Umetna inteligenca (UI) je vse bolj uporabno orodje za pridobivanje raznovrstnih informacij pa tudi za opravljanje vrste intelektualnih storitev. Ker postaja upravljanje države vse bolj pereč družbeni problem, se mi je zdelo primerno tudi njo povprašati , zakaj te težave. Odgovore , ki sem jih (od Chat gpt – 3) prejel na dvajsetih straneh, bom poskušal kratko predstaviti v nadaljevanju.
Naj prej me je zanimalo, katere države v Evropi so razvojno najbolj uspešne. Po mnenju UI so to predvsem skandinavske države in Švica, med zelo uspešne pa uvršča še Nemčijo, Nizozemsko in Avstrijo. Njihova uspešnost naj bi temeljila predvsem na profesionalni državni upravi, razviti kulturi političnega kompromisa, decentralizaciji politične oblasti in nizki korupciji.
Slovenijo uvršča UI med srednje uspešne države, podobno kot Italijo. Njene dobre strani naj bi bile predvsem kakovost in varnost življenja, stabilne demokratične inštitucije, dokaj dobra infrastruktura, v primerjavi z drugimi balkanskimi državami ne zelo visoka korupcija. Je pa po mnenju Ui Slovenija na številnih področjih dokaj šibka in za odpravo teh slabosti naj bi izvedla predvsem naslednje ukrepe:

• Profesionalizacijo in depolitizacijo kadrov državne uprave, kar bi poleg drugega zahtevalo opustitev prakse, da se ob menjavi vlade v državni upravi menja ključne kadre.
• Radikalno poenostavljanje in skrajšanje administrativnih postopkov.
• Reforma sodstva, predvsem s ciljem skrajšanja sodnih postopkov in omejevanja proceduralnega zavlačevanja.
• Uvesti kulturo merjenja rezultatov dela in poslovanja v javnem sektorju.
• Zagotavljanje soglasij politike o razvojnih načrtih in drugih za državo pomembnih ukrepih.
• Večja decentralizacija političnega upravljanja države, predvsem tudi z ustanovitvijo regij.
• Reformirati zdravstvo, še predvsem s ciljem izboljšati njegov0 upravljanje in spremljanja učinkovitosti.
• Krepitev tehnokratske sposobnosti države z zaposlovanjem in usposabljanjem vrhunskih strokovnjakov, še predvsem s področja projektnega vodenja in digitalizacije.

V Sloveniji je močno prisotna polarizacija (politična razdvojenost), kar njen razvoj močno obremenjuje. O vzrokih za to in ukrepih za njeno omejevanje meni UI naslednje:

• Eden pomembnih vzrokov polarizacije je v Sloveniji »nedokončana zgodovinska delitev«.
• Slovenija je majhna država in v takem primeru je polarizacija praviloma močnejša.
• V Sloveniji je prevladala praksa, da »volilni zmagovalec pobere vse«, še predvsem močno kadruje v javnem sektorju, kar politiko močno razdvaja in tudi sicer zelo škoduje upravljanju.
• Slovenija doslej ni uspela razviti kulture političnega kompromisa.

Odgovorom, ki mi jih je dala UI, ne oporekam, niso me pa povsem zadovoljili. Danes ima namreč večina zahodnih držav težave z upravljanjem, kar dokazuje, da je demokracija v splošni krizi. Osebno menim, da jo je predvsem povzročil neoliberalizem, v največji meri s tem, ko je odločilno prispeval k spremembi temeljnih vrednot, ki se jih uporablja pri demokratičnem upravljanju. Etika je namreč eden ključnih elementov uspešnega upravljanja države, danes pa v njem zaznavamo vse več laži, zavajanj in korupcije, kar njegovo učinkovitost močno obremenjuje.
Neoliberalizem in oslabljena upravljavska etika pa sta aktivirala še en dejavnik, ki upravljanje dodatno otežuje. Demokracija je namreč splošno uveljavila prakso, da se parlament razdeli v koalicijo in opozicijo, pri čemer koalicija oblikuje vlado in izvaja izvršilno oblast, opozicija vlado nadzira, soglasno pa naj bi odločala predvsem o prednostnih razvojnih ciljih države. Ta mehanizem pa v številnih državah in tudi v Sloveniji ne deluje več, saj sta se koalicija in opozicija razvili v sovražna pola. ki koristi države podrejata strankarskim interesom in si tudi upravljanje medsebojno le še otežujeta.
Oslabelo demokracije je potrebno sanirati, saj bo zahodni svet sicer razvojno vse bolj zaostajal za avtoritarno vodenimi državami, kot je Kitajska. V okviru njene sanacije naj bi bile ključne naslednje sistemske spremembe, ki se v znatni meri zgledujejo po politični ureditvi Švice:

• Izvajanje izvršilne oblasti naj se poveri vladi, ki jo imenuje parlament, v njej pa sodelujejo le za zahtevno vodenje ustrezno usposobljene in etično neoporečne osebe.
• Parlament izvaja zakonodajno oblast in nadzoruje delovanje vlade.
• Volivci naj imajo ključni vpliv na sestavo parlamenta, njegovi člani pa naj bodo za svoje delo prednostno volivcem odgovorni.
• Politični model naj uveljavi primerne oblike decentralizacije politične oblasti, med katere se uvrsti tudi referendum.

Za mnenje o gornjih predlogih sem povprašal tudi UI. Ocenjevala jih je z več vidikov. Po njeni oceni predlog zadovoljivo rešuje naslednja vprašanja:

• Izvršna oblast ni več plen volilnega zmagovalca, zaradi česar se zmanjša kadrovska vojna in poveča kontinuiteta.
• Poveča se kakovost upravljanja, saj odlični kampanjski politiki niso nujno tudi dobri upravljavci.
• Krepi se etični standard države, saj je etična integriteta formalni pogoj oblasti.
• Predlagani model zmanjšuje tekmovalni model politike in krepi državotvorni model upravljanja.
• Veliko težav demokracije izvira iz tega, da sistem favorizira dobre politične borce ne pa dobrih upravljavcev države; ta problem predlagani model zadovoljivo razrešuje. Seveda ima predlagani model po mnenju UI tudi slabosti. Osrednja je slej ko prej ta, da ga bo težko praktično uveljaviti.

Očitno se tudi UI pridružuje mnenju, da Slovenci svojo državo slabo upravljamo. Razumno bi torej bilo, da sedanji politični model temeljito prenovimo. Tudi po mnenju UI bi bile potrebne predvsem tri spremembe:

• Sedanjo delitev parlamenta na koalicijo in opozicijo naj nadomesti rešitev, po kateri izvaja izvršno oblast strokovno in etično neoporečna vlada, zakonodajno oblast in nadzor vlade pa parlament.
• Posodobi naj se volilni sistem predvsem s ciljem, da bodo imeli volivci ključni vpliv na sestavo parlamenta, poslanci pa naj za svoje delovanje prednostno odgovarjajo svojim volivcem.
• Decentralizira naj se politično oblast z uvedbo pokrajin in večjih možnosti uporabe referenduma.

Z uvedbo gornjih sprememb bi se Slovenija v nekaj letih uvrstila med upravljavsko najbolj učinkovite države v Evropi. Podprimo torej njihovo uvedbo, pa čeprav bomo nekateri zaradi njih prikrajšani za ugodnosti, ki jih nudi sedanja ureditev.

