Dr. Janez Markeš, kolumnist Dela v Sobotni prilogi piše o volilnem sistemu. Ob prebiranju knjižice z naslovom »Ali je kombinirani volilni sistem primeren za jutrišnjo Slovenijo«, ki sta jo izdala Inštitut za ustavno ureditev in človekove pravice (Peter Jambrek) ter Inštitut za ustavno pravo (Ciril Ribičič), Markeš ugotavlja zanimivost, ki je že samo dejstvo, da se zavzemata za kombinirani volilni sistem (KVS) dva v preteklosti nekompatibilna profesorja (dr. Ribičič in dr. Jambrek);

• Kar Ribičič in Jambrek s kolegi in kolegicami dajeta v premislek, je sistematizacija kombiniranega volilnega sistema, ki bi zmanjševal učinke t. i. strankokracije na eni in avtokratskih tendenc na drugi strani.
• politična stvarnost in volitve, namreč že desetletja potekajo pod vidikom, ali bo z njimi prišel na oblast avtokratski »Janša« ali »Nejanša«.
• Tudi Peter Jambrek, nekoč zagovornik večinskega volilnega sistema, se zdaj nagiba h kombinaciji dveh sistemov (večinskega in proporcionalnega).
• Pri tem je treba pripomniti, da tovrstno (strokovno) udejstvovanje civilne družbe lahko pomeni pomemben odmik od brutalnosti politične (»strankokratske«) ugrabitve države.

Janšev klon ali Golobova senca, volivec pa v brezizhodju

Andrej Cetinski se sprašuje, kako, da je razviti svet v tako nezavidljivem položaju. Na osnovi bogatih upravljavskih izkušenj ugotovi, da nam v Sloveniji ne deluje celoten sistem upravljanja. Po temeljitem razmišljanju pride do ugotovitve, da je demokracija, kakršno imamo v EU in zahodnem svetu v hudi krizi. Kaj storiti-?

Demokracija je v krizi !
Demokracija je model upravljanja države, s katerim se predvsem ponaša Zahod, to so ZDA in EU ter njene članice. To upravljanje je žal vse slabše, kar se odraža na številnih področjih, najbolj pa v razvojnem zaostajanju Zahoda za Kitajsko. Gre za resno težavo, pravzaprav krizo demokracije , in če je ne bomo še dovolj zgodaj sanirali, se nam ne obeta nič dobrega. Pred to zahtevno nalogo si ne smemo več zatiskati oči, pač pa potrebujemo temeljit razmislek, kako se je lotiti. Da bomo pri tem uspešni, je potrebno prednostno prepoznati vzroke, zaradi katerih nam je demokracija tako zelo oslabela in predvsem o tem govori tudi ta zapis.

Krizo demokracije povzročata po mojem razumevanju predvsem dva dejavnika. Primarni je aktualna politična ideologija sodobnega kapitalizma, to je neoliberalizem. Ta se prednostno zavzema za močan trg in šibko državo, vrednota, ki jo predvsem prakticira, pa je osebno bogatenje oziroma pohlep in temu podreja temeljne demokratične vrednote, predvsem poštenost in solidarnost. Da se je neoliberalizem v zadnjih desetletjih uspel močno okrepiti, so slej ko prej najbolj zaslužne neprimerne sistemske rešitve, ki jih demokracija splošno uporablja pri upravljanju držav. Te je zato smiselno obravnavati kot drugi ključni dejavnik obravnavane krize. V naslednjih vrsticah bom prikazal, kaj so po mojem razumevanju osrednje sistemske slabosti našega upravljanja države in kako jih odpraviti.
Ena bolj problematičnih rešitev modela upravljanja, ki ga uporabljamo, je »koalicijska« vlada. Ta namreč člane parlamenta razdeli v dve, običajno podobno veliki skupini, od katerih ena, to je koalicija, vlado oblikuje in jo potem tudi več ali manj nekritično podpira, druga, to je opozicija, pa vladi njeno delovanje otežuje, saj si od tega, da vlada ni uspešna, lahko obeta lepše uspehe na naslednjih volitvah. Poleg te škodljive razdvojenosti politike povzroča koalicijska vlada še eno resno težavo: onemogoča učinkovit nadzor izvršilne oblasti, kar je sicer eden temeljnih pogojev učinkovitega upravljanja.
Pogosto slabi upravljanje tudi ureditev, po kateri vladi predseduje vodja stranke. ki je na volitvah prejela največ glasov, čeprav se neredko pokaže, da ta oseba za to zahtevno delo nima zadostnih vodstvenih izkušenj ali ni dovolj zavezana demokratičnim vrednotam. To zadrego in že omenjene težave s koalicijsko vlado je možno obiti z rešitvijo, da se izvajanje izvršilne oblasti poveri primerno usposobljenim in etično neoporečnim osebam (tehnična vlada), zakonodajno oblast in nadzor izvršilne pa izvaja parlament.
