1. Etika in družbene vrednote

Ob vseh dogajanjih z Drugim tirom in Luko Koper kaže, da se ponovno odpirajo tudi razmišljanja v zvezi z oblikovanjem logističnega holdinga. Glede na to, da se več kot polovica tovora Luke Koper pripelje ali odpelje po železnici in da menda tudi Slovenske železnice polovico tovornega prometa realizirajo s tovorom iz Luke, imajo takšne ideje vsekakor svojo logiko. Seveda pa je pri takšni povezavi v ozadju še veliko drugih vidikov in interesov. Ob tem ni odveč pogledati nekaj bilancah skritih podatkov in kaj bi pomenila povezava Slovenskih železnic in Luke Koper?

Preberi vse!

Rezultati SDHjevega upravljanja so zelo borni.

Pod naslovom “V Telekomu ni prostora za dejavnosti z izguboje” je Delo objavilo obširen intervju z Nado Drobne Popovič (Popovič), članico uprave Slovenskega državnega holdinga (SDH). Popovič pravi v njem med drugim tudi naslednje, citiram.«Mislim, da je SDH svojo nalogo doslej izjemno uspešno opravil, rezultati upravljanja se izboljšujejo, čista dobičkonosnost portfelja in ostali kazalniki prav tako«. Ta ocena je precej drugačna od tega, kako zunanji, bolj kritični opazovalci ocenjujemo delovanje SDH. Med take uvrščam tudi sebe in zato naj kratko predstavim nekoliko drugačen pogled na SDH, kot nam ga ponuja Popovič.
Najprej naj omenim, da vključuje SDH tako številna in po dejavnostih tako različna podjetja, da podobnega »kolosa« v svetu skoraj ne bomo našli. Enkratni smo v tem primeru slej ko prej zato, ker smo pred leti (v času druge Janševe-leta 2012) SDH ustanovili prednostno z namenom, da državno premoženje čim hitreje razprodamo, ne pa zaradi njegovega učinkovitega upravljanja. Temu smo prilagodili tudi njegov nadzorni svet (NS), to je upravljavski organ, ki sprejema ključne odločitve, od katerih je odvisna uspešnost poslovnega sistema. NS SDH ima po zakonu pet članov – dejansko jih ima že lep čas zgolj tri – in če njegovo velikost in sestavo primerjamo z nadzornim svetom večjih nemških podjetij, kaj hitro dojamemo, da ob sedanjem NS SDH nima dobrih obetov, da bo dolgoročno lahko uspešno posloval. Že zgolj to poraja dvome v ocene o njegovem izjemno uspešnem poslovanju, s katerimi nam je postregla Popovič.
Oceno o uspešnem SDH utemeljuje Popovič predvsem s podatkom, da se dobiček podjetij, ki jih SDH soupravlja, zadnje leta povečuje. O tej spremembi ne gre dvomiti, saj velja enaka ocena za celotno slovensko gospodarstvo, sam pa zasluge za ta splošni napredek pripisujem predvsem ugodnim tržnim razmeram v Evropi, učinkovitemu menedžiranju naših podjetij, ne nazadnje pa tudi temu, da naši politiki primanjkuje časa, da bi se resneje ukvarjala z gospodarstvom. Ker sta NS SDH in njegova uprava predvsem podaljšana roka politike, ,je torej upravičeno dvomiti, da sta kaj velikega pripomogla, da se donosnost podjetij iz sestave SDH izboljšuje.
SDH pa izvaja tudi aktivnosti, v katerih se ravnanja njegovega NS ter uprave odločilno odražajo in od teh je nedvomno osrednja razprodaja državnega premoženja. V tej aktivnosti beleži SDH resnično »izjemne« rezultate, o katerih pa Popovič v intervjuju ne govori, saj se z njimi res ne kaže hvaliti. Naj spomnim na tri, v javnosti najbolj prepoznane polomije zadnjih let, to so prodaje Heliosa, ljubljanskega letališča in mariborske banke. Še posebno ponižujoče za nas je SDH ravnal s prodajo letališča, saj je bila v tem primeru »privatizacija« izvedena tako, da letališče sedaj namesto slovenske posredno upravlja nemška država.
Še en pomemben privatizacijski »uspeh« nam SDH ta čas pripravlja, to je prodajo NLB, naše največje banke. Veljavna strategija upravljanja z državnim premoženjem ga sicer zavezuje, da banko proda tako, da bo država še vedno v njej zadržala primeren lastniški delež (25%), ostalo lastništvo pa naj bo razpršeno, kar naj bi zagotovilo njeno uspešnejše upravljanje. predvsem pa tudi to, da NLB ostane samostojna banka s sedežem v Ljubljani. Ta rešitev pa veliki nemški banki, ki SDH svetuje pri prodaji NLB , ne ustreza, saj tujim finančnim skladom preprečuje, da bi se z NLB podobno omastili, kot se je sklad Apollo z mariborsko banko. Trenutne zaplete pri prodaji NLB je zato možno razumeti kot početje s ciljem, da Slovenija način prodaje NLB prilagodi interesom tujega kapitala. Če je ta domneva pravilna, nam SDH tudi v tem primeru dokazuje, da zna dobrohotno prisluhniti tujim kapitalskim interesom, seveda v škodo domačih.
O tem, da upravljanje SDH ni dobro, skoraj ne gre dvomiti. To resno zagato je mogoče zadovoljivo razrešiti z drugačno sestavo njegovega NS, pri čemer se lahko zgledujemo kar pri nemškem Fraportu, ki upravlja tudi ljubljansko letališče. (Njegov NS ima 20 članov, od katerih jih pol zastopa interese zaposlenih in neodvisnih sindikatov). Predlog dopolnitve Zakona o SDH, ki naj bi ta problem urejal, je bil ob sodelovanju dveh koalicijskih strank pripravljen že pred enim letom, a mu vlada ni pripravljena dati potrebne podpore. Kaj je v ozadju tega, za državo škodljivega mencanja, lahko zgolj ugibamo.
Andrej Cetinski, Sinteza, 15.6.2017