Andrej Cetinski

Vesna V. Godina: Pred nami je redefinicija slovenske družbe, kot smo jo nekoč poznali. Radikalna, avtokratska, kulturna, ekonomska revolucija.

– beri dalje!

Prispevek »Ko se v državi podtakne vžigalica« avtorja Andreja Šušteršiča je vredno prebrati !

KO SE V DRŽAVI PODTAKNE VŽIGALICA

Danes, 22. marca 2026: Slovenija dobesedno doživlja energetsko krizo ob polnih skladiščih goriva. Poglejmo kako in zakaj! Bencinske črpalke so prazne. Vlada napove omejitve 50 litrov na osebo. Celo vojska pride na pomoč z lastnimi cisternami, kolikor jih pač ima (13). Mediji poročajo, ljudje paničarijo, politiki se obtožujejo. Ampak kriza ni padla z neba. Nekdo jo je ustvaril. Kako se ustvari kriza iz nič Začelo se je pri Petrolu. Največji energetski trgovec v državi. Njihove črpalke so najprej ostale brez goriva. Ne vse naenkrat. Postopoma, a dovolj, da ljudje opazijo. Da se počasi gradi panika. Potem pride informacija, ki jo uradni viri sprva zamolčijo, da so vozniki cistern Petrola dobili navodilo, da do torka ne dostavljajo goriva na črpalke. Ne zaradi logističnih težav. Ne zaradi pomanjkanja. Zaradi navodila. Medtem so skladišča Petrola polna do vrha. Vlada to potrdi. Petrol sam to prizna. “Gorivo imamo, dobavni viri zagotovljeni.” Ampak na črpalke ne pride. Zato, ker nekdo noče, da pride. Janša, Vizjak in Južna in kako se ugrabi država Leta 2006, ko Janez Janša prvič postane premier, dva poslovna in družinska para, Vesna in Dari Južna ter družina Andreja Vizjaka, začneta kupovati Petrol. Postopoma, skoraj neopazno, postaneta največja lastnika. Danes kontrolirata več kot četrtino slovenskega energetskega velikana. Kako? Preko Andreja Vizjaka Vizjak je bil minister v Janševi vladi, večkrat. Minister za okolje, minister za gospodarstvo. Vizjak je bil tudi osebni prijatelj zakoncev Južna. Ne samo politični zaveznik. Prijatelj. Tisti, ki ga pokličeš, ko potrebuješ usluge. Ko je Golob prišel na oblast in hotel zamenjati kadre v Petrolu, je Dari Južna to preprečil. Ohranil je Aleksandra Zupančiča, Vizjakovega človeka, nekdanjega vodjo Vizjakovega kabineta – kot predstavnika kapitala v Petrolu. Sklenil je dogovor z ostalimi kapitalskimi lastniki, ki sedaj skupaj predstavljajo več, kot ima država. Golob je vlada. Ampak Južna kontrolira Petrol. In Južna je Janšev človek. Taktika: pomanjkanje, panika, profit – kako ustvariš krizo iz nič? Prvi korak: Ustvariš umetno pomanjkanje pri sebi. Petrol ima gorivo v skladiščih, ampak ga ne dostavlja na črpalke. Ljudje pridejo točit, a nimajo kaj. Naslednji dan, spet prazno. Panika se zažira pod kožo ljudi. Drugi korak: Panika se razširi. Ljudje vidijo, da največji trgovec nima goriva. Grejo na MOL, na Shell, na ostale črpalke. Te črpalke so bile pripravljene na normalno povpraševanje. Ne na panično. V dveh dneh so tudi njihovi rezervoarji prazni. Tretji korak: Razpršiš krivdo. Zdaj ni goriva nikjer. Ne samo pri Petrolu. Povsod. Petrol reče: “Vidite? Problem ni pri nas. To je širši problem, panika, geopolitika, Iran-Izrael.” Javnost to verjame. Če vsi nimajo, ne more biti krivda enega – Petrola, čeravno je ravno Petrol ta, ki jo je ustvaril. Četrti korak: Imaš polna skladišča, drugi pač ne. Kontrolirano sproščaš zalogo. Medtem ko MOL in Shell resnično nimajo (njihovi rezervoarji so prazni zaradi panike), Petrol ima – njegova skladišča so polna. Počasi, kontrolirano, bo začel sproščati gorivo nazaj na trg. Po astronomski ceni. Kriza kot upravičilo za dvig cen. Tako deluje kapital. Tako nastajajo revni in bogati. Petrol ustvari problem, problem se razširi, Petrol ponudi rešitev po svoji ceni, javno krivi paniko in ljudi. Jutri ljudje kupijo, da so res krivi, ker krivda je neverjetno učinkovito orodje. Kako se ustvarjajo krize po svetu? To ni samo slovenska posebnost. To je globalni načrt delovanja. Ustvariš problem, ljudje reagirajo v strahu, ti ponudiš rešitev, ki ti koristi – na račun ljudi. Finančna kriza 2008: banke ustvarijo strupena posojila, gospodarstvo zgrne, vlada reši banke z davkoplačevalskim denarjem . Vojne: 11. september, vojna proti terorizmu, nadzor države, ki pa je ugrabljena. Energetske krize: pomanjkanje se ustvari, cene letijo, korporacije profitirajo.

Vzorec je vedno isti: ustvari se pomanjkanje (resničnega ali umetnega) > ojača se strah preko medijev in oblasti > ljudje padejo v paniko, ki jo umerjaš > ponudiš nadzor, maskiran kot pomoč. Petrol danes v Sloveniji dela isto. Samo v malem. Razlika med lokalno manipulacijo in globalno? Samo obseg. Mehanika postopka je identična. Povezava z Izraelom – hibridna vojna Zakaj Petrol ravno zdaj? Zakaj marec 2026, tik pred volitvami? In zakaj Izrael? Izrael je zaradi pokola v Gazi pri ljudeh EU slabo zapisan, tako, da ga še vlade ne morejo podpreti. Zato rabiš nekje odškrtnit vrata, da prideš notri. Da najdeš politika, ki te bo podpiral, ne glede na vse. Politik dobi oblast, ti dobiš vzvod Teden pred krizo goriva, 16. marca, Inštitut 8. marec razkrije afero Black Cube. Izraelska obveščevalna agencija, povezana z Mossadom, je poslala kar najvišje predstavnike te družbe (ne samo agente) v Slovenijo. 22. decembra 2024 so pristali v Ljubljani. Odpeljali so se direktno na Trstenjakovo 8 – sedež SDS. Janez Janša jih je osebno pričakal. Med agenti: Dan Zorella, soustanovitelj Black Cube in Giora Eiland, upokojeni generalmajor izraelske vojske, nekdanji šef Sveta za nacionalno varnost. Kaj so delali? Vohunjenje. Snemanje nasprotnikov. Kompromitirajoči material. Standardne operacije Black Cube. Janša je večkrat obiskal Izrael. Prijateljuje z Netanyahujem. Njegova vlada je leta 2021 podpisala memorandum o kibernetski varnosti z Izraelom – dogovor, ki je slovenskim oblastem omogočil dostop do tehnologije Cognyte in NSO Group ( kot je vohunski program Pegasus).