Upravljanje države otežuje neredko tudi volilni sistem, še posebno ob ureditvi, po kateri volivci svoj glas namenijo stranki, kdo bo slednjo zastopal v parlamentu, pa odloča njeno vodstvo. Ta rešitev poslanca prednostno zavezuje, da deluje v korist stranke in ne volivcev, močno pa spodbuja tudi »strankokracijo«, to je prakso, po kateri politika interese države podreja interesom strank, kar seveda upravljanju izjemno škodi. To težavo je možno zadovoljivo urediti s primerno volilno zakonodajo.
V Sloveniji poslabšuje upravljanje države še močna centralizacija politične oblasti. Ta problem rešuje praksa na dva načina, največkrat z decentralizacijo politične oblasti, to je z njenim delnim prenosom na nižje upravne enote; v našem primeru naj bi to bile pokrajine, ki pa jih doslej nismo uvedli, čeprav jih ustava predvideva. Druga oblika omejevanja politične moči vlade je neposredno odločanje volivcev o za družbo pomembnih zadevah, ki se ga izvaja z referendumom, a ta pri nas tudi nima omembe vredne vloge.
Naj povzamem gornje navedbe o naši upravljavski praksi države. Njeno učinkovitost lahko bistveno izboljšamo s tremi sistemskimi spremembami. Vsebina prve je v prenovi volilne zakonodaje, s katero naj se zagotovi, da bodo volivci imeli osrednji vpliv na sestavo parlamenta, poslanci pa bodo prednostno delovali v korist svojih volivcev. Druga sprememba zadeva izvajanje in nadzor politične oblasti: izvajanje izvršilne oblasti naj se poveri stroki, zakonodajno oblast in nadzor izvršilne oblasti pa naj izvaja politika, to je parlament. In še tretja zadeva: politično oblast naj se primerno decentralizira z njenim prenosom na nižje upravne enote ter z uvedbo možnosti, da o za večino pomembnih zadevah odločajo volivci neposredno na referendumu. Pri odpravi razlogov za slabo upravljanje države ne gre prezreti še vlogi dveh vplivnih dejavnikov, to sta spoštovanje temeljnih vrednot (predvsem poštenost in solidarnost) ter dobro delujoča pravna država.
Nedvomno bi z navedenimi sistemskimi spremembami našo obolelo demokracijo usposobili, da bi upravljavsko delovala učinkovito. Pa bomo to tudi izvedli? Lahko bi, celo brez večjih težav, če bi le aktualna politika spremembe podprla, a je žal glede tega zelo zadržana. Strankokracija, v kar se nam je izrodila demokracija, ji namreč tako zelo ustreza, da se ugodnostim, ki jim jih ta prinaša, ni pripravljena odreči.
Kako sanirati obolelo demokracijo, očitno dovolj dobro vemo, nismo pa tega sposobni izvesti zaradi zadržanosti aktualne politike. Podobne težave imajo tudi druge evropske države, izrazito problematično pa izstopajo tudi pri upravljanju EU. Kaj torej storiti, da kriza demokracije oziroma upravljanja prihodnosti Evrope ne bo resno ogrozila? Ena od smeri sprememb v upravljanju, ki jo je že zaznati, je krepitev avtoritarnega upravljanja, ki bo, če se bo nadaljevala, verjetno privedla do razpada EU. Tega si ne smemo želeti, saj bi tak razvoj še posebno prizadel manjše države, torej tudi Slovenijo. Naš cilj naj zato ostane močna EU, ki se jo učinkovito demokratično upravlja v korist večine njenih prebivalcev.
Za uresničitev gornjega cilja je ključnega pomena, da ima EU učinkovito vodstvo (mišljeno je vodstvo Evropske komisije). Žal danes ni tako, saj zdajšnje vodstvo s svojo odločilno prispeva, da se politika EU in njenih članic prednostno ukvarja z oboroževanjem in ne z odpravo razlogov, zaradi katerih razvojno zaostajamo. Potrebujemo torej novo, demokratično usmerjeno vodstvo, katerega prednostna skrb naj bo vsesplošna krepitev EU, opustitev njene vazalske odvisnosti od ZDA in podpora miroljubnemu sodelovanju med državami. To usmeritev bo možno uspešno izvajati le ob pogoju , da se tudi članice EU učinkovito upravlja in se torej sanira težave, ki jim jih povzroča obolela demokracija; pri tej sanaciji bi lahko računale – vsaj normalno bi to bilo, – z aktivno podporo novega vodstva EU.
Kar zgoraj navajam, je eden možnih scenarijev, kako se lotiti sanacije krize demokratičnega upravljanja, ki je v EU vse večja težava. Osrednjo vlogo naj bi pri tem imelo novo vodstvo EU, ki naj bi ga imenoval njen parlament. Pa bi bil ta pripravljen to storiti? Menim da bi, saj je skrb za učinkovito izvršilno oblast težišče njegovega poslanstva.
Andrej Cetinski

