Stekel je projekt »Ustanovitev Nacionalnega sveta za demokratično prenovo volilne zakonodaje«.
V SINTEZI-KCD smo se celotno leto 2020 neuspešno trudili, da bi politične stranke, poslance in Predsednika države prepričali, da je treba volilno zakonodajo temeljito demokratizirati. Zato smo se odločili, da povabimo sorodne subjekte civilne družbe (CD) k skupni ustanovitvi »Nacionalnega sveta za demokratično prenovo volilne zakonodaje«. V torek, 12. januarja se je na prvi seji sestala Iniciativna skupina in določila programske smernice za pospešeno nadaljevanje priprav za ustanovitev Sveta, predvideno za februar. Potrjen je tudi osnutek poteka celotnega »Projekta NSVZ«.
.
Ker bi želeli, da pri tej prenovi volilne zakonodaje sodeluje čim več aktivnih državljanov, vas vabimo, da odgovorite na naslednji vprašanji:
- Podpirate predlog, da bi bila udeležba na volitvah v DZ za državljane obvezna?
- Podpirate predlog, da bi uzakonili možnost odpoklica poslanca?
Tiste, ki želite sodelovati, prosimo, da odgovore (z dodatno obrazložitvijo ali brez) pošljete na e-naslov : sinteza@t-2.net .
.
Vsak glas šteje!
Izjemen pogled na družbena in ekonomska dogajanja aktivnega sopotnika v intervjuju za Mladino.
Dobre, objektivne ocene o preteklih dogajanjih so nujna podlaga za uspešno načrtovanje bodočnosti.
INTERVJU
Vabilo v skupen projekt: »Nacionalni svet za demokratično prenovo volilne zakonodaje«.
Spoštovani,
Izteka se še eno leto, ko se na področju prenove volilne zakonodaje ni ničesar spremenilo. Ne samo, da se politične stranke, vlada, Državni zbor, Državni svet in Predsednik republike Slovenije niso uspeli dogovoriti za prenovo te zakonodaje, čeprav je več kot 85 % državljanov prepričanih, da sedanja ni ustrezna – storili so vse, da se nobena ideja, noben predlog za spremembo ni mogel razviti v resno razpravo in morebiten dogovor. Toliko o njihovem spoštovanju suverenosti naroda in o tem, da je Slovenija demokratična družba.
V SINTEZI-KCD smo v preteklem letu obiskali vodstva praktično vseh političnih strank, DZ, DS in seveda tudi Predsednika države. V teh razgovorih nam je postalo jasno, da se imenovani ne žele, ne morejo oz. da se niso pripravljeni dogovoriti niti za skupno delovno ekspertsko skupino. Tako nam, če želimo stvari premakniti v smeri demokratizacije naše družbe, ki jo duši vse večja strankokracija, ostane zgolj možnost, da tako skupino, ki bo pripravila nov predlog Zakona o volitvah v DZ (in spremljajočo zakonodajo), ustanovimo aktivisti raznih subjektov civilne družbe.
Odločili smo se, da vas povabimo v skupen projekt oblikovanja take skupine, ki smo jo delovno poimenovali »Nacionalni svet za demokratično prenovo volilne zakonodaje«. Če ste pripravljeni enakopravno sodelovati v tem projektu, vas prosimo, da imenujete svojega predstavnika v Organizacijski odbor, ki bo pripravil vse potrebno za ustanovitev oz. imenovanje Nacionalnega sveta. Da bi bolje predstavili našo zamisel, vam v prilogi pošiljamo prvo skico projekta v 7 korakih, ki poleg vsebinske opredelitve podaja tudi časovnico celotnega projekta.
Vse, ki se boste odzvali na to naše povabilo, bomo v drugem tednu naslednjega leta povabili na vsebinski dogovor, ki bo morda moral potekati v obliki tele-konference (TK). Vendar smo prepričani, da nas to ne bo ustavilo in da se bomo realizacije tega projekta lahko lotili v začrtanih okvirih.
