1. Etika in družbene vrednote

     prednosti in slabosti
Stališče SINTEZE

Sloveniji se obeta manjšinska vlada. Oblikovale naj bi jo stranke LMŠ, SD, SMC, Stranka AB in Desus, ki imajo v parlamentu skupaj 43 poslancev, torej vsaj 3 premalo, da bi lahko oblikovale običajno koalicijsko vlado. Manjkajočo parlamentarno podporo naj bi ji zagotavljala stranka Levica z 9 poslanci in tako naj bi vlada normalno delovala, seveda ob pogoju, da ne bo prihajalo do težav s podporo Levice. Zaradi tega pogoja je manjšinska vlada vsaj načeloma manj stabilna od koalicijske, po drugi strani pa ta omejitev lahko pripomore k njeni večji učinkovitosti. Zato ne bomo presenečeni, če bo tudi v našem primeru manjšinska vlada delovala bolje, kot smo bili tega vajeni doslej; podobne izkušnje imajo tudi drugod v Evropi, predvsem v Skandinaviji, kjer so manjšinske vlade kar pogoste. Oglejmo si konkretneje, kaj so potencialne prednosti in slabosti manjšinske vlade v primerjavi s koalicijsko.
Da vlada deluje uspešno, morata biti poleg tega, da ravna dosledno etično, izpolnjena še predvsem dva pogoja: a)parlament mora vlado učinkovito nadzirati; b)člani vlade naj imajo ustrezne vodstvene izkušnje. Oba pogoja koalicijska vlada slabo izpolnjuje. Najprej nekaj o tem, zakaj je šibka pri parlamentarnem nadzoru. Na izbor kandidatov na volitvah, ki naj stranko zastopajo v parlamentu, vsaj pri nas odločilno vpliva njeno vodstvo in od tako izvoljenih poslancev ne gre pričakovati, da bodo strankarsko vodstvo, ko to deluje v vladi, resno nadzirali; praviloma namreč ravnajo kot glasovalni stroj, ki pridno pritrjuje temu, kar mu vlada predlaga. Koalicijsko vlado naj bi sicer nadzirali poslanci opozicije, vendar zato niso ustrezno motivirani (ni jim do tega, da vlada dobro dela, prej nasprotno), poleg tega pa so tudi nemočni, saj koalicijski poslanci njihova mnenja in predloge praviloma brez težav zavračajo. Koalicijske vlade torej delujejo brez pravega nadzora in so že zgolj zato le redko uspešne. Ko gre za manjšinsko vlado, pa so možnosti za njen nadzor boljše. Tako naj bi v našem primeru vlado nadzirala vsaj ena stranka, to je Levica. In če bo njeno vodstvo zmoglo potrebno modrost in bo svoje nadzorne aktivnosti okrepilo še z nasveti relevantnih strokovnjakov, bo ta nadzor lahko kvaliteten in učinkovit, to pa naj bi se odrazilo tudi v uspešnem delu vlade.
O drugem od zgoraj omenjenih dejavnikov uspešnosti vlade, to je o vodstvenih izkušnjah njenih članov, pa naslednje. V koalicijski vladi praviloma delujejo vodje koalicijskih strank in drugi njihovi strankarski izbranci, ki pa se po vodstvenih izkušnjah praviloma ne odlikujejo najbolje, to pa je drugi pomembni razlog, zaradi katerega je upravljanje naše države resno prizadeto. Tega problema manjšinska vlada sicer ne razrešuje, lahko pa ga vsaj deloma omili. Tako bi v našem primeru stranka Levica prav zato, ker njeno vodstvo v vladi ne bo sodelovalo, lahko vplivala tudi na to, da se pri izboru kandidatov za ministre v novi vladi več pozornosti, kot je to bilo običajno doslej, nameni njihovim vodstvenim kompetencam.
Manjšinske vlade kot sistemske rešitve torej ne gre odklanjati; še več, obetamo si lahko, da bomo z njo dobili eno bolj učinkovitih vlad. V kolikšni meri se bodo ti obeti tudi uresničili, pa zavisi veliko od tega, kako se bodo sodelujoče stranke znale izogniti potencialnim slabostim te sistemske rešitve. Osrednja njena težava je slej ko prej to, da je položaj stranke, ki vlado podpira, a v njej ne sodeluje, ugodnejši in v nekaterih pogledih tudi močnejši od položaja vladnih strank; »podporna« stranka namreč, kot rečeno, vlado nadzira in jo v njenem delovanju lahko tudi omejuje, sočasno pa jo neuspehi vlade manj obremenjujejo. Zato manjšinske vlade ni lahko oblikovati. Če se jo že uspe, pa je njen uspeh močno odvisen od ravnanja »podporne« stranke; če namreč slednja zlorablja svoje specifično razmerje do vlade, tako družabništvo ne more biti dovolj produktivno in se bo verjetno tudi predčasno končalo. Drugače povedano, eden pomembnih pogojev, da je manjšinska vlada lahko uspešna, je to, da ima »podporna« stranka modro vodstvo in zna lastne interese podrejati splošnim.
V zreli švicarski demokraciji prevzamejo vlogo »podporne« stranke vse članice vladne koalicije. Neposredno uresničevanje koalicijske pogodbe, torej vladno delo, poverijo osebam s primernimi vodstvenimi izkušnjami, same stranke pa skrbijo za učinkovit nadzor. Da bi naša politika to zmogla, žal ne gre pričakovati. Bo pa za državo dobro, če ji bo uspelo oblikovati manjšinsko vlado. In če bo Levica v tem partnerstvu ravnala modro, smemo upati, da bo upravljanje države v prihodnje uspešnejše, kot je bilo pretekla leta.
Programski svet Sinteze, osnutek pripravil Andrej Cetinski

Poslanci državnega zbora bodo danes odločali o predlogu zakona za zaščito vrednosti kapitalske naložbe Republike Slovenije v Novi NLB. Z njim želi vlada preprečiti “negativne finančne posledice”, nastale po tem, ko je NLB dvema hrvaškima bankama izplačala denar iz dveh pravnomočno izgubljenih tožb na sodišču v Zagrebu.