Prof. Ivan Lah: Za politiko miru in nenasilja
pred dnevom državnosti in zasedanjem Nata v Haagu

Skupina nad 75 znanih slovenskih izobražencev, s prvo podpisanima Igorjem Žagarjem in Rastkom Močnikom, je ponovno naslovila poziv Predsednici RS, Državnemu zboru RS, Vladi RS in drugim državnim ustanovam, da začnejo organizirati mednarodno koalicijo za miroljubno sodelovanje. K sodelovanju vabi slovenske državljane.
Odlična ideja, saj njen namen liči na poziv k novi internacionali? To bi bila miroljubna Internacionala, podobna nekdanjemu gibanju Neuvrščenosti, pod tedanjim jugoslovanskim vodstvom; to gibanje še živi. Bi bila Slovenija zmožna voditi podobno mednarodno gibanje in katera skupina bi prevzela vodstvo? Opogumlja podatek, “da imamo največjo gostoto doktorjev znanosti v svetu”, (Žerdin, Delo, 24.06.2025).
Vendar bi bilo treba najprej osvetliti glavne vzroke današnjih oboroženih nasilij! Navedena skupina izobražencev se je v pismu tega komajda dotaknila, pa bi bilo zaželeno, kajti za vsak spor obstajajo vzroki vsaj na dveh straneh, praviloma pa jih je vpletenih več.
V svetu je kajpak veliko sporov in vzrokov zanje, a dotaknimo se le dveh perečih:
Rusija-Ukrajina in Izrael-Iran!
Sovjetska zveza je razpadla kot rezultat zmage Nata v hladni vojni. Namigovalo se je in delovalo v smeri, da se kot plen zmage razkosa tudi Rusija, razprši njeno premoženje, razpodeli naravna bogastva med zmagovalce hladne vojne? Mihail Gorbačov se je ujel v to past, zaradi česar so ga natovski politiki bodrilno trepljali po ramenih.
Upor v delih Ukrajine je izbruhnil, ko je ukrajinsko vodstvo prek zahodnih naročil pričelo po fašističnih manirah spreminjati davna imena naselij, zlasti pa, ko je prepovedalo uporabo materinega jezika tamkaj rusko govorečim prebivalcem. Ker diplomatsko prepričevanje ni hasnilo, je v vzhodnih pokrajinah sprva izbruhnil upor, naposled pa je Rusija odločila s silo uveljaviti pravico svojih tamkajšnjih ljudi. To je po zgodovinskih izkušnjah in preizkušnjah strnilo ruski narod. Trenutno teče lekcija, kakršne so bili prej deležni že Mongoli, Tatari, Turki, Litvanci (1368), Švedi (1709), Poljaki (1610), Francozi (1812), Nemci (1941) … Lekcija glasi: Нe вoюйтe c pyccкими – ne bojujte se z Rusi!
Rusko-ukrajinski (obojni) narod je od davnine prežet s to lekcijo, zaradi česar je najbrž sedanja tamkajšnja vojna tako srdita. Linija nove razmejitvene zavese bo odvisna pač od ravnanja Evropske skupnosti (ES). Bolj ko bo tja pošiljala orožje, bolj ko bo hujskala na vojno, bolj se bo ruska meja približevala državam ES. Nekatere države ES tak razplet pričakujejo, zato se že postavlja pas miniranega ozemlja od severa Norveške do juga Poljske – minirana zavesa?
Le trezni pogovori z Rusijo – ta je za njih dovzetna – bodo zmogli odpraviti občutek njihove ogroženosti, kot temeljnega vzroka za spor in doseči trajen mir. Žal se predvideva, da bo v zablodi ES potraten tudi naš denar?
Tudi Izrael se čuti ogroženega od bojevitega islama, oz. dela muslimanskega sveta, ki že desetletja izjavlja, da država Izrael nima pravice obstoja, zato da jo je treba uničiti? Judovsko ljudstvo se tega zaveda, zato z vsem znanjem, sredstvi in silami ščiti svojo državo. Že nekaj vojn se je tam vojevalo z enakim ciljem in vsaka je grozovitejša. Današnje stanje pa postaja kruto nečloveško. Orožje bi nemara potihnilo, če bi muslimanski svet s čvrstim mednarodnim jamstvom pogodbeno priznal državo Izrael? Odpraviti vzrok judovske ogroženosti! Uradno (tudi slovensko) priznanje palestinske države, ali oglasitev izraelskega ravnanja za genocid, se zdi kot gašenje požara v plamen; žerjavica s tem ni pogašena.
Navedena sta le dva vzroka sedanjih oboroženih spopadov. Bi zmogla miroljubna Internacionala pri tem kaj prispevati? Gotovo več kot nič! Morda bi del denarja od povečanih skupnih obrambnih izdatkov kazalo nameniti tudi za organizirano (prek internacionale) miroljubno izobraževanje in splošno razsvetljevanje vpletenih ter vseh ljudstev sveta?
Solistične pobude nekaterih naših strank za izstop iz Nata in ES nimajo niti smisla niti podlage. Država je po rednem postopku pristopila k obema zvezama in prav je držati se pravil. To pa ne pomeni, poslušno ubogati, marveč se enakopravno zavzemati za trezne miroljubne pogovore, ki edini lahko pripomorejo k svetovnemu miru. V primeru aktivnejšega delovanja v tej smeri, bi morala Slovenija (prek internacionale) kajpak poskrbeti tudi za mednarodno zavezništvo, kajti sicer bi utegnila utrpeti posledice maščevanja s strani temnih lakomnih sil?
Naposled premore Slovenija kar dve mesti z nazivom Glasnik miru (Slovenj Gradec in Ljubljana), ki bi se ju lahko spodbudilo in tudi finančno podprlo za aktivnejše delovanje na tem polju?
Ko se državljani priključujemo pozivu izobražencev, pričakujemo, da bodo ukrenili kaj več od občasnega očitajočega tarnanja nad domačo oblastjo. Premalo nas je za velike podvige, nastopiti bi morala Internacionala, ki bi zmogla potlačiti pohlep kapitala in utrditi mir ljudem na zemlji.
Ivan Lah, Ljubljana, Julija 2025

.

Zanimivi odgovori UI (Chat GPT) o vzrokih in možnih rešitvah vojne v Ukrajini.

Kaj še lahko naredi civilna družba?

Andrej Cetinski ugotavlja:
EU je v zelo nezavidljivem položaju. Za uspešno sanacijo je najprej potrebno prepoznati vzroke…
V Sloveniji poslabšuje upravljanje države tudi močna centralizacija politične moči.

in predlaga:
Potrebne so temeljite sistemske spremembe:
Vsebina prve je v prenovi volilne zakonodaje, s katero naj se zagotovi, da bodo volivci imeli osrednji vpliv na sestavo parlamenta, poslanci pa bodo prednostno delovali v korist svojih volivcev.
Druga sprememba zadeva izvajanje in nadzor politične oblasti: izvajanje izvršilne oblasti naj se poveri stroki, zakonodajno oblast in nadzor izvršilne oblasti pa naj izvaja parlament.
In še tretja zadeva: politično oblast naj se primerno decentralizira z njenim prenosom na nižje upravne enote ter z uvedbo možnosti, da o za večino pomembnih zadevah odločajo volivci neposredno na referendumu.