Ob tem vam in vašim sodelavcem želimo uspešno delo v prihajajočem letu, osebno pa veliko zdravja in zadovoljstva.
Predsedujoči SINTEZE-KCD Emil Milan Pintar in Sekretar Miroslav Marc
.
Volilni sistem (prvič) – Kako zlomiti strankarsko alianso proti volivcem? in – komentarji.
Spomenka se sprašuje: Če bo Janša vodil vlado do rednih volitev, bodo to morda po uvedbi demokracije prve s strani vlade protežirane, strankarsko pristranske volitve?
Politične stranke, ki so sedaj v opoziciji, so bile še pred dobrega pol leta v poziciji. Te iste stranke vodijo isti ljudje, ki so takratno vlado zapravili. Ta-isti ljudje, ki ne zaupajo J. P. Damijanu, Erjavca pa sploh ne marajo, se že prepirajo, minister česa bi kdo bil…
.
Spomenka Hribar: SE ZGODOVINA PONAVLJA?
Vabljeni h komentiranju(!)
Delovanje cepiv proti covid-19
Gradivo za strokovno javnost
odpri
.
Kako zlomiti strankarsko alianso proti volivcem?
Komentar Miroslava Marc k članku g. Mihelčiča o “strankarski aliansi” je bil objavljen v SP Dela, 12.12.2020:
V Sobotni prilogi Dela (Delo, SP, 14. novembra 2020) je dr. M. Mihelčič objavil članek o neustreznosti sedanje volilne zakonodaje in o nepripravljenosti političnih strank, da to zakonodajo spremenijo. Med drugim piše, da se poslanci opozicijskih strank običajno zgražajo nad predlogi parlamentarne večine, ki zgolj s kozmetičnimi popravki te zakonodaje volivcem ne omogočijo vpliva na izvolitev. Ob enem pa takrat, ko so isti poslanci v položaju parlamentarne večine, prav tako niso pripravljeni ponuditi sprememb, ki bi državljanom resnično dale moč vplivati na sestavo DZ. Nakar se vpraša: »…ali gre pri tem za spontano odzivanje ali dogovorjeno igro med strankarskimi klubi?«
Zakaj vodstvom političnih strank obstoječi volilni sistem ustreza? Ker, glede na poznavanje volilnih preferenc posameznih območij, lahko z veliko gotovostjo oblikujejo kandidatne liste tako, da bodo prišli v parlament njihovi izbranci. Utopično je pričakovati, da bodo ti poslanci sami sprejeli sklep, ki bo – in to je neizprosno dejstvo – poslabšal strankarski položaj in verjetnost njihove ponovne izvolitve. V kako neznosni situaciji smo, dokazuje tudi dejstvo, da jih k temu ne more prisiliti niti Ustavno sodišče!?
Absurd celotne situacije je v tem, da volilna pravila določajo »izvoljenci«, tisti pa, ki izbirajo, torej volivci, pa o tem ne smejo ničesar reči. Na volitvah državljani izberejo predstavnike, katerim začasno prenesejo svojo suverenost, z vsemi zadolžitvami in odgovornostjo. Torej, način izbora mora biti stvar volivcev, ne pa izvoljenih. Lahko bi kvečjemu govorili o nekakšni »družbeni pogodbi« med volivci in političnimi strankami, nikakor pa ne moremo sprejeti sedanjega diktata političnih strank, ki volilni sistem razumejo kot orodje za neomejeno, lastno re-elekcijo.
Upravljanje vsakega sistema, tudi države, je zaupano vodstvu in volilni sistem pomembno vpliva na kvaliteto upravljanja države. Neustrezno (nesposobno ali celo koruptivno in kleptomansko) vodenje Sloveniji in njenim državljanom, že več kot dve desetletji, povzroča hudo škodo. Glede na to, da se parlamentarne stranke niso pripravljene odreči neomejenemu kadrovskemu pirovanju, moramo volivci razmišljati o drugih možnostih.
