1. Etika in družbene vrednote

Odgovornost, etične norme, družbene vrednote, družbeni odnosi

Upravljanje države – obeti so to pot boljši

Če se uresniči spodaj jedrnato opisano upanje, bi to lahko pomenilo pozitivno prelomnico za naša prizadevanja na vseh področjih.

Večina tistih, ki se pri nas poklicno ukvarjajo s politiko in torej vsaj posredno sodelujejo pri upravljanju države, slej ko prej vedo, da svojega dela ne opravljajo dobro. Če bi se z novomeško Krko podobno ravnalo kot z državo, bi to podjetje že zdavnaj propadlo; da se to ne zgodi, poskrbijo njeni nadzorni organi, po potrebi tudi tako, da zamenjajo upravo podjetja. Podobne pristojnosti in odgovornosti, kot jih ima v Krki njena uprava, ima pri upravljanju države vlada. Ko ta slabo dela, se ji vsaj do naslednjih volitev običajno nič slabega ne zgodi, saj država nima organa, ki bi lahko vlado resno nadziral. To naj bi sicer bila primarna naloga parlamenta, a je ta praviloma ne zmore. Njegovi poslanci so namreč razdeljeni v dve skupini, ena, ki je v večini, vlado nekritično podpira, druga, to je opozicija, pa nima moči, da bi vlado zaradi njene neučinkovitosti odstavila. Vlada torej  deluje brez pravega nadzora in že zgolj to je zadosten pogoj, da se državo slabo upravlja. To ne velja zgolj za Slovenijo, saj ima podobne probleme veliko držav, še predvsem tiste, ki uporabljajo model tako imenovane koalicijske vlade. Tudi EU boleha zaradi istega razloga in le upamo lahko, da je to ne bo celo pogubilo. Gre skratka za dokaj splošen pojav, ki opozarja na to, da se je dosedanje sistemsko izvajanje parlamentarne demokracije tudi pod vplivom neoliberalizma močno izrodilo in so zato tu potrebne nove rešitve.

Vprašati se je vredno, zakaj države modela oblikovanja vlade, ki je očitno slab, ne spremenijo. Kar uporaben je ta odgovor. Države ta model opredelijo z ustavo. O tem, kaj se v njej zapiše, pa prednostno odločajo – vsaj po vsebini če že ne formalno. –  vodilni politiki in tem ureditev, ki omogoča vladati brez odgovornosti in nadzora, še kako ustreza. Kot primer,  kako se politiki ne glede na njihovo barvo oklepajo sistemskih rešitev, ki jim ustrezajo, lahko navedemo naš volilni zakon. Ta je pomanjkljiv, saj med drugim močno omejuje vpliv volivcev na to, kdo jih bo zastopal v parlamentu. Pa vendarle politika že vrsto let zavrača (bolje rečeno ignorira) predloge, da se ga popravi, čeprav bi v tem primeru izgubila le manjši del sedanjih pristojnosti. Kako bi šele sprejela predlog, da se menja veljavni model oblikovanja vlade, recimo po zgledu Švice, si lahko le mislimo.

Naša ureditev upravljanja države torej ni dobra, spremeniti je za zdaj skoraj  ni možno in tako državljanom preostaja zgolj upanje, da se bo na vrh politične oblasti prej ali slej vendarle povzpel človek, ki vsaj hoče dobro vladati, če že sam tega še ne zna. Pred dobrimi štirimi leti smo menili, da utegne to biti Miro Cerar in smo ga zato volivci  na takratnih volitvah bogato podprli. A žal nas je razočaral. Verjetno  je bil neuspešen predvsem zato, ker si ni izbral svetovalcev, ki bi mu bili sposobni in pripravljeni dobro svetovati, sam pa naj bi njihove nasvete tudi upošteval. Naj navedem konkreten primer, kako je to s svetovalci pri Cerarju delovalo. Ve se, da je upravljanje državnega premoženja pri nas močno leglo korupcije in negospodarnega ravnanja, monopolno pa ga obvladuje vsakokratna vladajoča politika. Če kaj, bi torej ta pereč problem lahko brez večjih težav uredili in tega se je  pred dvema letoma lotila stranka Socialnih demokratov ob aktivni podpori civilne družbe. Konkretno tako, da je v parlamentarni sprejem vložila predlog sprememb Zakona o upravljanju državnega premoženja, po katerem naj bi to upravljanje uredili podobno, kot v Nemčiji zelo uspešno upravljajo velike poslovne sisteme. Če bi Cerar predlog podprl, bi bil to pomemben dosežek njegove vlade, a namesto tega ga je še isti dan posredno kategorično zavrnil. Očitno so mu tako svetovali njegovi zaupniki, ki se jim je to ravnanje nedvomno primerno poplačalo.

