Arhivi Kategorije: spl

Odgovornost, etične norme, družbene vrednote, družbeni odnosi

Je  zahodna demokracija vse bolj avtoritaren režim?

Pri upravljanju držav se uporablja eno od dveh sistemskih ureditev, to sta demokratično in avtoritarno upravljanje, neredko pa tudi kombinacijo obeh. Zahodni svet velja za demokratičnega, a ima s to politično ureditvijo vse več težav. Osrednja je slej ko prej to, da je v primerjavi z avtoritarno vodeno Kitajsko ekonomsko manj učinkovit. Zaradi tega so najbolj prizadete ZDA, ki so si ves čas po drugi svetovni vojni tudi spričo svoje ekonomske moči v nemajhni meri podrejale velik del preostalega sveta. Za ZDA je zato danes še posebno pomembno, da tudi v naprej zadržijo v podrejenem razmerju Evropo, to je EU. Pri tem jim je v pomoč zavezništvo Nato, v novejšem času pa si pomagajo tudi z izrazito avtoritarnim, a za politično podrejanje zelo uporabnim orodjem, to je »grozeči zunanji sovražnik«. Vlogo takega sovražnika so namenile Rusiji. Rusijo je bilo zato potrebno pripraviti do tega, da vsaj na eno od svojih zahodnih sosed izvede agresijo, ki naj bi jo tudi ostale zahodne države dojele kot resno grožnjo. Scenarij jim je ob aktivni pomoči Ukrajine in nerazumni podpori evropske politike odlično uspel.
Evropska politika ravna tako danes do Rusije izrazito sovražno, v razmerju do ZDA pa ne prikriva svoje podložnosti. Lastno prebivalstvo pa obravnava vse bolj avtoritarno. Kako je s tem v Sloveniji, je pred kratkim zelo pregledno predstavil dr. Saša Prešeren v članku z gornjim naslovom. Že z naslovom nam daje avtor vedeti, da ima tudi naša politična ureditev vse več značilnosti avtoritarnega režima.
Evropska demokracija je torej še dodatno obolela, pa že doslej je bila v krizi. O njenih težavah, ki niso avtokratske narave, je vredno še kaj več reči. Svoje temeljno poslanstvo, to je učinkovito in pošteno upravljanje države v korist večine namreč demokracija vse slabše uresničuje. Osrednji vzrok te neučinkovitosti je po mojem mnenju neoliberalizem, to je danes na Zahodu prevladujoča politična usmeritev, ki se prednostno zavzema za šibko državo (nizki davki in malo sociale) ter čim več prostega trga.
Neoliberalizem je v preteklih dveh desetletjih povzročil dve pomembni družbeni spremembi. Ena je to, da se danes formalno demokratično upravljanje držav ne izvaja več v korist večine, pač pa se z njim prednostno zadovoljuje interese kapitala. Še več družbene škode pa nastaja zaradi sprememb družbenih vrednot, ki jih neoliberalizem povzroča pri upravljanju države: demokratične vrednote (predvsem poštenost in solidarnost) vse bolj spodriva temeljna neoliberalna vrednota, to je pohlep. Kratko rečeno: upravljanje države, ki sledi neoliberalnim usmeritvam, slabo zadovoljuje kriterije učinkovitosti, na katerih temelji demokracija. To se odraža predvsem v vse obsežnejši korupciji, slabitvi pravne države ter v strankokraciji, to je v ravnanju političnih strank, ki koristi države podreja strankarskim in podobnim interesom. O škodljivosti teh sprememb prepričljivo govore dogajanja v naši politiki, ali še bolj konkretno, v našem zdravstvu.
Poleg neoliberalizma so še tudi drugi razlogi, zaradi katerih je upravljavska učinkovitost demokracije prizadeta. Eden teh, ki ga je vredno omeniti, je organizacijska rešitev, po kateri večina demokratičnih držav svojo politiko razdeli v dva nasprotujoča si dela, v koalicijo in opozicijo. Ta delitev namreč upravljanje močno otežuje in zato bi jo kazalo opustiti. Uporaben zgled, kako to storiti, nam nudi Švica.
Grozeči zunanji sovražnik, ki so nam ga oskrbele ZDA, ter zaradi neoliberalizma vse manj učinkovito upravljanje držav, sta dva osrednja dejavnika, zaradi katerih je demokracija v EU močno prizadeta. Vse več se nam zato obeta takih njenih članic, ki bodo sicer ohranile volitve kot eno osrednjih značilnosti demokracije, dejansko pa bo njihovo upravljanje avtoritarno. Tak politični razvoj bo ogrozil tudi obstoj same EU kot skupnosti držav. Tega pa si večina njenega prebivalstva gotovo ne želi. Kaj torej storiti, da se ohrani in učvrsti EU kot skupnost držav, ki se jih učinkovito in pošteno upravlja v korist večine? Prednost naj bi po mojem imele dve zadevi. Kot prvo to, da naj bi EU čimprej dobila novo vlado (komisijo), ki se bo prednostno zavzela za končanje vojne v Ukrajini (sedanja vlada ravna prav nasprotno) in prenehanje genocidnega ravnanja s Palestinci. S tem bi odpadla osrednja potreba, da se politika EU še naprej podreja interesom ZDA, že samo prenehanje strašila v obliki zunanjega sovražnika pa bi v EU pomembno okrepilo demokracijo. In kot drugo: v EU naj se sistematično opušča uporaba neoliberalnih usmeritev in spodbuja uveljavljanje sistemskih sprememb, ki izboljšujejo upravljavsko učinkovitost demokracije (že omenjena delitev politike, volilna zakonodaja, pravna država, politično kadrovanje,….). EU naj torej postane učinkovit in zgleden demokratičen sistem, kjer za avtoritarnost in sovraštvo ni prostora.
Andrej Cetinski

