Ameriški predsednik Trump je v novembru pripravil predlog izhodišč za pogajanja o miru v Ukrajini v 28 točkah in ga posredoval sprtim stranem. Rusija ima nanj nekaj pripomb, a je zanjo kot izhodišče za pogajanja o miru primeren, Ukrajina in Evropska unija (EU) pa ga zavračata in sta ga preoblikovali v svoj predlog z 19 točkami. Podrobnosti obeh predlogov javnosti niso znane, osrednja zadeva iz Trumpovega predloga, ki je za Ukrajino in EU nesprejemljiva, pa je nedvomno to, da naj bi Rusija po vojni zadržala ukrajinsko ozemlje (v nadaljevanju Donbas), ki ga je doslej vojaško zasedla. Naj v naslednjih vrsticah predstavim svoje mnenje, kako razrešiti to sporno zadevo.
Pred letom 2014 je bilo v Ukrajini okoli 8 milijonov prebivalcev ruske narodnosti in večina je živela prav v Donbasu. Ko je leta 2014 njeno politično oblast nasilno prevzela skupina Rusiji nenaklonjenih oseb in pričela rusko prebivalstvo fašistoidno obravnavati, je to izzvalo državljansko vojno. Rusija si je želela njene prekinitve in se je zato prizadevala, da bi Ukrajina rusko prebivalstvo demokratično obravnavala (to med drugim dokazujeta dva sporazuma z imenom Minsk),- a je bila pri tem povsem neuspešna. Rešitev je očitno videla le še v agresiji na Okrajino, ki jo je izvedla leta 2022 in je z njo doslej zasedla pretežni del Donbasa. Da bi se temu ozemlju sedaj odpovedala, preprosto ni možno pričakovati in če tako pogojujemo sklenitev miru v Ukrajini, je to treba razumeti kot sporočilo, da želimo vojno nadaljevati.
Ukrajina naj bi z Donbasom izgubila okoli 20% svojega, v velikem delu z ruskim prebivalstvom poseljenega ozemlja. Osebno verjamem, da večina Ukrajincev tej izgubi ne bi nasprotovala, če bi se za priključitev Donbasa Rusiji izrekla večina njegovega prebivalstva in bi ta njihovi državi zagotovila trajen mir, pa tudi prihodnji razvoj države, ki ga ne bi več obremenjevala notranja nacionalna nasprotja.
Gornjemu mnenju pa vrhnja politika Ukrajine gotovo nasprotuje. Ta namreč še vedno poslušno sledi usmeritvam, ki jih dobiva od politike EU. Za slednjo se ve, da je veliko prispevala , da je do vojne v Ukrajini prišlo in je do nedavnega še zagovarjala usmeritev, da je Rusijo potrebno vojaško poraziti. Danes po zaslugi ameriškega predsednika sicer podpira mirovne aktivnosti, vendar nedvomno vztraja pri mirovnih pogojih, ki so za Rusijo nesprejemljivi. Po mojih domnevah bi politiki EU ustrezala prekinitev vojne v Ukrajini po zgledu obeh Korej; slednji sta formalno še vedno v vojni in se tudi sicer ne marata, streljata pa se ne. Tako premirje bi ji dopuščalo, da svoja ravnanja še vedno snuje na rusofobiji in nas še naprej straši z Rusijo kot vojaško grožnjo, ki opravičuje močno okrepljeno oboroževanje EU; slednje ji namreč zelo koristi pri prikrivanju njene upravljavske neučinkovitosti, zaradi katere je EU predvsem razvojno močno prizadeta.
EU namreč že lep čas razvojno zaostaja za Kitajsko in ZDA, to pa se odraža tudi v njeni nezadostni konkurenčnosti, vsled česar se ji obetajo vse večje gospodarske, socialne pa tudi politične težave. Te bo veliko lažje razreševala, če se vojno v Ukrajini čimprej konča in obnovi politično in ekonomsko sodelovanje z Rusijo. To usmeritev podpira ameriški predsednik, evropska politika pa jo, kot smo videli, zavrača. V interesu večine Evropejcev bi v tem primeru moral ustrezno ukrepati parlament EU, ta pa tega ne bo storil, saj njegovi poslanci spričo izrojenosti demokracije ne delujejo v nasprotju z usmeritvami svojih strankarskih vodij. Tako nam preostaja zgolj upanje, da bo ameriškemu predsedniku vendarle uspelo uresničiti cilje, na katerih je očitno zasnovan njegov zadnji program za končanje vojne v Ukrajini, pa čeprav so ti vsaj v nekaterih pogledih za nas verjetno vprašljivi.
Za zaključek še to. Ravnanje politike EU v zvezi z vojno v Ukrajini dokazuje, kako močno je neoliberalizem prizadel demokracijo; ta se je izrodila v strankokracijo, ki ne spoštuje več temeljnih demokratičnih vrednot, jo neodvisen nadzor v interesu volivcev skoraj v ničemer več ne omejuje in je tako upravljavsko vse manj učinkovita. Prenova demokracije, ki nam naj zagotovi učinkovito in pošteno upravljanje držav. bi zato morala postati prednostni cilj nas Evropejcev.
Andrej Cetinski, Ljubljana