Sedaj imamo v Sloveniji že nekaj mesecev novega predsednika vlade, Marjana Šarca. Že to, da mu je vlado uspelo sestaviti spričo tega, da ni bil zmagovalec volitev, je bilo prijetno presenečenje. Tudi to, kar je pokazal v prvih 100 dneh vladanja, ni bilo slabo in mu je zato zaupanje javnosti lepo porastlo. Drugače povedano, kar nekaj razlogov je za optimizem, da smo morda vendarle dobili prvega človeka politike, ki bo znal preusmeriti klavrn razvoj države, ki smo mu bili priča zadnjih petnajst let. Osebno mi vzbuja Šarec zaupanje predvsem zaradi dveh razlogov.  Najprej zato, ker me je s svojim dosedanjim ravnanjem prepričal, da dejansko želi delovati v korist večine državljanov in torej ne postavlja v ospredje zadovoljevanja lastnih egoizmov, kar je sicer tako pogosta značilnost politikov. In drugič zato, ker si je očitno svest tega, da pri  vodenju velikega sistema ne moreš biti uspešen, če ravnaš kot avtokrat, pač pa se je treba močno opirati na širši krog primerno usposobljenih in poštenih sodelavcev. Skratka, upajmo, da se državi pod sedanjo vlado obetajo lepši dnevi!

Andrej Cetinski, Sinteza, 9.1.2019

Lekcije izgubljenega desetletja

.

Prof. dr. Dušan Mramor: Analiza ekonomske politike Slovenije 2000-2018

Dr. Ali Žerdin v članku Prosvetljeni management – Pol koraka nazaj za dva koraka naprej na primerih držav z najbolj razvitim tržnim gospodarstvom prikaže, kako odločujoča je ustrezna opredelitev poslanstva managerjev in sledenje managerjev temu poslanstvu. Največje premike v gospodarskem in družbenem razvoju v smeri družbe blaginje smo dosegli, ko je osrednji del managementa razumel družbene razmere in aktivno odigral vlogo široko razgledanega vizionarja, mnenjskega voditelja in kompetentnega sogovornika politiki. Skratka, osrednji del managementa je v družbi aktivno nastopal kot »prosvetljeni management«.

V nadaljevanju prof. Dušan Mramor analizira ekonomske politike Slovenije v obdobju 2000-2018:

Lekcije izgubljenega desetletja

Pregled ekonomske politike v obdobju šestih slovenskih vlad

.

Prosvetljeni management

.

Pol koraka nazaj za dva koraka naprej

Omikanost civilizacijo vzpostavlja, primitivizem jo ubija. V času splošnega primitivizma, ki se v svetovnem merilu povečuje, bo omikanost nacije njena komparativna prednost.

Če je gospodarska družba pravna oseba, ustanovljena z namenom ustvarjanja dobička, uprava pa ima dolžnost, da vodi posle družbe, se zdi, da so zadeve v gospodarstvu bolj ali manj jasne. Podjetja so na svetu zaradi ustvarjanja dobička, managerji pa so na svetu zato, da to poslanstvo podjetja, torej ustvarjanje dobička, uresničujejo v vsakdanjem življenju. Manager lahko to poslanstvo uresničuje z boljšo organizacijo, bolj prodornimi prijemi pri prodaji, nižanjem stroškov, nižanjem plač…, a na voljo ima tudi drugačne ukrepe.

Gambit je šahovska otvoritev, pri kateri igralec žrtvuje figuro, pri tem pa pridobi pozicijsko prednost. Angleška definicija ne govori o žrtvovanju figure, pač pa žrtvovanju materiala. S tem ko igralec žrtvuje material, dobi pozicijsko prednost. Razmislimo za trenutek – ali v gospodarstvu žrtvovanje materiala, recimo materialnega položaja lastnikov gospodarskih družb, lahko prinese pozicijsko prednost?