POKRAJINE DA ALI NE?

NA ŽALOST (in v škodo Slovenije) – NE!

V ponedeljek, 26. januarja 2024, je v dvorani DS potekal dobro organiziran (s preveč uvodnimi govorniki in premalo razprave) strokovni javni posvet o ustanovitvi Pokrajin, za kar je treba izredno pohvaliti Inštitut za ustavno pravo. V zadnjem desetletju je bil to mogoče že deseti ali petnajsti tak posvet, kar kaže na veliko zadrego slovenske politike, ko govorimo o ustanavljanju   Pokrajin. Ustanovitev Pokrajin je namreč eden njenih najstarejših dolgov, ki se vleče prav od osamosvojitve. Najprej so nekateri sicer verjeli, da bo do ustanovitve Pokrajin prišlo »po dogovoru«, od spodaj navzgor; ker se  to ni zgodilo, je na podlagi spremembe Ustave US sprejelo sklep, da s sprejetjem ustreznega zakona to stori DZ oz., operativno vlada. Toda nobena vlada od leta 2006 tega ni storila – in vendar se v vsem tem času ni našel junak, ki bi odgovorne (vlado, ministre) tožil za neuresničevanje sklepa US. (Če bi veljal kombinirani volilni sistem, ki ga predlaga SINTEZA-KCD, bi v vsakem od preteklih mandatov lahko na tej podlagi upravičeno zahtevali odpoklic DZ). Tako pa nič: organiziramo bolj ali manj strokovne posvete, družno ugotavljamo, da so Pokrajine potrebne, kaj potrebne, nujne, nič pa se ne zgodi.
Kaj je pokazal ta zadnji posvet? Ponovno je potrdil izpričano enotnost razpravljavcev, da je ustanovitev Pokrajin nujna. Mogoče je bil narejen korak naprej v večji odmevnosti stališč stroke (ki jo je odlično zastopal predvsem dr. Dušan Plut), da bi morale biti Pokrajine močne, sposobne gospodariti s prostorom in regionalnimi razvojnimi viri ter oblikovati, usklajevati in udejanjati strategijo razvoja v svojem okviru. Najbolj plastično je na podlagi svojih konkretnih izkušenj na to opozoril Srečko Šestan, njegove izkušnje pa so, strokovno in teoretično, s svojimi uvodnimi prispevki podprli tudi nekateri drugi. Iz njih je jasno izhajala zahteva, da bodo morale Pokrajine del svojih pristojnosti pridobiti iz občin, ki očitno ne obvladujejo gospodarjenja s prostorom v širšem obsegu (sam sem opozoril na primer Soče, ki teče skozi tri občine, ki se niso sposobne dogovoriti za enoten pristop v gospodarjenju s Posočjem), drugi del pa prevzeti od države, ki dokazano neprestani teži k centralizaciji in hkrati k zanemarjanju razvojnih virov podeželja. Posebej opazno je na to potrebo po upravljavski kompetentnosti in relativni neodvisnosti Pokrajin opozoril dr. Ciril Ribičič, rahlo presenetljivo pa se je tem stališčem pridružil tudi župan Kočevja, dr. Vladimir Prebilič in še nekateri drugi. Če strnemo vsa ta razmišljanja, nas to vodi v razumljiv sklep, da je treba Pokrajine geografsko zasnovati na principu večjih »porečij«, kot so npr. porečje zgornje Save, zgornje Drave, spodnje Save, Mure, Soče in Primorja, itd. Tako, ob teh rekah navzgor, je potekalo tudi poseljevanje, tako se je oblikovala urbanizacija, torej vsi transporti (ceste, elektrika, kanalizacija, itd., ki so stalen problem občin), tako so se oblikovala regionalna središča, ki naj bi na principu dosegljive bližine omogočala ljudem potrebe po izobraževanju, zdravju, preskrbi itd. Na tej podlagi so se oblikovale (ne povsem enoznačno) tudi etnične značilnosti, jezikovni dialekti, šege in navade, ki danes  predstavljajo »etnos« določene (po)krajine. Drobitev teh naravnih celovitosti iz nekih sekundarnih političnih razlogov gre vselej v škodo gospodarskega razvoja, kvalitete življenja in zadovoljstva ljudi.