A cilj novega zakona o Novi Ljubljanski banki (NLB), o katerem bo danes odločal državni zbor, ni zaščita banke pred hrvaškimi tožbami, ampak njena čim hitrejša prodaja. Pri tem bo Slovenija pohodila mednarodne sporazume, ki so Hrvaški že onemogočali rubeže tamkajšnjega premoženja NLB. Edini, ki bo imel od tega korist, je bodoči lastnik NLB.  In zakaj bi morala Slovenija ponovno sesti za pogajalsko mizo z Brusljem?

Beri dalje!

Javna hiša Slovenije (JHS) je naslov knjige, ki sta jo napisala in lani objavila Franci Demšar in Renata Zatler. V njej najdemo prepričljive razlage o tem, kaj je narobe z našo državo, da smo z njo vse manj zadovoljni, pa tudi o tem, kaj naj bi spremenili, da nam bo šlo v prihodnje bolje in se bodo drugi lahko zopet po nas zgledovali. O knjigi v javnosti ni veliko slišati. Ugledni ekonomist Damijan meni, da bi jo vladajoča politika morala jemati »kot katekizem za spremembe v javnem sektorju«, dejansko pa v zadnjih tednih, ki so bili obeleženi z volitvami in napovedovanjem, kaj vse bodo politiki v prihodnje postorili za skupno dobro, o rešitvah, ki jih knjiga ponuja, ni bilo nič slišati. Zato naj ne bo odveč, če v naslednjih vrsticah kratko predstavim, kako sam dojemam ključne vsebine tega, kar sta Demšar in Zatlerjeva zapisala.

Osrednje izhodišče knjige je, da Slovenci svojo državo izjemno slabo upravljamo. Na njeni 8 strani najdemo tako naslednjo misel: »Vlade ne delajo za skupno dobro, pač pa pogosto celo o strateških vprašanjih države odločajo z vidika delitve plena«. In malo naprej: »Ključna sta dva problema – nesposobnost vladanja in uveljavljanje lastnih interesov«. Za tako nesprejemljiva ravnanja jenajveč kriva veljavna politična ureditev, ki upravljanje države obravnava kot monopol vsakokratne vladne koalicije, volivcem pa močno omejuje vpliv na to, katerim političnim elitamnaj ta monopol pripada. Kar zadovoljivo bi se ga odpravilo – monopol namreč – z rešitvijo, ki vključuje naslednje temeljne usmeritve:
a) Organizacijsko naj se pri upravljanju aktivnosti države dosledno loči med vodenjem in nadzorom, pri čemer je nadzor vodenju nadrejen in tudi sprejema ključne upravljavske odločitve.
b) Glasovalne pravice (moč odločanja) naj v organu nadzora pripadajo predstavnikom treh interesnih skupin: vlada, ki zastopa splošne interese, zaposleni, uporabniki storitev.
c) Pri kadrovanju organov nadzora in vodenja se naj dosledno upošteva, da morajo kandidati za te organe imeti primerne vodstvene izkušnje, etično pa morajo biti neoporečni.

Naj na primeru SDH, ki upravlja večino državnega premoženja v gospodarstvu, pokažem, kako naj bi se ob upoštevanju gornjih usmeritev oblikovalo njegov nadzorni svet (NS), to je osrednji organ upravljanja. Danes ima ta 5 članov, vse pa imenuje vlada in ti upravljajo državno premoženje tako, da je to postalo eno osrednjih gojišč korupcije in klientelizmav državi. Po gornjih usmeritvah naj bi imel NS SDH 9 članov: tri naj bi imenovala vlada, tri zaposleni oziroma njihovi zastopniki (enega v SDH zaposleni, dva Zveza sindikatov), tri Gospodarska zbornica kot zastopnik interesov gospodarstva, vezanih na poslovne aktivnosti SDH. Vsi člani NS bi morali imeti večletne uspešne vodstvene izkušnje (praviloma v gospodarstvu), njihova etičnost pa naj bi v nobenem pogledu ne bila vprašljiva. Ob takem NS bi podjetja v državni lasti poslovala uspešneje, pri privatizaciji ne bi doživljali nedopustnih polomij (primeri: letališče Ljubljana je posredno v lastni nemške države, s prodajo Mercatorja smo si zadali avtogol, NKBM smo prodali za smešno nizko ceno,..), predvsem pa bi imeli bistveno manj korupcije, ki deluje v družbi podobo kot rak v živem organizmu.

Monopol vladajoče politike povzroča še več škode kot pri upravljanju državnega premoženja pri upravljanju javnega sektorja (državna uprava, javne agencije, zavodi, skladi …), posledice pa se kažejo v raznih oblikah; ena najbolj resnih je razvojno zaostajanje Slovenije tudi za nekaterimi evropskimi državami, ki so nas pred leti še imele za vzor, v javnosti najbolj zapažena pa je slej ko prej krizajavnega zdravstva. Tudi v tem primeru naj bi se monopol politike odpravilo z uveljavitvijo zgoraj navedenih usmeritev, torej smiselno enako, kot v primeru SDH. S to spremembo se bi pričela učinkovitost javnega sektorja hitro popravljati – danes tu zaostajamo za vsemi državami EU z izjemo Hrvaške, Grčije in Cipra –, to pa bi se odrazilo tudi v pospešenem razvoju države.