Pri civilno družbenem gibanju SINTEZA-KCD predlagamo oblikovanje ustrezne komisije (Nacionalnega sveta) za pripravo celovitega predloga nove volilne zakonodaje. Predlog naj državljani sprejmejo in potrdijo na referendumu. V komisiji bi morali biti najuglednejši (strankarsko nevezani) posamezniki različnih javnosti (strokovnosti), ki bodo sposobni odgovoriti tako na vprašanja KAJ potrebujemo in želimo, kot tudi na vprašanja KAKO to vgraditi v celovito prenovljen volilni sistem. Komisijo lahko imenuje predsednik države, lahko jo pa po Islandskem zgledu vzpostavi tudi ljudstvo.
.
V istem časopisu je bil objavljen tudi prispevek Emila Milana Pintar “KAKO STA POVEZANA VOLILNI SISTEM IN KORUPCIJA”:
V Sobotni prilogi Dela (Delo, SP, 14. novembra 2020) je dr. M. Mihelčič objavil odličen članek o pomanjkljivostih naše sedanje volilne zakonodaje oz. o sprenevedanju naših političnih strank, ko bi bilo potrebno to zakonodajo spremeniti. Z njegovimi mislimi se v celoti strinjam. Tudi sam sem prepričan, da ne bodo zadoščale zgolj kozmetične spremembe (npr. sprememba velikosti okrajev), temveč bo potrebna temeljita demokratična prenova celotnega volilnega sistema, sicer bo Slovenija še naprej tonila v razvojno neuspešnost. Naj poskušam to misel poglobiti in pojasniti.
Dr. Mihelčič pravilno naslovi naše politične stranke kot tisto politično silo v naši družbi, ki vztrajno, že četrt stoletja, blokira ne samo spremembe, temveč celo resen razgovor o potrebnih spremembah volilnega sistema. Hkrati pa z uveljavljanjem glasovalnega avtomatizma v DZ tako razpravo ali iskanje rešitve blokira tudi med poslanci. S tem je, ne da bi pojem posebej opredeljeval, g. dr. Mihelčič, natančno orisal sedanje stanje naše družbe, ki ga poimenujemo kot »strankokracija«.
Kaj je pravzaprav strankokracija? Politološko gledano je to politični sistem, v katerem imajo politične stranke popolno politično moč in je družbeno-civilni nadzor nad njimi praktično nemogoč. Še več: da bi bilo njihovo delovanje (vsaj videti) legitimno, so si na nekaterih področjih prikrojile zakonodajo svojim posebnim interesom.
Taki področji sta predvsem dve: prvo je področje proti-korupcijske zakonodaje in prakse, drugo področje volilne zakonodaje. Poglejmo si delovanje naše strankokracije na teh področjih malo pobliže.
Slovenija je v zadnjih desetletjih postala ena najbolj korumpiranih držav v Evropi. Raziskava revizijske hiše Ernst&Young jo je leta 2013 postavila povsem na prvo mesto, s 96 % zaznavanjem korupcije v gospodarstvu. Večino te korupcije poteka na področju, ko je delodajalec država (javni razpisi, itd.), pri čemer prednjačijo razpisi za investicijske projekte v gradbeništvu TEŠ 6, Karavanke, 2TDK, …). Povsem razumljivo je, da korupcija na relaciji država (vlada) – podjetja ni mogoča brez sodelovanja državnih uradnikov ali/in funkcionarjev. Ilustracijo tega stanja nam pokaže primer, kako so potekali spomladi letos razpisi za nabavo medicinske opreme za boj proti pandemiji virusa covid-19. Način, kako so se že v nekaj urah po objavi razpisov (verjetno pa tudi že prej) na svojih političnih zvezah pojavili vsi strici sedanje vlade iz ozadja, je bil frapanten. Pravi »črni petek« slovenske politične korupcije.
