1. Etika in družbene vrednote

Zdravljenju močno oslabele demokracije nasprotujejo osrednji nosilci družbene moči, to sta z interesnimi lobiji dobro podprta vodilna politika in finančni kapital.

Dnevnikov Objektiv je 10.8.2019 na Odprti strani objavil prispevek Janeza Krnca, v katerem ta predstavniško demokracijo – na tej je zasnovana politična ureditev večine držav – proglaša za preživeto. Njena osrednja slabost na bi izhajala iz tega, da je za učinkovito reševanje družbenih problemov poleg usposobljenosti odločevalcev (zakonodajne in izvršilne oblasti) v enaki meri potrebna tudi njihova etičnost in moralnost, česar pa predstavniška demokracija ne upošteva in zato ni sposobna delovati v korist večine. Temu mnenju ne gre oporekati.

Problem odsotnosti etike v političnem delovanju se vse močneje zaostruje pod vplivom ideologije neoliberalizma, ki pohlep že kar odkrito obravnava kot splošno vrednoto, laž in prevaro pa kot neoporečno orodje njegovega uresničevanja. Družba, kjer se to dogaja, ne more normalno delovati in prej ko slej zaide v krizo, ki lahko ogrozi tudi njeno preživetje. Kriza takih dimenzij se svetu danes resno napoveduje, eden njenih najbolj zapaženih znanilcev pa je ameriški predsednik Trump; ta učinkovito podpira pohlep bogatih, v svoji politiki brez zadržkov uporablja laž, z zaostrovanjem mednarodnih odnosov resno ogroža svetovni mir in veliko prispeva, da ljudje še naprej nedopustno uničujemo naravno okolje.

Demokracija je torej potrebna prenove, predvsem s ciljem, da bo delovala učinkovito in etično v korist večine. Krnc v svojem prispevku predlaga, naj bi to uresničili tako, da predstavniško demokracijo nadomestimo z neposredno. O tem, kako naj bi to izvedli, konkretnejših rešitev ne predlaga, kar niti ne preseneča, saj jih doslej, kolikor vem, še nihče ni ponudil, vsaj ne prepričljivih. Predstavniško demokracijo bomo zato tudi v naprej ohranili, a jo je potrebno predvsem organizacijsko prenoviti in jo okrepiti tudi z rešitvami, ki bodo temeljile na neposredni demokraciji. Nekaj več o tem v naslednjih vrsticah.

Prenova sistema, kar je tudi demokracija, je uspešna, če je prednostno usmerjena v odpravo njegovih slabosti. Te je torej potrebno prepoznati in zato si kratko oglejmo, kaj naj bi bile ključne slabosti današnje demokracije. Sam uvrščam med nje predvsem naslednje:

1. Parlament (zakonodajna oblast) naj bi bil usposobljen in motiviran, da optimalno podpira ekonomske, socialne, regionalne in druge interese večine prebivalstva. Dejansko je s tem vedno imel težave, pod vplivom neoliberalnih »vrednot« pa počne to zadnja leta vse slabše, saj svoje delovanje prednostno podreja interesom političnih strank in kapitala.. Prenovo demokracije je zato smiselno pričeti s prenovo volilne zakonodaje, ki naj bi predvsem temeljito okrepila sedaj večinoma močno oslabel vpliv volivcev na sestavo parlamenta in ravnanja njegovih članov.
2. Izvršno oblast (vlado) je potrebno učinkovito nadzirati, te, za učinkovitost upravljanja ključne odgovornosti pa parlament ne izvaja. Vlado namreč praviloma oblikuje le del parlamenta (koalicija), ki jo potem tudi nekritično podpira, med tem ko njegov drugi del (opozicija) vladi delo predvsem otežuje in si tako krepi naklonjenost volivcev. Delitev parlamenta na koalicijo in opozicijo je slaba tudi zato, ker z njo politika tudi celotno družbo močno razdvaja, namesto da bi jo povezovala, to pa demokraciji izjemno škodi.