Demokratizacije naše družbe ne le stopica na mestu, ampak je šla prej korak nazaj kot korak naprej.

Marčevske ide za slovensko (volilno) demokracijo

… je nujno sprejeti!

O razlogih za gospodarsko zaostajanje Evropske unije

Po podatkih, ki mi jih je posredovala umetna inteligenca (chat-gpt 3) , je na Kitajskem realna vrednost BDP v obdobju 2014  do 2024, to je v desetih letih, porastla za 45%, v ZDA za 19% in v Evropski uniji (EU) za 2%. BDP,  računan po kupni moči, naj bi bil pred desetimi leti na Kitajskem  nekoliko nižji kot v ZDA, danes pa je znatno višji. Če tudi morda ti podatki niso povsem zanesljivi, ne gre dvomiti,  da je Kitajska v preteklem desetletju beležila izjemno hiter razvoj  in se  tako po gospodarski moči že lahko primerja z ZDA, EU pa razvojno za njo močno zaostaja. Razlogov za to zaostajanje je po mojem razumevanju več, glavni pa je neoliberalizem, to je prevladujoča, interesom kapitala prilagojena  ideologija zahodne demokracije. Pri njem gre za usmeritev, ki se zavzema za šibko državo z nizkimi davki in zelo svoboden trg, osebno bogatenje  pa obravnava kot  glavni motiv ekonomskega delovanja človeka in tudi kot vrednoto.

Neoliberalizem bistveno otežuje upravljanje države, ki je sicer ključni dejavnik družbene  učinkovitosti in blaginje. Njegova škodljivost se najbolj neugodno odraža v tem, da je močno oslabil demokracijo kot model upravljanja. Slednja se je namreč v večini izrodila v strankokracijo, to je vladavino vodij političnih strank, ki običajno deluje neetično in brez prepotrebnega  nadzora, kar je več kot zadosten pogoj za njeno upravljavsko  neučinkovitost.

Večino zahodnih držav  se upravlja »demokratično« in torej ne ravno učinkovito, Kitajsko pa se upravlja avtokratsko. Upravljanje slednje je posebno po etiki, ki se je poslužuje. Ta namreč pri upravljanju favorizira naslednjo usmeritev: država naj bo močna, upravlja pa naj se jo pošteno in učinkovito v korist večine prebivalstva. Ta usmeritev je pravo nasprotje ideologije neoliberalizma in  je po mojem najbolj zaslužna za razvojno uspešnost Kitajske.

Kitajska politika torej neoliberalizma ne prakticira, ji pa je ta zelo koristil. Zahodne države so namreč pretekla leta skladno s tem, kar uči neoliberalizem, delovno intenzivne industrijske dejavnosti selile v države s ceneno delovno silo, to pa je Kitajska  znala odlično izkoristiti. Njen pospešeni  gospodarski razvoj so torej  z obsežnimi investicijama podpirale demokratične države, predvsem ZDA.