Povezava torej obstaja * Janša je povezan z Izraelom – dokazano.* Janša je povezan z Vizjakom – dokazano, SDS minister, dolgoletni sodelavec.* Vizjak je povezan z Južno – dokazano, osebni prijatelj, politični zaščitnik.* Južna kontrolirata Petrol – lastništvo četrtine + kapital tujine.* Kriza pri Petrolu danes. Afera Black Cube razkrita teden nazaj.*

 Časovna ujemanje? Ne. Koordinirana akcija hibridne vojne. Ne glede na to, ali bo Janša na oblasti ali ne, bomo imeli vojno. Vojno proti prebivalcem Slovenije. In zdi se, da sedanja vlada ni dorasla izzivu. Hibridna vojna – če ne razumeš, si že izgubil Hibridna vojna ne pomeni tanke, ki pride čez mejo. Hibridna vojna je kriza goriva, ki jo ustvari tvoj energetski trgovec. Hibridna vojna je afera, ki jo posname tuja obveščevalna agencija. Hibridna vojna je destabilizacija, ki jo izvede tvoj politik, financiran s tujimi interesi. Izrael – preko Janše, preko Južne, preko Petrola – napada Slovenijo. Ne z raketami. Z manipulacijo. Cilj? Destabiliziraj Goloba – Black Cube in kriza goriva hkrati. Pripravi teren za Janšo – volitve kmalu, kaos koristi opoziciji. Ohrani pro-izraelsko vlado – Golob je del EU in sorosovske mreže, Janša je zaveznik Netanyahua. Če Janša zmaga: Slovenija spet pro-Izrael, Južna dobi nazaj politično zaščito in deregulacijo cen, Izrael dobi zvestega zaveznika v EU. Če ne, vrsta takih akcij, sredi krize v svetu. Kam to pelje, si lahko izračunate sami. To je ta tranzit Plutona čez Saturn, o katerem govorim že leto in pol.Vsi akterji zmagajo. Razen Slovenije in naroda. Kaj bo kapital počel s Slovenijo, lahko gledamo danes. Kapitalizem ni ekonomski sistem. Je ekstraktivni sistem. Izvlečeš vrednost, dokler je kaj izvleči. Potem greš naprej. Kriza goriva danes je demonstracija. “Poglejte, kaj lahko naredimo.” Če Južna in njihovi zavezniki pridejo na oblast: Deregulacija cen goriva – Južna že javno pritiska. “Vlada Goloba uničila naftne trgovce z regulacijo.” Ko pride Janša, regulacija pade. Cene letijo. Petrol bogati. Ljudje plačujejo. Privatizacija – kar je še javnega (HSE, preostali deleži Petrola, infrastruktura), gre v roke prijateljev vlade. Južna, Vizjak, lobiji SDS. Izsiljena odvisnost – ustvariš krizo (energetska, finančna, zdravstvena), ponudiš rešitev (privatni sektor), država plača iz davkov. Javno plača, privatno profitira .Izraelska tehnologija – Cognyte, NSO, Pegasus. Ve že kupljeno. “Nacionalna varnost” kot izgovor. V resnici nadzor nad državljani. Vsak telefon, vsak elektronski naslov, vsaka lokacija. Kdo ima dostop? Tisti, ki so na oblasti. In njihovi tuji prijatelji. To ni teorija zarote. To je poslovni model. In danes, na praznih bencinskih črpalkah gledamo, kako deluje. Vžigalica je že podtaknjena Kriza goriva bo minila. Vlada bo rekla, da so ukrepali. Petrol bo rekel, da so rešili problem. Janša bo rekel, da je Golob nesposoben. Ljudje bodo pozabili. Ampak mehanika ostane in počasi, počasi spodjeda substanco, na kateri sloni suverenost naroda. Kdorkoli kontrolira kritično infrastrukturo – energija, voda, hrana, komunikacije – kontrolira državo. Ne rabiš tankov. Rabiš samo lastništvo in politično zaščito. Južna imata Petrol. Vizjak jim daje politično zaščito. Janša jim daje moč. Izrael daje Janši podporo – Black Cube, Cognyte, Netanyahu …In kriza se ustvari, kadarkoli je potrebno. Naslednjič ne bo gorivo. Naslednjič bo elektrika. Ali voda. Ali hrana. Mehanika je enaka. Vprašanje ni, če jo bodo uporabili. Vprašanje je kdaj. In odgovor je: so jo že! Zdaj gledate tudi vzorec. Ampak to vojno smo verjetno že izgubili, ker je Golob preveč zelen, da bi jim lahko pariral, preveč podrejen WEF-u in EK, ki je le druga plat Chabada, a o tem kdaj drugič.
Andrej Šušteršič

Ugledna gospoda Rudolf Moge in Karel Gržan  pričakujeta izpolonitev programske obljube SDS: “Sprejem zakona o pokrajinah na podlagi ustavnih odločb”.

Zaupana oblast

Po teh volitvah je napočil trenutek, da s koalicijsko pogodbo pozicija uresniči soglasje za zgodovinski trenutek in reši še zadnji državotvorni problem, ko se s sprejetjem zakona o pokrajinah izpolni pogoj, da je Slovenija pravna in demokratična država.

Ustava RS v drugem členu zagotavlja, da je Slovenija pravna in socialna država. Deveti člen govori, da je v Sloveniji zagotovljena lokalna samouprava. Sto tri in štirideseti člen določa, da ima država pokrajine, ki so samoupravne lokalne skupnosti. Ustanovijo se z zakonom, ki ga sprejme Državni zbor RS z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.

143. člen je zapisan v povedni obliki, zato je to zapoved poslancem, da ga uresničijo. Dvajset let neuresničeni člen ima za posledico, da država ni pravna, pomanjkanje zakona o pokrajinah pa prepoveduje vsem državljankam in državljanom, da bi demokratično odločali na druge nivoju lokalne samouprave, kar je omogočeno vsem državljanom sosednjih držav. Posledica nepravne in nedemokratične države je ekonomsko stagniranje in razraščanje korupcije. 

 Volitve si bomo zapomnili tudi po tem, da je največja opozicijska stranka SDS odšla na volitve s programom Soglasje za zgodovinski trenutek, pot do zmage in naloga nove vlade. V njej urbi et orbi v podpoglavju Naloge nove vlade glede na funkcije države, državljanom razglaša na strani 282 v deseti točki sledečo zavezo: Sprejem zakona o pokrajinah na podlagi ustavnih odločb. Lepo je dejstvo, da predsednik stranke gospod Janez Janša čuti dolžnost, da reši še zadnji državotvorni problem in s tem uredi Slovenijo v pravno in demokratično državo. Obljuba dela dolg.

Predsednik stranke Fokus je tudi moralno zavezan sprejetju zakona, saj je kot predsednik Državnega sveta Republike Slovenije vodil aktivnosti, da je pri reševanju tega problema Državni svet Republike Slovenije sprejel predlog zakonov s področja ustanovitve pokrajin v Sloveniji, da bi državljani lahko učinkovito upravljali z državo, ker pa sam nima pristojnosti sprejemanja zakonov, jih je poslal v sprejem Državnemu zboru Republike Slovenije, Vlada Republike Slovenije pa jih je zavrnila. Sedaj ko ima priložnost to uresničiti, naj se zaveda ruskega pregovora, ki pravi; samo mrtve ribe plavajo s tokom. Pogum.