Gornje, po mojem osrednje hibe parlamentarne demokracije, skoraj ne poznajo v Švici. Njihova vlada ima le 7 članov – to upravljanje pomembno olajšuje -, ki jih parlament izvoli na predlog petih najmočnejših strank in ima torej taka vlada z ustavo uzakonjen značaj velike koalicije. Vodi jo eden od ministrov, vendar vedno le z enoletnim mandatom, ta rešitev pa največ prispeva, da se politiki za ministrske položaje ne potegujejo, pač pa to zahtevno delo prepuščajo primerno usposobljenim osebam.

1. Da demokracija dobro deluje, je potrebno tudi zakonodajno oblast (parlament) nadzirati. Najbolj uveljavljena oblika tega nadzora je referendum, za katerega pa politika vse lažje poskrbi, da se ga komaj še uporablja. Tudi v tem pogledu je Švica izjema, po kateri se je vredno zgledovati.
2. Ni dobre demokracije brez učinkovite in od izvršne oblasti neodvisne pravne države, saj naj ta poleg drugega deluje tudi kot skrbnik etičnega in poštenega ravnanja nosilcev politične oblasti. To poslanstvo pa pravna država vse slabše uresničuje. Razlog za to je predvsem v razdvojenosti  politike (koalicija, opozicija), ki se škodljivo odraža tudi v sestavi in delovanju vrhnjih organov sodnega sistema (ustavno sodišče,..) in s tem tudi v delovanju  pravne države. Poleg tega je splošen razkroj etičnih vrednot, ki ga je v zadnjih dveh desetletjih povzročil neoliberalizem, okužil tudi pravno državo.

Vzrokov, zakaj je demokracija po vsebini močno oslabela, torej ni malo. Je pa dobro, da se ve, kako jih je možno odpraviti ali vsaj omejiti njihovo škodljivost. Zdravljenje demokracije pa je vendarle zelo oteženo, saj mu nasprotujejo osrednji nosilci družbene moči, to sta z interesnimi lobiji dobro podprta vodilna politika in pa finančni kapital. Splošna družbena kriza se bo zato v svetu še naprej poglabljala, to pa bo ustvarjalo vse ugodnejše pogoje za uveljavljanje avtoritarnih oblik vladanja, tudi podobnih onim, ki jih pod imenom fašizem poznamo iz prejšnjega stoletja. To se že dogaja, tudi v naši soseščini. Nam Slovencem mora zato biti še posebno veliko do tega, da demokracijo vsaj doma krepimo in da tudi EU postane močna demokratična tvorba. Pomemben korak v tej smeri bomo lahko še letos storili, če nam bo uspelo s spremembami volilne zakonodaje, ki se jih že pripravlja, temeljito okrepili vpliv volivcev na sestavo parlamenta.

Andrej Cetinski, SINTEZA, 12.8.2019

ODPRI

volilni sistem = negativna kadrovska selekcija = somrak slovenskega bančništva

Mag. Emil Lah, nekdanji odgovorni urednik Bančnega vestnika, kljub uvodni ugotovitvi, da je javna debata o poslovnih bankah skrajno spolitizirana in polna demagogije, v prispevku analizira in predstavi proces bančne sanacije ter katastrofalne »zmote in napake« pri tem.

Nekaj misli iz prispevka:

– Težko bi zanikali oceno evropske komisije, da se je naša država v letih 2012 in 2013 soočala z resnimi makroekonomskimi neravnovesji (prezadolženost podjetij, povečevanje obsega slabih posojil, prešibka kapitalska ustreznost bank, povečevanje javnega dolga in proračunskega primanjkljaja). Banka Slovenije je zato morala ukrepati, res pa je, da bi lahko ukrepala tudi drugače.

– Izvirni grehi slabe bančne prakse so se dogajali v poslovnih bankah, ki so jim v prvi vrsti botrovali člani uprav teh bank, delno pa tudi politično nastavljeni in strokovno premalo kompetentni člani nadzornih svetov. Naravnost perverzno je, da se sedaj poskuša na različne načine »prodajati meglo« in zaščititi člane uprav bank, ki za domnevno kriminalne posle in podeljevanje kreditov prijateljskim družbam in sorodnikom še niso kaznovani.