Pri proučevanju razvojne učinkovitosti je zanimiva primerjava med obema osrednjima gospodarskima sistemoma, ki se ju demokratično upravlja, to so ZDA in EU. V zadnjih petih letih, to je v obdobju 2019 do  2024, se je namreč  po podatkih preje navedenega vira realni BDP v ZDA povečal za 9%, v EU pa se je znižal za  3%. Razlika je  izjemno velika  in je v največji meri posledica  slabega upravljanja, predvsem EU kot sistema in tudi večine njenih članic. Pri upravljanju EU ima osrednjo vlogo njena vlada, to je Ekonomska komisija.  Ta deluje vse prej kot zadovoljivo, največ škode pa je v preteklih letih povzročila s tem, ko je svoja ravnanja v pomembni meri podredila politiki in interesom ZDA. Tako je predvsem počela v povezavi z Ukrajinsko vojno , ki je EU ekonomsko in razvojno močno prizadela, ZDA pa prinaša obilne koristi, v največjem delu prav v škodo EU.

Še to je pomembno:  evropska politika bi morala biti osrednji usmerjevalec in motivator  razvojnih aktivnosti, ki so danes ključne pri zagotavljanju konkurenčnosti gospodarstva, v resnici pa se s tem le malo  ukvarja. Tudi to je eden razlogov, zaradi katerih EU v konkurenčnosti ne zaostaja le za Kitajsko, pač pa tudi za ZDA.

Pred nekaj dnevi (28.11.25) je Dnevnik objavil članek  J.P. Damijana z naslovom »Kako preživeti v dobi kitajske prevlade«. V njem najdemo več zelo dobrih predlogov o tem, kaj naj bi v EU  razvojno počeli, da ne bomo postali »potrošniški satelit Kitajske«. Današnja politika takšne in podobne predloge praviloma presliši, saj spričo stila upravljanja, ki ga izvaja, zanjo niso zanimivi. Pred nejevoljo javnosti zaradi upravljavske neučinkovitosti pa se varuje z aktivnostmi, kot sta zastraševanje prebivalstva z izmišljenimi zunanjimi grožnjami in  politika močno okrepljenega oboroževanja kot, ki naj bi bila odziv na zunanje grožnje. Drugače in krajše povedano: od naše politike si lahko več obetamo   šele potem, ko bo tudi v njej namesto neoliberalne (pohlep,  zavajanje,…) prevladala prej omenjena etika kitajske politike.

Andrej Cetinski

Z ustanovitvijo pokrajin bi državo decentralizirali, jo zopet okitili z vzdevkom demokratična, omogočili državljanom, da z večjim vplivom poskrbijo za njen razvoj.

Slovenija dveh hitrosti: zakaj še vedno nimamo pokrajin?

Novinar Igor Selan je v članku z zgornjim naslovom lepo povzel vsebino okrogle mize Gibanja Sinteza – Koalicija civilne družbe za prenovo, ki je bila v Univerzitetni knjižnici v Mariboru. Iz vsebine njegovega članka lahko razberemo, da že zelo zamujamo pri sprejemu pokrajinske zakonodaje, saj so posledice vse večje razvojne razlike v državi, saj center ropa kadrovske in intelektualne potenciale obrobja. Pobuda Sinteze je že sedmi poskus vzpostavitve pokrajin, šest predhodnih je bilo iz različnih razlogov neuspešnih. Po uvodnem nagovoru je pet strokovnjakov utemeljeno razložilo, zakaj je ustanovitev pokrajin potreben in zadosten pogoj, da bi živeli v demokratični državi. Noben pameten politik ali funkcionar države zato ne more nasprotovati njihovim ugotovitvam. Svetlo luč na koncu predora je pokazala edina prisotna poslanka na okrogli mizi iz Gibanja Svobode gospa Tereza Novak, ki je povedala, da bi pokrajinsko zakonodajo vendarle bilo nujno urediti in da je dozorela ideja, da je to treba narediti. Povedala je še, da je zdaj čas, da se pripravijo vsa potrebna izhodišča, da bi lahko v prihodnjem mandatu pokrajine vendarle uvedli. V burni razpravi, ki je sledila po uvodnih besedah, me je najbolj pritegnila razprava častnega občana mesta Maribor Rudija Mogeta, ki je omenil, da so o teh državotvornih problemih skupaj z Andrejem Brvarjem in Karlom Gržanom pisali tudi vodilnima na TV SLO, da bi javnost podrobneje seznanili z razlogi, ki so preprečili državljanom, da bi lahko kot vsi državljani sosednjih držav odločali v pokrajinah. Prosil sem ga, če mi lahko to pisanje izroči, kar je tudi storil. Ko sem ga prebral, sem ga ponovno prosil, če ga smem posredovati javnosti, v kar so tudi vsi avtorji privolili, zato citiram:

Namig za osvetlitev rešitve zadnjega državotvornega dejanja

Spoštovani oblikovalki javnega mnenja in raziskovalki nečednih dejanj v državi Ksenija Horvat in Polona Fijavž, … Beri dalje!