Ta strokovna predstava bodočih Pokrajin je na tem posvetu nedvomno (prvič jasno) prevladala. Toda nekateri, zlasti iz sfere aktivne politike, so hkrati zagovarjali prav to, kar to predstavo pokrajin uničuje in pohablja. Ob tem, da se zavedajo, da je na zgoraj zarisani podlagi v Sloveniji možnih le okoli sedem Pokrajin (ena več ali manj), so se hkrati zavzemali za bistveno večje število pokrajin. Minister dr. Aleksander Jevšek je uvodoma jasno povedal, da je zanj »predlog za 12 Pokrajin ustrezna podlaga za nadaljnje razprave«. Vsi vemo, kam to pelje: začeti politično usklajevanje na tej podlagi slej ko prej pomeni, da bomo sposobni doseči (gnil politični) kompromis šele nekje pri številki 18 ali 20 Pokrajin, ki bodo seveda nesposobne za opravljanje tistega, kar od njih pričakujemo. Z ustanovitvijo tolikšnega števila Pokrajin načrtovana in potrebna regionalizacija ne bo omejila aktualne politično-upravne centralizacije, temveč jo bo le prikrila z mrtvoudnimi Pokrajinami, ki ne bodo upravičevale svojih stroškov, temveč bodo predvsem nov show na politični karti Slovenije, ki bo zakrival zakulisja oblasti.
Razprava je torej pokazala, da politični interesi (interesi političnih strank in deloma županov) ne omogočajo dogovora o smiselni regionalizaciji Slovenije, zasnovani na ustanovitvi kompetentnih Pokrajin. Prostora med težnjami oblasti, ki oblikovanje Pokrajin intimno dojema kot krnjenje svoje moči in pristojnosti na eni strani in strahom samodržnih županov, da bodo Pokrajine omejevale »njihove pristojnosti«, praktično ni.
Zato tudi ni realno pričakovati, da bi sedanji DZ sprejel ustrezen akt o ustanovitvi Pokrajin. Če pa ga slučajno bo, bo to zaradi preveč babic kilavo dete, ki bo imelo težko, neuspešno življenje.
Verjetno vse to velja tudi za naslednji sklic DZ, če bodo poslanci izvoljeni po istem volilnem sistemu. Ta namreč zagotavlja le reprodukcijo parcialnih  interesov političnih strank in nam ne omogoča izvolitve poslancev, sposobnih spopasti se z izzivi sodobnega razvoja. Zato je tudi možnost neposrednega imenovanja Pokrajin, podobno, kot je DZ ustanovil občino Ankaran, tvegana, saj bi v celoti prevladali politični (oblastni) interesi strank in kupčkanje z njimi. Mimogrede: tako so se oblikovale sedanje volilne enote in njihova mreža je najbolj brezobzirno poseganje v regionalne zaokroženosti prostora in življenja ljudi v njem.
Mogoče bo vendarle treba za hip opustiti razprave o ustanovitvi Pokrajin in se vrniti k razpravi o demokratizaciji sedanjega volilnega sistema oz. o uvedbi novega Kombiniranega volilnega sistema, z na novo začrtanimi volilnimi enotami (ki bi sčasoma lahko postale Pokrajine), in s pravico državljanov, da  poslance volimo neposredno, ne kot anonimne predstavnike političnih strank.
———
Mag. Emil Milan Pintar za Programski svet SINTEZA-KCD