Naj začnem z vprašanjem Pankrtov izpred štiridesetih let: “Kdo so ti ljudje? Kdo je tist, k’ mi lahko govori, kva lohk mislim, kva lohk vem, kva lohk’ delam, kva lohk smem?”

Takrat so bili ena stranka in skoraj enoumni mediji. A Slovenija je bila še ‘moja dežela’. Danes je strank na pretek, mislimo, govorimo, smemo lahko, kar hočemo, a enoumja ni konec, ‘Slovenija, moja dežela’ pa je avstrijsko geslo.
Odločitev vlade, da NLB-ja še ne bo prodala, bi morala veljati za normalno, saj bi bila prodaja ob kupnini, trikrat manjši od dokapitalizacije, še ena velika kraja po NKBM-ju, Heliosu, itd. A za poptelevizije, vsakršne koristolovce in lažne domoljube je to smrtni greh. Skupaj s t. i. Banko Slovenije enoumno navijajo za prodajo čim prej, za vsako ceno, samo da ni našega nacionalnega interesa, ampak tuj in evrokratski. Kdo so ti ljudje, ki diktirajo takšno javno zavest? Matej Bor bi jim verjetno rekel “raztrganci”.
Na drugi strani hoče koalicija civilne družbe Sinteza omiliti škodo, ki jo delata slaba banka in SDH, in to tako, da bi v njunem upravljanju sodelovali predstavniki upokojencev, sindikatov, mladine, podobno kot v velikih podjetjih v Nemčiji. A naša vlada noče o tem ničesar slišati, v medijih v lasti kapitala in politike pa tudi nič, zato pa toliko več prikrivanja evropskih dvojnih meril in navijanja za privatizacijo.
In še huje bo: kajti celo v domovini kapitalizma je pravkar od mrtvih vstal levi laburist Corbyn. Njegovi programi so zgolj socialno dostojni in odgovorni do večine, do mladih, prihodnosti, torej socialnodemokratični, a so ga tudi pri nas mediji zmerjali s skrajnežem.
Kdo so ti ljudje? Ob vse bolj praznem prazniku državnosti se to lahko vprašamo vsi, kajti navsezadnje smo tudi mi ti ljudje: mi volimo, mi verjamemo zaslonom ali pa ne, mi dopuščamo, da nas zavajajo, razprodajajo in uničujejo skupno dobro. In okolje in pravičnost.
Igor Vidmar, Studio City
12.6.2017 – Posnetek kolumne Igorja Vidmarja  (od 3.10 do 5.35 minute)