Mislim, da so s svojim razmišljanjem zadeli žebljico na glavico in pojdimo z veseljem na volitve, kjer bomo volili stranke, ki premorejo dovolj domoljubja, da ustvarijo za državljane pogoje za udeležbo pri razcvetu države, preprečijo širjenje korupcije in se z ustvarjalnim sodelovanjem zopet povrnemo na pot spoštovanja med državljani in državo.

Pretiran centralizem prinaša prebivalcem Ljubljane najbolj onesnažen zrak med prestolnicami Evrope in s tem njenim prebivalcem zmanjšuje življenjsko dobo, z zgoščenim prometom v konicah načenja njihovo kvalitetno bivanja, saj sem ob zadnjem obisku Ljubljane potreboval več časa, da sem se iz središča mesta prebil do cestnega obroča, kot za pot od obroča do Maribora, vsakdanji pojav pa je, da je zagotavljanje pogojev za bivanje v prestolnici občutno dražje, kot v drugih mestih države. Razumi, kdor more.

Igor Selan, Večer, 13.11.2025                         

Izjava za javnost ! (sprejeta na redni seji Programskega sveta Sinteza-KCD)

V SINTEZI-KCD sočustvujemo s svojci ubitega Ivana Šutarja in odločno obsojamo vsako nasilje, še  posebej ta brutalen, nesmiseln uboj nedolžnega človeka, storjen predvsem iz gole objestnosti morilca.

Toda hkrati je jasno, da ima ta nesmiseln uboj svoj družbeni kontekst, da je le vrh nekega širšega družbenega konflikta. Tragedija, ki se je zgodila, je na žalost logična posledica zgrešenih političnih in upravnih odločitev v zadnjih dveh desetletjih. Bili smo priče prehajanja nekaterih romskih skupnosti v geta in posledično njihovega zatekanja k nasilju, pa lokalni in državni organi niso pravočasno in ustrezno ukrepali. To je bilo nasilje med Romi samimi, nasilje do institucij družbe in države, v zadnjem desetletju pa predvsem tudi naraščajoče nasilje do ne-romskih sovaščanov in someščanov. Zato so zahteve javnosti, da se to nasilje zaustavi, da se kriminalna dejanja raziščejo in krivci kaznujejo, upravičene in legitimne. Tudi za Rome morajo veljati ista osnovna državljanska pravila in zakoni in naloga državnih organov je, da jih, tudi v sodelovanju z romskimi skupnostmi, ki prav tako nosijo svoj del odgovornosti za nastalo situacijo, čimprej in dosledno uveljavijo.

Ob tem pa smo v SINTEZI-KCD pretreseni in zgroženi ob spoznanju, da velika večina slovenskih politikov zavestno izrablja tragičen dogodek, ogorčenje prizadetih sorodnikov žrtve in revolt ogroženih državljanov, za lastne politične interese, za poskus političnega linča sedanje oblasti.