Slovenija ima ta čas spodobno tekočo gospodarsko rast, pretežno po zaslugi dejavnikov, za katere si vladajoča politika ne more pripisati skoraj nobenih zaslug. Razvojno pa smo še vedno v krizi in z njo se bomo lahko resno spoprijeli šele po tem, ko nam bo uspelo krepko omejiti monopol, ki ga imajo danes politične elite pri upravljanju države. Kako naj bi to storili, zvemo, kot rečeno, veliko uporabnega iz knjige JHS, a žal bo ta možnost ostala slabo neizkoriščena. Kdor enkrat okusi sladkost monopola oblasti, se mu namreč zlepa ne bo odrekel in zato ne preseneča, da se vse politične stranke v svojih programih in ravnanjih dosledno izogibajo osrednjega problema, ki ga imamo, to je sistemsko neprimerno urejeno upravljanje države. Ker pri njegovem reševanju na politiko ne gre računati, se ga bo morala aktivno lotiti civilna družba. Osrednjo vlogo naj bi pri tem prevzele njene že delujoče velike organizacije, to so predvsem Zveza sindikatov ter Zveza upokojencev. Če tudi te možnosti ne bomo znali ali hoteli izkoristiti, prihodnost naše države vsaj za večino res ne bo obetavna.
Andrej Cetinski, Sinteza, 15.7.2018

Sklepi posvetovanja, ki je bilo 28. junija 2018 v dvorani Državnega sveta v Ljubljani

Preprečiti prodajo pomembnih družb:
• Dopolniti strategijo upravljanja kapitalskih naložb države s strategijo nacionalne lastnine v teh družbah, kar pomeni razpršeno delničarstvo domačih skladov in fizičnih oseb v njih.
• Enako načelo naj velja tudi za financiranje javnega dolga, ki ga je potrebno radikalno znižati.
• Ponovno je potrebno preveriti spisek kapitalskih naložb nacionalnega pomena in dodati sistemske banke, infrastrukturo ter najpomembnejše panoge.
Revidirati sanacijo bank:
• Končno poročilo preiskovalne komisije za ugotavljanje zlorab v slovenskem bančnem sistemu … ne pokriva odgovornosti za malverzacije z veliko večino (96 %) sredstev sanacije bank.
• NPU in tožilstvo morata nadaljevati s preiskavo sumov nepravilnosti pri sanaciji bank in jo razširiti
– na vse banke z izbrisom delnic in podrejenih obveznic;
– v sodelovanju z Interpolom odgovornost EK in ECB (Evropsko centralno banko).
• Računsko sodišče mora opraviti revizijo cenitev premoženja bank (AQR), dodatnih oslabitev in prenosov na slabo banko skladno z zakonom o BS.
• Nemudoma uzakoniti pravico do sodnega varstva izbrisanih lastnikov delnic in podrejenih obveznic oz. preveriti, če je mogoče tožiti po spremenjenem zakonu o pravdnem postopku (E).
• Tožiti Evropsko komisijo in ECB oz. se pustiti tožiti od EK zaradi ne-prodaje NLB.
Popraviti storjene krivice vlagateljem:
• Vložiti zahtevo na Ustavno sodišče RS, za presojo skladnosti Zakonov o lastninjenju družbene lastnine iz 1990 in 1992 leta z Ustavo RS in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah.
• Izbrisani bodo deležni vsaj enake pozornosti oblasti kot nekdanji hrvaški varčevalci.
• Zahtevati od EK razvezo sprejetih zavez o prodaji bank in omejitvah poslovanja, s peticijo, plebiscitom ali referendumom; po potrebi zahtevati spremembo zakona o referendumu.
• Razveljaviti prisilno (raz)prodajo NKBM in Gorenjske banke, ustaviti prodajo NLB in Abanke.
• Vrniti delnice in podrejene obveznice lastnikom v pravični višini (restitucija namesto odškodnine)
• Razvijati pozitiven odnos do vlaganj v medijih, šolah.
• Bratuškova ne sme dobiti funkcije Ministrice za finance ali guvernerke zaradi konflikta interesov in preiskave NPU (Nacionalnega preiskovalnega urada) o bančni sanaciji.
Razvijati kapitalski trg:
• Izobraževati vodstva in zaposlene za tržno gospodarstvo in varčevanje z vlaganjem prihrankov.
• Uvesti model partnerskega upravljanja družb, v bankah uveljaviti solastništvo zaposlenih.
• Ponovno organizirati izdajanje delnic in obveznic za potrebe gospodarstva z letno rastjo +2 % BDP = 1 G€ (milijarda evrov).
• Rehabilitirati vlaganja vzajemnih in pokojninskih skladov ter fizičnih oseb na Ljubljanski borzi in KDD (Klirinško-depotna družba).
• Država se obveže, da ne bo več razlaščala vlagatelje.
• Davčne ugodnosti za vlaganja na kapitalskem trgu.
Zaščititi male delničarje:
• Ukiniti unikatni izum finančne industrije v Sloveniji – zaračunavanje izplačil dividend, saj stroški izplačil pogosto presegajo samo izplačilo dividende in imajo tako mali vlagatelji namesto donosa dejanski neto strošek.
• Znižati in omejiti stroške trgovalnih računov pri borzno-posredniških družbah in bankah − glede na vrednost portfelja.
• Zaščititi alternativne možnosti ohranjanja lastništva (npr. odvetniški, notarski ali siceršnji fiduciarni račun vrednostnih papirjev).
Sklepe poslati političnim strankam in se dogovoriti za razgovor z njimi oz. poslanskimi skupinami.

Pred dopustniškim časom (12.6.2018) je prav, da se ozremo malo nazaj, pa tudi naprej.

NAZAJ:

V preteklem obdobju smo obravnavali, zavzeli in javno predstavili predloge, zahteve in/ali stališča v naslednjih večjih zadevah:

a) Upravljanje državnega premoženja: Upravljanje – ključni dejavnik uspešnosti;

V sodelovanju z ZDUS, ZSSS in MSS smo pripravili novelo zakona o upravljanju SDH, ki je bila v drugem branju v DZ zavrnjena. – Zakaj nočete preprečiti škode, ki jo povzroča slabo upravljanje državnega premoženja?;

Pripravili smo predloge o Demografskem rezervnem skladu.

b) TEŠ-6:

Na projektu TEŠ-6 smo sprožali cel kup aktivnosti, tudi obravnavo na Računskem sodišču – Vaše sporočilo bo računsko sodišče obravnavalo kot pobudo za izvedbo revizije;

Po sprejemu poročila Hanžkove komisije v DZ smo objavili naše stališče, da morajo odgovorni nujno prevzeti tudi politične posledice. Pahor mora odstopiti. 

c) Drugi tir:

Na našo pobudo je bil ustanovljen Svet za civilni nadzor projekta Drugi tir. V referendumskih aktivnostih nismo sodelovali, smo pa uspeli, da je vlada ustanovila »Projektnega sveta za civilni nadzor nad izvajanjem projekta izgradnje drugega tira železniške proge Divača – Koper«.

d) Problematika slovenskega bančništva:

Organizirali smo interni posvet o bančništvu Zabeležka s spremnim dopisom; Objavili smo tudi več stališč in zahtev; npr.: Pisma z vprašanji najbolj odgovornim;

Pripravili smo Pripombe o ukrepih Evropske komisije na področju državne pomoči NLB in jih poslali v Bruselj: Odgovor Komisiji EU v zvezi z NLB.

e) Volitve 2018:

– V februarju smo pripravili predvolilni vprašalnik s ključnimi vprašanji za stranke, ki bodo sodelovale na volitvah 2018;

– Tik pred volitvami smo vsem strankam zastavili vprašanje o njihovem Odnosu do slovenskega bančnega sistema in prisilne prodaje NLB;

– Takoj po volitvah smo vsem strankam, ki so prestopile parlamentarni prag, poslali apel z navedbo nekaj ključnih področij, ki bi jih morala nova vladna koalicija, ne glede na to, kakšna bo, vnesti v Koalicijsko pogodbo: Sporočilo parlamentarnim strankam.

NAPREJ:

Vsebina in oblike bodočega delovanja:

1. Prioritetna vsebinska usmeritev je zajeta v gradivu obravnavanem v predhodni točki: KAJ PREDNOSTNO POSTORITI ZA USPEŠNEJŠI RAZVOJ SLOVENIJE;

2. Stalno je potrebno širiti mrežo novih uglednih sodelavcev;

3. Z večjo pojavnostjo graditi razpoznavnost in ugled Sinteze in naših prizadevanj;
– Pri individualnih objavah vedno omenjati Sintezo;
– Organizirati javne dogodke (npr.: posvet o etiki pri upravljanju države);

4. Na dogovorjenih projektih poglobljeno in čvrsto sodelovanje z uglednimi organizacijami civilne družbe, (npr.: ZDUS, ZSSS, MSS, …)

Člana Programskega sveta Sinteza-KCD prof. Jože Mencinger in Andrej Cetinski po volitvah razmišljata, kako do nove vlade, kakšna bi lahko bila in kaj naj počne. O tem zadnjem je Programski svet Sinteze-KCD pripravil poseben apel vsem parlamentarnim strankam: KAJ PREDNOSTNO POSTORITI ZA USPEŠNEJŠI RAZVOJ SLOVENIJE  – 7.6.2018

Prof. Jože Mencinger v prispevku »PO VOLITVAH« uvodoma ugotovi, da rezultati volitev niso presenetili. Po analizi možnih koalicij še svetuje: Najbolj pomembno pa je, da se nova vlada ne loti zamenjav ljudi v upravi, na primer državnih sekretarjev in drugih uradnikov na visokih položajih s »svojimi«.  Tako bo obdržala znanje, ki ga imajo, zagotovila njihovo lojalnost vladi in državi ter naredila prvi, celo zgodovinski korak v normalno državo, ki deluje tudi, kadar nima vlade.  – 14.6.2018

Andrej Cetinski v članku »Kako do dobre vlade« ugotavlja, da je sedanja politična ureditev (volilni sistem, zakon o vladi,…) preveč neučinkovita, da bi lahko še dolgo vzdržala, parlamentarnim strankam pa sporoča, da si tudi volivci želimo »dobro« vlado, to je tako, ki nam bo državo učinkovito vodila v korist večine, nas ne bo razdvajala in nam bo vračala zaupanje v splošne vrednote. – 16.6.2018

Spoštovani vodje parlamentarnih strank,
Tekoče politično dogajanje redko ponudi možnost za temeljitejšo obravnavo kompleksnih vprašanj družbenega razvoja. Volilno obdobje in proces sestavljanja nove koalicije pa nudita priložnost poglobljenega premisleka.
So področja, ki so potrebna ali takojšnjega ukrepanja v smislu boljše ureditve ali večjih sistemskih premikov oz. »reformiranja« obstoječih sistemskih ureditev, ki ne ustrezajo več dejanskemu stanju in zahtevam stabilnega razvoja.
V priloženem dopisu navajamo nekaj ključnih področij, ki bi jih morala nova vladna koalicija, ne glede na to, kakšna bo, vnesti v Koalicijsko pogodbo, z jasno (tudi terminsko) opredelitvijo njihovega reševanja.
Želimo si (in tudi vam) stabilne, odgovorne in uspešne koalicije ter kritične, ustvarjalne in odgovorne opozicije. Programski svet SINTEZA-KCD, 7.6.2018

Kaj prednostno postoriti za uspešnejši razvoj Slovenije

Slovenija že lep čas razvojno zaostaja za državami EU, s katerimi se je smiselno primerjati, začetek novega mandatnega obdobja pa je za politiko priložnost, da se resneje prouči, kje so vzroki za to in kaj storiti, da se bomo ponovno uvrstili med države, po katerih se bodo tudi drugi zgledovali. V Sintezi-KCD se z vprašanji, ki so za razvoj države pomembna, veliko ukvarjamo in med najbolj aktualna uvrščamo naslednja:
Opomba: pod a) je problem predstavljen, pod b) pa smer njegovega reševanja.
1. Upravljanje države – politični model.
a) Ugotavljamo, da naše vlade ne delujejo učinkovito, med osrednjimi vzroki za to je največkrat njihova kadrovsko in interesno neustrezna sestava ter nezmožnost parlamenta, da vlado učinkovito nadzira. Očitno se nam je parlamentarna demokracija izrodila v strankokracijo, to je ureditev, ki interese družbe nesprejemljivo podreja interesom političnih strank in z njimi povezanih omrežij.
b) Za prihodnost Slovenije je ključno, da s spremembo volilnega sistema ter zakonov o vladi in o državnem svetu odpravimo gornje slabosti. Pri tem ne bomo uspešni, če se bomo opirali zgolj na lastno inovativnost, pač pa se zgledujmo tudi po rešitvah, ki v nekaterih državah dobro delujejo (Nemčija, Švica,..). Pomembno je tudi, da se aktualni družbeni nadzor delovanja države (inšpekcije, računsko sodišče, KPK,..) dodatno okrepi z inštitucijami civilne družbe.
2. Upravljanje državnega premoženja.
a) To upravljanje je neučinkovito in v nemajhni meri deluje kot gojišče klientelizma ter korupcije, osrednji razlog za to pa je veljavna sistemska ureditev, po katerih ima vladajoča politika ključni vpliv na sestavo organov upravljanja v SDH in DUTB.
b) S spremembo veljavne zakonodaje je potrebno (po nemškem zgledu) omejiti vpliv vladajoče politike pri upravljanju državnega premoženja v korist osrednjih organizacij civilne družbe in gospodarstva.
3. Razmerja med delom in kapitalom pri upravljanju podjetij.
a) V Sloveniji je delo pri upravljanju podjetij bolj podrejeno kapitalu kot v državah, ki nam naj bi bile vzor po ekonomski učinkovitosti in socialni urejenosti (Nemčija, skandinavske države), To je eden dejavnikov, ki nam razvoj obremenjuje, v prihodnje pa ga bo še bolj.
b) Čeprav se gornjega vprašanja ne zaznava kot akuten problem, ga je potrebno pospešeno razreševati in se pri tem prednostno zgledovati po praksi ekonomsko uspešnih držav s socialno-tržnim gospodarstvom.
4. Upravljanje razvoja države.
a) V Sloveniji se vladajočo politika prednostno ukvarja z razreševanjem tekočih problemov, razvoju države pa se namenja premalo skrbi, razvojnih projektov, če se jih že lotimo, pa ne znamo primerno izvesti (primeri: TEŠ 6, zdravstvena reforma, Drugi tir,…).
b) Prihodnje vlade naj bi razvoju posvečale bistveno več skrbi. To naj ne velja le za slabo delujoče sisteme javnega sektorja (zdravstvo, državna uprava-birokracija, sodni sistem,..) in za gospodarsko infrastrukturo (transport, energetika, okolje…), pač pa tudi za tržne gospodarske dejavnosti, ki potrebujejo državno usmerjanje (tehnološki razvoj, turizem, kmetijstvo,…), ustreznejše pa je potrebno usmerjati tudi regionalni razvoj države.

Vlade, ki so nam državo upravljale po letu 2000, se z vprašanji, ki jih zgoraj izpostavljamo, niso ustrezno ukvarjale in zato smo v primerjavi z ostalo Evropo razvojno približno tam, kjer smo bili na začetku tega stoletja. Nova vlada, ki jo bomo v kratkem dobili, naj bi ravnala drugače in to namero izpričala s koalicijsko pogodbo, v kateri naj bo težišče njenega delovanja prav na razvoju države.

Programski svet Koalicije civilne družbe SINTEZA-KCD

‘Ne moremo naprej, dokler se ne spravimo. Ne moremo se spraviti, dokler ne razčistimo dokler eni druge ne ponižamo, dokler ne prevzamemo krivde za zločine, ki jih nismo zagrešili’.