Slovenske politične stranke so torej v zadnjih dveh desetletjih oblikovale zakonodajo in politično prakso, ki gospodarsko in politično korupcijo ne le omogoča, temveč jo tudi tolerira in celo nagrajuje. Če namreč država ob dokazani korupciji ali kraji ni pripravljena odvzeti nezakonito pridobljenega premoženja, potem moramo to premoženje razumeti kot od države priznano nagrado za kriminal in korupcijo – pa naj gre za tolerirano utajo davkov, podkupnine, nezakonito izplačevanje raznih dodatkov in priboljškov državnih uslužbencev ali za nepotistično podeljevanje služb – sinekur.
Podobno je stanje na področju volilnega sistema. Politične stranke so oblikovale sistem, ki jim zagotavlja popoln monopol že v oblikovanju kandidatnih list. Kandidiranje predstavnikov Civilne družbe so odrinile z nemogočimi (pravno: nesorazmernimi) pogoji. Z odpravo prednostnega glasu pa so dokončno minimalizirale vpliv volivcev na dejansko izvolitev poslancev, s tem pa kršile tudi ustavna določila. Povedano preprosto: naše politične stranke svojim volivcem ne zaupajo.
Seveda državljani na to dogajanje reagirajo z ogorčenjem in s povratnim nezaupanjem v politične stranke, ki hitro narašča. Prepad med ljudstvom in politično nomenklaturo se tako vse bolj povečuje in nas sili v absurdno dilemo: naj zamenjamo ljudstvo ali politične stranke?
To medsebojno nezaupanje pa ima tudi širše družbene posledice: nezaupanje v vladne ukrepe za omejitev pandemije korona-virusa ali celo njihovo zavestno zavračanje. Zakaj v Novi Zelandiji ali Avstraliji ali na Švedskem, kjer ljudje zaupajo vladi in spoštujejo njene ukrepe, ljudje izražajo 90 odstotno pripravljenost na cepljenje, pri nas pa komaj 30 %?!
Če ne bomo rešili te absurdne dileme naraščajočega medsebojnega nezaupanja, lahko že naslednje volitve opredelimo kot nelegitimne, saj je več kot 85 % volivcev prepričanih, da je treba volilni sistem spremeniti. Še več: ene naslednjih volitev se bodo, če ne bomo pravočasno ukrepali, prav gotovo zgodile na ulici.
Volilni sistem je namreč sistem, s katerim volivci (državljani), ki so nosilci nacionalne suverenitete, izberejo tiste, na katere začasno (do naslednjih volitev) prenesejo del oblasti. Drugi del te suverenitete udejanjajo v javnem nadzoru tako samih volitev kot kasneje delovanja oblasti. Seveda, če govorimo o demokratični družbi. V nasprotju z njimi našega sedanjega družbeno-političnega sistema ne moremo razumeti drugače kot obliko specifične, proti-ustavne diktature političnih strank, saj so vlade povsem razgradile civilno-družbeni nadzor njihovega terorja (primer: uničenje referendumskega sistema odločanja).
Skratka, vladajoča politika se obnaša, kot da je država instrument njene trajne oblasti. In to tista politika, ki s svojimi uradniki in funkcionarji neposredno sodeluje v več kot 80 % zaznane korupcije!
Prav neposredna povezava politike s korupcijo povsem jasno kaže, zakaj naše politične stranke (še) niso pripravljene na spremembo volilne in proti-korupcijske zakonodaje. Najmanj, kar bi morala storiti vladajoča politika še v tem mandatu, je uveljavitev prednostnega glasu za naslednje volitve ter sprejeti zakonodajo o ugotavljanju izvora premoženja (finančna policija), o striktnem odvzemu premoženja nezakonitega izvora (brez zastaranja) in o začasni prepovedi opravljanja političnih funkcij kaznovanim ljudem in ljudem v postopkih. Morala naše politike (politikov) je namreč tako na psu, da ni mogoče računati na njihovo spoštovanje integritete, temveč jo je treba uzakoniti. Na to smo v SINTEZI-KCD večkrat opozorili tudi Predsednika Pahorja, vendar se stvari ne premaknejo.