NIHČE, PRAV NIHČE, ki je bil v zadnjih dveh desetletjih na oblastni funkciji ali v vlogi političnega odločevalca v državi ali lokalnih skupnostih, NIMA DANES PRAVICE POZIVATI K POLITIČNEMU LINČU TRENUTNE OBLASTI! Oblast je treba pozvati k sorazmernemu in takojšnjemu ukrepanju in sodili jo bomo  po uspešnosti tega ukrepanja. Tako, kot sodimo pretekle vlade po njihovem ne-ukrepanju, po njihovem sprenevedanju, da teh problemov ni  bilo in da niso storili, kar bi morali. Dolžiti trenutne oblastnike za nekaj, kar se je dogajalo že celi dve desetletji in tako prikrivati svojo lastno odgovornost za storjeni zločin,  ni samo  podlo, temveč je zavržno dejanje. Kaže na podel značaj tistega, ki to počne. Koga je g. Janša pozival k odstopu, ko se je podoben zločin zgodil v času njegove vlade? Je takrat zahteval odstop svojega ministra, je ponudil odstop svoje vlade in predlagal nove volitve? Seveda ne! Zato so njegovi današnji pozivi sedanji vladni garnituri k odstopu umazano sprenevedanje, poskus ustvarjanja izrednih razmer, ki služijo njegovim trenutnim političnim koristim. Hkrati so opozorilo, kako bo vladal, če zmaga na volitvah: s ponarejanjem dejstev, s sprenevedanjem, z  zvračanjem svojih napak na druge.

Pozivamo vlado, da ukrepa hitro, toda preudarno in sorazmerno. In jo hkrati pozivamo k premisleku: bi odgovorna državna politika res lahko dve desetletji gledala stran od teh problemov, ki so se dogajali  predvsem v eni regiji, če bi imeli pokrajine? Verjetno ne. Še več, prepričani smo, da bi oblast dolenjske pokrajine ukrepala že pred desetletjem. Ustanovitev pokrajin in z njimi približanje političnih odločitev državljanom je ena osnovnih nalog za pravočasno ukrepanje v podobnih situacijah. V sistemu centralizirane politične oblasti, kot jo imamo danes v Sloveniji, državna politika probleme posamezne regije težko in praviloma prepozno prepozna in ustrezno ukrepa.

Predsedstvo SINTEZE-KCD, dne 5.11.2025

Za Emil Milan Pintar              

Sem res vedno večji bedak?