(Novela o upravljanju državnega premoženja)

Razširjen Nadzorni svet SDH s predstavniki tistih, ki so premoženje ustvarjali, ga ustvarjajo in ga bodo dedovali, pri odločitvah najbrž ne bo upošteval le neposrednih finančnih koristi prodaje premoženja, ampak tudi dolgoročne narodnogospodarske koristi.

Večina slovenskih intelektualcev se zaveda, da živimo v neki navidezni demokraciji. Vse vzvode oblasti in s tem »urejevanja« našega življenja imajo v rokah politične stranke. Te so v zadnjih desetletjih skreirale tako zakonodajo, ki popolnoma izključuje državljane iz možnosti vplivanja na bistvene politične odločitve. Strokovnjaki zato našo družbeno ureditev upravičeno označujejo kot »strankokracijo«. Med ljudmi se je uveljavila bolj politično obarvana ugotovitev, da so nam stranke »ukradle državo«. Dva primera:
Prvi se nanaša na našo volilno zakonodajo, ki daje političnim strankam v roke vse adute: samo one lahko enostavno priglasijo sodelovanje na volitvah, one kreirajo kandidatne liste, one določajo, kdo je izvoljen, saj v DZ ne pridejo kandidati, ki so dobili največ glasov, itd. Civilna družba oz. organizirani državljani izven političnih strank, nimamo niti najmanjše možnosti, da bi na volitvah uspeli.
Drugi primer je nova zakonodaja o referendumu. V normalnih državah je referendum orodje vlade. Ta ga uporabi takrat, ko se znajde v dilemi, kako se naj odloči o nečem, kar je za vse državljane pomembno. (Velika Britanija ga je razpisala glede svojega članstva v EU, Švica se je zadnjič obrnila na državljane z vprašanjem o azilantski politiki.) V Sloveniji vlade ne čutile potrebe, da bi kaj povprašale svoje ljudstvo ali, da bi njemu prepustile odločitev o kakšnem bistvenem vprašanju. Zato pa so naši referendumi zgolj politično obračunavanje političnih strank opozicije s političnimi strankami koalicije. Referendumsko vprašanje je v tem obračunavanju nepomembno. Ljudje preprosto glasujejo za tisto stran, v kateri tabor pripadajo. To se bo dogodilo tudi z referendumom o drugem tiru, za katerega se zavzema g. Vili Kovačič in za katerim se skrivata g. Janša in g. Primc.
Svet za civilni nadzor projekta »drugi tir« se že več kot leto dni trudi, da bi dosegel razmere, tudi ustrezno pravno podlago, za javen, strokovni nadzor nad projektom. Samo tako bi lahko preprečili, da se nam ne ponovi škandalozni primer TEŠ 6, kjer je neznano kam izginilo okrog pol milijarde evrov in česar tožilstvo in sodstvo očitno ne bosta nikoli razčistila in kaznovala. To prikrivanje plenjenja je mogoče razumeti samo tako, da so v njem sodelovale skupine iz leve in desne politične opcije. Tudi projekt »drugi tir« je v bistvu zastavljen enako: prenapihnjen je za kake pol milijarde, ključne vloge pa se delijo med leve in desne. In za to v tem referendumu zares gre. Za spopad, ki naj pokaže, kdo je politično močnejši, kdo bo vodil projekt in mu bo tako pripadla vloga »večjega brata«.
Vsega tega smo se v Svetu dobro zavedali. Jasno nam je bilo, da ob taki sovražni zakonodaji sami ne moremo speljati referenduma. Da se ga bodo, če ga bomo odprli, takoj polastile najbolj agresivne politične stranke. In to se je že dogodilo. Za racionalizacijo projekta sploh ne gre. Nobena od strank, ki zdaj vodijo zbiranje podpisov za referendum, nas ni podprla v boju z vlado za racionalizacijo projekta in njegov javen nadzor. Svet pa še vedno vztraja na ustanovitvi strokovnega Nadzornega organa z udeležbo predstavnikov civilne družbe, ki bo z ustreznimi pooblastili skrbel za racionalno izvedbo in tako preprečil ponovitev TEŠ 6.
Referendum se je že spridil in postal nepotreben. Ničesar ne bomo zamudili, če ga izpustimo. Tudi če uspe, bo prinesel le malo drugačno delitev plena, če nam (Svetu) v mukotrpnih pogajanjih z vlado ne uspe zagotoviti dostojnega nadzornega organa, ki bi prinesel malo več politične higiene v vodenje projekta.
Emil Milan Pintar, Sinteza, 3.6.2017