Evropa je v krizi – kaj storiti.
Dnevnik je 27.junija objavil kolumno J.P. Damijana z naslovom Evropo bodo sesuli finančni trgi in ne Putin. V njenem uvodnem odstavku je navedel tudi naslednje : »Evropski norosti ni videti konca. Na zadnjem zasedanju Nata so njegove evropske članice kot kure počepnile pred Trumpovim diktatom, da letne izdatke za obrambo dvignejo na 5% BDP. S tem so se odpovedale razvoju in blaginji …….«. Damijan je ugleden ekonomist in svoje ocene praviloma argumentirano podpre. Tako je storil tudi to pot. Njegova opozorila gre razumeti predvsem tako, da je Evropa zašla v resno krizo upravljanja, tako same Unije kot njenih držav. Ta vrsta krize praviloma povzroča izjemne težave, saj njena sanacija pogojuje bistvene sistemske in kadrovske spremembe v politiki, ki pa so vse prej kot lahko izvedljive. EU je torej v zelo nezavidljivem položaju, pred katerim si ne smemo zatiskati oči, pač pa potrebujemo temeljit razmislek, kako se lotiti njegove sanacije. Za uspeh le te je predvsem potrebno prepoznati vzroke, zaradi katerih nam je upravljanje tako močno oslabelo in predvsem o tem govori tudi ta prispevek.
Zanimivo razlago aktualne krize upravljanja najdemo v prispevku z naslovom Dobrodošli v turbokapitalistični družbi, ki ga je 24.junija v Dnevniku objavil Janez Krnc. Naj njegove navedbe tu kratko povzamem. Izhodiščni problem je zanj sodobni kapitalizem, ki temelji na neoliberalnih usmeritvah (deregulacija, liberalizem, privatizacija), po mojem razumevanju pa tudi na nespoštovanju splošnih človeških vrednot. Ko ta zvrst kapitalizma sobiva s tudi sicer iztrošeno predstavniško demokracijo, dobimo ureditev, ki demokratičnim pravicam človeka ne pušča več veliko prostora, predvsem pa upravljavsko ni učinkovita. EU, če naj bi preživela, bo morala krizo upravljanja sanirati: kako uspešna bo pri tem, je po mnenju Krnca odvisno predvsem od tega, kako hitro in učinkovito bo odpravljen primanjkljaj legitimnosti v procesu odločanja pri upravljanju držav in Unije.
Gornjemu mnenju naj dodam nekaj svojih pogledov na sedanjo krizo upravljanja in naveden tudi možnosti njene sanacije. Poleg neoliberalizma namreč krizo močno poglabljajo vprašljive sistemske ureditve, ki se jih splošno uporablja pri demokratičnem upravljanju. Ena bolj problematičnih je tako zvana »koalicijska« vlada. Ta namreč člane parlamenta razdeli v dve, običajno podobno veliki skupini, od katerih ena, to je koalicija, vlado oblikuje in »vlada«, druga, to je opozicija, pa vladi njeno delovanje otežuje, saj si od tega, da vlada ni uspešna, lahko obeta lepše rezultate na naslednjih volitvah. Poleg te škodljive razdvojenosti politike povzroča koalicijska vlada kot sistemska ureditev še eno resno težavo: onemogoča učinkovit nadzor izvršilne oblasti, kar je eden temeljnih pogojev učinkovitega upravljanja.
Pogosto slabi upravljanje tudi ureditev, po kateri vladi predseduje vodja stranke. ki je na volitvah prejela največ glasov, čeprav se neredko pokaže, da ta oseba za to izjemno zahtevno delo nima zadostnih vodstvenih izkušenj in znanja. To zadrego in že omenjene težave s koalicijsko vlado je možno obiti z rešitvijo, da se izvajanje izvršilne oblasti poveri primerno usposobljenim in etično neoporečnim osebam, zakonodajno oblast in nadzor izvršilne pa izvaja parlament.
Upravljanje države otežuje neredko tudi volilni sistem, še posebno ob ureditvi, po kateri volivci svoj glas namenijo stranki, kdo bo slednjo zastopal v parlamentu pa odloča njeno vodstvo. Taka rešitev poslanca prednostno zavezuje, da deluje v korist stranke in ne volivcev, močno pa spodbuja tudi »strankokracijo«, to je splošno prakso, po kateri daje politika interesom strank prednost pred interesi države, kar seveda upravljanju izjemno škodi. To težavo je možno zadovoljivo urediti s primerno volilno zakonodajo.
V Sloveniji poslabšuje upravljanje države še močna centralizacija politične moči, ki jo obvladuje vlada. Ta problem rešuje praksa na dva načina, največkrat z decentralizacijo politične oblasti, to je z njenim delnim prenosom na nižje upravne enote; v našem primeru naj bi to bile pokrajine, ki pa jih doslej nismo uvedli, čeprav jih ustava predvideva. Druga oblika omejevanja politične moči vlade je neposredno odločanje volivcev o za družbo pomembnih zadevah, ki se ga izvaja z referendumom, a pri nas tudi ta nima omembe vredne vloge.
Naj povzamem gornje navedbe o naši upravljavski praksi. Njeno učinkovitost lahko bistveno izboljšamo s tremi sistemskimi spremembami. Vsebina prve je v prenovi volilne zakonodaje, s katero naj se zagotovi, da bodo volivci imeli osrednji vpliv na sestavo parlamenta, poslanci pa bodo prednostno delovali v korist svojih volivcev. Druga sprememba zadeva izvajanje in nadzor politične oblasti: izvajanje izvršilne oblasti naj se poveri stroki, zakonodajno oblast in nadzor izvršilne oblasti pa naj izvaja parlament. In še tretja zadeva: politično oblast naj se primerno decentralizira z njenim prenosom na nižje upravne enote ter z uvedbo možnosti, da o za večino pomembnih zadevah odločajo volivci neposredno na referendumu. Pri odpravi razlogov za slabo upravljanje države pa ne gre prezreti še vloge dveh, pri upravljanju vplivnih dejavnikov, to sta spoštovanje temeljnih vrednot (predvsem poštenost in solidarnost) ter dobro delujoča pravna država.
Nedvomno bi z navedenimi sistemskimi spremembami našo obolelo demokracijo usposobili, da bi upravljavsko delovala učinkovito. Pa bomo to tudi izvedli? Lahko bi, celo brez večjih težav, če bi le aktualna politika spremembe podprla, a je žal glede tega zelo zadržana. Strankokracija, v kar se nam je izrodila demokracija, namreč predvsem osebam, ki so jim v politiki zaupane vodilne funkcije, tako zelo ustreza, da se ugodnostim, ki jim jih prinaša, niso pripravljeni odreči. To mnenje prepričljivo podpirajo težave, ki jih imamo z uvedbo manjše spremembe v volilni zakonodaji, poznane pod imenom »preferenčni glas«; za njegovo uvedbo smo se volivci izrekli na referendumi, politika pa že lep čas išče poti, kako to obvezo obiti.
Ni odveč ponoviti, da je slabo upravljanje države slej ko prej osrednja težava nas Slovencev. Kako jo sanirati, očitno dovolj dobro vemo, nismo pa tega sposobni izvesti zaradi zadržanosti aktualne politike. Podobne težave imajo tudi druge evropske države, izrazito problematično pa izstopajo tudi pri upravljanju EU. Kaj torej storiti, da kriza upravljanja prihodnosti Evrope ne bo ogrozila? Ena od smeri sprememb v upravljanju, ki jo je že zaznati, je krepitev avtoritarnega upravljanja, ki bo, če se bo z njo nadaljevalo, verjetno privedla do razpada EU. Tega si ne smemo želeti, saj bi tak razvoj še posebno prizadel manjše države, torej tudi Slovenijo. Naš cilj naj zato ostane močna EU, ki se jo učinkovito demokratično upravlja v korist večine njenih prebivalcev.
Za uresničitev gornjega cilja je ključnega pomena, da ima EU učinkovito vodstvo (mišljeno je vodstvo Evropske komisije). Žal danes ni tako, saj zdajšnje vodstvo s svojo politiko odločilno prispeva, da se politika EU že prednostno ukvarja z oboroževanjem in ne z odpravo razlogov, zaradi katerih razvojno vse bolj zaostajamo. Potrebujemo torej novo vodstvo, katerega prednostna skrb naj bo vsesplošna krepitev EU in podpora miroljubnemu sodelovanju med državami. To usmeritev bo možno uspešno izvajati le ob pogoju , da se tudi članice EU učinkovito upravlja in se torej sanira težave, ki jim jih povzroča obolela demokracija; pri tej sanaciji bi lahko računale – vsaj pričakovati je tako – z aktivno podporo novega vodstva EU.
Kar zgoraj navajam, je eden možnih scenarijev, kako se lotiti sanacije krize upravljanja, ki je v EU vse večja težava. Osrednjo vlogo naj bi pri tem imelo novo vodstvo EU, ki naj bi ga imenoval njen parlament. Pa bi bil ta pripravljen to storiti? Tudi to je umestno vprašanje, a upajmo, da ne bi povzročal večjih težav.
Andrej Cetinski, Ljubljana