Osem desetletij že mineva od usodnih dogodkov, ki so, zdi se, za vedno tragično zaznamovali naš narod. Generacija, ki je za tragedijo odgovorna, je odšla. Le še nekaj osemdeset in devetdesetletnikov nam v večernih televizijskih terminih obuja svoje žalostne spomine. Generacija sinov in hčera, ki so nas bolj ali manj uspešno indoktrinirali, se otepa dediščine, ki nam jo vsiljujejo. Nikogar nismo zavedli, nikogar ubili, nikogar izdali. Je že res, da smo bili v dobrem in slabem deležni blagrov režima, ki nas je redil in klestil, ki smo ga pardonirali, mu ugovarjali in ga pokopali, vendar nismo njegovi idejni, kaj šele moralni dediči. Ko smo se prebudili iz bojda tisočletnih, zanesljivo pa vsaj stoletnih sanj, se je zdelo, da je pot pred nami odprta, le še pošlihtati se moramo in po novem zvrstiti, preden bomo spešili po njej. Naše in naših očetov račune moramo poravnati, se eni in drugi opravičiti in prositi za odpuščanje. Dlje od Kučanovega in Šuštarjevega spravnega poskusa nismo prišli. Po starih ranah se praskamo, zle duhove prebujamo in nove sovrage ustvarjamo. Sprti smo in razdvojeni. ‘Ne moremo naprej, dokler se ne spravimo. Ne moremo se spraviti, dokler ne razčistimo’, dokler eni druge ne ponižamo, dokler ne prevzamemo krivde za zločine, ki jih nismo zagrešili, ki niso bili naši. Od očeta na sina in od sina do vnuka in naprej naj se prenaša greh in maščevanje. Slovenska plemensko mafijska vendetta nas zaznamuje in izloča iz civilizirane družbe enaindvajsetega stoletja. Dokler ne razčistimo preteklosti, tudi prihodnosti nimamo, nas zavajajo, ko v brskanju po tujih spominih in osebnih interpretacijah iščejo smodnik za podaljšanje vojne, ki naj je ne bo nikoli konca. Razdvojen narod smo in bolj, ko kličemo in se zaklinjamo k spravi, bolj se nam odmika. Spomenik lastni razdvojenosti smo postavili, da si ja ne bi kdo drznil pozabiti na naše kajn-abelsko prekletstvo. Za spravo nam gre, se zaklinjajo, ko poštenjačijo in moralizirajo, ko lastni narod demonizirajo in pravzaprav ščuvajo proti njej. A čas je neusmiljen, generacija, ki bi lahko vedela, ki bi ji lahko tudi kakšno etiketo prilepili, se pospravlja. Zredili smo se in postarali, v zadnjem vagonu pametujemo in zagrenjeno razgrajamo, dokler nas ne odklopijo. Na ponedeljkovem sprejemu novih slovenskih junakov nas ni bilo. Sinovi in hčere in njihovi sinovi in hčere so zapolnili deževni Kongresni trg. Ne osamosvojitvena evforija, ne Bill Clinton, nihče ni zbral toliko navdušenih, srečnih, složnih Slovencev in Slovenk. Še Mick Jagger v bližnjem Zeltwegu ni mogel preglasiti carigrajskih trompet, Avsenikove Golice in Prešernove Zdravljice. Priložnost, da se vsi skupaj poistovetimo z našimi zlatimi fanti, da skupaj z njimi premagamo Špance in Srbe, vso Evropo, je bila enkratna. Namesto sprtih in zagrenjenih trmastih luzerjev, ki se sami vase spotikajo in se o ničemer zmeniti ne morejo, iz države brez pravega ugleda in prijateljev, smo se (Mi Slovenci!) predstavili kot srčni borci in virtuozi, enotni, vztrajni in predani. Nam so ploskali, ko so občudovali Gorana, Luko, Gašperja, Klemna, Tonija (Anthony), Igorja in ostale. Vsa Slovenija se je z našo nepremagljivo dvanajsterico povzpela na Olimp. Enotni smo bili in spravljeni kot morda še nikoli. Zmagovalci smo. Vsi do zadnjega in ves svet, še bratje Hrvatje, nam to priznavajo. Ne zlivajte nam žolča v slavnostne kupe! Ne zagrenite nam zmagoslavja, ne kličite k spravi. Generacije, ki prevzemajo odgovornost za to državo, nimajo odnosa do naše slavne in neslavne preteklosti. Ne briga jih, kaj so njihovi dedje in pradedje počeli in česa niso. Svet, v katerega morajo krmariti našo barko, je tako viharen in zahteven, tako tekmovalen in neusmiljen, da jih zadrta maščevalna in moralistična zgodovinska in politična umovanja lahko le obremenjujejo. Naj za trenutek, za petdeset ali sto let, opustijo svoje kletve in zaklinjanja kostolomci in dušebrižnice iz prejšnjega stoletja in prepustijo novi, mladi Sloveniji, da na krilih poštenega in iskrenega zmagoslavja zadiha iz vseh pljuč in začne novo skupno zgodbo od začetka.
Jure Apih, 26.9.2017

Stališče Sinteze ob izplačani odpravnini nekdanjemu guvernerju Boštjanu Jazbecu: Dejanje guvernerja Jazbeca glede odpravnine ni le skrajno zavržno, temveč tudi nezakonito, zato pozivamo vlado, da od BS zahteva pravno ukrepanje – tožbo za vrnitev odpravnine.