Prodaja NLB je tik pred vrati, postopki že potekajo. Vendar bolj kot se bliža dan D, več je informacij in mnenj, ki postavljajo prodajo pod vprašaj.
NLB skupina (v nadaljevanju banka) se izkazuje kot visoko dobičkonosna naložba države. V prvem kvartalu je dosegla 56% večji dobiček kot lani, kar na letnem nivoju pomeni 250 mio dobička. Res, da je tako dober rezultat predvsem posledica ukinitve določenih slabitev, vendar že brez teh vplivov kaže, da je banka sposobna dosegati letni dobiček najmanj okrog 150 mio. V dvanajstih letih po sanaciji do leta 2025 naj bi torej banka ustvarila skupaj okoli 1.850 mio dobička pred davki.
V sanacijo banke je bilo v zadnjih letih vloženo veliko davkoplačevalskega denarja, samo leta 2013 v okviru razvpite sanacije naših bank po diktatu EK in v režiji BS, 1.550 mio, s podrejenimi obveznicami še 258 mio, skupaj torej 1.808 mio. Že prej, med leti 2008 in 2012 je bila banka dokapitalizirana z 930 mio.
Osnovni cilj sanacije naj bi bil, da zdrava banka odplača stroške sanacije, tako s tekočim dobičkom, kot s prodajo same banke. Dobička pred davki se je v treh letih od vključno 2014 leta nabralo za 258,1 mio, skupaj s predvidenim letošnjim dobičkom, ki predpostavljam, naj bi ostal državi, skupaj 508 mio. Iz tega sledi, da bi morali s prodajo banke iztržiti še 1.300 mio, da bi se stroški sanacije iz leta 2013 pokrili z izkupički. Če banke ne prodamo, bi banka ta znesek pokrila sama z dobičkom v slabih devetih letih, do leta 2025. Vlaganja v banko med leti 2008 in 2012 pa bi si lahko povrnili le v primeru, če bi banko prodali šele po letu 2025.
Vendar vsi ti izračuni ne pomenijo dosti, ker, po zatrjevanju naših oblasti, moramo banko prodati do konca tega leta. In to razlagajo s tem, da smo tako zavezo EK sprejeli leta 2013, ko smo se lotili sanacije. Torej moramo prodati nujno in to verjetno pod ceno.
Sedaj smo pa tam. Kdo je tako neumno in škodljivo zavezo sprejel in zakaj? Kdo jo je podpisal? V tej zahtevi namreč ni zdrave pameti. Ta veleva, da kdor da denar, tudi odloča kako bodo stvari urejene. Če bi EK plačala s svojim denarjem to sanacijo, je zahteva upravičena. Ker pa smo to izvedli s svojim denarjem z zadolževanjem države, torej z denarjem davkoplačevalcev, bi morale oblasti vprašati nas, davkoplačevalce, če se s prodajo in ceno strinjamo, ne pa neke anonimne uradnike iz EK, ki nimajo ob tem nobene odgovornosti do tistih, ki so denar dali. Očitno bo potreben še en referendum.
In ob tem nam taisti uradniki pridigajo v Priporočilih EK Sloveniji za leto 2017, kako moramo odgovoriti na problem staranja prebivalstva in zagotoviti vzdržnost in primernost pokojninskega sistema in to na način, da bomo delali dalj. Torej, po eni strani naj hitro in pod ceno prodamo družinsko srebrnino, po drugi strani naj delamo več. Hvala lepa za take neoliberalne nasvete!
Podobno majav, kot stališča EK, je položaj prodajalca, SDH. Niti nima kompletnega nadzornega sveta, niti kompletne uprave, tako da ji mora imenovati člana nadzornega sveta celo sodišče, ker lastnik – država ni v stanju popolniti nadzorni svet. Tako pet ljudi, ki nima ustreznih izkušenj in še manj ugleda, odloča o prodaji milijardne naložbe in to v spornih razmerah. Očitno se želi vlada kot skupščina skriti za nekaj mandeljci, ki bodo tako ali tako krivi za polomijado, ki bo v primeru prodaje neizbežna.
No, zdaj pa uporabimo tisto zdravo pamet, na katero se sklicujem v naslovu. Namesto, da na silo prodajamo NLB, zanesljivo po ceni, ki ne bo pokrila stroškov sanacije, raje prodajmo NLB Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma Demografskemu skladu (v nadaljevanju DS) po ceni 1.300 mio in sicer s poplačilom v 10 letih z obroki po 130 mio. Kaj dosežemo s tako rešitvijo?
– Država proda NLB, kakor se je zavezala EK, v letošnjem letu
– Cena bo zanesljivo boljša od ponudb, ki bodo prispele v letošnjem prodajnem postopku
– DS bo obroke za plačilo nakupa banke zagotavljal iz tekočega dobička banke in nakup ne bo obremenjeval tekočega poslovanja ZPIZa. Ko bo banka odplačana, bo DS namenjal njen dobiček za pokrivanje povečanih potreb po pokojninah.
– Državni proračun si bo tako zagotovil vir za pokrivanje dodatnih stroškov pokojnin, ki se zagotavljajo iz proračuna, ali pa bo izkupiček od prodaje porabil za zmanjševanje dolga, ki ga je ustvarila sanacija bank.
– In ne nazadnje, bolje rečeno najpomembnejše, upravljanje banke, ki je bilo v rokah države, beri strank, v preteklih desetih letih katastrofalno, bo prešlo v roke boljšega lastnika, zainteresiranega za dolgoročno uspešno poslovanje banke. Konec koncev so v svetu pokojninski skladi lastniki večine svetovnega premoženja in zakaj ne bi uvedli podoben sistem tudi pri nas?
Da bi kaj takega speljali, je močno vprašljivo, saj je pomanjkanje zdrave pameti pri prodaji banke vsesplošno. Nepopolno vodstvo SDH, ki sledi navodilom vlade, ta pa EK, se očitno niti ne zaveda, da bodo člani nadzornega sveta in uprave žrtvena jagnjeta za polom pri prodaji, saj jih bo javnost križala, če bodo izpeljali prodajo pod ceno stroška sanacije banke. In kje bodo kadarkoli v bodočnosti dobili spodobne službe? V Sloveniji ne.
Od vlade, njenega predsednika in koalicijskih partnerjev, se pričakuje, da prevzamejo polno odgovornost za to šlamastiko in jasno povedo, ali bodo škodljivo prodajo zaustavili in povedali EK, da »si bomo usodo krojili sami«, ali pa bodo sramotno pokleknili pred diktatom Bruslja, za kar bodo na volitvah (ali pa še prej na referendumu) plačali visoko ceno.
Zgornji predlog jim ponuja dobro iztočnico, kako s kančkom zdrave pameti rešiti zaplet in celo pridobiti zasluge za modro upravljanje državnega premoženja.
Če bo le zmagala zdrava pamet nad oholostjo.
Drago Babič, 27.5.2017

»Magne Steyr v Hočah najraje ne bi videl. Način, kako Avstrijci vstopajo v ta projekt, ni odkrit. Ne vidim vseh kart in tudi nimamo prave razlage, zakaj sploh prihajajo k nam.«

Avstrijski avtomobilski koncern Magna Steyr namerava na območju prihodnje proizvodne cone Hoče – Slivnica zgraditi lakirnico, kar je izzvalo velik revolt. Uglednemu krajinskemu arhitektu dr. Janezu Marušiču misli ob tem uhajajo v Dekane pri Kopru, kjer so Nemci pred leti, ko so za lastno kemično industrijo sprejeli zelo stroge ukrepe, zgradili tovarno Kemiplas, s katero so bile ves čas njenega delovanja velike okoljske težave.

Intervju Tatjane Pihlar s prof. Janezom Marušič, strokovnjakom za urejanje krajine in varstvo okolja.

Zgodovinar Božo Repe je 13. maja v Objektivu objavil aktualno razmišljanje o tem, kaj se nam dogaja z državo. Ugotavlja, da jo dobesedno zapravljamo. Če bi hoteli imeti spodobno državo, bi se po njegovem morali temeljito potruditi. Imeti bi morali resnično in ne le navidezno delitev oblasti, jasen razvojni koncept in ne zgolj floskule o srečni državi čez petdeset let, samostojno in učinkovito administracijo, v upravljanju države in njenega premoženja pa bi morali zaposliti najboljše ljudi. Vsega tega nam kritično primanjkuje in tako Repe svoj prispevek zaključuje z naslednjo mislijo, citiram: »Ne, jezika nam ne bo nihče vzel…..Tudi države nam ne bo nihče vzel. Le kdo naj bi bil tako neumen, da bi to počel? Saj se ji odrekamo sami.«
Mnenju. da je podoba naše države slabša, kot smo si jo predstavljali, ko smo se pred 25 leti osamosvojili, pritrjuje večina Slovencev. To, kar Repe navaja, da bi morali spremeniti, če želimo postati »prava« država, ima skupni imenovalec, to je »učinkovito upravljanje države«. Drugače povedano, Slovenci svoje države ne znamo upravljati. Niso redki, ki menijo, da je za to krivo pomanjkanje zgodovinskih izkušenj, saj so nam vedno gospodarili tujci, mi pa smo jim ubogljivo služili. Verjetno je nekaj resnice na tem, sam pa menim, da so razlogi naše upravljavske nemoči vendarle drugod. Za osrednjega štejem to, da smo se ob osamosvojitvi opredeli za sistem upravljanja države, ki ima resne pomanjkljivosti. Daleč največ težav nam povzroča model oblikovanja vlade, ki ga uporabljamo, njegove pomanjkljivosti pa še potencira volilni sistem, ki smo si ga omislili; za slednjega je predvsem značilno, da daje preveliko moč vodjem političnih strank, preveč pa siromaši demokratični vpliv volivcev.
Vlado danes oblikujemo po modelu, ki je poznan kot »koalicijska vlada«. Praviloma jo sestavi vodja politične stranke, ki je na volitvah prejela največ glasov, vanjo pa povabi še programsko sorodne stranke, tako da ima taka koalicija zagotovljeno vsaj polovično podporo parlamenta. Izpostaviti je primerno tri slabosti take vlade, ki močno otežujejo dobro upravljanje države:
a) Vlado praviloma vodi oseba, ki za to zahtevno delo nima potrebnega znanja in izkušenj, včasih pa tudi ne ustreznih etičnih kompetenc.
b) Dobra polovica poslancev parlamenta vlado praviloma brez omejitev podpira, preostala polovica pa ji nasprotuje in se celo zavzeto trudi, da vladi delo otežuje. Parlament tako deluje kot osrednje žarišče in spodbujevalec delitve in razprtij med nami Slovenci, kar je za vse slabše od slabega.
c) Upravljanje države mora temeljiti na dolgoročnih, za večino sprejemljivih razvojnih usmeritvah. Koalicijska vlada takih usmeritev objektivno ni sposobna oblikovati in zato prepotrebnega strateškega upravljanja ne poznamo, ena posledic pa so tudi »komedije zmešnjav«, kot jo pravkar spremljamo v povezavi z drugim tirom Koper-Divača. Še to: prihodnje leto bomo dobili novo vlado – ta bo že šesta po letu 2004 – in res ni mogoče pričakovati, da bodo vse strateško usklajeno delovale. Prispodoba za tako upravljanje je lahko ladja, ki na odprtem, viharnem morju pluje brez kompasa, njeni, med seboj neusklajeni poveljniki, pa se pogosto menjujejo.