Za ohranjanje slovenskega  jezika in identitete

Spoštovani poslanci!
Smo aktivni državljani, ki nam je mar  za naš jezik in kulturo,  temelja težko priborjene  državnosti. Zdaj jezik ogrožamo še sami s svojo pravno ureditvijo, zato smo se odločili, da izrazimo veliko ogorčenje glede predloga za sprejem uzakonitve manjšinskih pravic za narode bivše Jugoslavije, ki bivajo v Sloveniji, ter predloga in uzakonitve pravice izbire jezika, v katerem bi se učenci, dijaki in študenti želeli izobraževati, oz. pravice do učenja svojega maternega jezika in kulture v okviru izbirnih vsebin  v osnovni šoli. Posledice uzakonjenja teh dveh predlogov bi bile za naš že tako identitetno ogroženi narod katastrofalne.  Ne samo v izvedbenem smislu (poučevanje v 6 dodatnih jezikih v osnovni šoli, morda celo v vrtcu), ampak tudi v identitetnem smislu:
Upamo, da se zavedate, da s takimi pravnimi rešitvami kršite 3. člen ustave RS, ki pravi: “Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe.”
Nadalje pa v 11. členu ustava določa:  “Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina. Na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina.”
Ekonomski migranti niso nikdar niti v EU niti v ZDA postali avtohtona manjšina, tako tudi ne morejo postati na našem ozemlju. Pomembneje je, da se ukvarjate z zagotavljanjem pravic avtohtonih manjšin  Slovencev na ozemlju, ki je sedaj zunaj Slovenije, saj so Slovencem kratene pravice v vseh sosednjih državah.
Sklicevanje na mednarodne resolucije in opozarjanje na diskriminacijo ekonomskih migrantov iz  republik nekdanje Jugoslavije je več kot za lase privlečeno; nikjer v sodobnih demokracijah niso ekonomski migranti tako visoko na družbenih lestvicah in tako vpeti v vse pore družbe kot pri nas, tudi kulturno lahko svobodno ustvarjajo. Nihče jih ne diskriminira. Slovenski jezik pa je vrednota in je temelj obstoja slovenskega naroda, obstoja naše tradicije ter obstoja naše države, zato se z njim ni igrati.
Edino smiselno in prav bi bilo, da poskrbite za čim boljše pogoje integracije legalno priseljenih in njihovih potomcev, da se  le-ti čim prej naučijo slovenskega jezika in se poučijo o slovenski kulturi ter se tako enakopravno vključijo v slovensko družbo in izobraževalne procese. Tako to počnejo na primer v Italiji, Avstriji, Nemčiji in Švici, po katerih se radi zgledujemo! Prisluhnite končno že obupanim in nemočnim ravnateljem in učiteljem, ki imajo v šolskih klopeh ogromno otrok, ki se zaradi neznanja jezika sploh ne morejo vključiti v pouk. Strokovnjaki z ministrstva in fakultet, ki nimajo nikakršnega stika z resničnim dogajanjem na šolah, menijo, da bi pripravljalnice slovenskega jezika pomenile segregacijo, učitelji pa trdijo, da se segregacija učencev tujcev dogaja ravno sedaj!
Seveda nihče ne nasprotuje, da se posamezne skupnosti samoorganizirajo in v okviru svojih združenj ohranjajo svoj jezik in kulturo, tako kot to počno Slovenci povsod po svetu. Vendar pa morajo hkrati vsi priznavati prevladujočo kulturo in jezik države, kamor so se preselili.
Tudi v vseh državah nekdanje Jugoslavije se nahaja številna slovenska manjšina, ki se samoorganizira v društvih, a tem državam še na pamet ne pade, da bi jim priznale pravico do izobraževanja v slovenskem jeziku v javnem šolskem sistemu. Kolikor vemo, je tudi državna podpora samoorganiziranim društvom slaba. Celo na Hrvaškem, kjer po popisu iz leta 1910 obstaja ogromna avtohtona slovenske manjšina, jim izobraževanja v slovenskem jeziku v javnem izobraževalnem sistemu ne omogočajo niti v fakultativnem smislu.
Če bi se že odločali za večjo podporo javno podprtemu fakultativnemu pouku jezikov in kulture nekdanje Jugoslavije v okviru samoorganiziranih skupnosti, torej v okviru nevladnega, ne pa javnega sektorja, bi bilo to lahko samo na podlagi dvostranskih sporazumov,  v okviru katerih bi posamezna država omogočila enako učenje slovenski manjšini v  njihovi državi.
Ali smo res  tako malo zavedni,  da bomo potem, ko smo končno pridobili samostojnost, za katero so se stoletja borili naši predniki, spremenili v neko multikulturno državo?
Opozarjamo vse poslance, da boste osebno odgovorni za posledice, če boste glasovali za takšne zakone, kajti narodovega mandata za to nimate!
Prav bi bilo, da bi se zavzeli za to, da bi v vzgojni proces od vrtca do srednje šole uvedli več  spoznavanja naših korenin, naše bogate kulturne dediščine, naših vrednot, naših običajev, skratka –  naše identitete. Ljudstvo, ki ne pozna svojih korenin in ne spoštuje svojega jezika, se lahko hitro izgubi v viharjih zgodovine!
Iniciativa  za ohranjanje slovenskega  jezika in identitete