Premike moramo torej začeti v civilni družbi, najverjetneje z ustanovitvijo nekakšnega Nacionalnega sveta za demokratično prenovo volilne zakonodaje, kajti prav ta zakonodaja je mati največjih težav, prevlade nesposobnosti, nemorale in korupcije v obstoječi politični nomenklaturi.
G. dr. Mihelčič bi prav lahko v takem telesu igral eno vodilnih vlog.
Slovesnost ob 30. obletnici podpisa sporazuma strank o skupnem nastopu na plebiscitu
Podpis predstavlja pomembno prelomnico v slovenski zgodovini, saj so politične stranke z njim dokazale, da je medsebojne razlike in nasprotovanja moč preseči v dobro skupnosti.
Spomenka Hribar, pobudnica sporazuma, je ob 30. letnici podpisa v nagovoru orisala svoj pogled na takratno dogajanje.
Sporazum vseh strank pred plebiscitom je bil posledica politične potrebe po preseganju nezaupanja med pozicijo in opozicijo oz. potrebe po usklajenem delovanju obeh v korist čim boljšega izida.
Demos je v dveh letih svojega mandata naredil več kot vse kasnejše vladne garniture: izpeljal je osamosvojitev, jo vojaško obranil, ustanovil slovensko vojsko, državo, sestavil in sprejel prvo Ustavo R Slovenije, uvedel svoj denar (tolar), dosegel mednarodno priznanje države – in v vsem tem času zagotavljal socialno, kulturno in politično vzdržnost.
Demos ni razpadel zaradi rovarjenja nekdanjih komunistov niti ne zato, ker naj ne bi bil sposoben vladati; ne, po slabih dveh letih se je sam ukinil, ker v njem ni bilo soglasja, da bi ponovil totalitarno zgodovino, tokrat v desni varianti.
Govor Spomenke Hribar
Sodelujoče na virtualni razpravi na temo »Denarna politika ECB« je Banka Slovenije zaprosila, da zapišemo svoja stališča. Spodaj je zapis Andreja Cetinski.
O denarni politiki ECB – teze:
1. Splošno gospodarsko in družbeno okolje je v razvitem svetu spričo aktivnega uresničevanja neoliberalnih usmeritev danes pomembno drugačno, kot je bilo pred nekaj desetletji. Verjetno je največ sprememb povzročilo udejanjenje naslednjih dveh usmeritev:
a) Svobodnega prehoda blaga in kapitala med državami naj se ne omejuje. Od sprememb, ki so rezultat te usmeritve, je primerno izpostaviti naslednji dve:
– Močno se je okrepila ekonomska in splošna družbena moč kapitala, seveda v škodo demokracije.
– Poslabšal se je gmotni položaj dela; pa tudi njegova družbena moč, ki se jo uresničuje preko sindikatov in levih političnih strank, je vse šibkejša.
b) Vpliv in ekonomsko vlogo države naj se temeljito omeji v prid trga. To usmeritev se je uspešno uresničevalo predvsem z dvema ukrepoma:
– s pospešeno privatizacijo in omejevanjem investicijskih aktivnosti države, tudi v dejavnostih, ki so tržno manj atraktivne (infrastruktura);
– z radikalnim zmanjšanjem davčnih obremenitev za premožne sloje (tudi s pomočjo davčnih oaz), to pa je finančno najbolj prizadelo socialno državo in njene javne aktivnosti, kot sta zdravstvo in skrb za okolje.
.