Zapis z gornjim naslovom je v Delu 18. oktobra objavil Tone Mastnak, pred leti zelo aktiven pisec političnih komentarjev, ki pa se sedaj le redko oglaša. V zapisu se avtor sprašuje, če morda z njim ni kaj narobe spričo tega, da vse težje razume politiko Evropske unije (EU) do Rusije in vojne v Ukrajini. Te politike številni ne razumemo in je ne podpiramo, tudi zato, ker je za Evropo izjemno škodljiva. Drugačnega mnenja pa je Jordan Kodermac, ki se je na pisanje Mastnaka v Delu 25.okt0bra zelo kritično odzval. Nimam namena njemu ugovarjati, pač pa bom v nadaljevanju ponudil nekaj svojih pogledov na obravnavano problematiko, ki Mastnaku nedvomno pritrjujejo.
Najprej naslednje. Obsojam Rusko agresijo na Ukrajino iz leta 2022, ne dvomim pa, da jo je ukrajinska politika ob podpori Zahoda načrtno izzvala. Pri tem se je med drugim poslužila izjemno občutljivega izziva: svoje prebivalstvo ruske narodnosti (okoli 8 milijonov ljudi) je pričela po letu 2014 fašistoidno obravnavati, kar je izzvalo državljanko vojno. Rusija se je več let zavzemala za miroljubno razrešitev te za njo boleče zadeve in ker je bila pri tem povsem neuspešna, se je leta 2022 odločila za vojaški poseg. Pa tudi tega je bila pripravljena ob posredovanju turškega predsednika zelo hitro končati, a je zahodna politika to preprečila.
Ravnanje Ukrajine, ki je izzvalo vojno z Rusijo, so v največji meri usmerjale ZDA. Pri tem so očitno imele predvsem dva cilja: okrepiti vlogo Nata kot orodja za obvladovanje predvsem EU in pa z izločitvijo Rusije kot osrednjega energetskega oskrbovalca EU oslabiti konkurenčnost te gospodarske skupnosti. Ta pričakovanja so bila uspešno uresničena in danes ni več dvomov, da je bila z obravnavano vojno poleg Ukrajine gospodarsko in razvojno najbolj prizadeta EU, koristi od nje pa imajo predvsem ZDA, v nemajhni meri pa tudi Kitajska. Ob teh ocenah se vsiljuje vprašanje, čemu je vodstvo EU politiko ZDA do Rusije in vojne v Ukrajini ves čas do letošnjega leta vazalsko podpirala, čeprav ta prav njej ekonomsko in politično najbolj škoduje. To je res težko razumeti in zato povzroča tudi odzive, kot jih navaja naslovni prispevek Mastnaka.
Z letošnjim letom so ZDA dobile novega predsednika, ki očitno upošteva, da prevlado ZDA v svetu najbolj ogroža Kitajska, vojna v Ukrajini pa je surovinsko bogato Rusijo potisnila v njeno naročje, kar ji nedvomno izjemno koristi. Domnevam, da ga je predvsem to dovedlo do spoznanja, da je smiselno obravnavano vojno s pogajanji čimprej končati, z Rusijo pa obnoviti normalne ekonomske in politične odnose. Od te spremembe v politiki ZDA si lahko največ koristi obeta EU, a žal jo njena politika ne podpira. Ta namreč še naprej vztraja, da je potrebno vojno z Rusijo nadaljevati, predvsem pa naj bi EU tudi v škodo svoje že opešane konkurenčnosti močno povečala naložbe v oboroževanje in se tako zavarovala pred agresivnostjo Rusije. Da je slednja več ali manj izmišljena, ugotavlja v naslovnem prispevku Mastnak, pa tudi sam še nisem zaznal nobenega argumenta, ki bi razumno utemeljeval, da nas Rusija ogroža. Pravkar navedeno je še en primer ravnanja EU politike, ki ga ni lahko razumeti.
Nerazumna politika EU do vojne v Ukrajini pa očitno vpliva tudi na rusko politiko. Če je bila ta do nedavnega nedvomno naklonjena urejanju spornih zadev z Ukrajino s pogajanji (spomnim naj na sporazuma Minsk in Istambulski mirovni sporazum iz aprila leta 2022), pa zadnje tedne temu ni več tako, kar utegne biti predvsem odziv na do nje sovražne politike EU. Kot sedaj kaže, do miru v Ukrajini še lep čas ne bo prišlo, če se ameriški predsednik ne bo zanj dovolj odločno zavzemal.
Za zaključek še nekaj o razlogih, zaradi katerih ravna politika EU do Rusije in vojne v Ukrajini vse prej kot razumno. Teh je gotovo več, omejil pa se bom le na enega, ki ga imam za ključnega. Gre za to, da se nam je demokracija kot model upravljanja države, zasnovan na etiki in solidarnosti, po zaslugi neoliberalizma izrodila v strankokracijo, to je vladavino vodij političnih strank: ta državo praviloma slabo upravlja in svojo politično moč neredko zlorablja v škodo države, pri tem ravnanju pa je ne omejuje prepotrebni demokratični nadzor. Ta nadzor naj bi prednostno izvajal parlament, a ta po vsebini deluje predvsem kot glasovalni stroj, ki glasuje po navodilih vodstev strank. Slednje velja tudi za evropski parlament in če bi ne bilo tako, bi se ta ustrezno odzival na vprašljiva ravnanja Evropske komisije v zvezi z Rusijo in Ukrajino; pa se ne, saj je za svojo poslušnost bogato nagrajeni. Tragične razmere, povezane z vojno v Ukrajini, so tako ena težjih posledic neprimernega upravljanja držav, ki sebe proglašajo za demokratične.
Andrej Cetinski

Prav je, da se s politiko ukvarja čim več ljudi, da je čim več aktivnih in čim manj pasivnih občanov. Gre za vprašanje, kdo naj komu verjame, mu zaupa in za vprašanje sposobnosti, poštenosti in korektnosti izvoljenih.