O spremembah davčnega sistema

Avtor članka o napovedanih spremembah davčnega sistema Bina Kordež pride po natančni analizi do spoznanja, da si bistvenih odstopanj niti ne moremo privoščiti. Avtorjeva ocena je, da bo ustanovljena vladna delovna skupina na koncu predlagala nekaj manjših korekcij brez pravega učinka, ker je ob ohranitvi vseh upravičenj potrebno ohraniti tudi davčne obremenitve. Novih davčnih virov pa ni videti, ali pa so skoraj zanemarljivo majhni.
Zapiše tudi, da številke in primerjave kažejo, da naš davčni sistem ni hudo zgrešen.

Članek je tukaj!

Javno vprašanje ministrici za zunanje zadeve Tanji Fajon

Že nekaj časa opazujem vaše vodenje slovenske zunanje politike. Z njim sem globoko ne strinjam, predvsem zaradi vaše nenačelne politike, ki jo izkazujete v odnosu do različnih držav. V mislih imam vaš odnos do Rusije in Izraela. Do prve ne morete zakriti svojega sovraštva, do druge pa ne svoje podrejenosti in hinavstva. Da, hinavstvo veje iz vaših besed, ko govorite o genocidu v Gazi in Palestini na splošno. Vse kar ste bili doslej sposobni izustiti je, da morajo morilci (tako jih imenujem jaz, ne vi) svoje zločine početi malo bolj v rokavicah. Skupaj z EU niste naredili še nobenega resnega dejanja, ki bi pokazal, da v resnici nasprotujete masakru v Gazi, medtem ko so ukrepi do Rusije skoraj vsak dan na dnevnem redu. Ta vaša nenačelnost in nenačelnost EU se kažeta tudi v odločitvi, da pošljete vojsko nad jemenske Hutije, ki so še edini, ki zares pomagajo Palestincem. S tem ste se s svojo politiko postavili na stran morilcev! Pritisnite na Izrael, da neha s pomori v Gazi, pa bojo tudi Hutiji nehali napadati ladje.