Spoštovani predsednik vlade RS Miro Cerar
Ko poslušamo in prebiramo o ravnanju Banke Slovenije (BS) v času delovanja Boštjana Jazbeca, ni kakšnega posebnega navdušenja nad ukrepanjem BS: ob pranju denarja v naših bankah (NLB, NKBM), ob čudnem upoštevanju previsoke višine »črnih lukenj« v glavnih bankah in posledično plačanih previsokih obresti za previsoka posojila, ob izbrisu lastnikov delnic in podrejenih obveznic, ob nekritičnem izvajanju bruseljskih (frankfurtskih) bančnih nasvetov oz. navodil, ob globoko podcenjeni prodaji NKBM in v enakem pričakovanju še NLB, Abanka, Gorenjska banka…
Prevladujoči vtis je, da je BS premalo ščitila interese Slovenije, »ker je preveč izžarevala duha, ki veje v Frankfurtu«. »Oblast bi morala uresničevati dolgoročne interese svojih državljanov, ne pa slediti slabo domišljenim in škodljivim receptom iz Bruslja.« (ekonomist Jože P. Damijan) Nedvomno nosi glavno odgovornost za slabšo prepričljivost in verodostojnost ravnanja BS njen guverner Boštjan Jazbec. Njegova dejanja preiskujeta NPU in Državno tožilstvo. Prva poročila so zelo kritična, potrjujejo sume zlorabe pooblastil z elementi kriminala. Nudi torej odhod v Bruselj Jazbecu imuniteto pred našimi sodišči?
Zakaj torej izplačilo odpravnine – šest plač v bruto znesku 75.800 evrov za nekdanjega guvernerja Jazbeca?! »Ker po pogodbi o zaposlitvi odpravnina mora biti izplačana,« poudarjajo v Banki Slovenije. In to kljub temu, da interni akti BS izrecno določajo, da članom sveta BS in delavcem s posebnimi pooblastili pravica do odpravnine, če so razrešeni, ker sami to zahtevajo, ne pripada. Predlagamo javno preverbo teh določil.
Zahtevamo, da se razkrije, kdo je podpisal individualno pogodbo z Jazbecem, da mu odpravnina pripada, »četudi se za odhod odloči sam«? Ne moremo si kaj, da si ne bi priklicali znanega Orwellovega rekla: »Vsi smo enaki, posebno nekateri.« Ne moremo si kaj, da ne bi pomislili, da bi se takšna čudaška praksa za pomembne vodilne ljudi BS pogumno nadaljevala, če ne bo ustrezno kaznovan podpisnik individualne pogodbe z Jazbecem!
Ocenjujemo, da je dejanje guvernerja Jazbeca glede odpravnine ne le skrajno zavržno, temveč tudi nezakonito, zato pozivamo vlado, da od BS zahteva pravno ukrepanje – tožbo za vrnitev odpravnine.
»Za normalno delovanje demokratične družbe je izjemno pomembno, da poleg napisanih upoštevamo tudi nenapisana pravila samoomejevanja. Če teh nenapisanih pravil ne upoštevamo, demokracija ne deluje, tudi če zakoni neposredno niso kršeni.«
Programski svet SINTEZA-KCD, Ljubljana, 26. 05. 2018

Posredovano tudi: Pravosodnemu ministru Goranu Klemenčiču, Predsedniku Državnega zbora Milanu Brglezu, Predsedniku Državnega sveta Alojzu Kovšca ter Banki Slovenije, Računskemu sodišču in Komisiji za preprečevanje korupcije.

Jože Mencinger: Ko sem bil še pravnik in sem šele postajal ekonomist, se mi je zdelo, da dobro vem, kaj naj bi počela posamezna veja oblasti; za ekonomista naj bi bila stvar jasna. Zakonodajna oblast ustvarja gospodarski sistem oziroma pravila igre, ki jih je treba spoštovati pri gospodarjenju; izvršna se ukvarja z gospodarsko politiko: sprejema ukrepe, s katerimi v okviru pravil usmerja gospodarske subjekte v ravnanje, ki naj bi pripeljalo k maksimiranju preferenčne družbene funkcije. Tretja, sodna veja oblasti naj bi presojala, ali se gospodarski subjekti držijo pravil, in jih z zagroženim ter dejanskim kaznovanjem prisilila, da se jih.

Poslanci ne razumejo
Zakonodajna oblast je pri nas nedvomno najbolj problematična veja oblasti, parlament pa najbolj neodgovorna institucija v državi. Množice pravil, ki jih sprejemajo, poslanci praviloma ne razumejo, še manj vedo, kakšne so oziroma kakšne bodo gospodarske in socialne posledice teh pravil. Kako glasovati za stvari, ki jih razumejo ali pa ne, jim povedo v strankah; osnovno pravilo je enostavno: pomembno je, kdo je kaj predlagal, vsebina ni pomembna. Pravnih pravil ni le zmeraj več, temveč postajajo tudi vse bolj zapletena in vse manj razumljiva, in to ne samo »normalnim« poslancem, ampak tudi ljudem, ki naj bi o posledicah kaj vedeli oziroma morali vedeti. Primerov je veliko, naj omenimo le bančno zakonodajo. Ko smo v letu 1990 pisali prvi bančni zakon, je ta imel 5006 besed; natančno se je vedelo, kaj počno banke in česa ne smejo početi; zakon iz leta 2006 je za to porabil več kot devetkrat več besed, 47.250; postal je nerazumljiv in ni preprečil bančne krize; lahko bi rekli, da jo je vsaj poglabljal. Ko se je bančna kriza pojavila, je sledilo trinajst popravkov zakona, pravila so se nenehno spreminjala, kar je le povečevalo zmedo. Seveda ne gre kriviti le naše zakonodajne veje oblasti; velik del krivde nosijo oblasti širše domovine – EU, kjer 38.000 uradnikov nenehno ustvarja množico potrebnih in še večkrat večjo množico nepotrebnih pravil. Dela jim ne bo zmanjkalo, že brexit naj bi, na primer, zahteval zamenjavo kar 10.000 različnih pravnih aktov z novimi.
Res je, da so bile meje med prvo in drugo vejo oblasti že takrat, ko sem bil še študent prava, to je v času socializma, precej nejasne; izvršna oblast je mnogokrat sama ustvarjala pravila, zakonodajna pa sprejemala ekonomsko-politične ukrepe. Zdaj se zdi zmeda še precej večja, zakonodajna oblast se ne ukvarja le z nalogami izvršne oblasti, ampak občasno tudi s stvarmi, s katerimi naj bi se ukvarjala sodna oblast.
Kako je z izvršno oblastjo? Njena temeljna cilja sta »vladati« z izogibanjem odgovornosti – temu pravijo transparentnost – in nevmešavanje politike v gospodarstvo; stvari, o katerih bi morala odločati, vlada najraje prenese na zakonodajno oblast; zato na primer »drugi tir« »gradimo« z zakonom, namesto da bi ga gradili z ukazom vlade direkciji, Luki Koper, Slovenskim železnicam, Darsu. Treba je priznati, da je takšno »vladanje« lahko tudi gospodarsko koristno. Gospodarsko stanje v Sloveniji ob koncu »vladanja« vlade Mira Cerarja je po splošnem mnenju, ki ga deli večina ekonomistov in tudi mednarodnih organizacij, več kot dobro; takšnega bo dobila tudi prihodnja vlada. Zakaj? Cerarjeva vlada je prišla na »oblast« na začetku obdobja rasti po preobratu konec leta 2013, ki je nastal v kratkem obdobju vlade Alenke Bratušek, ves čas jo je spremljala konjunktura v EU, ki je kreirala veliko izvozno povpraševanje; slednje je bilo glavni generator rasti in rekordnih plačilnobilančnih presežkov.
Predsednik najbolj prepričljiv, ko zabava vrtičkarje
Dobrih makrogospodarskih rezultatov vlada pravzaprav ni mogla pokvariti; za dobre rezultate sta zadoščali njena inertnost in nesposobnost pokvariti jih z raznimi »strukturnimi« reformami, o katerih je – podobno kot o morali – k sreči le govorila. Prav z nesposobnostjo uvajati »strukturne reforme« je vlada ustvarjala politično stabilnost, ki je »vroče« dogajanje in nenehno hujskanje nekaj poslancev v parlamentu dejansko ni motilo. Slovenski BDP je namreč zaradi svetovne gospodarske krize v letu 2009, medle politike Pahorjeve in »varčevanja« druge Janševe vlade do leta 2013 padel daleč pod svojo potencialno oziroma naravno ali trendno raven. Tako imenovana proizvodna vrzel, to je razlika med dejanskim in potencialnim produktom, je znašala malone 15 odstotkov BDP, gospodarstvo pa je bilo v fazi vzpona. Zaradi tega Cerarjevi vladi ni bilo treba potiskati gospodarstva ali razmišljati o njegovem pregrevanju. Proizvodna vrzel se je zaradi hitre rasti postopoma zmanjševala, a še ni povsem odpravljena; ob zdajšnji rasti je mogoče računati, da se bo BDP na naravno raven vrnil šele v letu 2019 ali 2020; šele takrat bo hitra rast postala nevarna za ponovno pregrevanje gospodarstva in za zunanje ravnotežje, kar pa bo skrb naslednje vlade.
Seveda to ne pomeni, da se čez nekaj let zakonodajna oblast ne bo spet kot sodna veja oblasti ukvarjala s politično odgovornostjo zdajšnjih nosilcev izvršne oblasti, na primer za razprodaje premoženja v DUTB in SDH.
Nekam med obe veji lahko uvrstimo še predsednika republike, ki smo mu možnost vpletanja v zakonodajno ali izvršno oblast, ker takratni ni bil »naše« barve, že ob nastanku Slovenije odvzeli. Ostala mu je nekakšna predstavitvena oblast, ki se je pri zdajšnjem predsedniku bolj ali manj skrčila na za državo nekoristno predstavljanje samega sebe in svoje lepote; najbolj prepričljiv je, ko zabava vrtičkarje ali ljudi v domovih za starejše. Vsaj meni je kar malo nerodno, ko ga gledam pri opravljanju »oblasti«; ko, na primer, pešači po Sloveniji, pometa ceste, kleklja ter opravlja različna druga obrtniška dela in zastonj pričakujem, da bo kdaj rekel kakšno besedo o težavah državljanov ali tujcev ali o kakšnih dogodkih v svetu. Če o slednjih že kaj reče, »deli mnenje« s tropi, v katerih smo.
Kako je s sodno vejo oblasti? Tudi ta veja oblasti se neprestano izogiba prevzemanju odgovornosti za odločitve, kar je daleč najpomembnejši razlog za sodne zaostanke. Odločanju in s tem odgovornosti za odločitve se je v tej veji najlažje izogniti z iskanjem in uporabo procesnih napak. K učinkovitosti tega izhoda že dolgo let prispeva tudi moja nekdanja fakulteta, s katere že nekaj let pospešeno izrivajo vse predmete, ki naj bi omogočali razumevanje delovanja pravnih norm ali učinkov sodb.
Štiri veje oblasti
Vse tri oziroma štiri veje oblasti, če prištejemo še predstavitveno, z ustvarjanjem javnega mnenja v veliki meri usmerja »četrta« veja oblasti; ta oblikuje javno mnenje in vrednostne sodbe ter jih nenehno spreminja. Zato se pred desetletjem povsem legalna, »normalna« oziroma celo zaželena ravnanja, pri katerih so vsaj posredno sodelovale vse veje oblasti ali jih vsaj niso poskusile preprečiti, čez desetletje spremenijo v vselej in povsod uporabna kazniva dejanja zlorabe položaja; zakonodajna oblast se začasno spremeni v sodno oblast in išče krivce ter pozablja, da je ta (zdaj) kazniva dejanja omogočala s pravili, izvršna pozablja, da je vsaj stala ob strani ali od njih imela koristi, sodna oblast pa dejanja, ki so bila »normalna«, a nemoralna, pretvarja v kazniva dejanja zlorabe položaja.
Bodo zdajšnje volitve prinesle spremembe v delovanje prve in druge veje oblasti? Za zdaj nič ne kaže, da jih bodo.
Prof. dr. Jože Mencinger, Sinteza, 12. maj 2018