Odprto pismo vladi (o primerni zunanji politiki za novi čas)

Pismo z gornjim naslovom je podpisalo več oseb, kot prvi je naveden Dimitrij Rupel, zunanji minister v eni naših prejšnjih vlad. Že naslov pisma nakazuje, da po mnenju podpisnikov naša zunanja politika ni povsem primerna za današnji čas in zato predlagajo nekatere njene spremembe, ki bi jim naj vlada dala prednost. Predno kaj več rečem o vsebini pisma, bom predstavil svoj pogled na to, za katere cilje naj bi se naša zunanja politika prednostno zavzemala.
Zunanja politika mora upoštevati značilnosti širšega okolja, ki so za njeno državo relevantne. Med te je v tem času primerno prednostno uvrstiti naslednje: a) človek danes s svojim ravnanjem močno poslabšuje podnebne razmere in če bo tako nadaljeval, bo svojo prihodnost resno ogrozil; b) današnja neoliberalno preoblikovana demokracija je zaradi nespoštovanja temeljnih vrednot (poštenost, solidarnost…) kot model upravljanja vse manj učinkovita in to državam, ki jo prakticirajo, povzroča številne težave (slabšanje konkurenčnosti, krepitev podpore avtoritarni politiki,….), v njihovi zunanji politiki pa se notranje težave odražajo v vse večji naklonjenosti zaostrovanju mednarodnih odnosov; slednje v nemajhni meri pojasnjuje tudi vprašljivo politiko EU do vojne v Ukrajini.
Kar danes svet (še posebno demokratični) prednostno potrebuje, je po mojem mnenju naslednje: a) bistveno več na etiki temelječega sodelovanja med državami in končanje vseh vojnih spopadov ; b) prenovo demokracije s ciljem, da bo ta upravljavsko delovala učinkovito v korist večine; c) dosledno preprečevanje sovražnega delovanja, še posebno če ga spodbujata nacionalna ali verska nestrpnost; d) več naporov za omejevanje neželenih podnebnih sprememb.

Ob upoštevanju gornjih usmeritev naj bi se slovenska zunanja politika prednostno zavzemala za te cilje: a) s pogajanji čimprej končati vojno v Ukrajini, z Rusijo pa obnoviti politično in ekonomsko sodelovanje; b) končati genocid v Gazi in podpreti potrebne ukrepe, da Palestina zaživi kot samostojna država: c) predvsem z izboljšanjem njenega upravljanja krepiti EU kot pomembnega deležnika mednarodne politike in gospodarstva; d) krepiti vlogo OZN kot osrednjega skrbnika potrebnih podnebnih ukrepov in miroljubnega sodelovanja med državami.
In sedaj o tem, kako naj bi po predlogu naslovnega pisma ravnala slovenska zunanja politika, da si bo zaslužila oceno »primerno«. To bo najlažje pojasniti, če za izhodišče uporabimo naslednji citat, povzet iz pisma: »Mednarodne napetosti in vojne se vse hitreje bližajo Srednji Evropi, predvsem Sloveniji in Hrvaški, ki mejita na ruskega poželenja vredni Balkan«. To mnenje dopušča naslednjo, duhu naslovnega pisma prilagojeno razlago: »Slovenija je vojaško vse bolj ogrožena, ogroža nas seveda Rusija. Okrepiti moramo torej svojo oborožitev in podpreti porabo sredstev za orožje, ki jo predlagata Nato in EU, pa čeprav bomo zaradi tega precej slabše živeli. Spričo vse bolj zaostrenih mednarodnih razmer ni smiselno, da bi se še zavzemali za končanje vojne v Ukrajini s pogajanji. Nato postaja naša vse pomembnejša varnostna zaščita in se ga naj tako tudi obravnava«.

Med tem, kako naj bi po gornjem prikazu delovala naša zunanja politika, in predlogi, ki jih navajam v 4.odstaku tega zapisa, očitno ni nobene podobnosti. In katera stran se v tem primeru manj moti? Če bi bili pisci pisma sposobni ponuditi verodostojne argumente, da nas Rusija vojaško ogroža, bi se tudi sam njihovim političnim usmeritvam pridružil. Sem pa prepričan, da takih argumentov nimajo. Podobne težave ima tudi politika EU; njej se namreč nudijo prepričljivi argumenti o neprimernosti njene politike do Rusije, pa zanje noče vedeti.

Poznavanje dejanskih Interesov politike in relevantnih argumentov, ki pojasnjujejo njena ravnanja, je ključno za presojo njene primernosti. Ko gre za EU politiko, povezano z Rusijo, so njeni dejanski interesi javnosti več ali manj prikriti, argumenti njenega ravnanja pa so praviloma vprašljivi. Politika, ki tako ravna, preprosto ne more biti uspešna. Menim, da tudi pisci naslovnega pisma ne upoštevajo dovolj, kako pomembna je v politiki etika.

Andrej Cetinski

Že več kot pred 150 leti so vedeli, kar danes mnogi nočejo razumeti: kaznovani poslanec nima mesta v zakonodajnem telesa.

Zakon iz leta 1869 določa, da če je poslanec pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, pri katerem izgubi volilno pravico, samodejno izgubi tudi pravico biti član zakonodajnega telesa.

Vsebina zakona s podpisom cesarja Franca Jožefa je presenetljivo aktualna tudi za današnji čas.

.

Ali smo medtem res izgubili razsodnost?

Zakonski akt iz leta 1869, sprejet za vojvodino Kranjsko, določa ravnanje v primeru, ko je poslanec deželnega zbora obsojen za kaznivo dejanje ali vključen v kazensko preiskavo. Podpisan je s strani cesarja Franca Jožefa in ministra Giskre. Vsebina zakona je presenetljivo aktualna tudi za današnji čas.