Dr. Ali Žerdin v publikaciji Združenja Manager

Dokapitalizacija komunizma

Pod gornjim naslovom je dr.T.Hribar objavil daljši prispevek, v katerem razgalja nedemokratičnost in tudi siceršnjo nesprejemljivost socializma, kakršnega je bivša Sovjetska  zveza razvila po oktobrski revoluciji in smo ga po drugi svetovni vojni nekaj let pridno posnemali tudi v Jugoslaviji. Zaključil ga je z naslednjo mislijo, citiram: »Dandanašnje  obnavljanje zahteve po komunistični revoluciji je zato povsem neodgovorno. Zločinsko.«. Članek ni ostal brez odzivov. Tri tehtne je sobotno Delo objavilo 29.12.2018. Dva od njih  – avtorja sta F.Halas in A.Pelko –  sta dokaj kritično dojela Hribarjevo pisanje, tretjega pa je pripravil mmag. M.Cerar in njega je Hribar navdušil, saj mu med drugim ponuja  potrditev lastnega spoznanja o tem, kako nevarna je naša stranka Levica, ki bi jo bilo potrebno po njegovem kar prepovedati. Ti odzivi kažejo, da Hribarjevo pisanje razdvaja, kar seveda ni dobro; o tem, kaj naj bi bilo temu  vzrok, nekaj več v naslednjih vrsticah.

Po oktobrski revoluciji, to je po letu 2017, je bivša Sovjetska zveza po usmeritvah K. Marxa razvila nov družbeni sistem, poznan z imenom socializem. Tega je po drugi svetovni vojni uvajala tudi Jugoslavija, vendar je po sporu s SZ ubrala lastno pot razvoja socializma. Nekaj let je bil ta razvoj precej nejasen, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa se je do te mere izoblikoval, da ni bilo več dvoma, da gre dejansko za nov tip socializma. Tako ni dvomov glede tega, da smo poleg »sovjetskega« v prejšnjem stoletju poznali tudi »samoupravni« socializem. Bistvena razlika med njima je bila, da je sovjetski socializem dosledno zavračal tržno gospodarstvo, samoupravni pa ga je sprejel kot ključno sistemsko rešitev za urejanje ekonomskih razmerij v državi, pri čemer je upravljavske pravice, ki gredo v tržnem gospodarstvu lastnikom podjetij, prenesel na njihove zaposlene. Zaradi uvedbe trga se je samoupravni socializem vse bolj razlikoval od sovjetskega, še predvsem v naslednjem:

– Samoupravni socializem je bil ekonomsko veliko učinkovitejši, kar je pospeševalo splošen razvoj države in omogočalo tudi vse večje blagostanje prebivalstva. Njegovo učinkovitost je sicer bila nekoliko prizadeta, predvsem zaradi ne dovolj učinkovitega upravljanja države ter omejenega delovanja trga kapitala, vendar se je tudi te nedorečenosti postopoma popravljalo.

Jugoslavija je sicer ohranila enostrankarski sistem, a je avtoritarnost te vladavine postopoma slabila, stvarne demokracije pa je bilo vse več. Demokratičnost sistema se je med drugim odrazila v tem, da smo Jugoslovani lahko brez omejitev masovno potovali v tujino, medtem ko je bilo to na primer v sosedni Madžarski s sovjetskim socializmom nepredstavljivo.