2. Rezultati neoliberalizma se neugodno odražajo predvsem v naslednjih oblikah:
a) Zaradi šibkosti države pri njenem lastnem razvojnem usmerjanju je prizadeta konkurenčnost njenega gospodarstva, še predvsem v primerjavi z državami, ki so ohranile močno in razvojno aktivno državo (Kitajska).
b) Ena od posledic odsotnosti države pri usmerjanju gospodarskega in družbenega razvoja je močan razmah potrošništva, ki temelji na veliki porabi fosilnih goriv, to pa resno ogroža podnebne razmere na zemlji.
c) Sodobno družbo obremenjujejo velike, za večino nesprejemljive in zato nevzdržne socialne in premoženjske razlike.
d) Splošno sprejete družbene vrednote (resnicoljubnost, poštenost, solidarnost,…) so močno erodirale, kar vse bolj otežuje demokratično urejanje družbenih razmerij, najbolj pa upravljanje države.
.
3. Neoliberalizem je pomembno spremenil tudi okolje, v katerem deluje denarna politika. To se odraža predvsem v naslednjem:
a) Ob revščini velikega dela prebivalstva ima njegov premožnejši del obsežne denarne prihranke, ki se odražajo tudi v vse večjih bančnih vlogah. Zaradi skromnega investiranja (še predvsem države) in glede na prihranke posledično tudi sicer skromnega povpraševanja po kreditih so se v bančnem sistemu pričeli pojavljati veliki likvidnostni presežki, ki delujejo gospodarsko vse prej kot koristno in predstavljajo zato za denarno politiko resen problem.
b) Obrestna mera je kot osrednji inštrument denarne politike za usmerjanje tržnega povpraševanja in zagotavljanje splošne cenovne stabilnosti na uporabnosti močno oslabela. Ta politika zato išče in tudi že uvaja nove oblike svojega delovanja.
.
4. Za sanacijo težav, ki jih povzročajo pod 3a omenjeni likvidnostni presežki, ECB po letu 2015 uporablja zelo dobro rešitev: ona sama kakor tudi centralne banke EU držav s presežki v velikem obsegu financirajo nakupe vrednostnih papirjev, ki jih izdajajo finančno podhranjene EU države. Po tej poti, ki je po vsebini fiskalne narave, torej ECB pomaga razreševati enega od problemov, ki ga je državam povzročil neoliberalizem in je nastal zaradi prenizkih obdavčitev visokih dohodkov in premoženja.
.
5. EU je pred kratkim predstavila predlog svojega sedemletnega proračuna, katerega osrednji del je obsežna finančna podpora njenim članicam, deloma v obliki nepovratnih sredstev, pretežno pa v obliki ugodnih kreditov. Domnevam, da naj bi bila vloga ECB pri financiranju tega proračuna ključna in naj bi se jo izvajalo v skladu s tem, kar navaja prejšnja točka tega zapisa. Če je ta domneva pravilna, gre pri tem za aktivnosti ECB, ki si si zaslužijo vso podporo. Pozoren pa velja biti na to, da so finančni potenciali prekomerne likvidnosti bančnega sistema v velikem delu že izčrpani in ECB se zato utegne znajti v skušnjavi, da bo EU proračunske potrebe podprla tudi s prekomerno emisijo denarja. To pa utegne povzročiti nove probleme drugačne narave.
.
6. Ukrepi iz prejšnjih točk 4 in 5 rešujejo zadrege, s katerimi se ta čas v EU srečujeta denarna, še bolj pa fiskalna politika. Ne odpravlja pa se z njimi vzrokov, zaradi katerih so težave nastale. Zato jih je smiselno obravnavati kot ukrepe prehodne narave, dolgoročneje gledano pa jih je potrebno nadomestiti s trajnejšimi rešitvami. Vsebina slednjih naj bo predvsem zasnovana na opustitvi usmeritev, o katerih govori točka 1 tega zapisa. Tudi sicer naj denarna politika prednostno izhaja iz spoznanja, da danes bolj kot kdaj prej potrebujemo močno državo, ki se jo demokratično in učinkovito upravlja v korist večine njenih prebivalcev. Slednje naj ne velja le za posamezne evropske države, pač pa najmanj v enaki meri tudi na njihovo »zvezno« državo, to je EU. Uresničevanje te usmeritve naj bo tudi eden elementov denarne politike ECB. Zato je toliko bolj pomembno, da se ukrepe iz točke 5 izvaja na način, ki bo krepil demokratično EU, ne pa avtokracije nekaterih njenih članic.