Zakon določa, da če je poslanec pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, pri katerem izgubi volilno pravico, samodejno izgubi tudi pravico biti član deželnega zbora. Če je poslanec v kazenski preiskavi, ne sme opravljati nalog, ki pripadajo poslanski funkciji, razen če sam deželni zbor na podlagi posebne zakonske določbe zahteva prekinitev postopka in izpustitev poslanca iz pripora. Namen te ureditve je bil varovanje ugleda zakonodajnega telesa, zagotavljanje odgovornosti poslancev in jasna ločitev sodne in zakonodajne veje oblasti.

V luči nedavnih dogodkov v Sloveniji, kjer se kazenski postopki in preiskave zoper posamezne poslance in nekdanje visoke politične funkcionarje pogosto politizirajo, relativizirajo ali celo ignorirajo, ta več kot 150 let star dokument kaže višjo raven politične kulture in pravne odgovornosti. V zakonu ni prostora za izgovore ali razumevanje politične funkcije kot zaščite pred odgovornostjo. Že sama udeleženost v kazenski preiskavi je bila dovoljšen razlog za začasno izključitev iz opravljanja javne funkcije. Danes se pogosto dogaja nasprotno. Poslanci, zoper katere tečejo kazenski postopki, se še naprej udeležujejo sej, odločajo o zakonih, vplivajo na javne razprave in pogosto zavračajo vsakršno odgovornost.

Zakon iz leta 1869 jasno sporoča, da mora biti odgovornost javnih funkcionarjev višja od običajne. Takratna ureditev je spoštovala javni red, dostojanstvo državnih institucij in zaupanje volivcev. Danes pa se pogosto dogaja, da nekateri politični akterji obtožbe zlorabljajo za politične obračune ali se skrivajo za načelom domnevne nedolžnosti tudi takrat, ko bi morali zaradi ugleda institucij in osnovne politične etike sami odstopiti ali vsaj začasno zamrzniti svoje delovanje.

Čeprav gre za zakonsko določilo iz obdobja habsburške monarhije, vsebuje temeljno sporočilo, ki bi moralo veljati tudi danes. Kdor je pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ne more opravljati zakonodajne funkcije. Kdor je v kazenskem postopku, naj se začasno umakne, dokler se ne razjasnijo okoliščine. Samo tako lahko ohranimo zaupanje v demokratične institucije in utrdimo pravno državo. Resnična politična odgovornost ne pomeni zaščite posameznika, ampak varovanje verodostojnosti predstavniških teles in spoštovanja do volivcev.

Rudi Bregar

Spremenjene  geostrateške razmere in iskanje novega ravnotežja.

Razmere v  svetu se zadnja leta izjemno spreminjajo,  žal pretežno na slabše. Naj omenim le tri  zadeve, ki bi bile še pred nekaj leti nepredstavljive, danes pa smo do njih sicer večinoma  kritični, nismo pa pripravljeni ali zmožni ničesar storiti, da bi jih spremenili. Ena njih je genocid, ki ga Izrael izvaja nad palestinskim prebivalstvom, pa ga pri tem nihče ni sposoben (pripravljen) zaustaviti. Drugi primer so avtokratska ravnanja, ki jih počne sedanji ameriški predsednik in so nedvomno v nasprotju z demokratično ureditvijo njegove države in mednarodno pravnim redom. In kot tretje naj omenim napovedi politike EU, da bomo v prihodnje večkratno povečali izdatke za oboroževanje in se tako zavarovali pred agresorjem, za katerega še ne vemo prav, kdo naj bi to  bil in zakaj ter kako naj bi nas ogrožal.

Avtorja članka z gornjim naslovom, to sta Mojmir Mrak in Matej  Avbelj (v nadaljevanju: avtorja), pravita, da je za politične in ekonomske razmere, ki se v svetu na novo rojevajo, značilno predvsem  naslednje: samovolja velikih sil, vse večja poljudnost trgovinskih odnosov in negotovost na finančnih trgih, vse večja naklonjenost avtoritarnim sistemom in slabitev liberalnih demokracij. Večina teh sprememb ima po  mojem razumevanju skupno poreklo, to je  kriza upravljanja formalno demokratičnih držav in mednarodnih odnosov, ki jo v največji meri povzročata pohlep in  nespoštovanje temeljnih družbenih vrednot. Rojeva se torej nov svet, za katerega za sedaj zgolj domnevamo, kakšen bo, bo pa nedvomno  naklonjen  močnim državam in vsaj na Zahodu tudi njihovemu kapitalu, manj prijazen  pa bo manjšim državam. Ena teh  držav, ki jih utegne »nova ureditev« resneje prizadeti, je  tudi Slovenija. Po mnenju avtorjev  bi bilo zato za našo državo nad vse koristno, da čimprej proučimo, v katerih pogledih smo kot država  najbolj  ranljivi in s  katerimi  ukrepi bomo svoje interese najbolje zavarovali. Pri tem je  potrebno upoštevati, da je Slovenija članica EU, to članstvo pa močno opredeljuje tudi njen politični in ekonomski položaj. Svoja spoznanja naj bi  formalno opredelili v razvojnih scenarijih; ti naj bi časovno zajemali zgolj naslednjih pet let  (vključno z letom 2030), saj se pričakuje, da se bo novi mednarodni polit-ekonomski red vsaj po osrednjih značilnostih vzpostavil zelo hitro.

Menim, da so predlogi avtorjev, kako se lotiti izjemno zahtevnih razvojnih izzivov, s katerimi se sooča naša država in tudi njeno za nas aktualno širše okolje (predvsem EU), zelo dobri in uporabni. Razvoj države naj bi po teh predlogih v prihodnje izvajali v skladu z usmeritvami, ki smo jih strokovno in demokratično  v naprej opredeli v razvojnih  strategijah, te pa so za vlado zavezujoče. Če bi pri upravljanju države v preteklosti tako ravnali, bi bila Slovenija danes gospodarsko in politično veliko uspešnejša. Zato bi bilo koristno, da politika vsebine naslovnega članka ne prezre in se aktivno loti uresničevanja njegovih predlogov.