Skoraj ne gre dvomiti, da bomo Slovenci svojo državo povsem zapravili, če ne bomo odpravili gornjih pomanjkljivosti. Konkretno: predvsem se moramo odreči modelu »koalicijske vlade« in uveljaviti koncept »velike koalicije«. Takih koalicij poznamo več, za nas pa je slej ko prej najbolj primeren pristop, ki ga že veliko let uspešno uporabljajo v Švici. Značilnosti njihove rešitve so predvsem naslednje: a) vlada ima 7 ministrov (naša jih ima 17), saj je to optimalna številka, ki še omogoča učinkovito delovanje kolektivnega vodstvenega organa; b) dve stranki, ki sta na volitvah dobili največ glasov, predlagata v vlado po dva ministra, preostale tri, po številu prejetih glasov večje stranke, pa po enega; c) vlado vodi eden od ministrov, vendar vedno le z enoletnim mandatom in ta opravlja tudi pristojnosti predsednika države. Prednosti tega modela v primerjavi z našim:
a) V Švici noben vodja stranke ne deluje v vladi, saj so stranke motivirane, da za ministre predlagajo strokovne, vodstveno izkušene in kompetentne osebe.
b) Odločitve vlade so praviloma kompromis in odražajo usklajene interese relevantnih političnih opcij, parlament pa svoje delovanje usmerja v kvaliteten nadzor vlade. Politika povezuje narod in ga ne razdvaja, kot to počne pri nas.
c) Velika koalicija, kot jo pozna Švica, praviloma nima težav s strateškim upravljanjem države.
Argumente, ki jih navajam kot razlog za slabo upravljanje države, sem že večkrat javno izpostavil, pa doslej še nisem zaznal, da bi jim kdo resno oporekal. Res je sicer, da obstoja močan protiargument, ta pa je, da poznajo koalicijsko vlado tudi druge države in torej ne gre za našo posebnost. To drži, a ne gre prezreti, da se morata Avstrija in Nemčija za svoje razvojne uspehe v veliki meri zahvaliti prav temu, da jima že lep čas vladajo »velike« koalicije, med tem ko imajo v državah z nam podobno politično ureditvijo (Italija, Hrvaška…) podobne probleme kot mi in so njihovi volivci prav zato vse bolj naklonjeni avtoritarnim oblikam vladanja.
Kaj naj bi v političnem sistemu spremenili, da ne bomo države povsem zapravili, torej ni potrebno šele odkrivati. Naj ponovim: glede modela oblikovanja vlade se zgledujmo po Švici, volilni sistem pa preoblikujmo po vzoru Nemčije. Žal pa so te spremembe možne le v primeru, če jih podpre aktualna politika, predvsem torej vodje večjih političnih strank. Od teh pa podpore ne gre pričakovati, saj bi se z uvedbo obravnavanih sprememb večina njih morala odreči svoji sedanji politični moči in vsemu privlačnemu, kar je z njo povezano. Zato bo večina pri sedanji ureditvi vztrajala, pa če zato državo tudi pobere.
Večina Slovencev si nedvomno želi živeti v lastni državi, ki je razvojno uspešna in socialno dobro urejena, med temeljnimi pogoji za to pa je prav njeno učinkovito upravljanje. Kot rečeno, nam tega politika, ki se povzpne na oblast ob sedanji sistemski ureditvi, žal ni sposobna zagotoviti. Zaradi uresničitve prepotrebnih sistemskih sprememb bo zato večina morala ubrati druge, bolj zahtevne poti, ki pa lahko uspejo le ob dobro organizirani civilni družbe.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 18.5.2017

Podpisniki: ZSSS, ZDUS, MSS in Sinteza-KCD so Vladi RS in poslanskim skupinam: SMC, SDS, DeSUS, SD, ZL, NSi, IMNS, NP, NeP poslali Stališče do Mnenja Vlade o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o SDH.