Kar se tiče SLS, ki se je po zadnjih volitvah “vrnila” v Državni zbor, je poznana kot stranka, ki se je v kritičnih trenutkih vedno vedla povezovalno. Spominjava se, kako smo že v oddaljeni vladi, kjer je bil Marjan Podobnik podpredsednik vlade, prav na vztrajanje SLS “razselili” nekatere državne institucije po Sloveniji in istočasno podpirali ustanavljanje pokrajin. Za razcvet demokracije je vedno imela odprta vrata, zato verjameva, da bo tudi sedaj tako.

Verjameva tudi, da se bo temu trendu pridružil tudi predsednik Vatovec s svojo stranko, ne dava pa roke v ogenj za predsednika Logarja in njegove Demokrate, glede na njegov slalomski slog v politiki. Pustimo se presenetiti.

Poslanci so v preteklosti dokazali, da znajo povezati državljane pri ustvarjanju države. Nismo več v času druge svetovne vojne, imamo svojo državo in njej moramo posvetiti vso pozornost in energijo, da nas bo povezovala in omogočala pogoje, da bomo vsi državljani lahko pomagali pri vodenju države tudi na drugem nivoju lokalne samouprave. Napočil je čas, da novoizvoljeni poslanci ter državnozborske politične stranke to dojamejo in se za uresničitev vsebine 143. člena Ustave Republike Slovenije povežejo v državotvorno koalicijo. Od vas pričakujeva, da boste presegli ozke strankarske okvirje in pognali nov smisel bivanja v naši edini in lepi državi Sloveniji.

Državljani smo vam zaupali oblast. Naj vas pri vašem delu spremlja danski pregovor; Če oblasti nimajo ušes, da bi slišale podložnike, tedaj tudi nimajo glave, da bi jih vodile.

Rudolf Moge   Maribor

Karel Gržan   Luče

Avtior prispevka (Branko Soban) v naslovu uporabi ime zloglasnega Pabla Escobarja, ki še danes simbolizira skrajno obliko moči, bogastva in kriminala.

Branko Soban: Escobar v parlamentu

Volilni državni udar s pomočjo tuje obveščevalne službe, grob in nezaslišan poseg v slovensko suverenost, kakršnega še ni bilo, je uspel. Cilj operacije je bil dosežen. Tisti, ki jim je bilo namenjeno to posredovanje iz tujine, namreč že sestavljajo novo vlado.

Slovenska skrajna desnica, podpornica genocida v Gazi in strastna zaveznica tako imenovanih “iliberalnih (beri: avtoritarnih) režimov”, ima vlado praktično že v rokah. Uradne inštitucije, ki bi morale storiti vse, da prevratniki za vselej odidejo iz političnega življenja, pa se še vedno obnašajo, kakor da se ni nič zgodilo. Kakor da udara sploh ni bilo.

V parlamentu in tudi v medijih malone nihče ne govori o tem. Prevratniki pa medtem spokojno in zadovoljno snujejo koalicije, si mirno delijo sedeže v parlamentu in ministrske položaje, kakor da je vse v najlepšem redu. In v bistvu tudi je, saj si nihče ne upa dregati vanje. In s prstom kazati na nedovoljen vstop tujih dirigentov na naša (pred)volilna tla.

So domači zarotniki nedotakljivi? Šoki so se v minulih dneh kar vrstili. Policija je denimo objavila, da agenti izraelske Črne kocke, ki so po svoje odločilno zrežirali parlamentarne volitve, ne bodo smeli več v Slovenijo. Poteza je naravnost butalska. Tako so namreč v Butalah nekoč odganjali strašne Turke iz naše dežele. Black Cube ima na tisoče sodelavcev. Ves Izrael je ena sama obveščevalna služba. In če ti trije tajni odposlanci, ki so zdaj na črnem seznamu, ne bodo smeli več v naše loge, bodo pač namesto njih prišli drugi.

In še en nesmisel. Če so torej ti trije izraelski obveščevalci prekršili naše zakone in pri nas počeli nedovoljene stvari, kaj pa potem storiti s tistimi, ki so doma skupaj z njimi spletali zaroto proti državi? Ti tudi ne bi smeli več v Slovenijo. A jim tega doslej ni še nihče povedal.

Še huje. Zdaj se namreč popolnoma nemoteno in svobodno sprehajajo po parlamentu in vlečejo na dan stare obveščevalske zgodbe o evropski komisarki, nič pa o lastnem poskusu prevrata v svoji državi. In še manj o zaveznikih iz Izraela, ki ubijajo nedolžne ljudi na sedmih frontah, kot jih je pred časom naštel Benjamin Netanjahu. Zločinski premier, ki ga išče Haag. Takšni ljudje po novem preurejajo slovenski politični prostor.

Veselje v Moskvi.Naslednji šok je bila seveda izvolitev Zorana Stevanovića za predsednika parlamenta. Po narcisoidnem klovnu Borutu Pahorju, ki je s svojima dvema mandatoma popolnoma degradiral in ponižal inštitucijo predsednika države, smo mnogi mislili, da nižje v tej državi več ni mogoče pasti. Pa se je kljub temu zgodila nova katastrofa. Na položaj drugega človeka v državi je bil namreč izvoljen velik ljubitelj teorij zarot, ki je bil pred leti pravnomočno obsojen za svoje kriminalno početje. Zato seveda nikoli ne bi smel v parlament.

V Moskvi so bili noro navdušeni nad takšnim razpletom. Vsi kremeljski mediji so pozdravljali njegovo izvolitev. Predsednik dume Vjačeslav Volodin mu je celo osebno čestital za ta podvig, so pisali v Moskvi. Zdaj, ko je Vladimir Putin izgubil močnega zaveznika v Budimpešti (pred tem pa tudi dva pomembna vohuna v Sloveniji), mu bo morda Stevanović od zdaj kot nov trojanski konj odpiral vrata v Evropo …

Kravata in ne zločini.Njegova biografija in politična provinienca sta dobro znani. Zato je ne gre ponavljati. Toda njegova izvolitev me je seveda v hipu spomnila na zdaj že legendarni detajl iz življenjske zgodbe nekdanjega mamilarskega kralja Pabla Escobarja. Ko je bil izvoljen v kolumbijski kongres, ga na prvo plenarno zasedanje sprva niso pustili izključno zato, ker pod suknjičem ni imel kravate. Šele ko si jo je nadel okrog vratu, je smel vstopiti v hram demokracije. Merilo je bila torej kravata in ne njegov zločinski življenjepis.

Nekaj na las podobnega se je zgodilo Luckyju Lucianu, zloglasnemu mafijskemu šefu (ta resda nikoli ni kandidiral za poslanca), ki so ga ameriške oblasti leta 1946 izpustile iz zapora zaradi “njegovega domoljubja, lojalnosti in privrženosti demokratičnim vrednotam”. Kakor da pred tem nikoli ni bil kriminalec in da je zaradi dokazanega domoljubja zdaj nenadoma opran vseh zločinov.