Če sem do sedaj še nekako zadrževal, da vam ne pišem, je zadnje vaše dejanje podrlo vse zavore.

Na zagovor ste poklicali ruskega veleposlanika zaradi smrti ruskega oporečnika Navalnega. To bi bilo v normalnih časih morda le nekoliko nenavadno, saj kaj takega običajno ne počnete (nisem opazil, da bi npr. povprašali, kako je z že desetletje zaprtim Julianom Assangeem ali kakšnim drugim oporečnikom, ki jih je v svetu precej). A v teh norih časih,  ko so v Izraelu masakrirali že 30 tisoč civilistov, o vašem klicu veleposlaniku Izraela na zagovor ni duha ne sluha. To vaše ‘nedejanje’, ta vaša dvojna merila so neskončna sramota za vas in žal tudi za vso Slovenijo! Pokazali ste, da je za vas pomembnejši en človek, ki z vami deli politično prepričanje, kot pa 30 tisoč pomorjenih ljudi, ki imajo nekoliko drugačno barvo kože in vero. Temu lahko rečemo rasizem!

Mene je sram!

Zato vas javno sprašujem:

Ali vas ni nič sram?

P.S.: Vprašanje je namenjeno tudi Vladi Republike Slovenije in koalicijskim strankam.

Matjaž Hanžek,

Nekdanji varuh človekovih pravic

Kje se bodo ustavile šape ruskega medveda?