.
Andrej Cetinski, Sinteza, 25.11.2020
____________
KOMENARJI:
Ustavimo se in izberimo pravo pot!
Pravzaprav mi resnično ni jasno, kako to, da smo se vsi skupaj ponovno znašli kot talci ne samo enega človeka, temveč ideologije, za katero sem mislil, da je vsaj preživeta, če že ne popolnoma poražena, t. j. ideologija večvrednosti in superiornosti, egoizma in narcizma. Ideologija, ki je v prejšnjem stoletju v dvajsetih in tridesetih letih pritegnila brezpravne ter izkoriščane množice, pa tudi bogate industrialce in verske vplivneže. Ideologija s posledico primitivnega nasilja. Na ulici, v sistemu in na planetu. Vojni svetovnega obsega, ki sta povzročili toliko zla kot še nikoli v zgodovini, sta se sicer končali. In to z velikimi žrtvami z zmago dobrega nad zlim. Posledično tudi z upanjem v mir in boljšo prihodnost.
Današnja Evropa po dolgem času vendarle živi v združenju, ki pomeni biti porok dejanskega miru, sožitja in naj bi omogočal vsakomur neko dostojno življenje. Pa vendar se zdi, da se pod krinko »demokracije« ali bolje rečeno njene lažne oblike, ponovno vračamo v nekatera temna pretekla obdobja. Sprašujem se: »Kako to, da ponovno zahajamo na stranpoti tako v Sloveniji kot tudi v državah širše domovine npr. na Poljskem, Madžarskem in v posameznih delih družbe drugod?«
Odgovor je pravzaprav lahek. Nismo bili vsakodnevno pozorni na vse odklone v družbi. Na vse lažnive in pokvarjene ljudi, ki so imeli in še imajo vpliv. Bodisi kot politiki, ideologi, finančni mogotci ali verski dostojanstveniki. Pod krinko demokratičnosti so prevzeli in še prevzemajo ključna mesta v državi ter vplivajo na življenje in zdravje vseh nas. Marsikdo se jih boji. Nekateri jim tudi slepo verjamejo in se jim podrejajo.
Marsikdo pa se je tem navideznim demokratom zoperstavil. Pokončno, z besedami in dejanji. Ne samo petkovi »kolesarji.« Tudi pogumni novinarji in uredniki, kulturniki od dr. Borisa A. Novaka do vseh neimenovanih, razumniki z ddr. Rudijem Rizmanom na čelu ter seveda vsi drugi, ki se izpostavljajo v vsakdanjem življenju. Jasno in glasno je potrebno povedati trenutnim oblastnikom, da je vsakršno nasilje in grožnja z njim, vsem navedenim in drugim državljanom absolutno nesprejemljivo. Njihove organizirane in primitivne poteze so pokvarjene in bolne! Ne samo vložitev tožbe zoper svetovno priznanega intelektualca in humanista ddr. Rudija Rizmana, tudi uvajanje patoloških višin nekaterih kazni in namernega odpuščanja ljudi, ki jim niso ideološko blizu, so absolutno nesprejemljivi. Kljub temu, da imajo monopol oblasti, nimajo pravice zlorabljati sistema, to je države, za svoje blodnjave oblastne želje. Nikjer in nikoli jim nihče od nas ni dal pooblastila za takšen deformiran azilni center, kot se nahaja v Postojni, ki bo namesto svoje turistične znamenitosti Postojnske jame, kmalu bolj znana kot slovenski Guantanamo. Žica, ki jo je postavila Cerarjeva vlada ob tihi in glasni podpori SDS, je dokaz, kako se počasi nesprejemljive ideje in dejanja pretvarjajo v »normalno« in »demokratično« stanje. Nikar ne dopustimo, da se ta »normalnost« ustali. Svetel trenutek v tem predoru oz. boljše rečeno v temnem prepadu je odločitev ustavnega sodišča, da zadrži rehabilitacijo izdajalca Leona Rupnika. Ali morda kdo ne vidi povezave z današnjim trenutkom? Vseeno priporočam razmislek. Tudi ta odločitev bo ogledalo naše države doma in v svetu. Bo lakmusov papir oz. križišče, na katerem se bo potrebno odločiti, po kateri poti bomo šli naprej. Mislim, da nas vodniki trenutno usmerjajo še globlje v prepad. Ustavimo se in izberimo pravo pot!