V spremnem dopisu so zapisali: Večino državnega premoženja upravlja Slovenski državni holding (SDH), ta pa tega poslanstva ne opravlja primerno in kot družba imamo zato resno škodo. Razlogov za njegovo neučinkovitost je sicer več, osrednji pa je nedvomno to, ta je holding v izhodišču vprašljivo zasnovan. Zakon mu namreč nalaga predvsem cilje, ki so normalni, ko gre za finančne sklade (zagotavljanje čim večjega donosa za lastnike), so pa manj primerni, ko gre za upravljanje gospodarske infrastrukture, na katero odpade večji del naložb, ki jih ima na skrbi SDH. Spričo take usmeritve prepušča zakon ključne upravljavske pristojnosti finančnemu ministrstvu (osrednja opravila pri izboru članov nadzornega sveta holdinga, priprava strategije upravljanja naložb, skrb za primernost letnih načrtov SDH, ki jih sicer pripravlja njegova uprava), zato pa po drugi strani močno podcenjuje upravljavsko vlogo nadzornega sveta holdinga (NS). Slednji naj bi prednostno skrbel za uresničevanje finančnih ciljev države in temu zakon prilagaja njegovo sestavo.
A SDH naj bi z učinkovitim upravljanjem premoženja, ki ga ima na skrbi, predvsem podpiral vsesplošen gospodarski razvoj države, finančni cilji (polnjenje proračuna) so pri tem sicer tudi pomembni, ne morejo pa biti primarni. Taka, pričakovana usmeritev pa zahteva tudi drugačna pooblastila in drugačno sestavo njegovega NS. V njem naj poleg članov, ki zastopajo interese lastnika (donos kapitala), sodelujejo tudi člani, ki jih predlagajo drugi nosilci splošnih interesov (širši družbeni interes). Tako sestavo NS prakticirajo pri upravljanju velikih poslovnih sistemov v Nemčiji, kar se jim bogato obrestuje.
V skladu z gornjimi usmeritvami je posebna delovna skupina, ki so jo poleg dveh koalicijskih strank (SD in DESUS) oblikovali še Zveza svobodnih sindikatov Slovenije in Zveza društev upokojencev ter Sinteza – koalicija civilne družbe, pripravila predlog dopolnitev veljavnega Zakona o SDH. Predlog so poslanci strank SD in DESUS dne 6.4.207 tudi vložili v Državnem zboru v obravnavo in sprejem. Vlada pa je v svojem mnenju z dne 20.4.2017 do predlagane novele kritična.
V priloženem gradivu najprej odgovarjamo na vprašanje, zakaj je potrebno sedanje upravljanje SDH izboljšati in kako naj bi to storili v skladu z načeli ekonomske demokracije. V nadaljevanju pa tudi argumentirano in verodostojno zavračamo pomisleke in stališča vlade, ki jih uporablja kot argument za nasprotovanje spremembam, ki jih uvaja Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o SDH.
Vladi predlagamo, da v nadaljnji obravnavi Predlog zakona o spremembah Zakona o SDH podpre in Državnemu zboru naj predlagani zakon sprejme.

Kljub zavezam, ki smo jih dali Evropski komisiji v času sanacije bank, bo prodaja NLB vsekakor eno od osrednjih vprašanj naše ekonomske politike v naslednjih mesecih.

V razmerah ko pričakujemo tudi 8 % donos na premoženje, to pa financiramo z 2-odstotno obrestno mero, hitenje s prodajo ni najbolj pametna poteza.
Pri višini prodajne cene pa ne smemo gledati le obseg vloženih sredstev (1,55 milijarde evrov v 2013), temveč njeno realno vrednost in donose. In glede na trenutno ugodne ekonomske razmere je realno pričakovana donosnost Skupine NLB je 150-milijonska.
Prodaja NLB je s finančnega in ekonomskega vidika vprašljiva, prodaja za milijardo evrov ali tudi nekaj več pa je preprosto neupravičena.
– Bine Kordež, 4.5.2017 –

Prodajna zaveza, Finančni položaj, Vrednost, Prodati ali ne?