– Očitno je, da je prihajalo in še prihaja do negativne kadrovske selekcije, saj je lahko skoraj vsak s političnim pedigrejem predsednik vlade, guverner centralne banke, minister ali poslanec, ker niso jasno določeni strokovni, značajski in drugi kriteriji, ki bi jih morali izpolnjevati kandidati za te najbolj odgovorne funkcije v državi. Zaradi takšne škodljive prakse strank na oblasti je osebni in družbeni standard velike večine državljanov vsaj za tretjino nižji, kot bi lahko bil, če ne bi bilo tako, kot je.

– Negativna kadrovska politika naših strank: ‘Ne moti to, da je pri nas precej idiotov, moti pa to, da nas ti idioti vodijo.’

– Bivši guverner centralne banke dr. Boštjan Jazbec je v svoj zagovor pred kratkim javno povedal, da oškodovanje bančnega premoženja na sodišču ni bilo dokazano. A pri sanaciji slovenskih bank decembra 2013 namreč ni šlo zgolj za pravni vidik, ampak tudi za resne finančne, etične in politične posledice. S tega širšega zornega kota je bivši guverner vendarle prodal dušo hudiču, to je neizvoljenim tehnokratom ECB in ideologom neoliberalizma, h katerim se je zatekel in ki so mu zaradi »zvestobe« omogočili dobro plačano službo v evropskem enotnem odboru za reševanje bank. Odločitev bivšega guvernerja o odhodu v tujino je po svoje razumljiva, saj slednji ne verjame v neodvisnost slovenske policije in tožilstva, kot je javno povedal. Zakaj je potem sploh kandidiral za guvernerja Banke Slovenije, ve samo on.

Somrak slovenskega bančništva

Slabo upravljanje državnega premoženja je brez dvoma ena osrednjih težav Slovenije, za kar je nedvomno odgovorna politika.

Ustavno sodišče je stranke pripravilo do tega, da morajo po več kot dveh desetletjih vendarle dopolniti volilno zakonodajo. A volivci ne smemo pristati le na marginalne korekcije, saj država močno potrebuje več demokracije, ne formalne, pač pa po vsebini.

Demokracijo je treba zdraviti, to pa je v našem primeru smiselno pričeti s spremembo volilne zakonodaje.

V Slovenji imamo množico manjših in srednjih podjetij, ki so dobro vodena, poslujejo uspešno in največ prispevajo, da se zadnja leta lahko pohvalimo s spodbudno gospodarsko rastjo. Imamo tudi nekaj, vsaj za naše razmere uspešnih velikih podjetij, ki pa so v precejšnjem delu v tuji lasti. V enem pogledu pa smo prav posebni. Pred nekaj leti smo si namreč omislili  združeno podjetje – holding, v katerega smo vključili večino podjetij in bank, v katerih je država večinski lastnik. Njegovo ime je Slovenski državni holding (SDH) in upravlja več kot 90 podjetij s skupnim kapitalom, ki presega 10 milijard evrov.

SDH je tako velik in raznolik poslovni sistem, da je od njega oziroma njegovega upravljanja v nemajhni meri odvisno, kako gospodarsko diha celotna država. Zato bi bilo razumno, da ima strokovno in po vodstvenih izkušnjah močan nadzorni svet (NS), katerega primarna skrb je zagotoviti učinkovito vodenje tega pomembnega sistema. Mesto predsednika uprave holdinga naj bi se zato poverilo osebi, ki se po vodstvenih izkušnjah uvršča med vrhunsko uspešne gospodarstvenike in je tudi etično dokazljivo neoporečna. Te usmeritve pa njegov NS doslej ni jemal prav resno. Tako je sredi leta 2016 za predsednico uprave imenoval Lidijo Glavina, ki je bila, sodeč po javno dostopnih informacijah, povsem brez relevantnih vodstvenih izkušenj. V holding vključena podjetja so pod njenim vodstvom sicer poslovala uspešneje kot pred tem, a ne grede dvomiti, da se je to zgodilo predvsem iz razlogov, zaradi katerih je slovensko gospodarstvo po letu 2015 na sploh pospešeno raslo. Uspešnost njenega vodenja je zato primerneje presojati po aktivnostih, ki so bile res njena domena, to pa je bila predvsem privatizacija državnih podjetij in bank. Holding jo je izvajal vse prej kot zadovoljivo in kar težko bi našli primer odprodaje državnega premoženja (banke) iz zadnjih let, ki ni bila izvedena vprašljivo; za izrazito neuspešno velja tudi prodaja banke  NKBM, s katero je država iztržila 250 mio evrov, njena realna vrednost pa naj bi bila tri do štirikrat višja.