Miloš Šonc, Sinteza, 25.11.2020
Zakonodajno-pravni službi Državnega zbora RS
Poslano tudi:
- Vladi RS
- Poslanskim skupinam, odborom in Komisijam DZ
- Računskemu sodišču;
- Komisiji za preprečevanje korupcije;
- Medijem
Spoštovani,
SINTEZA-KCD je objavila predlog stališč do predlogov Zakona o Demografskem skladu. Iz različnih subjektov civilne družbe in strokovne javnosti smo dobili številne odzive, ki so vsi potrjevali naša stališča, predvsem opozorilo, da se je razprava o Demografskem skladu (DS) iz vsebinske spremenila v prepir o tem, kdo bo upravljal s temi sredstvi. Naša stališča je potrdila tudi KPK, ki je opozorila, da predvideni model upravljanja s skladom predstavlja veliko korupcijsko tveganje.
Pozivamo vas, da oba predloga zakona (vladnega in opozicijskega) zavrnete in postopek sprejemanja vrnete na začetek, z opozorilom, da je razprava krenila v napačni smeri in da zakonska materija oz. rešitve, ponujene v predlogih, odstopajo od zastavljenih ciljev.
V SINTEZI-KCD smo prepričani, da je model, ki ga ponujata predloga zakonov, neustrezen in ne omogoča kvalitetnega upravljanja s sredstvi, ki so pravzaprav sredstva državljanov. Ustrezen model bi moral izhajati prav iz tega dejstva in zagotoviti sistem upravljanja, ki bi vključeval različne subjekte (poleg predstavnikov državnih organov tudi predstavnike civilne družbe, npr. ZDUSA itd.). Nadzorni svet bi moral imenovati Državni zbor, ne vlada in v njem predstavniki države ne bi smeli imeti večine.
Zavedamo se, da politika slabo sliši stališča civilne družbe in še slabše upošteva. Toda ob tem opozarjamo, da tudi sedanja politična garnitura ne more računati na trajno oblast. In če bo v svoji kratkovidnosti oblikovala model upravljanja s skladom, ki bi ji trenutno ustrezal zaradi monopolnega položaja aktualne oblasti v njem, bo ta ustrezal tudi prihodnji politični strukturi in če danes predstavlja korupcijsko tveganje (in priložnosti) za sedanjo oblast, ga bo enako tudi za naslednjo.
Zato vas pozivamo, da v imenu preproste politične poštenosti in korektnosti vztrajate pri takem oblikovanju zakona, ki bo omogočal sodobno upravljanje po evropskem vzoru in uzakonil kvaliteten ter učinkovit nadzor. Pri tem izhajamo iz dejstva, da ste v službi državnega zbora, ki naj bi vsaj upošteval, če ne že (za)ščitil interes državljanov po kvalitetnejšem upravljanju državnega premoženja, kot ga nam ponujajo oz. zagovarjajo vlade.
S pozdravi in spoštovanjem!
Programski svet SINTEZE-KCD, 27.10.2020
