamo v Sloveniji že nekaj mesecev novega predsednika vlade, Marjana Šarca. Že to, da mu je vlado uspelo sestaviti spričo tega, da ni bil zmagovalec volitev, je bilo prijetno presenečenje. Tudi to, kar je pokazal v prvih 100 dneh vladanja, ni bilo slabo in mu je zato zaupanje javnosti lepo porastlo. Drugače povedano, kar nekaj razlogov je za optimizem, da smo morda vendarle dobili prvega človeka politike, ki bo znal preusmeriti klavrn razvoj države, ki smo mu bili priča zadnjih petnajst let. Osebno mi vzbuja Šarec zaupanje predvsem zaradi dveh razlogov.  Najprej zato, ker me je s svojim dosedanjim ravnanjem prepričal, da dejansko želi delovati v korist večine državljanov in torej ne postavlja v ospredje zadovoljevanja lastnih egoizmov, kar je sicer tako pogosta značilnost politikov. In drugič zato, ker si je očitno svest tega, da pri  vodenju velikega sistema ne moreš biti uspešen, če ravnaš kot avtokrat, pač pa se je treba močno opirati na širši krog primerno usposobljenih in poštenih sodelavcev. Skratka, upajmo, da se državi pod sedanjo vlado obetajo lepši dnevi!

Andrej Cetinski, Sinteza, 9.1.2019