Gornje ocene samoupravnega socializma očitno niso slabe. Zaradi njihove verodostojnosti je prav, da navedenem nekaj podatkov o tem, kako sem ta sistem sam doživljal. Najprej naj rečem, da sem vedno zavračal avtoritarno vladavino in sem zaradi tega v študentskih letih imel z oblastjo kar nekaj težav. Tudi ponudbe, da se včlanim v takrat edino politično stranko, sem dosledno zavračal. Ne glede na to svojo usmerjenost mi politika po letu 1963 ni delala težav, ko sem deloval kot član vodstva v nekaj večjih slovenskih podjetjih. Naj ne bo odveč, če iz tistih časov navedenem izkušnjo, ki veliko pove o naravi samoupravnega socializma. V enem od podjetij, kjer sem delal, smo v šestdesetih letih uvedli posebno obliko delavskega delničarstva, v drugem – šlo je za večji poslovni sistem – pa smo nekaj let kasneje povezanost in soodvisnost podjetij podprli z obsežnimi kapitalskimi povezami. To so bili prijemi, tipični za kapitalizem in znanci so mi organizirali razgovor s Kardeljem, prvim ideologom samoupravnega socializma, ki bi naj presodil o njihovi primernosti. Kardelj jih je v večurnem razgovoru ugodno ocenil in nas opogumil, da s takimi rešitvami tudi v naprej bogatimo samoupravni socializem.

Naj se sedaj vrnem k T.Hribarju. Temu, kako v svojem članku opisuje razvoj v Sovjetski zvezi po oktobrski revoluciji, ne oporekam. Žal pa je zadevo predstavil tako, da naj bi vse našteto veljalo tudi za samoupravni socializem in torej bralcu ni ponudil jasne razmejitve med enim in drugim sistemom. To pa je napaka, ki se lepo odraža v že objavljenih odzivih na njegov članek, ki jih zgoraj omenjam. Napaka žal ne bo ostala brez posledic. Kakšne naj bi te bile, že nakazuje v svojem odzivu mmag. M.Cerar. Verniki neoliberalizma in desno usmerjeni politiki namreč v pisanju T.Hribarja lahko prepoznajo močnega ideološkega podpornika, ki jim je še kako dobrodošel v času, ko se neoliberalni kapitalizem vse bolj potrjuje kot nevzdržna ureditev. Še predvsem pa se s tem le še poglablja razdvojenost nas Slovencev, kar vse bolj postaja prava nacionalna nesreča.

Andrej Cetinski, 30.12.2018

UVOD V POLITIČNO EKONOMIJO DRUŽBENO ODGOVORNE DRUŽBE

avtorji: Matjaž Mulej, Viljem Merhar, Viktor Žakelj, uredniki in avtorji, Mira Zore, Anita Hrast, Tadej Slapnik, Ludvik Toplak, Katja Rašič in Borut Ambrožič

Ob globalni družbeno ekonomski krizi, ki je izbruhnila l. 2008, je človeštvo po svojih najvišjih  organih objavilo, da je nujno aktivirati  družbeno odgovornost kot pot iz krize. V svetovalni standard ISO 26.000 je v sedmih vsebinah povzelo vse življenjske prakse in bistvo izrazilo s tremi postavkami:

  • Odgovornost vsakogar za vplive na ljudi in naravo,
  • Soodvisnost,
  • Celovit pristop.

Podpira jih sedem načel, ki so potrebne lastnosti ljudi in organizacij.

Kaj pa celotna družba? Kaj pa (temeljna) ekonomska teorija? Vedno namreč gre za odnose med ljudmi in družbenimi subjekti (predvsem ali vsaj vključno z gospodarskimi). Družbena odgovornost (pač) vedno in povsod preprečuje veliko težav in stroškov.

Največ literature o družbeni odgovornosti se ukvarja z organizacijami, ne z družbo. Politično ekonomijo pa izriva ekonomika, četudi sta obe potrebni. Pregled domače in svetovne literature in spoznanja o dani praksi so pokazala, da niti Slovenija niti ostali svet še nimata politične ekonomije družbeno odgovorne družbe. Prvi korak v tej smeri je ta knjiga. Ima teoretični in aplikativni del.

V teoretičnem delu – po opredelitvi razlogov za knjigo (Mulej, Merhar, Žakelj) – najprej edini slovenski zaslužni profesor politične ekonomije Viljem Merhar povzame osnove politične ekonomije in njenega razvoja kot alternative neoliberalni praksi, ki danes uničuje človeštvo. Matjaž Mulej dodaja pregled kategorij politične ekonomije, ustreznih tudi za družbeno odgovorno družbo. Viktor Žakelj potem dokazuje, da bosta gospodarjenje v njej povezovala trg in indikativno družbenoekonomsko planiranje, pri čemer bodo izbrane družbenoekonomske organizacije imele  pomembno vlogo. Nato Mira Zore konkretizira družbeno odgovornost podjetij, da je vidna razlika med njo in družbeno odgovorno družbo. Ker se mora vse to šele uveljaviti, v zadnjem, petem, poglavju Matjaž Mulej obravnava družbeno odgovornost kot ne tehnološki invencijsko-inovacijsko-difuzijski proces.