Andrej Cetinski

Potem ko so poslanci marca zavrnili uvedbo prednostnega glasu na volitvah v DZ, ideje o izboljšavah volilnega sistema niso zamrle. Vsaj ne med pravniki. Na pobudo Petra Jambreka in Cirila Ribičiča je na Novi univerzi nedavno potekala razprava o kombiniranem volilnem sistemu. Sodelovali so še Jurij Toplak, Saša Zagorc, Jernej Letnar Černič, Franci Grad,…

Naslovno vprašanje se je glasilo: »Ali je kombinirani volilni sistem primeren za današnjo Slovenijo?«

Po razpravi dr. Peter Jambrek pove: »Z Ribičičem pragmatično ugotavljava, da je za oboje še najbolj sprejemljiv kombinirani volilni sistem.«

O strokovni razpravi v Dnevniku (12.05.2025) poroča Anže Lebinger:

»Ali je kombinirani volilni sistem primeren za današnjo Slovenijo?« se je glasilo naslovno vprašanje nedavne razprave na Novi univerzi, ki sta jo sklicala Inštitut za ustavno pravo ter Inštitut za ustavno ureditev in človekove pravice. V debati, katere glavna pobudnika sta bila pravnika Peter Jambrek in Ciril Ribičič, so med drugimi sodelovali še recimo Jurij Toplak, Saša Zagorc, Jernej Letnar Černič in Franci Grad. Poudarjeno je bilo, da poskuša kombinirani volilni sistem graditi na upoštevanju pozitivnih značilnosti tako proporcionalnega kot večinskega sistema. V takšnem mešanem sistemu bi se sicer – poleg 44 poslancev, izvoljenih na podlagi prednostnega glasu – izvolilo še 44 poslancev v volilnih okrajih, iz katerih se izvoli po en poslanec. Te enote bi predvidoma pokrivale sleherni košček Slovenije, enakopravno mesta in podeželje. Na podlagi razprave bo v kratkem sestavljena knjižica, v kateri bodo zbrani prispevki s posveta, ki bo z dopisom poslana političnim strankam.

»Kombinirani volilni sistem podpiram kot rešitev, ki poskuša graditi na upoštevanju pozitivnih značilnosti ene in druge skrajnosti. Pri tem vidim kot temeljno prednost večinskega sistema personalizacijo in kot temeljno prednost proporcionalnega sistema sorazmerno zastopanost. Tisto, kar je nesprejemljiva slabost večinskega sistema, je nesorazmerna nagrada zmagovalcu v obliki dodatnih poslanskih sedežev. In tisto, kar je slabost proporcionalnega sistema, je tekmovanje med strankami in njihovimi programi, ki ne omogoča izbire na podlagi odlik kandidatov,« je v razpravi izpostavil nekdanji ustavni sodnik dr. Ribičič. Meni, da je uspeh kombiniranega sistema realno mogoč, če pristaši obeh skrajnosti v njem prepoznajo najboljšo »drugo rešitev«.

Pragmatična rešitev
S tem, da mešani sistem vzame prednosti večinskega in proporcionalnega sistema, ob tem pa nevtralizira njune slabše lastnosti, se je strinjal tudi sociolog in pravnik dr. Peter Jambrek. Nekdanji ustavni sodnik je bil sicer v preteklosti zagovornik večinskega volilnega sistema. Kot pravi, predvsem iz socioloških vzgibov, saj da je distribucija političnih preferenc v državi predvsem na sredini. Ob tem pa opozori na ustavno krizo v devetdesetih, ko zagovornikom tedanjega večinskega sistema nikoli ni uspelo doseči dvotretjinske večine, uvedeni proporcionalni sistem pa tudi ni najbolj idealen: »Zaradi tega z Ribičičem pragmatično ugotavljava, da je za oboje še najbolj sprejemljiv kombinirani volilni sistem.«

Prisotni razpravljavci so sicer večkrat opozorili na dosedanjo nezmožnost politike, da bi se strinjala o spremembah volilnega sistema. Kot že rečeno, so poslanci aktualnega sklica v DZ še marca zavrnili predlog za začetek postopka sprememb ustave v povezavi z volilnim sistemom. Spremembe bi prinesle povečanje števila poslancev z 90 na 92 in omogočile ukinitev volilnih okrajev ter uvedbo 18 volilnih enot in preferenčnega glasu na volitvah v DZ. Za zadnje je junija lani na posvetovalnem referendumu glasovalo več kot 70 odstotkov udeležencev. Ustavni pravnik dr. Saša Zagorc je sicer v razpravi kot še boljšo rešitev izpostavil sistem prenosljivega glasu, ki volivcu daje možnost glasovati o posameznih kandidatih z razvrščanjem od najbolj do najmanj priljubljene izbire. V primeru, da je kandidat prvotne izbire že izvoljen ali izpadel iz volilne tekme, se glas volivca prenese na naslednjo izbiro.

Nenehno medsebojno obtoževanje med strankami še dodatno povečuje zbeganost med volivci.
Razvrednotenja stališč druge strani predvsem s ciljem aktivirati svoje strankarske pristaše pred naslednjimi volitvami v DZ ni državotvorno.
Prof. dr. Miran Mihelčič lepo pojasni, zakaj bi bil KOMBINIRANI VOLILNI SISTEM pri tudi nas koristen.