Zaradi nedomišljene in slabo izvajane privatizacije je Slovenija finančno že veliko izgubila, prizadet pa bo tudi njen prihodnji razvoj. To pa ni vsa škoda, ki nam jo povzroča slabo upravljanje državnega premoženja. Slednje namreč deluje kot eno osrednjih gojišč klientelizma in korupcije, to je bolezni, ki družbo podobno nažira kot to počne rak v živem organizmu. Da smo kot družba v povezavi s SDH resno prizadeti, pa ne gre prednostno kriviti njegovega NS in vodstva, pač pa bolj tiste, ki so poskrbeli, da imamo v tem primeru opraviti s sistemsko ureditvijo, ki dopušča ali celo spodbuja slabo upravljanje. Uveljavil jo je Zakon o SDH, sprejet v aprilu 2014. V njem je zapisanega veliko leporečja o dobrem upravljanju, ki mu ne gre oporekati, glede sestave in imenovanja NS pa je uvedel povsem neprimerno rešitev. Ta, za dobro upravljanje ključni upravljavski organ, ima namreč v SDH le pet članov (po nemški zakonodaji bi jih imel 20), ki jih formalno imenuje državni zbor, dejansko pa o njih odloča vlada v vlogi skupščine SDH. Ni težko razumeti, da želi vsaka od političnih strank, ki sodeluje v koalicijski vladi, imeti svojega predstavnika v NS SDH, in ne preseneča, če ta kot nadzornik vsaj tako kot za skupne interese države skrbi tudi za  koristi »njegove« stranke in z njo povezanih interesnih krogov. Problematičnost take sestave NS potencira še to, da se pri nas vlade dokaj  pogosto menjujejo, saj imamo v obdobju dobrih štirih let, odkar velja Zakon o SDH, že tretjo vlado. Ob vsem tem je lažje razumeti, zakaj je uspelo interesnim povezavam, ki se okoriščajo z državnim premoženjem, da nam je največji poslovni sistem v državi v zelo kritičnem času skoraj tri leta vodila sicer simpatična dama, ki pa tej nalogi  preprosto ni bila dorastla.

Z zakonom določeno oblikovanje NS SDH spada slej ko prej med najbolj škodljive sistemske rešitve, ki si jih je doslej omislila naša politika. Organizirana civilna družba (Zveza sindikatov, ZDUS, Sinteza) je zato ob aktivnem sodelovanju stranke SD  v letu 2017 pripravila zakonski predlog, s katerem naj bi upravljanje SDH preuredili po nemškem vzoru. Predlog je bil posredovan parlamentu, a je takrat najmočnejša koalicijska stranka SMC že v startu preprečila njegovo obravnavo, kaj šele sprejem. To svoje ravnanje je lahko oprla na mnenje Združenja nadzornikov Slovenije, saj so ključne osebe v tej  ustanovi odsvetovale spremembo Zakona o SDH, za kar so očitno imele tehtne razloge.

Lidija Glavina ne vodi več SDH, saj jo je NS letos predčasno razrešil. Tega verjetno ni storil po lastni presoji, pač pa naj bi šlo za predlog vlade, to je njegove skupščine. Če je bilo tako, je vlada ravnala razumno, čeprav je s tem storila le prvi korak v smeri bolj učinkovitega upravljanja državnega premoženja. Potrebnih bo namreč še več korakov, eden ključnih pa je brez dvoma temeljita prenova Zakona  o SDH v delu, ki ureja njegovo upravljanje. Pri tej prenovi pa ne bodimo inovativni, pač pa se raje zgledujmo po uspešni praksi drugih držav, še predvsem Nemčije.

Slabo upravljanje državnega premoženja je brez dvoma ena osrednjih težav Slovenije. Iz razlage, ki jo ponujajo gornje vrstice, nedvomno izhaja, da je  zanjo odgovorna politika, predvsem vladajoča; po njeni volji se namreč pri nas  vztraja  pri sistemskih rešitvah, ki dopuščajo, da se skupne interese družbe na veliko podreja koristim ožjih skupin ali celo posameznikov. Za državo, kjer se to dogaja, velja, da njena demokracija boleha in to se tudi nam dogaja. Naš politični sistem ima tudi sicer prepoznavne znake strankokracije, to je vladavine političnih strank, ki sicer spoštuje formalno demokracijo, po vsebini pa jo močno omejuje oziroma jo dela neučinkovito. Demokracija pa je tako dragocena, da jo je treba zdraviti, to pa je v našem primeru smiselno pričeti s spremembo volilne zakonodaje in iz nje izločiti rešitve, ki krepijo strankokracijo.

Naše ustavno sodišče je politiko pripravilo do tega, da se je po več kot dveh desetletjih vendarle lotila dopolniti volilno zakonodajo. Spremembe, ki jih bo ponudila, bodo zelo verjetno tako naravnane, da se strankokracije ne bi resneje prizadelo. Na to pa volivci ne smemo pristati, saj država  močno potrebuje več demokracije, ne formalne, pač pa po vsebini. Če pri tem ne bomo uspeli, bomo tudi državno premoženje še naprej upravljali podobno, kot smo ga doslej. Torej imata SDH in volilna zakonodaja kar veliko skupnega.

Andrej Cetinski, Sinteza, 5.8.2019

Avtorja, uspešna raziskovalna novinarja Primož Cirman, Vesna Vuković razkrivata ozadja in povezave ključnih ljudi, ki naj bi z javnim denarjem gradili drugi tir. V prispevku objavljata podatke, ki pod vprašaj postavljajo delovanje državnega podjetja 2TDK pri razpisu za gradnjo mostu čez reko Glinščico na trasi drugega tira Divača–Koper. Ob sumih konfliktov interesov krepijo tudi dvome o tem, ali se v podjetju, ki ga je država ustanovila za gradnjo in upravljanje drugega tira, res trudijo, da končna cena projekta ne bo višja od predvidenih 1,15 milijarde evrov iz investicijskega programa.

Je to dokaz, da je bil posel na drugem tiru že rezerviran za Petriča, Polaniča in Škrabca?

Več prispevkov o tej temi.

Novela, ki vsem zmagovalcem na volitvah v volilnih okrajih ne zagotavlja mandata,  je gnil kompromis na račun resnične demokracije.

Če je predlog izoblikovan pri predsedniku Pahorju največ, kar je slovenska politika voljna ponuditi svojim državljanom, se Sloveniji kot družbeni skupnosti ne piše dobro.

Bralec si lahko sam zamisli odgovor kakega »strumnega strankarskega poštenjaka« ob vprašanju: »Povej mi, zakaj ti pravzaprav gre! Ali ti gre za demokracijo ali za oblast?«

Dr. Miran Mihelčič – Ogroženi ideali demokracije

Zakaj centralni bančniki zaradi sanacije ne bi smeli biti zaprti in kaj je zelo narobe?

Sme pretirana dokapitalizacija bank, ker je v korist davkoplačevalcev (čeprav ni), biti nezakonita?

Ali je delovanje v korist davkoplačevalcev sploh lahko nezakonito?

Razprave, kakšni naj bi bili prikriti motivi NPU za preiskovanje zlorabe položaja vodilnih v Banki Slovenije pri dokapitalizaciji NLB decembra 2013, so brezpredmetne. Bistveno je dvoje: prvič, ali je moral biti pregled kakovosti sredstev (AQR) skladen z mednarodnimi standardi poročanja in ocenjevanja; in drugič, ali je bil izveden mimo teh standardov. Prvo je bilo jasno in izrecno določeno v vseh takrat relevantnih slovenskih in evropskih pravnih aktih, o drugem pa ovadba NPU razčlenjuje na več deset straneh in s pričanji več pooblaščenih strokovnjakov, seveda pa bodo imela končno besedo sodišča.

Več v odzivu Tadeja Kotnika na komentar urednice Financ o ovadbi nekdanjega vodstva Banke Slovenije v zvezi z ukrepi za dokapitalizacijo bank.

V ponedeljek, 1. julija 2019 smo se pri Predsedniku države zbrali nekateri predstavniki civilnih iniciativ in neparlamentarnih strank, z namenom, da predsedniku predstavimo svoje predloge za prenovo volilne zakonodaje.

Povzetek skupnih stališč: Čeprav je razprava kazala, da prisotni nimamo enotnega predloga sprememb, kar je sicer ugotovil tudi Predsednik Pahor, pa je vendar treba opozoriti na naša SKUPNA IZHODIŠČA za bodočo razpravo:

1. Enotno ocenjujemo, da je sedanji volilni sistem neustrezen in da ga je treba temeljito prenoviti;
2. Predlogi, ki jih je pripravil MJU, ne rešujejo ničesar in krizo nezaupanja v stranke in institucije ter posledice negativne spirale kadrovskih izborov samo še povečujejo;
3. Razpis novih parlamentarnih volitev na podlagi sedanjega sistema ali zgolj kozmetičnih popravkov smatramo za nedemokratičen, na njem temelječe rezultate pa za sporne oz. nelegitimne. Zato je treba prenovo volilnega sistema uresničiti pred razpisom naslednjih volitev;
4. Če politične stranke ne bodo pripravljene na iskreno razpravo o iskanju boljših rešitev (katerih izhodišče predstavlja uvedba obveznega prednostnega glasu ter demokratizacija celotnega sistema), bomo predstavniki Civilne družbe in neparlamentarnih strank organizirali široko civilnodružbeno fronto, vključno z uvedbo referenduma, da preprečimo to nadaljevanje strankokracije, izločanje civilne družbe in nespoštovanje ustavnih določil o enakopravnosti.

Kratka zabeležka vseh stališč, predstavljenih na delovnem srečanju pri Predsedniku države.

Slovenija potrebuje boljše upravljanje na vseh ravneh. Izhodišče je demokratizacija volilnega sistema. V SINTEZI-KCD smo izdelali nekakšen »minimum nujnih sprememb« in predloge preverili v strokovni razpravi na javni okrogli mizi. Tako izoblikovano stališče sledi v nadaljevanju.

   Že četrt stoletja številni strokovnjaki in predvsem ozaveščena javnost oz. njeni organizirani subjekti opozarjajo na pomanjkljivosti in napake sedanje slovenske volilne zakonodaje (VZ), ki je bila v času osamosvajanja oblikovana za enkratno uporabo. Številne mednarodne primerjave pokažejo, da je ta zakonodaja v osnovi nedemokratična, da omogoča številne manipulacije in je sploh »čudna«.

   V SINTEZI-KCD smo prepričani, da VZ povzroča negativno kadrovsko selekcijo, posledično pa nezaupanje v politične institucije, zlasti politične stranke. Vse to vodi v politično nestabilnost, ki se kaže v hitri menjavi vlad in njihovih ministrov.

   Podrobnejša analiza pokaže, da je oblikovanje kandidatnih list dejansko v monopolni pristojnosti političnih strank, državljani oz. civilna družba pa je praktično povsem izključena. Pregled volilnih rezultatov v zadnjih dveh desetletjih nas opozarja, da so, odkar je bil odpravljen institut obveznega absolutnega prednostnega glasu, izvoljivi le kandidati na prvih dveh ali kvečjemu treh mestih na posamezni kandidatni listi. Ker ta mesta stranka praviloma zapolni s svojimi favoriziranimi kandidati (pri čemer VZ ne določa niti instituta domicilnosti kandidatov), se znajde v težavah, ko išče dobre kandidate za ostala mesta na kandidatnih listah. Tisti, ki tako ponudbo za kandidiranje na zadnjih mestih kandidatnih list sprejmejo, pogosto zaradi nekih osebnih razlogov, prav gotovo niso »najboljše«, kar lahko ponudi slovenska družba oz. kar potrebuje Slovenija. Nabor kandidatov za poslance DZ tako poteka le iz zoženega dela volilnega telesa ob evidentnem odklanjanju povabila za kandidiranje, saj ljudje vedo, da ne morejo biti izvoljeni.  To nedvomno vodi v negativno kadrovsko izbiro, kar jasno izpričuje vse slabša struktura DZ, če jo spremljamo skozi kriterije izobraženosti, izkušenosti, kvalificiranosti ali moralne integritete. Ustavna pravica, voliti in biti voljen, tako postaja vse bolj prazna črka na papirju.

   Prenova VZ je torej urgentna naloga. V SINTEZI-KCD smo prepričani, da je še vedno najboljši predlog za to prenovo predlog ZVDZ, ki ga je leta 2015 v zakonodajni postopek vložil ZDUS, politične stranke pa so ga onemogočile z ignoriranjem, kljub podpisu več kot 5.700 državljanov – volivcev. Samo v tem predlogu je namreč oblikovana možnost, da se lahko v postopke kandidiranja vključi tudi civilna družba in da imajo njeni kandidati v 44 volilnih okrajih tudi realno možnost izvolitve. To bi prisililo politične stranke, da tudi one iščejo najboljše možne kandidate, na drugi strani pa bi bistveno povečalo interes državljanov tako za kandidiranje kot za volitve same.

   Na žalost je prazno upanje, da bi politične stranke in izvoljeni poslanci sprejeli tako prenovo VZ, kar je svojevrsten dokaz njihove pomanjkljive politične integritete. Zato smo v SINTEZI-KCD izoblikovali nekakšen »minimum nujnih sprememb«, da bi naredili vsaj minimalen korak v smeri demokratizacije volilnega sistema. Predloge smo preverili v strokovni razpravi na okrogli mizi (dr. C. Ribičič, dr. M. Mihelčič, M. Maček, B. Biščak, B. Pavlin, moderiral E. M. Pintar), kjer se je potrdila tako njihova vsebina kot nujnost uvedbe. Ta »minimum« vsebuje naslednje točke:

1. Uvedba obveznega absolutnega prednostnega glasu;
2. Uvedba obveznega domicila za kandidate;
3. V primeru ukinitve Volilnih okrajev povečanje števila Volilnih enot s sedanjih 8 na 11 (da bi vsaj zmanjšali preveliko število kandidatov na posameznem volišču) in naslonitev teh enot na statistične regije, kar bi omogočalo poglobljene analize volilnih rezultatov;
4. Izenačitev pogojev oblikovanja kandidatnih list parlamentarnih in neparlamentarnih strank.

   Prepričani smo namreč, da sedanja VZ večjim strankam omogoča »nameščanje« volilnih rezultatov in volilno reproduciranje, kar pomeni, da je njihova legitimnost iz enih volitev v druge bolj vprašljiva. Tega se demokratična javnost tudi čedalje bolj zaveda, zato je samo vprašanje časa, kdaj bodo sproženi določeni pravni postopki zoper ne-legitimnost volilnih rezultatov, izvedenih po sedanji zakonodaji, ali celo javni protesti.

   Slovenija potrebuje boljše upravljanje države na vseh ravneh, vodstvene ljudi z najvišjo moralno integriteto, bolj odločne in kvalificirane tako doma kot v mednarodnih pogajanjih in povezavah. Javna ocena, da sodi Slovenija med najmanj vplivne članice EU, da je lahek plen nelegitimnih interesov raznih korporacij, bank in skladov, je opozorilo, ki ga ne smemo prezreti. Zato je nujno treba prenoviti volilno zakonodajo, da bomo lahko izbrali res najboljše, kar premoremo.

Ljubljana, 24.6.2019

Predsednik Pahor pravi, da bomo o ponovnem nakupu razprodanih bank razmišljali, ko bomo dozoreli za njihovo upravljanje, o odpovedi ureditvi upravljanja, prilagojeni prefinjenim potrebam klientelizma in korupcije, pa nič.

V nedeljo 23.6.2019 je TV Slovenija v večernih urah predvajala zanimiv pogovor s predsednikom države Pahorjem. V njem smo med drugim zvedeli, da predsednik ne verjame v smiselnost tega, da bi naša država imela v lasti banke in zato nima pomislekov o pravilnosti odločitve, da smo tudi zadnjo od njih, to je Abanko, pred kratkim prodali tujemu lastniku. To mnenje je podkrepil z ugotovitvijo, da pri nas državnega premoženja preprosto ne znamo upravljati in zato je bolje, da to zahtevno delo prepustimo tistim, ki ga obvladajo. Morda bomo v tem pogledu nekoč dozoreli in takrat pa lahko razmišljamo o nakupu bank, povzema  pogovor s predsednikom MMC RTV Slovenija.

Mnenju predsednika, da Slovenci svojo državno premoženje  slabo upravljamo, se tudi sam pridružujem. Močno pa se razlikujeva v pogledih, kaj naj bi bil razlog za to. Po mojem prepričanju namreč ni krivo neznanje Slovencev ali celo naša nedozorelost, pač pa je težava v tem, da nam je politika državo v nemajhni meri »ugrabila« in nam vsilila sistem upravljanja državnega premoženja, ki deluje kot odlično gojišče klientelizma in korupcije. Naj to nič kaj prijazno oceno podkrepim z naslednjo kratko primerjavo našega upravljanja državnega premoženja (vključenega v Slovenski državni holding, to je SDH) z rešitvijo, ki jo pri upravljanju večjih poslovnih sistemov uporabljajo Nemci, recimo v Fraportu, ki nam je blizu tudi zato, saj gre za nemškega lastnika našega osrednjega letališča:

1. Nadzorni svet (NS) ima tako v naši kot v nemški zakonodajni ureditvi osrednjo vlogo pri upravljanju velikih poslovnih sistemov. V nemških družbah ima ta po zakonu 20 članov, v našem SDH pa 5.
2. Vse člane NS SDH imenuje vsakokratna vlada in je tako njihova sestava rezultat kupčkanja vodij koalicijskih strank. V Fraportu pol članov NS zastopa interese lastnikov in  države, drugih deset pa interese dela; od slednjih jih pol izvolijo v podjetju zaposleni, preostali pa so zunanji strokovnjaki in jih imenujejo od podjetja neodvisni sindikati.

Že zgolj gornja primerjava dopušča oceno, da je nemški NS potencialno učinkovit in sposoben primerno usklajevati interese kapitala, zaposlenih in tudi splošne družbe interese, povezane z delovanjem večjih poslovnih sistemov. Nasprotno od tega pa naša sestava  NS SDH vsaj poznavalcem problematike upravljanja govori v prid prej navedene domneve, da je namreč naša ureditev prefinjeno prilagojena potrebam klientelizma in korupcije. Temu primerno državno premoženje tudi upravljamo in z njim državo v nemajhni meri pohabljamo.

Pred dvema letoma je stranka SD v sodelovanju z zainteresirano civilno družbo (ZDUS, Zveza sindikatov, Sinteza) parlamentu predlagala spremembe Zakona o SDH, s katerimi naj bi se po nemškem zgledu odpravilo slabosti, ki mu jih zgoraj pripisujem. Tedanja Cerarjeva  vlada je ob »strokovni« podpori Zveze nadzornikov Slovenije in GZS parlamentarno obravnavo tega predloga preprečila, kaj šele, da bi se zavzela za njegov sprejem. Za ta in podobna ravnanja, povezana z upravljanjem državnega premoženja, bi moral vedeti tudi predsednik države. Zato zveni to, kar je v nedeljskem pogovoru povedal o prodaji bank, vse prej kot prepričljivo.

Andrej Cetinski, Sinteza, 25.6.2019