Monografija se nadaljuje s petimi prilogami o uveljavljanju družbeno odgovorne družbe v praksi. Najprej Anita Hrast opiše, kako se Evropska unija usmerja glede družbene odgovornosti in trajnostnega razvoja, ki je tako bistvena sestavina družbene odgovornosti, da se pogosto izpostavlja samostojno. EU med drugim priporoča, da vsaka njena članica sprejme strategijo za uveljavljanje družbene odgovornosti. Slovenija v tem pogledu zamuja. Zato Tadej Slapnik, Anita Hrast in Matjaž Mulej predstavijo osnutek take strategije, katerega je 12. mednarodno posvetovanje Inštituta za razvoj družbene odgovornosti jeseni 2017 predložila Vladi Republike Slovenije. Da bi se družbeno odgovorna družba lahko uveljavila kot družbeno-ekonomska ureditev, morajo gospodarski učinki biti merljivi, a omejevanje na bruto domači proizvod (BDP) tako merjenje otežuje,kar  v svojem prispevku dokazuje Katja Rašič in predlaga tudi dopolnitve. Borut Ambrožič in Matjaž Mulej dodata nekaj drugačnih zamislih in praksah, ki presegajo merila BDP. V Prilogi št. 4 Ludvik Toplak s konkretnim primerom (protislovij privatizacije v Sloveniji) in z zakonodajnim predlogom dokazuje, da lahko ljudje s slabim strokovnim znanjem, v tem primeru pravnim, in politično močjo onemogočijo družbeno odgovorno družbo. Priloga št. 5 Viljema Merharja pa pokaže, kako lahko javni mediji podprejo ali ovirajo razvoj družbeno odgovorne družbe, ko kakšne premisleke ali objavijo ali ne objavijo.

V kratki 6. prilogi Matjaž Mulej dokazuje, da se demokracija v družbeno odgovorni družbi ne sme omejiti le na obstoj več strank in volitve, ampak mora uveljavljati vse že omenjene (tri) osnovne kategorije družbene odgovornosti in to podpreti z uveljavljanjem (sedmih) načel iz ISO 26.000(ki so: uradna odgovornost (ali pristojnost), preglednost, etičnost, spoštovanje do interesov deležnikov, do vladavine prava, do mednarodnih norm in do človekovih pravic).

Na koncu Viljem Merhar ugotavlja, da sta Nobelovo nagrado za ekonomijo za leto 2018 dobila ekonomista, ki se vrhunsko znanstveno ukvarjata z dvema vidikoma družbene odgovornosti – podnebnimi spremembami in tehnološkim razvojem.

Knjiga je zelo aktualna, ker  predlaga rešitve za zelo žgoče družbenoekonomske probleme našega časa.

Slučajno ali ne, knjiga je izšla ob mednarodnem dnevu OZN človekovih pravic 10. decembra. Družbena odgovornost je z njimi tesno povezana, zlasti družbena odgovornost družbe, in to (tudi) iz ekonomskih razlogov, saj spada odgovornost med temeljne ekonomske odnose, tudi družbeno-ekonomske.

Upravljanje države

Dr. Franci Demšar, uspešen znanstveni raziskovalec in insider v javnih službah – v zadnjih tridesetih letih je zasedal različne pomembne funkcije, od znanstvenika na IJŠ in šefa raziskovalne agencije, do ministra in veleposlanika – je avtor knjige Transparentnost in skupaj z Renato Zatler soavtor knjige Javna hiša Slovenija (JHS). V knjigah, ki sta pisani »kot katekizem za spremembe v javnem sektorju«,  najdemo prepričljive razlage o tem, kaj je narobe z našo državo, da smo z njo vse manj zadovoljni, pa tudi o tem, kaj naj bi spremenili, da nam bo šlo v prihodnje bolje in se bodo drugi lahko zopet zgledovali po nas.

avtorjevi knjigi

Osrednje izhodišče knjige JHS je, da Slovenci svojo državo izjemno slabo upravljamo. V njej najdemo tudi naslednjo misel: »Vlade ne delajo za skupno dobro, pač pa pogosto celo o strateških vprašanjih države odločajo z vidika delitve plena.« In malo naprej: »Ključna sta dva problema – nesposobnost vladanja in uveljavljanje lastnih interesov.« Politično kadrovanje avtorja vidita kot temelj neustreznega tranzicijskega poslovanja vsakokratnih vlad, saj te, kljub drugačnim poprejšnjim zagotovilom in nenehnem zanikanju, vsakič znova zamenjujejo pomembne kadre tako pri javnih institucijah, kot na čelu podjetij v lasti države. S tem pa zmeraj znova tudi zavrejo kakovostno delovanje teh institucij in tako Slovenijo potiskajo iz toka uspešnih držav. Ko se k temu dodajo še netransparentni javni razpisi vseh vrst, zamegljenost javnega naročanja, ki je pogosto v coni sive ekonomije, nestimulativno plačevanje v javnem sektorju, sporne oblike nagrajevanj, kot so dodatki za stalno pripravljenost, dobimo javno godljo, ki se nikoli ne skuha do konca.

Knjiga o transparentnosti kaže na osebno zavzetost javnega uslužbenca na pomembni funkciji za bolj jasno delovanje in upravljanje javnega denarja. Avtor od primera do primera dokazuje, da lahko javno upravo z mehanizmi transparentnosti temeljito izboljšamo. Kot ključne vidi tri nivoje transparentnega poslovanja, najprej finančno, nadalje jasno sledenja učinkov razdeljenega denarja, kot zadnje pa nemoteno javno dostopanje do vseh potrebnih podatkov.

Moderni človek se je znašel v vakuumu vrednot: če svoja dejanja skrijemo in jih nihče ne vidi, je dovoljeno vse. Rezultat je družba, v kateri se prizanesljivo nasmihamo tistim, ki verjamejo v pravičnost in poštenost. Na srečo novi mediji odpirajo možnosti za učinkovito transparentnost (preglednost) odločitev in postopkov, kar edino lahko krepi zaupanje v etičnost družbe in v pravičnost.

V Sintezi pripravljamo večji projekt o upravljanju države.

Demokracija brez ljudstva

Ddr. Rudi Rizman, profesor sociologije in političnih ved na univerzi v Ljubljani in Bologni, je napisal članek o Neoliberalizmu in potrebnih političnih spremembah. Izhaja iz dobro znanih dejstev:

  1. Še leta 2000 so socialni demokrati (ali socialisti) sestavljali vlade v desetih od petnajst vlad v tedanji Evropski uniji, medtem ko vodijo danes, ko se je število članic EU povečalo na 28, vlado le še v dveh državah, v sedmih pa so koalicijski partnerji.
  2. Blair je za velike honorarje svetoval avtokratom na Bližnjem vzhodu in v državah nekdanje Sovjetske zveze, Schröder se je praktično zaposlil pri avtokratu – Putinu, medtem ko je Clinton prejemal bajne honorarje za svoja predavanja in svetovanja na Wall Streetu.
  3. Deset let po finančni krizi se neenakosti med ljudmi še naprej močno povečujejo. Po letošnjih podatkih švicarskih bank se je število superbogatašev (ultra-high-net wealth individuals – UHNWI), ki razpolagajo z najmanj petdesetimi milijoni dolarjev, v Veliki Britaniji povzpelo na 4670, kar je za 8,5 odstotka več kot v zadnjem letu.
  4. Klasični delavski razred iz časov Henryja Forda že nekaj časa ne obstaja več, s tem pa je oslabila tudi moč delavskih sindikatov. Za te sociološke spremembe tradicionalna levica ni iznašla prepričljive politične naracije, posledično pa je tudi izgubila volivce.
“V zadnjem času se v Evropi ponovno dogajajo tektonske politične spremembe, ki napovedujejo, da bodo še bolj prelomne in usodne kot tiste pred slabimi tremi desetletji – 1989. Prihajajo nove generacije, ki bodo šele iz zgodovinskih učbenikov zvedele, da je Evropa po drugi svetovni vojni temeljila na dveh stebrih demokracije – na socialdemokratskem in konservativnem (ljudskem). Ta čas sta oba nekdanja politična mainstreama v pospešenem prostem padu, ki mu ni videti konca… A razsvetljensko domišljene alternative in ideje obstajajo in čakajo, da jih bo (ne)kdo vzel resno.” članek

NLB – POZIV RS in OVADBA zoper vodstvo SDH

Člani Programskega sveta Koalicije civilne družbe SINTEZA-KCD Jože Mencinger, Emil Milan Pintar in Bogdan Biščak so predstavili odziv Sinteze na prodajno ceno NLB:

POZIV Računskemu sodišču, da uvede revizijo postopka prodaje in prodajne cene;
OVADBA zoper vodstvo SDH zaradi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi, ki so ga storili z določitvijo prodajne cene delnic, ki je privedla do hudega oškodovanja državnega premoženja.

video: Sinteza zaradi nevestnega dela pri prodaji NLB ovadila vodilne v SDH

cof

Še nekaj objav:

Dnevnik: https://www.dnevnik.si/1042847639/Posel/sinteza-zaradi-nevestnega-dela-pri-prodaji-nlb-ovadila-vodilne-v-sdh

STA: https://www.sta.si/2577035/sinteza-zaradi-nevestnega-dela-pri-prodaji-nlb-ovadila-vodilne-v-sdh

SIOL: https://siol.net/posel-danes/novice/prodaja-nlb-sinteza-zaradi-nevestnega-dela-ovadila-vodilne-v-sdh-483558

novice: https://www.primorske.si/slovenija/sinteza-zaradi-nevestnega-dela-pri-prodaji-nlb-ova

Preberi.si: https://www.preberi.si/content/view/21117160-Sinteza-zaradi-nevestnega-dela-pri-prodaji-NLB-ovadila-vodilne-v-SDH.html

Slovice:  http://slovice.com/feed/1110335/Prodaja+NLB%3A+Sinteza+zaradi+nevestnega+dela+ovadila+vodilne+v+SDH

RTVSLO: https://www.rtvslo.si/crna-kronika/civilna-iniciativa-ovadila-sdh-zaradi-nevestnega-dela-pri-prodaji-nlb-ja/472505

NLB: To ni prodaja, to je kraja

Cena za delnico NLB je v postopku prve javne ponudbe delnic (IPO) postavljena pri 51,50 evra, torej na spodnji meji cenovnega razpona, določenega med 51,50 in 66 evrov.

Edina priložnost, ki je bila še na voljo, je bila zapravljena. Če bi ceno postavili dovolj visoko, bi jo morali kupci sprejeti, mi bi prejeli izkupiček, če pa ne bi prodali do konca, pa bi imeli nato zelo resne politične pogajalske pogoje. “Z njimi bi Evropski komisiji argumentirali, da smo storili vse, kar je mogoče, a da ta toliko opevani finančni trg, na katerega prisega Evropska komisija, preprosto ni deloval,” razlaga Kovač.

Metka Prezelj SiolNET – Strokovnjaki o ceni NLB: Zelo slabo
NLB

Za večjo konkurenčnost gospodarstva je potrebna bolj podjetna država !

Drago Babič in Jože P. Damijan iščeta rešitve za izvedbo razvojnega preboja Slovenije.

V priloženem prispevku sta jasna: »Da lahko zagotovimo učinkovit razvojni preboj Slovenije, moramo opraviti predvsem miselni preskok v naših glavah. Pozabiti moramo neoliberalne zablode o manj države  in se vrniti h konceptom, ki dokazano delujejo. Država ni nadloga, ki jo je treba z nižanjem davkov izstradati, ampak je lahko samozavestna in odločna investitorka in tudi podjetnica, predvsem na področju novih, visokih tehnologij. …. Nobenih drugih bližnjic ni. Če vlada ne bo naredila domače naloge, je namesto nje ne bo nihče drug. …. Če bomo stavili na zablodo, da bo razvoj prišel sam po sebi, bomo stagnirali na sedanji ravni, ostali bomo zgolj dobavitelji komponent v verigah vrednosti tujih korporacij. …«