Kombinirani sistem volitev za večjo strpnost v družbi

V razpravah pred zakonodajnim referendumom o zakonu k dodatku o pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti so se spet razvnela nasprotja med tistimi, ki so za zakon, in tistimi, ki so proti uveljavitvi zakona. V prvo bojno črto bodo stopili govorniki strank, ki smo jih izbrali po veljavnem volilnem sistemu sorazmernega strankarskega predstavništva v državnem zboru (DZ).
Po že videnem v preteklosti razprave med predstavniki strank in njihovimi morebitnimi (po šahovsko) sekundanti potekajo v slogu trdega vztrajanja na že predstavljenih stališčih in kritiziranja utemeljitev druge strani.
Moj namen v tem prispevku ni dajanje podpore eni ali drugi strani, ampak opozorilo na korenine predvidenega dogajanja, značilnega po poskusih razvrednotenja stališč druge strani predvsem s ciljem aktivirati svoje strankarske pristaše pred naslednjimi volitvami v DZ.
V ospredje slovenskega političnega življenja je namreč politiki uspelo vsiliti izrekanje za eno ali drugo politično stranko, s čimer so pereči problemi vsakdana naših državljanov in družbe kot celote hote potisnjeni v ozadje. In ne samo to! Ob takem političnem delovanju se bolj ali manj prikrito goji nestrpnost med ljudmi, ki se ob veljavnem volilnem sistemu poudarjeno ohranja.
Prav pereči problemi so tista vsebina, s katero bi se morali ukvarjati v DZ. Res je, da je vlada ob soglasju sindikatov in povednem molku opozicije, dojetem kot tihem pristanku, sprejela reformo sistema plač v javnem sektorju, ki jo sam – ob osnovnem vladnem namenu umiriti nezadovoljstvo zaposlencev v tem delu družbe – ocenjujem tudi kot popolnoma nestrokovno.
Pripravljeni sta tudi zdravstvena in pokojninska reforma, nerešena pa ostajajo vprašanja demografije, uresničitve dolgotrajne oskrbe, neenakomerne razvitosti območij, varstva okolja, povečevanja dohodkovne neenakosti, razprodaje slovenskega gospodarskega premoženja, pomanjkanja domačih nosilcev delovne sile, samozadostne preskrbe s hrano, energetske in prometne infrastrukture, izrabe prostih stanovanjskih objektov, vedenja udeležencev v prometu, izobraževalnega sistema, varnosti, obrambe, delovanja sodstva in tako dalje. Preveč problemov za rešitev v enem samem mandatu katerekoli vlade, še posebno če je pripravljenost za sodelovanje v DZ prepogosto izpostavljeno načinu delovanja katerihkoli opozicijskih strank pod geslom »onemogočimo jim uspeti«.
Naj ob prej navedenem izpostavim še korupcijo in povečanje nasilja, ki ga vsaj včasih bolj nočemo, kot ne znamo obvladati, ter skrb vzbujajoče razširjeno prizadevanje – predvsem v javnem sektorju – za zmanjševanje delovnih zadolžitev, ki vodi k vse manjši učinkovitosti Slovenije v primerjavi z drugimi državami.
Ti in drugi problemi ostajajo kot predmet reševanja v ozadju med drugim – tako sem vsaj sam prepričan – tudi zato, ker nas veljavni sistem volitev v DZ po svoji zasnovi usmerja bolj v tehtanje, katere stranke – in s tem čigava vlada – nam po volitvah utegnejo povzročiti manj škode. Izbiri najboljših ljudi za odločanje v DZ in to v neposredni primerjavi z drugimi kandidatkami ali kandidati za poslansko funkcijo pa je namenjene precej manj pozornosti.
Sorazmernost zastopanosti strank v DZ ostaja, število poslancev, ki bi bolj razmišljali o predstavljenih problemih in delovali za njihovo reševanje v korist celotne družbe, pa se prej zmanjšuje, kot povečuje. Zakaj? Ker v volilnem sistemu, kakršnega imamo, prihaja do izraza misel Anthonyja Downsa (1957) o racionalni nevednosti volivcev. Opozoril je, da morajo volivci vložiti čas in trud, da ugotovijo, katero politiko pravzaprav podpira kateri kandidat. V pogojih volilnega sistema, ki ga imamo pri nas, je možnost, da bi posameznikov glas bistveno odločal na volitvah, tako zelo majhna, saj na možnosti vsakega kandidata posredno vplivajo pravzaprav vsi volivci v Sloveniji.
Volivcem se zato preprosto ne zdi vredno nameniti časa in truda, da bi bili dobro obveščeni. Posledično večina ljudi voli na podlagi splošnih strankarskih oznak ali pa sploh ne gredo na volitve. Nenehno medsebojno obtoževanje med strankami še dodatno povečuje zbeganost med volivci. Kako torej zmanjšati občutek precejšnje nemoči pri volivkah in volivcih?

Preprosto: moramo okrepiti – namenoma se izogibam uporabi zdaj tako priljubljene besede »opolnomočiti« – njihov vpliv. Povečevanje njihovega vpliva nedvomno zagotavljata ponujena predloga kombiniranega dvokrožnega volilnega sistema tako Zveze društev upokojencev Slovenije iz leta 2014 kot civilne družbe Sinteza z začetka tega desetletja.
Po obeh predlogih bi imel vsak volivec v prvem krogu volitev dva glasova, prvega za kandidatko ali kandidata, strankarskega ali neodvisnega, drugega za politično stranko ali listo. Število glasov za stranke ali liste bi v primeru njihovih vsaj približno enako kakovostnih kandidatk in kandidatov zagotavljalo tudi sorazmernost poslanskih mandatov za stranke oziroma liste. Zelo verjetno pa bi se zmanjšalo število mandatov za vse stranke ter liste skupaj, in to za število mandatov, ki bi jih v takem sistemu tudi dejansko lahko dobili neodvisne kandidatke in kandidati.
Pa še to! Eamonn Butler v knjižici Pravica do javne izbire (Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, 2017) ugotavlja, »da je nekaj dobrega v volilnih sistemih, ki so odvisni od ponavljajočih se krogov glasovanj«. Zato oba omenjena predloga volilnega sistema določata, da se na podlagi prvega glasu v drugem krogu za 44 poslanskih mandatov – kadar v volilnem okraju prav nihče v prvem krogu ni dobil več kot 50-odstotne podpore volivcev – v volilnih okrajih pomerita dva, ki sta v prvem krogu dobila največ glasov.

V prizadevanjih za nekaj od teh 44 mandatov (od 88 oziroma 90, če omenim še zastopstvo obeh narodnostnih skupnosti) bi se tako lahko povsem enakopravno vključili v volilno tekmo tudi ljudje zunaj strank: neodvisni. Preostalih 44 mandatov pa bi se na podlagi drugega glasu razdelilo med stranke ali liste.

Prepričan sem, da bi s takim volilnim sistemom ne le povečali interes za sodelovanje na volitvah in ustvarili vzdušje večje strpnosti v družbi, ampak bi pridobili tudi kakovosten DZ: kandidiranje neodvisnih kandidatk in kandidatov bi namreč otopilo ostrino napadov med strankami, stranke pa bi morale v volilnih okrajih kandidirati tamkajšnjim volivcem sprejemljive in dokazano uspešne ljudi.

Če bi namreč kandidirale »skrajno bojevite vojščake strank«, bi le-ti bili v verjetnem drugem krogu skoraj gotovo nesprejemljivi za večino. To pa bi pomenilo, da bi mandate osvojile širše sprejemljive in praviloma okolišu volivcev primernejše osebe. Verjamem, da bi to pripomoglo k večji prepotrebni strpnosti v naši državi.

Da to pisanje bolj kot možna resničnost zveni kot pravljica, pa se moramo kljub jasno izraženi usmeritvi sodelujočih na posvetovalnem referendumu o volilnem sistemu »zahvaliti« našim demokratičnim strankam, ki zelo očitno še naprej brez sramu prisegajo le na strankokracijo.

Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist.