1. Etika in družbene vrednote

Franček Drenovec je več kot trideset let delal v Banki Slovenije. Sam pravi, da je imel privilegij spremljati neoliberalno osvajanje Slovenije s same prve frontne črte. Del te zanimive izkušnje in zapažanj je tudi zapisal.
Nekaj komentarjev članov Programskega sveta:
»Gradivo je neprecenljive vrednosti…«
»Odličen tekst odličnega strokovnjaka…«
»…njegova strokovnost, izkušnje in resnicoljubnost, pokažejo vso bedo države v kateri živimo. Če razumeš, te dobesedno sesuje, a tudi kliče po delovanju…«
»…izvrstna analiza (slovenskega) finančnega neoliberalizma…«
»Vau, hud, hud tekst… Neskončna škoda bi bila, da ostane v predalu…«
»Hvala za prispevek. Ker sem bil tudi sam član Sveta BS, bi ga na nekaj mestih še dopolnil. Ne razumem pa Frančka, zakaj prispevek ni za objavo … V njem je splošni publiki veliko neznanega, vendar je vse, kar piše dejansko res in vredno spomina, posebno v časih kakršne imamo.«
Po dolgem razmisleku, je Franček dal soglasje k objavi tega izjemno dragocenega gradiva.

PRISPEVEK K POJASNJEVANJU SLOVENSKEGA NEOLIBERALIZMA

KOLUMNA ALENKE PUHAR – LJUBITELJI LENINIZMA 

»V polemiki med gospo A. Puharjevo in g. Kavčičem sem prizadet, ko berem, kako se nekateri žogajo z našo lastno zgodovino«, zapiše Emil Milan Pintar in nadaljuje:

Z zanimanjem spremljam polemiko med A. Puharjevo in J. Kavčičem. Ne želim biti razsodnik v tem sporu, predvsem zato ne, ker sem vse bolj prepričan, da je že od vsega začetka popolnoma zgrešen.
V svojem prispevku bi želel opozoriti le na dve veliki napaki, ki povsem diskreditirata tako izhodiščne ideje gospe Puharjeve kot vso njeno nadaljnjo polemiko.
Prva od teh napak je njen zgodovinski redukcionizem, ko govori o leninizmu. Razumeti leninizem kot stalinizem in tega povezovati nazaj s komunizmom ali celo marksizmom, je približno tako, kot bi krščanstvo reducirali na španske genocide južnoameriških Indijancev, roparske pohode, imenovane križarske vojne in ku-klux-klan. Ali muslimanstvo na zločine Isisa.
Komunizem kot politična teorija marksizma je bil, zgodovinsko gledano, političen odgovor na podivjani kapitalizem. Je bistveno prispeval k razvoju ideje meščanske social-demokracije in modela parlamentarne večstrankarske demokracije. Pravzaprav ne on sam, temveč strah pred njim. Ne pred komunizmom stalinističnega tipa, ta se je razvil kasneje, temveč pred idejami, ki leže v njegovi osnovi: podržavljanjem (točneje: podružbljenjem) proizvajalnih sil in »diktaturo proletariata«.
Govoriti o komunizmu brez zavedanja te njegove zgodovinske vloge pomeni, da ne razumemo, da je komunizem nastal kot pozitiven pol razvoja podivjanega kapitala v fašizem. V tem smislu tudi danes ni mrtev; živ in aktualen je toliko, kot je so vztrajni poskusi kapitalizma, da se razvije v fašizem. Sanders je v ZDA aktualen toliko bolj, kolikor bolj postaja aktualna politika Trumpa fašistična. Očitati nekaterim novinarjem danes pri nas »komunistično navezanost« pomeni eo ipso spoznanje (priznanje), da se tudi pri nas vse hitreje obnavljajo fašistične ideje – od Primčeve zgodbe, kako gradi »butaro« (»fasio«), do Janševe ksenofobije in Hojsovih poskusov vzpostavitve »velikega brata« ali preganjanja protestnikov zaradi pisanja s kredo po asfaltu. To JE fašizem in naš prosvetljeni zunanji minister ga je s svojim napadom na medije javno priznal.
Druga velika napaka pa je Alenkino neuspešno prikrivano sovraštvo, ki veje iz vsake njene misli o slovenski polpretekli zgodovini ali npr. o Kardelju. Kardelj je zapustil v slovenski politični teorijo globoko brazdo, kljub njegovemu neposrečenemu poskusu, da razvije nekakšno »neposredno demokracijo« brez klasičnih političnih strank. Prepričan sem, da se bodo k tej njegovi misli teoretiki političnih sistemov še vračali, toliko bolj, kolikor bolj nas bo dušila strankokracija, ta »anonimna kolektivna partijska diktatura«, ki se danes v Sloveniji vse bolj uveljavlja kot teoretska podlaga zgrešenega in razvojno neuspešnega političnega sistema. Janšizem je samo njegova dnevna forma, prav lepo pa je udomljena tudi na »levici«.
Kdor tega ne razume, pomeni, da na vse skupaj gleda z žabje perspektive, da je sam premajhen, da bi razumel filozofske podlage Kardeljevih utopičnih (?) poskusov na eni strani in naše strankokracije na drugi. Pri tem naj poudarim, da meni osebno kakšne posebne ljubezni do Kardelja ne morete očitati, saj je prav moje nestrinjanje z njim bila ena od podlag moje izključitve iz ZKS v začetku 70-tih let: obtožen sem bil namreč »social-demokratizma«, ki ga še danes odkrito priznavam.
Vendar to ni in ne more biti podlaga za nekakšno »zgodovinsko sovraštvo«. Nasprotno, prepričan sem, da je skrajni čas, da polpreteklo zgodovino nehamo sovražiti, jo neprestano »popravljati«, ponarejati, jo klicati na pomoč kot podlago za svoje sedanje politične neumnosti, ideološke delitve, celo »zgodovinsko maščevanje« – vse tisto, s čemer je obremenjen dobršen del Janševe ekipe.
Zgodovino naroda je treba sprejeti takšno, kot pač je. V njej moramo prepoznati poskuse takratnih ljudi, zlasti teoretikov, kot je bil Kardelj, in politikov tistega časa, da v skladu s svojim dometom in prepričanjem odgovorijo na izzive svojega časa (ne našega!), ne glede na to, ali so nam danes všeč ali ne. Kritika zgodovine iz foteljev sedanjosti je pravzaprav umazano delo in ničeva samohvala.
Dokler na našo pol-preteklo zgodovino ne moremo gledati kot na (pomemben) del svoje zgodovine, nismo narod. Smo plemenska horda, nesposobna upravljati lastno državo. Res pa je, da moramo to zgodovino in vse akterje v njej še de-mistificirati. O Kardelju moramo govoriti kot o teoretiku in državniku, ne kot o nekakšni korifeji nekakšnega jugo-komunizma.
In če tega ne zmorete, raje ne netite novih prepirov, ker v njih samo razkrivate, komu, katerim idejam danes služite.
Emil Milan Pintar

V Sloveniji je demokracija izrazito oslabljena, upravljanje države pa vse manj učinkovito. Sanacija tega stanja bi morala biti prednostni cilj vseh dobro mislečih državljanov. Kaj je treba izvesti, se dokaj dobro ve. Potrebne so predvsem tri sistemske spremembe: – po nemškem vzoru prenoviti volilni sistem; – po švicarskem vzoru uzakoniti model oblikovanja vlade; – po vzoru skandinavskih držav omejiti politiko pri kadrovanju v javnem sektorju in v podjetjih v državni lasti.

Kako to izvesti je zahtevnejši del, saj so za aktualno politiko te ali podobne spremembe nesprejemljive. Izvedlo se jih bo lahko le tako, da se zanje odločno zavzame dobro organizirana civilna družba.

V spodnjem zapisu g. Cetinski dilemo nazorno predstavi.

Komentar z gornjim naslovom je pripravil Tej Gonza, Dnevnikov Objektiv pa ga je objavil v soboto 30.maja 2020. Avtor obravnava v njem predvsem vlogo, ki jo ima neoliberalizem v sodobni državi. Slednje zadeva tudi našo državo in ker gre za aktualen problem, ga želim v naslednjih vrsticah osvetliti še z nekaterih vidikov.
Najprej o tem, kaj naj bi bilo značilno za neoliberalno državo. Po mojem razumevanju predvsem dvoje; enkrat to, da neoliberalna država splošne koristi družbe nedopustno podreja interesom kapitala, drugič pa to, da se jo slabo upravlja, zaradi česar je večina njenega prebivalstva dodatno prizadeta. Neoliberalna država sicer ohranja formalno parlamentarno demokracijo, vendar ta po vsebini ne deluje dobro. Vzrokov za to je več. Ključen je ta, da pri upravljanju države vse bolj prevladujejo neoliberalne vrednote (pohlep, nepoštenost, laž, klientelizem, korupcija, zavračanje solidarnosti,..), njihov vpliv pa se odraža v neučinkovitosti modela upravljanja države, ki ga sicer uporablja večina držav s parlamentarno demokracijo. Ta model pozna tri veje oblasti: zakonodajno (parlament), izvršno (vlada) in sodno, o njihovih neoliberalnih značilnostih, tudi pri nas, pa naslednje:

Neoliberalizem ni v enaki meri prizadel vseh držav s parlamentarno demokracijo. Od evropskih držav so manj prizadete predvsem skandinavske države, bolj pa države evropskega juga, torej tudi Slovenija. Te razlike pa niso klimatsko pogojene, pač pa so bolj posledica razlik v prevladujoči družbeni etiki: neoliberalna in protestantska etika sta si namreč zelo narazen in zato  neoliberalizem v protestantskih državah slabše uspeva. Tudi Nemčija je slej ko prej prav zato z neoliberalizmom manj okužena kot naša država, za kar ima nedvomno zasluge tudi njena dolgoletna predsednica vlade – hčerka protestantskega pastorja.

Neoliberalna država deluje, kot rečeno, prednostno v korist kapitala, njena skromna upravljavska učinkovitost pa državi zmanjšuje mednarodno konkurenčnost. To seveda kapitalu ne ustreza. Se mu pa kot izhod iz te zadrege nudi zadovoljiva rešitev: upravljavsko neučinkovito demokracijo nadomestiti z bolj učinkovitim avtoritarnim vodenjem države. V nekaterih od evropskih držav se te spremembe že dogajajo, še več pa se jih obeta povsod tam, kjer ne bodo uspeli pravočasno sanirati z neoliberalizmom okužene demokracije.

Gornje velja tudi za Slovenijo, saj je naša demokracija izrazito oslabljena in upravljavsko vse manj učinkovita. Njena sanacija bi zato morala biti prednostni cilj vseh dobro mislečih državljanov. Kako jo izvesti, se dokaj dobro ve. Potrebne so namreč predvsem tri sistemske spremembe: po nemškem vzoru prenoviti volilni sistem; po švicarskem vzoru uzakoniti model oblikovanja vlade (tehnična vlada, podprta z veliko koalicijo); po vzoru skandinavskih držav omejiti politiko pri ključnem kadrovanju v javnem sektorju in v podjetjih v državni lasti. Za aktualno politiko so te ali podobne spremembe seveda nesprejemljive in izvedlo se jih bo lahko le tako, da se zanje odločno zavzame dobro organizirana civilna družba.

Andrej Cetinski, Sinteza, 1.6.2020

– satira –
V politiki velja osnovno pravilo, da, če sešteješ ena in ena, dobiš tri – ali nič. To enostavno pravilo velja tudi za višjeredne operacije, ko moraš nekatere stvari seštevati pod črto največjega skupnega imenovalca ali v oklepajih.

Naj pojasnim to na primerih. Ko je g. Marjan Šarec po letu dni medlega vladanja seštel predsednike SD, SMC in Desusa, je namesto štiri – dobil nič. Ali drugi primer: ko bo jeseni ga. Pivčeva seštela težo poslancev svoje stranke pod črto SDS, bo prav tako dobila nič. Pričakujemo torej lahko, da jo čaka podobna karma, kot je doletela g. Šarca.
G. Počivalšku se je to že zgodilo: dobro vodena Tarča je povsem izničila njegove delnice. Pozicijo bi lahko ponovno okrepil, če bi sprejel ponujeno opcijo in prestopil v SDS. Vendar tega ne more storiti, ker bi to pomenilo konec SMC, vlada g. Janše pa bi postala manjšinska, česar si ta seveda ne želi. Zato je ta ponudba zgolj opcijska, ki pa odpira še ena stranska vrata za operacijo pod črto: prestop celotne SMC v SDS. Temu se sicer reče v politiki »uspešna združitev«, ki praviloma pomeni konec pridružene stranke. Kar v tem primeru sicer ne bi pomenilo veliko, ker stranka SMC obstoji samo še virtualno, kot seštevek glasov njihovih poslancev v DZ. Tu smo torej priče zanimivega fenomena, ki celo v politiki ni prav pogost: da imamo v DZ stranko, ki je ni.
In zdaj k bistvu stvari. V Sobotni prilogi »Dela« je g. Ali Žerdin objavil zelo dober članek, ki ostaja mnogim nerazumljiv, ker je večino povedanega med vrsticami. Ključ do razumevanja tega »med vrsticami povedanega« pa je članek, točneje, celostranski intervju z g. Stojanom Petričem v torkovem »Delu«. Tudi tega je treba brati med vrsticami, ključ za njegovo razumevanje pa je na drugi strani »Dela«, v pomenljivem naslovu drugega članka: »Slovenci bi v politiki spet radi videli nov obraz«. In zdaj seštejte ena in ena: g. Žerdin je razkril novo socialno dinamiko v političnem dogajanju pod črto sedanje vlade in napovedal uspešno povezovanje iskalcev alternativ, g. Petrič pa se je z zgolj rahlo zadrego samo-promocijsko razkril kot potencialni kandidat za alternativnega mandatarja SEDANJI ZBLOJENI Janševi vladi. In smo dobili tri!
Seveda, če rezultat ne bo spet – nič. V našem sedanjem političnem sistemu, strankokraciji, so vlade lahko samo koalicijske, ne glede, ali so večinske ali manjšinske. G. Petriča, ki ima za samo-promocijo na razpolago lasten časopis, »Delo«, čaka zato skoraj nemogoča seštevanka: seštevati bi se moral s strankami, ki so ravnokar zaradi svojih egoističnih refleksov zapravile Šarčevo (in svojo) vlado: z SD, SMC in Desusom. Bi bile te stranke v »drugem zakonu« razsodnejše? Izkušnje z Desusom kažejo, da ne. Lahko bi sicer poskušal kombinirati z NSI, kolikor jo bo ostalo po njeni drugi avanturi z Janšo (prvo je komaj preživela!), toda tudi g. Tonin kot minister Janševe vlade ne kaže podobe odraslega politika in verodostojnega partnerja.
Vse to g. Petrič ve in mi, volivci, vemo, da ve in da ve celo, da mi vemo, da ve. Zato bo verjetno poskušal odpreti drugačno pot svojega političnega seštevanja: namesto klasične politične aritmetike seštevanja političnega vpliva potencialnih koalicijskih strank bo uporabil sferno trigonometrijo, kjer je seštevek kotov v koalicijskem trikotniku 270 in ne 180 stopinj. To pomeni, da bo poskusil oblikovati koalicijo brez političnih strank, torej (začasno) TEHNIČNO VLADO. Toda tudi tako vlado bi morali potrditi sedanji poslanci in vsi zdaj že vemo (tudi on ve, itd.), kakšni so in kakšna je cena vsakega od njih.
Toda kljub temu ali prav zato se račun mogoče celo lahko izide. Prav v tem sklicu DZ so poslanci odprli borzo nenačelnih prestopov. Očitno je, da je v vsaki stranki vrsta poslancev, ki jih z lastno stranko ne veže tako globoka ljubezen ali pripadnost, da je ne bi moglo razkleniti že malo obetavnejše »nespodobno povabilo« druge stranke. Ali pa so preprosto siti tutorstva svojih strankarskih šefov. Ali pa imajo občutek, da so na barki, ki tone.
V resnici pa prav zaradi njih tonemo mi vsi. Prav zaradi njihove nenačelne koalicije z g. Janšo imamo vlado, ki nas pelje »v maloro«. Prav zaradi njih danes prihaja do mrzličnega iskanja alternative, čeprav je jasno, da v mediokriteti sedanje strankokracije prave rešitve ni. Ta se skriva v drugačnem sistemu volitev, ki bi dale drugačne rezultate. Zato je tudi malo verjetno, da bi se izšla seštevanka g. Petriča, kljub njegovi medijski ofenzivi.
Toda mediji delajo čudeže. Počakajmo in se čudimo.

Emil Milan Pintar

10.000 kolesarjev

Emil Milan Pintar – brez dlake na jeziku!

VLADA, DA TE KAP, A NI PROBLEM IDEOLOGIJA!?

OSTANEJO RES SAMO ŠE TEORIJE ZAROTE?

NACIONALNI SVET ZA OBNOVO DEMOKRACIJE

VEM, DA VEŠ, DA VEM, … DA VEŠ

Povezava na blog

Novinar, ki zagreši laž, podtika in žali, mora prav tako odstopiti kot politični funkcionar.

Državljan republike Slovenije dr. Andrej Grebenc, raziskovalec na ameriški univerzi v zvezni državi Connecticut, je predsednika republike Boruta Pahorja v odprtem pismu pozval k organizaciji javne razprave o težavah slovenskih medijev. (Opomba uredništva: Prispevek izraža stališča avtorja in vsebina ne predstavlja stališč Sinteze.)

Spoštovani gospod predsednik republike Borut Pahor, z zaskrbljenostjo državljana Republike Slovenije spremljam dogajanje na medijski sceni v Sloveniji. Čeprav trenutno živim v tujini, mi sodobna tehnologija, stik z delom moje širše družine in stik z drugimi omogoča spremljanje slovenskih medijev in dogajanja v Sloveniji.
Na vas se obračam, ker si v svojih dveh mandatih prizadevate za medsebojno spoštovanje in enotnost Slovencev in ker lahko s svojim ugledom in položajem vaše institucije prispevate k dezinfekciji zastrupljanja medijske scene s strani nekaterih novinarjev in politikov ter tako prispevate k ustvarjanju družbenega konsenza o medijih.
Očitno na medijski sceni nastaja bojazen, če ne celo strah, pred morebitnimi spremembami, povezanimi z novo vlado in njenim predsednikom. Zaskrbljeno spremljam medijske toksične izbruhe, ki se sprevračajo v očitna sovraštva. V javnosti nastajajo nezdravi odnosi tudi zaradi načina poročanja medijev, kar spodbuja povečano politično polarizacijo in ne sprejemanje legalnih in legitimnih političnih sprememb s strani dela slovenske družbe, zlasti nekaterih ekstremistov.
S prispevki slednjih se ustvarja lažni občutek, da njihovo mnenje podpira večina slovenskih državljanov. Kot razumem, so nekatere poteze nove vlade razjarile del javnosti. K temu je precej pripomoglo nepopolno in včasih pristransko poročanje nekaterih medijev. Tako na primer nekateri mediji niso takoj poročali, da je minister za zunanje zadeve poslal poročilo o stanju v Sloveniji na prošnjo evropskega komisarja.
Namesto da bi minister sporočil, katere ukrepe bo Slovenija sprejela za izboljšanje, je v spremnem pismu napisal kratko zgodovino družbenega stanja zadnjih let. Kot ste gospod predsednik tudi sami ocenili, ministrov dopis ni bil ustrezen, čeprav ni bil neresničen. Na drugi strani pa slovenski novinar piše neresnico tujim medijem o tem, da sedanja vlada grozi novinarjem. In nekritičen marginalni tuj medij mu zato da celo nagrado!
Domača nestrinjanja moramo Slovenci reševati doma. Zato se z objavo neresnice slovenskega novinarja v angleškem in nemškem tisku noben pokončen Slovenec ne more strinjati, prav tako kot ne s tožarjenjem največje slovenske politične stranke, ki je pred nekaj leti naredila podoben korak. Posamezni novinarji, nekatera njihova poklicna združenja in skupine novinarjev neupravičeno bijejo plat zvona. Komu od novinarjev je nova slovenska vlada ali njen predsednik prepovedala ali cenzurirala prispevek? Noben tak primer mi ni znan.
Kritizirati novinarje ali medijske hiše ni nobena grožnja. Ostaja občutek, da se nekateri novinarji in mediji v 30 letih samostojne Slovenije niso naučili pluralnosti mišljenja in sprejemanja različnosti. V prejšnjem socialističnem novinarstvu so bili navajeni, da se do njih ni dovoljeno kritično opredeljevati. Tako stanje je skrb vzbujajoče, ker kritike ne prenesejo nekateri novinarji mlade generacije, rojeni v demokratični Sloveniji. Vprašati se moramo globlje: kdo na fakultetah formira mlade novinarje, da so nekateri med njimi polni sovraštva do drugače mislečih? Kje so mladi slovenski Čolniki, Gustinčiči …
Da ne bo pomote: vloga medijev je, da poročajo resnico, celovito resnico in nič drugega kot resnico. Vsem, ki jih mediji kakorkoli omenjajo, morajo ti isti mediji dati pravico, da v enakem formatu pojasnijo svoj pogled. Mediji, novinarji, politiki in drugi, ki javno nastopajo, se morajo znati tudi opravičiti za neresnice, polresnice in neprimerno izražanje. Neupoštevanje tega pravila je deloma sicer sankcionirano, se pa večinoma ne izvaja ali izvaja pristransko. Dostojna kritika, odpiranje aktualnih družbenih tem in njihovo problematiziranje so potrebni.
Zato je trenutno potreben diskurz in celovita obravnava nabave zaščitne opreme v boju proti koronavirusu. Mediji in novinarji pa niso nedotakljivi bogovi. Prav tako kot politiki, javni delavci in drugi državljani so in morajo tudi medijske hiše in novinarji biti podvrženi kritiki javnosti in biti zanjo dovzetni. Gospod predsednik, prosim vas, da se zavzamete za to, da bodo družbene zahteve do novinarjev enake kot za politike. Novinar, ki zagreši laž, podtika in žali, mora prav tako odstopiti kot politični funkcionar, naj počne kaj drugega.
Posebno pozornost je posvetiti javnim medijem. Nacionalna televizijska hiša mora nujno biti nevtralna. Zato mora njena uprava poskrbeti, da napisi vrste “smrt Janši” in “smrt janšizmu” izginejo iz njenih prostorov ter dogodkov, ki jih organizira hiša ali njeni posamezniki. To mora sicer veljati za vse medije in kakršnokoli javno komunikacijo. Podobno je tudi nedopustno novinarje etiketirati z neprimernimi izrazi, kot na primer “presstitutke”, pa čeprav se predsednik največje slovenske politične stranke z novinarji ne strinja.
Nacionalna televizijska hiša ima sicer nekatere nastavke, ki bi lahko vodili do njene politične uravnoteženosti. Treba je priznati, da obstajajo oddaje v ozadje potisnjene politične provenience, je pa na žalost, njihovo število precej omejeno. Javne medijske hiše bi morale ščititi tudi to skupino, prav tako kot ščitijo druge! Podobno velja za intervjuje in dogodke. Potrebni so ukrepi za politično uravnoteženost, treba pa je paziti, da se tehtnica ne prevesi na drugo politično stran. Konstruktivna, dostojna in resnicoljubna kritična medijska obravnava vsakokratne pozicije in opozicije je potrebna in koristna in se mora lotevati vseh družbeno pomembnih tem.
Odkrivanje nepravilnosti, zlorab, socialnih nepravičnosti in krivic je gotovo naloga javnih in zasebnih medijev. Do zdaj se nekaterih družbeno pomembnih tem nacionalna TV-hiša ni hotela niti lotiti, ker to ni ustrezalo prevladujoči politični opciji. Za zagotovitev celovitosti medijskega pokritja je treba zagotoviti vsaj dvojna neodvisna in enako financirana uredništva, sprejmejo pa naj se še drugi daljnosežnejši ukrepi uravnoteženja. Še beseda o etiki medijske komunikacije.
Žaljenje in grožnje so nedopustne in ne sodijo v javni medijski prostor. Če pa že pride do njih, morajo biti družbeno zavrnjene, kadar gre za kazniva dejanja, pa je potreben tudi pravni epilog. Problem pristranskosti dela tožilstev in drugih delov sodstva pa sodi že v drugo zgodbo.
Spoštovani gospod predsednik, glede na vaš osebni ugled in ugled vaše institucije vas pozivam, da organizirate javno razpravo o problemih medijev z jasnimi sklepi. Povabite direktorje javnih in zasebnih medijskih hiš in predsednike novinarskih organizacij na strokoven posvet za zaprtimi vrati.
Skrbno prisluhnite medijski manjšini, da se ji zagotovijo enake možnosti kot mainstream medijem. Obenem vas prosim, da drugače kot pri javni razpravi Slovenija 2030 – Evropska razsežnost slovenske prihodnosti zagotovite, da bodo sklepi javno objavljeni in se bodo uresničili, kolikor je to v vaši moči.
Vljudno prosim za vaš vsebinski odgovor.

Pomoč v Sloveniji je v primerjavi z drugimi državami počasna in celo neučinkovita.

Ne mine dan, da se slovenska vlada ne bi pohvalila s hitro in učinkovito pomočjo slovenskemu gospodarstvu. A kot pravi Ana Stanič, je bila ta pomoč v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami počasna in celo neučinkovita. Zakaj? Ana Stanič je ena najboljših slovenskih strokovnjakinj za evropsko in mednarodno pravo. Pred kakšnimi dvajsetimi leti je v Londonu odprla odvetniško pisarno, specializirano za področja energetike, mednarodnega prava in reševanja sporov, v zadnjem obdobju pa svetuje vladam, ki morajo svoje protikoronske ukrepe priglašati evropski komisiji ali podjetjem, ki se pripravljajo na tožbe, ker naj bi bili njihovi konkurenti med koronakrizo deležni neupravičene pomoči. Tako ima svojevrsten pregled nad potezami držav EU, ki v zadnjih dveh mesecih pomagajo svojim podjetjem.

.

Ana Stanič, strokovnjakinja za pravo EU v intervjuju z Borutom Mekina, Mladina.

Ljudje!!! Gre se za to, da so spoštovane, pametne, inteligentne, napredne, uspešne… ženske zmerjane s prostitutko?!? Vi pa nič?!?

Pozdravljeni.
Oglašam se z Norveške, kjer živim zadnjih 11 let.
Ponavadi se držim bolj zase, tako privat, še bolj pa na socialnih medijih.
Vse, kar berem zadnje dni, pa me je spodbudilo k temu pisanju.
Maske, ventilatorji in ženske.
Ne bom se spuščala v nabavo in ne-nabavno mask in ventilatorjev. O tem je beseda tekla zadnje dni, in prav je tako. Nadaljujte, rojaki.
Spustila se bom v ŽENSKE.
Predsednik vlade (pa tudi ko to vmes ni bil) si brez vsakih pomislekov privošči naslavljati slovenske novinarke s prostitutkami.
In bojda ga vrhovno sodišče oprosti, češ da je to politična svoboda govora.
NE, NI! TO JE SKRAJNO NEDOPUSTNA KOMUNIKACIJA!
Kje ste, Slovenci kremeniti, da stopite na stran in v bran vsem tem pogumnim gospem, ki jih je doletelo to skrajno nedopustno blatenje?!? To so ženske, ki se bijejo v prvi vrsti, halooo!!!!
Ob tem se mi poraja vprašanje, kje za vraga je naš vrli predsednik… Medtem, ko pošilja poslanice naokrog po Evropi in se smeši (smeši pa tudi nas), ga niti najmanj ne gane, da od njega požegnan predsednik vlade laže, krade in žali svoj narod, predvsem pa ŽENSKE.
Borut Pahor, vi pa nič?!?
Kje ste, slovenski možje, da stopite v bran tem vrlim gospem?
Kje ste, Slovenke, da se postavite za te gospe in posledično zase?
Kje ste, gospod predsednik, da obsodite takšno skrajno nedopustno početje?? Prosim vas, dvignite eno obrv, vsaj na pol in se postavite na stran svojih ljudi. Prosim vas, obsodite to početje!
Novembra lani ste bili na obisku tu pri nas na severu.
Gospod predsednik. Ne veste, kako veličasten mož vas je gostil.
Norveški kralj se vedno postavi v bran svojega ljudstva. In ne dopušča poniževanj, kakršnih koli že. Še najmanj pa do žensk. In ostalih šibkejših (ja, žal smo ženske še vedno šibkejša skupina). Pika.
Ljudje!!!
Gre se za to, da so spoštovane, pametne, inteligentne, napredne, uspesne… ženske zmerjane s prostitutko?!? Vi pa nič?!?
Predsednik sedi tam nekje in se zabava po svoje.
Predsednik vlade krade, laže in grozi.
In vse to se je dogaja v drugi Švici. Kot nam jo je obljubljal domoljub Peterle.
Žalostno…..
Rada vas imam!
Anka Simensen, Norveška
Lep dan.

Trideset let je minilo, od kar je preminula partija komunistov, pa so z njo še vedno težave.

Zadnje čase so te težave celo tako resne, da je sedanja vlada smatrala za potrebno, da o njih obvesti evropske oblasti v Bruslju; še posebno je namreč zaskrbljena, ker nam menda nekdanji komunisti obvladujejo javna občila, očitno predvsem RTV ter Delo in Dnevnik. Vsi bivši komunisti seveda niso enako škodljivi in morda tudi zato, da bi bralci bolje razumeli, katera njihova zvrst si zasluži posebno pozornost, je Dnevnikov Objektiv dne 30.4.2020 o tem objavil aktualen članek z gornjim naslovom. Njegov avtor Mirko Cigler je v njem nekdanje člane partije najprej razvrstil v dve velike skupini, to je v oportuniste ter v člane, ki so se partiji pridružili v prepričanju, da bodo tako lahko več pripomogli k uresničitvi njenih ciljev. To drugo skupino pa je še naprej delil v štiri podskupine, v liberalno usmerjene, radikalno usmerjene , reformiste ter v ortodoksne komuniste. Ta delitev se zdi razumna, je pa vendarle nekoliko zapletena, mene osebno pa tudi po vsebini ne zadovoljuje povsem. Zato bom v naslednjih vrsticah prikazal nekoliko drugačno delitev, ki bolje ustreza mojemu razumevanju nekdanje partijske strukture.
Tudi sam menim, da je bilo med partijci največ oportunistov, to je oseb, ki so se stranki pridružili, ker so si od tega obetali koristi, največkrat pri zaposlovanju. V tistih časih se je namreč splošno pričakovalo, da so ljudje na vodstvenih mestih v državni upravi in v gospodarstvu včlanjeni v takrat edino dovoljeno politično stranko. V tem bivša partija ni bila drugačna od sedanjih političnih strank, saj tudi te, ko se dokopljejo do oblasti, brez večjih zadržkov svojim članom zagotovijo primerna delovna mesta tako v javnem sektorju kot v državnih podjetjih; pri tem neredko ravnajo celo po načelu, da ni pomembno, kaj kandidat zna, pač pa je pomembno, da je njihov. Sedanja vlada je glede tega izpričala še posebno operativnost, a vseh kadrovskih zamenjav, ki jih ima v načrtu, za sedaj verjetno še ni uspela izvesti.
Druga skupina partijcev so bili po mnenju M. Ciglerja člani, ki so se stranki pridružili, ker so verovali v njene cilje. Temu mnenju se tudi sam pridružujem, vendar z omejitvijo, da teh članov ni bilo prav veliko. Več od njih je bilo namreč po mojem v partiji ljudi, ki jih Cigler kot posebno skupino ne izpostavlja in je zanje značilno, da so po značaju naklonjeni avtoritarnemu vodenju in nasilju, te svoje interese pa so takrat v edini oblastni stranki lahko primerno zadovoljevali. Te člane partije je smiselno obravnavati kot posebno, to je tretjo skupino, ki je posebno v prvih povojnih letih odločilno vplivala na ravnanja takratnih oblasti.
Osebe, ki so značajsko naklonjene avtoritarnosti in nasilju, torej po moji delitvi tretja zvrst partijcev, imajo osrednjo vlogo v vseh avtoritarnih političnih strankah. V prejšnjem stoletju so to dokazovali fašisti, nacisti ter komunisti in tako gledano so res bili »isti…isti…«. Ne gre pa prezreti, da je prav »tretji tip« partijcev v Jugoslaviji na moči vse bolj izgubljal, ko je država pričela dosledneje uveljavljati na samoupravljanju temelječe tržno gospodarstvo. Nekatere od njih so prav zaradi prevelike gorečnosti celo izključili iz partije, kar se da danes politično dobro unovčiti.
Za osebe tretje skupine, kakor jo zgoraj opredeljujem, je torej manj pomembno, če je stranka levo ali desno usmerjena; ključno je, da je avtoritarno usmerjena in ima politično definiranega sovražnika, nad katerim se lahko izvaja nasilje. Zato ne preseneča, da so nekdanji mlajši partijci te skupine, ki so še vedno politično aktivni, sedaj praviloma člani naše najbolj desne stranke. Ta seveda ne more brez sovražnika, ki naj bi ogrožal njeno poslanstvo in to vlogo je namenila nekdanjim vplivnim partijcem iz prej omenjene druge skupine, za katere se je v samostojni Sloveniji pokazalo, da so »konvertirali« in so prepričljivo zavezani demokratičnim vrednotam.
Neoliberalizem je potreboval le nekaj desetletjih, da je v številnih državah parlamentarno demokracijo do te mere oslabil, da ni več sposobna države učinkovito upravljati. To velja žal tudi za Slovenijo, manj pa na primer za države, kjer prevladuje protestantska etika. Oslabljeno demokracijo nam je dodatno prizadel še korona virus in tako smo se znašli v razmerah, ki so zelo ugodne za uveljavljanje avtoritarnih oblik vladanja. Te bodo znali najbolje izkoristiti osebe z značilnostmi, ki smo jih preje uvrstili v tretjo skupino partijcev. Ohranitev in temeljita prenova demokracije, da bo lahko zopet učinkovito varovala interese večine, bi zato morala postati prednostna politična naloga vseh pošteno mislečih ljudi.
Andrej Cetinski, Sinteza, 5.5.2020