Pod gornjim naslovom je Objektiv dne 10.2 2024 objavil obširen članek, v katerem njegov avtor Aleš Gaube predstavlja  mnenja nekaterih intelektualcev pa tudi evropskih državnih politik  o tem, kako se odzvati na grožnjo, ki jo za EU predstavljajo imperialne ambicije Rusije. Med njimi izstopa mnenje sociologa Rudija Rizmana, ki ruske grožnje ne zaznava in med drugim pravi, da evropske politike, ki pozivajo na vojno z Rusijo, očitno izgubljajo stik z realnostjo. Podobno menim tudi sam in zakaj me ruska agresivnost manj bega kot ravnanje evropske politike do Rusije, bom poskušal pojasniti v naslednjih vrsticah.
Tisti, ki Rusiji pripisujejo agresivnost, to mnenje predvsem utemeljujejo z agresijo, ki jo je ta država izvedla februarja leta 2022 na Ukrajino. To dejanje zagotovo zasluži obsodbo, pri njegovem vsebinskem vrednotenju pa je vendarle potrebno upoštevati, zakaj  je do njega prišlo. Konkretno:  je  agresija na Ukrajino odraz imperialnih ambicij Rusije ali pa je bila s strani Ukrajine neposredno izzvana? Osebno menim, da je bila izzvana, argumenti, ki govorijo temu v prid, pa so  po mojem predvsem v naslednjem. Leta 2014 je bil v Ukrajini ob podpori zahodne politike izveden državni udar. Politično oblast je z njim prevzela skupina ljudi, ki je pričela številčno rusko prebivalstvo (okoli 8 milijonov ljudi) obravnavati na način, ki je v Evropi poznan kot nacifašizem. To je izzvalo državljansko vojno, ki  naj bi se jo končalo z mirovnim  sporazumom Minsk 2 iz februarja 2015; ta naj bi ruskemu prebivalstvu zagotavljal običajne demokratične pravice, Ukrajina pa se je z njim tudi zavezala, da se ne bo pridružila Natu. Žal Ukrajina ob polni podpori zahodne politike sporazuma ni spoštovala, kar sta lani potrdila tudi takratna nemška kanclerka Merkel in francoski predsednik Hollande, oba  sopodpisnika sporazuma. Ukrajinska politika  je za tem še zaostrila ravnanje z ruskim prebivalstvom, višek te fašistoidnosti  pa odraža njen Zakon o avtohtonih narodih, ki ga je sprejela sredi leta 2021 in je rusko prebivalstvo proglasil za drugorazredne državljane, žide pa na primer za avtohtone. Če bi Ukrajina Sporazum Minsk 2 spoštovala, do ruske agresije  zanesljivo ne bi bilo prišlo. Žal pa se je zgodila  in je hitro prerastla v krvavo vojno. Rusija je bila pripravljena vojno hitro zaključiti, o čemer priča carigrajski predlog mirovnega sporazuma iz leta 2022, ki pa ga Ukrajina po nalogu Zahodne politike ni smela podpisati. Tudi v intervjuju z ameriškim novinarjem, ki ga je imel pred nekaj dnevi, je ruski predsednik Putin dovolj nedvoumno povedal, da se Ukrajinsko lahko hitro konča, če se le ZDA tako odločijo.
Spričo gornjih navedb ne gre dvomiti, da je bla vojna v Ukrajini izzvana, celotno dogajanje pa so predvsem usmerjale ZDA. O motivih, zakaj so to počele, lahko zgolj domnevamo. Sam menim, da so imele pri tem osrednjo vlogo predvsem  naslednji   dejavniki. ZDA so imele ves čas po drugi svetovni vojni prevladujočo vlogo v svetu, ta njihov primat pa je vse bolj ogrožen. Ogroža ga predvsem Kitajska, saj ta postaja gospodarsko najmočnejša država in tudi njena politična vloga je vse večja. Zadnje desetletje in še kaj več pa se  je rojeval še en dejavnik, ki bi politični prevladi ZDA lahko resno škodil. Gre za vse intenzivnejše gospodarsko sodelovanje med EU in Rusijo, še posebno pa za vse večjo energetsko odvisnost EU od  Rusije. Ta njuna povezanost je že slabila vlogo Nata, ki je sicer predvsem orodje, s katerim si ZDA politično podrejajo EU. Te zadrege ZDA je Ukrajinska vojna učinkovito razrešila. Da bo tako tudi čim dlje ostalo, lahko veliko pomaga zaskrbljenost evropske javnosti, ki bi jo naj ogrožala ruska agresivnost in v  naslednjih let  obeta nove vojaške spopade, še posebno v primeru, če bo Rusija iz sedanje vojne v Ukrajini izšla kot zmagovalka.  Zato se nevarnost, ki jo naj bi  za EU, še predvsem pa za baltiške države, predstavljala Rusija, v javnosti močno propagira.
Z Ukrajinsko vojno so ZDA nedvomno učinkovito zadovoljile nekatere svoje politične interese. Jim pa ta vojna prinaša tudi ekonomske koristi, pa ne zgolj s tem, ko je krepko zaposlila njeno orožarsko industrijo. Nič manj pomembno ni, da je sedaj energetska  oskrba EU v nemajhni meri od njih odvisna. Ta oskrba je tudi  bistveno dražja od dosedanje ruske, kar slabi konkurenčnost evropskega gospodarstva in še kako koristi ZDA.
Poleg same Ukrajine je vojna, ki poteka na njenih tleh, predvsem ekonomsko močno prizadela EU. Zakaj jo njena politika kljub temu tako zavzeto podpira, je vprašanje, za katerega ni lahko ponuditi zadovoljiv odgovor. Sam ga predvsem zaznavam v resni  krizi demokracije, ki jo  je povzročil  neoliberalizem, to je prevladujoča, interesom kapitala  prilagojena politična usmeritev. Spričo oslabele demokracije sedaj upravljanje evropskih držav poleg kapitala po večini obvladujejo ljudje, ki tej zahtevni nalogi ne po znanju in tudi etično niso dorastli, zunanja grožnja, kakršno naj bi za vse nas predstavljala Rusija, pa jim je spričo njihove upravljavske neučinkovitosti očitno dobrodošla.
Andrej Cetinski, Ljubljana

Je Trump še edino upanje?