In prav tu tiči bistvo problema. Zgolj kravata in domoljubje namreč ne moreta in ne smeta biti osnovna pogoja za vstop v parlament. Za ta korak so potrebne povsem drugačne kvalitete, ki pa jih mnogi slovenski “izvoljenci ljudstva”, od tistih v občinskih svetih in v državnem zboru pa do tistih v Bruslju in Strasbourgu, preprosto nimajo.

Na Orwellovi politični farmi.Spremljal sem oblikovanje vseh dozdajšnjih vlad v samostojni državi. Toda kaj takšnega, da bi ena od političnih opcij klicala na pomoč tuje sile, se doslej še ni zgodilo. Jamais vu. Še nikoli videno, bi rekli Francozi. George Orwell, če bi bil še živ, bi o tem zlahka napisal kakšen nov triler. Tokrat o slovenski politični štali. Pardon: farmi. Pisateljev novorek iz distopičnega romana 1984 zdaj namreč postaja uradni jezik domače politike.

Stranka Resni.ca bi se prosto po Orwellu morala v bistvu imenovati Laž. Demokrati Anžeta Logarja so pravzaprav Nedemokrati. Sredinski trojček, za kar se razglaša, ni nikakršna sredina, ampak je tipični predstavnik skrajne neoliberalne desnice, ki ščiti kapital in delodajalce, ne pa najšibkejše sloje prebivalstva. Že ime Fokus, enega od členov te famozne neoliberalne trojke, veliko pove. V ruščini fokus namreč pomeni trik, čarovnijo. Zato ni nič nenavadnega, da je tudi ta trojka svoje glasove oddala Stevanoviću. Velikemu zagovorniku Moskve in kremeljskega čarovnika Putina, ki ga išče Haag.

Se Orban seli v Slovenijo? Madžarska se je po 16 letih znebila avtoritarnega Viktorja Orbana. Tam je padel in je moral oditi, pri nas pa znova vstaja. Madžarska je naša soseda, toda desna politika se ni od nje prav nič naučila.

V 16 letih Orbanove skrajno desničarske in avtoritarne vladavine je Madžarska namreč postala ena najrevnejših članic Evropske unije in daleč najmanj svobodna država te skupnosti. Je to res pravi model vladanja za slovensko desnico, ki nenehno sanja o oblasti? Bi tudi mi res morali živeti po Orbanovem in Putinovem modelu?

Sredinska politika kot prevara. Prav neverjetno je, kako veliko je strank, ki se vztrajno rinejo v sredino. Kar je seveda velika prevara. V politiki ne more biti sredine. Ali si za demokracijo ali pa si proti njej. Ali si za spoštovanje ustave ali pa si proti njej. Ali si za človekove pravice ali pa si proti njim. Ali si za socialno državo ali pa si proti njej. Ali si fašist ali antifašist. Ali si za genocid v Gazi ali pa si proti njemu. Ali podpiraš brutalno rusko uničevanje Ukrajine ali si proti temu. Tu ne more biti srednjih poti.

Imeli bi malce demokracije, zraven pa še za eno pest diktature. Zakone bi spoštovali, ko komu to ustreza, sicer pa jih ne bi. In sodišča ravno tako. Tako pač ne gre. Takšna politika nima prihodnosti. Sredinskih partij ne more biti. Na sredini (ceste) so namreč vselej samo povožene kokoši in mačke. In takšnih je v naši politiki v resnici že bistveno preveč. Vsi bi bili na sredini. Ker tam ni nikoli treba pokazati pravih kart. In ne prave barve.  

Vsi grehi Janeza Janše. Slovenska volilna zakonodaja (pa ne samo ta) je v bistvu hudo nepopolna. Ker nekateri ne razumejo, da obsojenci in drugi moralno sporni posamezniki preprosto ne smejo sedeti v parlamentu in odločati o usodi in prihodnosti naroda in države, bi to morali zapisati tudi v zakon. Volilne komisije bi morale takšne kandidate v hipu črtati s seznamov. Zdaj pa imamo situacijo, da se volilne komisije v bistvu bojijo samopašnežev in negativcev in ne obratno. In jim iz strahu pred njimi zgolj nemočno prikimavajo.Precej je posameznikov, ki nikoli ne bi smeli postati poslanci, kaj šele ministri. Janez Janša, na primer, ki ima v svojem življenjepisu že toliko negativnih dogodkov in minusov, da bi ga morala vsaka volilna komisija takoj odsloviti. Bil je denimo član Peterletove vlade, ki je bila na Sodišču za človekove pravice v Strasbourgu obsojena zaradi izbrisa skoraj 26 tisoč prebivalcev Slovenije.

Dva sodnika sta v ločenem mnenju takrat jasno zapisala, da je šlo za očiten poskus etničnega čiščenja, kar je seveda zločin nad zločini. Takšnim ljudem, ki so se zavestno odločili za ta korak in bili zanj kaznovani pri najvišji sodni inštituciji v Evropi, bi morali prepovedati vstop v vsako hišo demokracije na tej celini.

Strašenje z labodjimi spevi. Že pred tem je Janša aktivno sodeloval v trgovini z orožjem. V različnih knjigah in publikacijah je objavljenih na stotine uradnih dokumentov z njegovim podpisom, ki dokazujejo vpletenost v te nečedne in nezakonite posle. Zaradi dogodkov v Depali vasi in poskusa prevrata ga je nekdanji premier Janez Drnovšek odstavil s položaja obrambnega ministra.

Nenehno si je v laseh z novinarji, saj jim je že ob osamosvojitvi napovedoval labodje speve. Dve novinarski kolegici je pred časom prav po Putinovo, kot kakšen pocestni klatež, ozmerjal s prestitutkama, zaradi česar je bil potem obsojen na sodišču.

Nezrelost demokracije. Kako to, da državna volilna komisija kandidata s takšno negativno preteklostjo in uličnimi moralnimi standardi, ki je že desetletja živ dokaz nedemokratičnosti, nestrpnosti in nespoštovanja do drugače mislečih, sploh spusti na volitve? V totalitarnih državah da, v demokracijah pa se kaj takšnega preprosto ne bi smelo zgoditi.

Tovrstni kandidati so namreč vzorčni primer demokratične nezrelosti, ki jo vztrajno dokazuje tudi njegova stranka, kjer je že leta in leta povsem nedemokratično edini kandidat na internih partijskih volitvah. Kot nesmrtni

Ljubljeni vodja v Severni Koreji. Si Slovenija (in Evropska unija) res zasluži takšne ljudi na ključnih položajih?

Neznosna zapeljivost lažnivcev. Vprašanje je, kako to, da ljudje sploh verjamejo takšnim politikom. Sociologi Oliver Hahl, Minjae Kim in Ezra W. Zuckerman Sivan v raziskavi z naslovom The Authentic Appeal of the Lying Demagogue poudarjajo, da mnogi ljudje preprosto hočejo verjeti lažnivcem. Kult osebnosti, ki si ga je Janša nedvomno zgradil (to je sicer značilnost mnogih politikov z diktatorskimi tendencami), mu daje dodatno kredibilnost. Saj ima vedno prav.

Ljudje preprosto verjamejo lažnivcem kljub očitnim kontradikcijam v njihovih izjavah in odločno zavračajo vsakršne argumente, ki jasno dokazujejo, da ni res, kar trdijo. Sociologi pravijo, da mu verjamejo, ker preprosto verjamejo vanj. V primerih, ko pa tudi njim postane jasno, da politik laže, jim za to sploh ni mar. V skladu z načelom: bolje on, kot pa njegov sovražnik.

Ločnica med dejstvi in fikcijo. Že Hannah Arendt je opozarjala, da v avtoritarnih režimih, kamor se zdaj podaja Slovenija, ljudje vse težje ločujejo med dejstvi in fikcijo, med resnico in lažjo. Tako imenovani “iliberalni demokrati”, kar je seveda oksimoron brez primere, saj demokrat si ali pa nisi, vmesne poti tu ne more biti, to zamegljevanje dejstev samo še dodatno spodbujajo. Tudi s pomočjo lažnih in zavajajočih objav na družbenih medijih, ki so prav zaradi tega, kot je dejal že Zygmunt Bauman, v svojem bistvu pravzaprav globoko antidružbena. 

Pojedine zarečenega kruha. Prihajamo v čas, ko laži, zarote in bogate pojedine zarečenega kruha postajajo del uradne politike države. Le kam plove Slovenija? Po 35 letih samostojnosti najbrž ni nihče računal, da bomo zapluli v takšno avtoritarno temo, kot se nam zdaj obeta. S kadri, ki na nekaterih ključnih položajih nikoli ne bi smeli biti.

Branko SobanF Siol.net.

V Sintezi smo po temeljitih analizah pripravili predlog novega (KOMBINIRANEGA) volilnega sistema, ki upamo, da ga bodo novi poslanci tudi sprejeli.

Emil Milan Pintar predstavi problem

Le nekaj mnut polsušanja prijetnega intervjuja z gostoma I. Svetllikom in C. Ribičičem na RadijoPrvi vam bo pojasnilo vse.

POSNETEK

 
Ogromna večina ljudi je nezadovoljna s sedanjim volilnim sistemom.

Avtor (A.C.) je ta prispevek napisal za objavo v Delu. V njem omenja stvari, za katere se v Sintezi zavzemamo že vrsto let. Kogar tematika vznemirja, vabimo k sodelovanju!
Programski svet

Upravljanje naše skupne države
DEMOKRACIJA V ČASU UMETNE INTELIGENCE

Avtor članka z gornjim naslovom je Miro Germ, strokovnjak za sisteme upravljanja.   V članku navaja več  uporabnih predlogov o tem, kaj bi bilo primerno v našem  modelu upravljanja države spremeniti s ciljem , da bo to v prihodnje učinkovitejše. Vsekakor gre za izjemno aktualno temo in v naslednjih vrsticah želim prikazati še nekaj njenih vidikov,  ki se jih v naslovnem članku ne izpostavlja.

Z aktualnimi problemi upravljanja  države se pri nas  že nekaj let ukvarja tudi skupina izvedencev, ki deluje v okviru civilne družbe z imenom Sinteza. Njihove  razlage dokazujejo, da se nam je  demokracija v nemajhni meri izrodila v strankokracijo, to je vladavino političnih strank, ki  splošne družbene koristi v nemajhni meri podreja interesom  samih strank in tudi kapitala, posledica pa je vse manj etično  (tudi koruptivno) in ne prav učinkovito upravljanje države.

Težave z upravljanjem držav, ki jih povzroča obolela demokracija, postajajo eden osrednjih problemov  Evrope, ki se bo vse bolj boleče odražal predvsem v njenem zaostajanju v  konkurenčnosti, še predvsem za Kitajsko. Težava  pa ni v tem, da bi ne vedeli,  kako prenoviti demokracijo, da bo  upravljavsko zopet učinkovita,  pač pa je problem politika, ki taki  prenovi  iz interesnih  razlogov ni naklonjena. Kako jo pripraviti do  tega, da bo drugače ravnala, je zelo aktualno vprašanje, a se z njim, kolikor mi je znano, za sedaj nihče resneje ne ukvarja. Vse prej kot učinkovito upravljanje demokratičnih držav  se bo očitno  nadaljevalo in k sanaciji razlogov za te razmere nas bodo slej ko prej prisilile šele resne ekonomske in politične krize, v katere nas neprimerno upravljanje potiska.

O razlogih,  zaradi katerih imamo v Sloveniji težave z upravljanjem, je  primerno kaj več povedati. Osrednji tak razlog so po mojem razumevanju   predvsem neprimerne sistemske rešitve, ki jih uporabljamo. Teh je sicer več,  izpostavim pa naj zgolj tri, po mojem najbolj problematične. Na prvo mesto uvrščam to, da naša politična ureditev ne upošteva, da je upravljanje praviloma učinkovito le v primeru, če ga izvajamo preko dveh ločenih aktivnosti, to sta vodenje in nadzor vodenja. Ta razmejitev med vodenjem in nadzorom vodenja pri nas slabo deluje predvsem zato, ker  vlado oblikujemo po načelih koalicije. Problematičnost  te rešitve je v naslednjem: rešitev politiko močno razdvaja, namesto da bi jo zavezovala k usklajevanju in sodelovanju; ključne vodstvene pristojnosti se poverja političnim  osebam, ki za to zahtevno delo pogosto nimajo zadostnih izkušenj; nadzor vodenja  države je močno omejen, saj koalicijske stranke vlado nekritično podpirajo, opozicijske pa ji vladanje predvsem otežujejo; zaradi nasprotij med koalicijo in opozicijo ter pogostih menjav vlade strateške razvojne politike države  praktično ni možno izvajati.

Naštetim slabostim se lahko  izognemo tako, da  namesto koalicijske, to je politične, oblikujemo vlado, katere člani imajo relevantne vodstvene izkušnje.  Tako vlado, imenujmo jo  »tehnična«, ima Švica in ta rešitev  nedvomno veliko prispeva, da  se Švica uvršča  med najbolj demokratične in ekonomsko uspešne države. V državah, ki se imajo za demokratične, pa politika  tehnični vladi praviloma ni naklonjena  in to nedvomno velja tudi za naše razmere.

Druga slabost naše politične ureditve, ki jo izpostavljam, je volilna  zakonodaja. Ta ima sicer več pomanjkljivosti, osrednja pa je po moji oceni to, da daje volivcem možnost, da volijo stranke, kdo jih bo  zastopal v parlamentu, pa praviloma odločajo vodstva strank. Rešitev je nedemokratična,  škodljiva pa je predvsem zato, ker izrazito podpira strankokracijo.  Že omenjena Sinteza je že pred več leti priplavila predlog volilnega zakona, v  katerem je tudi obravnavani problem zadovoljivo razrešen, a so bili vsi njeni dosedanji napori, da se prenovo volilne zakonodaje tudi izvede, neuspešni.

Še o tretji od napovedanih slabosti naše politične ureditve nekaj besed. V Sloveniji imamo centralno politično oblast  s sedežem v  Ljubljani in 212 lokalnih (občinskih) oblasti, vmes pa ni ničesar. Že zgolj ti podatki dajo vedeti, da tako organizirano upravljanje države ne more dobro delovati. Pomembno ga lahko izboljšamo z ustanovitvijo  vmesnih  upravnih enot, to je pokrajin. Tako ureditev predvideva že ustava, a je politika doslej  ni  resno jemala. Tudi reševanja tega problema se je lotila Sinteza in upajmo,  da  bo imela prihodnja vlada za te njene  aktivnosti več razumevanja.

Naj zaključim z naslednjo mislijo.  Prihodnost  nas Slovencev je izjemno odvisna od tega, kako upravljamo  svojo državo, nič manj pa ne od tega, kako se upravlja našo širšo domovino, to je EU; do upravljanja  države torej ni modro biti brezbrižen.

Andrej Cetinski

UGOTOVITVE IN PRIPOROČILA SINTEZE

– k dokumentu, ki ga je pripravil prof. dr. Mirko Pečarič. –

A. Ugotovitve

1. Strokovna razprava o pokrajinah je v veliki meri zaključena.
   Pregled analiz in študij, pripravljenih v zadnjih treh desetletjih, potrjuje široko strokovno soglasje o potrebi po uvedbi pokrajin kot druge ravni lokalne samouprave. Analize dosledno poudarjajo, da številne javne naloge – zlasti na področju regionalnega razvoja, prostorskega načrtovanja, prometa, zdravstva, izobraževanja in socialnih storitev – presegajo okvir občin, hkrati pa so za centralno državo preveč operativne.
2. Glavna ovira za ustanovitev pokrajin ni več strokovna, temveč politična.
   Čeprav so bile v Sloveniji pripravljene številne analize, predlogi zakonov in koncepti regionalizacije, noben izmed njih ni bil sprejet v zakonodajnem postopku. Ključni razlog ni pomanjkanje strokovnih podlag, temveč odsotnost političnega soglasja o modelu regionalizacije in razdelitvi pristojnosti.
3. Analizirani dokumenti implicitno podpirajo model večjih funkcionalnih pokrajin.
   Večina analiz poudarja potrebo po pokrajinah, ki imajo:

• dovolj veliko demografsko osnovo,
• realna gospodarska in upravna središča,
• funkcionalno povezan prostor (mobilnost, infrastruktura, storitve),
• fiskalno vzdržnost.

To pomeni, da strokovni argumenti večinoma podpirajo model manjšega števila večjih pokrajin, ki temeljijo na gravitacijskih območjih večjih urbanih centrov.

4. Regionalizacija ne sme biti zgolj administrativna reforma.
   Če pokrajine ne dobijo realnih pristojnosti in stabilnih finančnih virov, obstaja nevarnost navidezne decentralizacije, pri kateri bi nastala nova administrativna raven brez dejanskega vpliva na razvoj in upravljanje države.
5. Pretekli poskusi regionalizacije so se pogosto ustavili pri vprašanju meja.
   Iz dosedanjih izkušenj izhaja, da se razprava o pokrajinah pogosto prehitro osredotoči na vprašanje meja, sedežev in imen pokrajin. Tak pristop vodi v konflikt lokalnih interesov in blokira proces še pred oblikovanjem vsebinskega modela regionalne uprave.
6. Ustanovitev pokrajin zahteva širok politični konsenz.
   Ker zakon o ustanovitvi pokrajin zahteva dvotretjinsko večino v Državnem zboru, regionalizacija ne more biti projekt ene vlade ali ene politične koalicije. Potreben je širši politični in družbeni dogovor.

B. Priporočila

1. Najprej je treba opredeliti naloge pokrajin.
   Pred razpravo o mejah pokrajin je treba jasno določiti, katere naloge bodo pokrajine opravljale. Med ključnimi nalogami bi morale biti:

• regionalni razvoj in razvojna politika,
• regionalno prostorsko načrtovanje,
• organizacija regionalnega javnega prometa,
• del zdravstvenega sistema (sekundarna raven),
• srednješolsko in poklicno izobraževanje,
• upravljanje regionalne infrastrukture,
• koordinacija socialnih in razvojnih programov.

1. Zagotoviti je treba stabilne finančne vire pokrajin.
   Pokrajine morajo imeti lastne prihodke in jasno opredeljene vire financiranja, ki zagotavljajo sorazmerje med prenesenimi nalogami in finančnimi sredstvi. Brez fiskalne avtonomije regionalizacija ne more doseči svojega cilja.
2. Vlada naj zoži razpravo na omejeno število realnih modelov.
   Za učinkovito politično razpravo je smiselno, da vlada razpravo omeji na dva ali tri realne modele regionalizacije (npr. model večjih funkcionalnih pokrajin). Odprta razprava o velikem številu različnih variant namreč vodi v neskončne razprave brez politične odločitve.
3. Razpravo o mejah pokrajin je treba odpreti šele po dogovoru o funkcijah.
   Šele ko bodo jasno opredeljene naloge in finančni viri pokrajin, je smiselno začeti razpravo o konkretnih območjih in sedežih pokrajin.
4. Regionalizacijo je treba uvajati postopno.
   Uvedba pokrajin naj poteka v več fazah v obdobju nekaj let. Najprej je smiselno ustanoviti pokrajine kot razvojne in koordinacijske enote, nato pa postopoma prenašati posamezne pristojnosti.
5. Potrebna je široka javna in politična razprava.
   Regionalizacija predstavlja eno izmed najpomembnejših institucionalnih reform države. Zato je nujno zagotoviti odprto javno razpravo ter vključiti občine, regionalne institucije, gospodarstvo in civilno družbo.

C. Sklep

Na podlagi analiziranih dokumentov Sinteza ocenjuje, da so strokovne podlage za uvedbo pokrajin v Sloveniji že dolgo časa dovolj razvite. Nadaljnje odlašanje z uvedbo druge ravni lokalne samouprave ne pomeni več iskanja novih rešitev, temveč predvsem odlašanje s politično odločitvijo.

Če želi Republika Slovenija zmanjšati centralizacijo, okrepiti regionalni razvoj in izboljšati učinkovitost javnega upravljanja, je ustanovitev funkcionalnih in finančno vzdržnih pokrajin eden ključnih korakov v tej smeri.

Pripravili člani strokovne skupine za pripravo modela ustanovitve pokrajin v RS .

Za Sintezo-KCD
Emil Milan Pintar, predsedujoči

Ustavno sodišče RS

Spoštovani,

 V SINTEZI-KCD se zadnji dve leti intenzivno ukvarjamo z vprašanjem ustanovitve pokrajin. Razlog je v tem, da ugotavljamo vse večjo odtujenost političnega odločanja od državljanov. Zaradi neustreznega in nedemokratičnega volilnega sistema pri nas praktično ne obstoji povezava med izvoljenimi poslanci in volivci, da ne opozarjamo posebej, da po vsakih državnozborskih volitvah ostaja praktično tretjina regij brez zastopnika v DZ; nekatere regije že desetletja.

Eden od uveljavljenih načinov, ki ga uporabljajo praktično vse države, je vzpostavitev srednjega nivoja upravljanja in političnega odločanja med občinami in političnim centrom. Slovenija je edina država v EU, ki te ravni odločanja, torej pokrajin, ni vzpostavila – čeprav imamo to opredeljeno v Ustavi že od leta 2006.

Glede tega smo v SINTEZI-KCD sprejeli naslednje stališče:

»V Ustavi RS je jasno določena obveznost zakonodajalca, da spoštuje načelo skladnosti zakonodaje z ustavo (prvi odstavek 153. člena). V Ustavi tudi ni nobene določbe, zaradi katere bi bilo upravičeno odlašati z ustanovitvijo pokrajin, ali določbe, ki bi prepuščala odločitev  o potrebnosti pokrajin na vlado ali državni zbor. 

Nesporno je tudi, da  je treba takrat, ko je sprejeta sprememba Ustave, uskladiti zakonodajo z novo ustavno ureditvijo. Očitno je, da je danes zakonska ureditev lokalne samouprave pomanjkljiva in v neskladju z na novo urejeno določbo 143. člena o pokrajinah. V neskladju z ustavo pa ni samo dejstvo, da zakon o ustanovitvi občin še ni bil sprejet, zaradi česar obstoji velika in neustavna pravna praznina in neskladnost zakonske in ustavne ureditve, čeprav je od spremembe 143. člena minilo že dvajset let. Ustavno sporne so tudi vse dejavnosti izvršilne oblasti, ki zaobidejo z Ustavo določeno vlogo pokrajin in njihove pristojnosti prenašajo na institucije, ki njihovo vlogo nadomeščajo in s tem posredno tudi odlagajo.

Prizadevanja za ustanovitev pokrajin potekajo že od leta 1999. Takrat je bil naš član prof. dr. Ciril Ribičič  prvopodpisani poslanec pod predlogom, da se sprejme zakon o ustanovitvi pokrajin že v letu 1999, vendar ta zahteva takrat ni mogla uspeti zaradi neustrezne ureditve v prejšnjem 143. členu Ustave. Poznejši poskusi sprejemanja zakona o ustanovitvi pokrajin niso uspeli zaradi različnih pogledov političnih strank in njihovih poslanskih skupin na število pokrajin in zaradi nezainteresiranosti izvršilne oblasti, da pride do njihove ustanovitve.

Čeprav je razumljivo, da poskuša izvršilna oblast omiliti neustavno pravno praznino zaradi nesprejema zakona o ustanovitvi pokrajin, je treba poudariti, da so ustavno suspektne tudi vse rešitve, ki prispevajo k temu, da do sprejema ustavno-skladne rešitve ne pride. Ob tem prihajajo iz vladnih krogov stališča, da ustanavljanje pokrajin ni prioriteta vlade in da vlada nasprotuje prenosu kakršnih koli državnih pristojnosti na pokrajine, čeprav Ustava poudarja v tretjem odstavku 143. člena: Država z zakonom prenese na pokrajine opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, mora pa jim za to zagotoviti potrebna sredstva.

Za ustanavljanje pokrajin ni odgovorna samo vladna koalicija, ki doslej nikoli ni obvladovala 2/3 večine, določene za sprejem zakona o ustanovitvi pokrajin. Soodgovorne so tudi poslanske skupine in poslanci vsakokratne parlamentarne opozicije.

Kadar je posamezna določba katerega koli zakona v neskladju z Ustavo, jo Ustavno sodišče razveljavi. Kako je mogoče zagovarjati stališče, da Ustavno sodišče ne more storiti ničesar v primeru, kadar zakona, katerega sprejem Ustava izrecno napoveduje in terja, sploh ni, saj je očitno, da gre v tem primeru za veliko hujšo kršitev kot v primeru posamične neustavne zakonske določbe«.

Spoštovano sodišče,

sprašujemo, kdaj in na kakšen način bo zapolnjena pravna praznina, ki je nastala z določilom Ustave o obvezni ustanovitvi pokrajin z zakonom leta 2006 in dvajset letnim državno-zborskim ignoriranjem te obveznosti. Prepričani smo namreč, da je sedanja centralizacija upravljanja države eden glavnih razlogov za neustrezen model razvoja (»metropolitanska bolezen«) in hitro naraščanje razlik v razvitosti osrednje regije in periferije države.

Za odgovor se vam vnaprej zahvaljujemo.

   SINTEZA-KCD

   Emil Milan Pintar, predsedujoči

---

VOLILNA KAMPANJA – PRED URADNO IN MIMO NJE

Od prehoda v demokracijo poslušamo o enakopravnosti kandidatov. V praksi je ni.

Čeprav vsi izpolnijo zakonske pogoje za kandidaturo, nimajo enakih možnosti za predstavitev. RTV Slovenija lahko – in to tudi počne – nekaterim odmeri bistveno več prostora kot drugim. Neparlamentarne stranke imajo že pri sami kandidaturi težjo pot, medtem ko parlamentarnim zadostujejo podpisi treh poslancev.

Kampanja se uradno začne pozno, neuradno pa traja ves mandat. Najbolj intenzivna je prav pred uradnim začetkom, ko pravila še ne veljajo. Takrat mediji po lastni presoji izpostavljajo ene in spregledajo druge. Favoriti dobijo še več pozornosti, novi obrazi pa težko pridejo do besede. Ko se kampanja uradno začne, se minutaža meri skoraj matematično natančno – a škoda je že narejena.

Velik del denarja se porabi pred uradno kampanjo, brez jasnega nadzora. Na to je opozarjal tudi Igor Šoltes. Zasebni mediji medtem nimajo skoraj nobenih omejitev – čeprav že zdaj zanje veljata volilni molk in prepoved objave anket tik pred volitvami.

Ankete pogosto ne merijo javnega mnenja, temveč ga ustvarjajo. Uporabljajo se celo kot izgovor za izključevanje iz soočenj. A soočenja niso nagrada za priljubljene – so javni prostor, namenjen vsem kandidatom, posebej zaradi številnih neopredeljenih volivcev.

Ob takem vzporednem sistemu, ki ureja predstavitev oziroma promocijo kandidatov in list, se postavlja ključno vprašanje: ali bo zgolj razprava o tem, kateri volilni sistem je ustreznejši v ožjem pomenu besede, sploh prinesla spremembe? Ali lahko govorimo o svobodnem odločanju volivcev, če je že obdobje pred oddajo glasov zaznamovano z neenakostjo, nedorečenostjo in prikritimi vplivi? Prav to nedorečeno stanje veliki in močni uspešno izkoriščajo.

Ob prepovedi neposrednega financiranja strank s strani podjetij so nastali obvodi: inštituti kot podaljšane roke strank, oglaševanje državnih podjetij v »pravih« medijih, preplet politike in civilne družbe. Tudi največje institucije niso zunaj tega vpliva. Najnovejši primeri, kot afera »Kopriva«, razkrivajo še proizvodnjo lažnih profilov in organizirano ustvarjanje navideznega javnega mnenja. Regulacija tu očitno odpoveduje.

Zato razmislek o rešitvi ne more ostati le pri tehničnih spremembah volilnega sistema. Ena izmed možnosti bi bila večje podržavljenje kampanje – jasnejša, enotna in stroga pravila za vse ter bistveno bolj omejeno zasebno financiranje in oglaševanje. Hkrati pa tudi manjši, preglednejši proračunski izdatki, namenjeni strankam za kampanjo.

Večja enakopravnost list in kandidatov bi pomenila manj prikritih vplivov, manj tekmovanja v finančni moči in manj obvodov sistema. Prispevala bi tudi k bolj urejenemu javnemu prostoru, ki je v času kampanj dobesedno zasuto s papirjem, plakati in oglasi.

Predvsem pa bi takšna ureditev pomenila več demokracije – ne le na dan volitev, temveč v celotnem obdobju, ko se volivci odločajo.

Ljubljana, 03.03.2026                                                    Pripravil   Andrej Magajna  – 041 691 619