V 5.številki Mladine z dne 2.2.24 je na 41. strani z velikimi črkami navedeno naslednje mnenje: “Dva človeka sta uničila svetovni red, Donald Trump in Vladimir Putin”. Izrekel ga je Vojko Volk v intervjuju, objavljenem v isti številki. Volk je poklicni diplomat, danes pa deluje kot svetovalec premiera Goloba. Njegovo politične ocene, ki jih preko intervjuja sporoča javnosti, slej ko prej niso v nasprotju z uradno politiko slovenske vlade in tako naj bi bili sedaj tudi državljani bolje poučeni o tem, kaj naj bi bilo poreklo politične zmedenosti in nasprotovanj, tudi vojaških, ki jih danes zaznavamo v svetu. Za ves kaos naj bi bila po mnenju Volka predvsem kriva Trump in Putin.
V isti številki Mladine najdemo na strani 46 še eno mnenje o Donaldu Trumpu, zapisal pa ga je v svoji redni kolumni Ntoko. Tako pravi, citiram: “….Donald Trump se po obdobju Bidnove kaotične zunanje politike ameriški javnosti kaže kot resen državnik – človek, ki bo znal skleniti dobre kupčije s tujimi voditelji. V tem primeru je torej Trump predstavljen kot politik, ki utegne, če bo v jeseni izvoljen, odločilno spremeniti sedanjo nerazumno, predvsem na sovraštvu do Rusije zasnovano zahodno politiko.

Pred seboj imamo torej dve povsem nasprotujoči si mnenji o Trumpu. Med bojeviteži, ki so po naravi bolj naklonjeni nasprotovanju (sovraštvu) med ljudmi kot sodelovanju, je gotovo nemalo takih, ki brez zadržkov pritrjujejo mnenju Vojka Volka, še posebno ko gre za njegovo oceno Putina. Večina Slovencev pa nedvomno drugače ocenjuje vzroke za današnje kaotične razmere v svetu; tudi ljudem, ki se s politiko veliko ne ukvarjajo, namreč ni težko zaznati, da jih predvsem povzroča agresivna ameriška politika ob nerazumni podpori EU. Agresivnost ameriške politike celoviteje in prepričljivo predstavlja Ntoko v že omenjeni kolumni. Ko jo človek pazljivo prebere, se mu vsiljuje vprašanje, ali je volilna zmaga Trumpa res še edino upanje, ki nam preostaja.

Andrej Cetinski, Ljubljana, 8.2.2024

Slovenijo je treba povezati(!)

V oddaji INTERVJU je novinarka Vida Petrovčič gostila športnega psihologa prof. dr. Mateja Tuška, ki v sproščenem pogovoru pove nekaj »zelo težkih resnic«. Med drugim govori tudi o tem:

Imamo dva dela Slovenije, dve Sloveniji, ki med seboj sploh ne komunicirata. Nujno je najti ljudi, ki bodo ta dva dela Slovenije skrpali skupaj.

Če želimo uspešno Slovenijo, rabimo odgovorne ljudi, ki se bodo znali pogovarjati in sprejemati kompromise. Politiki in stranke, ki že v programih razdvajajo in niso pripravljeni poslušati nasprotni stališč, ne bodo Slovenije pripeljali v lepšo prihodnost.

Politične stranke, bi morale pozivati k združevanju. Namesto povezovanja imamo tudi politike, ki govorijo čiste laži. Imamo tudi nevladne  organizacije, ki niso kompetentne.

Državo bi morali voditi ljudje, ki imajo telefonski dostop do vseh velikih svetovnih voditeljev. Mi pa smo dovolili, da so prišli na oblast ljudje, ki niti po stroki, niti po izobrazbi, niso kompetentni, izkušenj nekateri sploh nimajo. Tu gre seveda za kratkovidnost volivcev, ki ne razumejo, da če je klub težko voditi, če je podjetje težko voditi, potem je seveda najtežje voditi državo. In tu bi morali imeti najbolj kompetentne ljudi, ljudi, ki imajo največ znanja in izkušenj.    

Vloga medijev je ključna. Mediji kreirajo javno mnenje. Bistveno lažje bi bilo, če bi imeli medije, ki bi bili nevtralni in objektivni. Za sogovornike naj povabijo le resnicoljubne in kompetentne državljane.