Dnevnik Pisma bralcev 20. 10. 2025, Bojko Jerman ,
V praksi pa gre za povsem nelogičen fenomen: zbere se nekaj deset ljudi, ustanovijo politično stranko in če dobijo dovolj glasov, lahko (so)upravljajo državo. In koga predstavljajo te osebe? Najprej samega sebe. Ko so izvoljeni, predstavljajo politično stranko, ne pa določenega kroga ljudi, ki jih zastopajo. Volilni sistem je tako slabo zamišljen, da bi teoretično vsi izvoljeni poslanci lahko bili iz istega kraja, lahko bi stanovali v istem bloku in bili bi lahko vsi v sorodu. To dejstvo dokazuje nesmiselnost volilnega in s tem političnega sistema, ki v osnovi ni demokratičen, niti ni predstavniški, saj izvoljeni predstavljajo svoje stranke, ne pa konkretne množice oseb v nekem kraju. Kako naj poslanci predstavljajo ljudi, če pa se z njimi ne morejo posvetovati, saj ne vedo, kdo jih je izvolil?
Prav zato lahko tako poslanci kot njihove stranke delajo, kot se jim zdi, suvereno in brez pravih omejitev upravljajo, ugrabljajo državo. Če pogledamo na politične stranke, vidimo ozek krog ljudi na vrhu, ki skrbi predvsem za sebe in dobrobit prijateljev. Finančnih afer je nešteto, večina jih ne pride v medije. Politične stranke delujejo kot zasebna komercialna podjetja. Brez denarja bi izginila v pozabo, nikogar ne bi več zanimal »javni interes«, zaradi katerega formalno obstajajo. Poglejmo primitivno nagajanje strank predsednici države, ki nikoli ne predlaga »pravega« za najvišje pozicije. Namesto da bi o teh kandidatih odločala predsednica sama na podlagi javne podpore določenim osebam, se še tukaj vpletajo politične stranke, ki ščitijo svoje interese in prijatelje in se posmehujejo objektivnim kriterijem. Brez sramu. Dodaten dokaz škodljivosti in nelegitimnosti političnih strank kot predstavnikov ljudi ali javnega interesa. Pri odločitvah pri vodenju države sta lahko le dva objektivna kriterija: o strokovnih zadevah naj odločajo strokovnjaki, o političnih odločitvah mora odločati javnost, ne pa predsednik ene stranke. In volja javnosti se lahko hitro ugotovi (ankete, referendumi …). Pri takšnem odločanju sploh ne more priti do nesoglasij, še manj do tragikomičnih predstav, ki sedaj polnijo medije.
Logično je, da v normalni demokraciji poslanci v parlamentu predstavljajo izključno in samo jasno določeno skupino ljudi v nekem geografskem okolju, da njih zastopajo in njim odgovarjajo. Kot smo to že imeli in kot to znamo. Ne pa da so to lutke, ki jih upravlja neka organizacija s svojimi klientelnimi in materialnimi interesi. Dejanski neodvisni predstavniki vseh občanov so župani – so edini legitimni predstavniki in bi lahko sedeli v parlamentu. Ker pa bi s tem imeli dve službi hkrati, kar ne gre, bi lahko ob županskih volitvah volili tudi predstavnika v parlament. Tako bi znana množica ljudi imela znanega predstavnika, kar je osnova prave participativne demokratične demokracije. Politične stranke so popolnoma nepotrebne in celo škodljive, saj se na koncu »demokratično« izvoljeni predsedniki obnašajo kot cesarji in jim je dovoljeno vse, tudi vojne in genocid.
Edina politična stranka, ki mi vliva zaupanje, je stranka, ki so jo ustanovili župani. Žal so ostali v svojih ambicijah zadržani in neambiciozni, niso navedli nič posebno atraktivnega.
Problem novih in tudi starih obrazov je v tem, da ne morejo povedati nič novega, nič, kar bi bilo izvirno in pomembno za nadaljnji razvoj demokracije in družbe. Ni nobene nove paradigme. Ne navedejo tehtnega razloga, zakaj so sploh ustanovili stranko. Samo prazno besedovanje o sodelovanju in novi kulturi dialoga, kar deluje že smešno. Denimo Anže Logar še nikoli ni povedal nič tehtnega, novega ali izvirnega, pa ima vseeno stranko s solidnim rejtingom, ki izvira iz njegove medijske minutaže, iz drugega naslova ne more izhajati. Dejanska teža strank se ne oblikuje glede na vsebino izjav njihovih govorcev, ampak glede na medijski rejting predstavnikov.
Če hoče nekdo v Sloveniji predlagati izboljšano oziroma dejansko demokracijo z ukinitvijo političnih strank, volilnim sistemom, ki je logičen in objektiven, ter participativnim soodločanjem javnosti in socialno tržnim ekonomskim sistemom, je zdaj čas, da to naredi. Javnost ni neumna in išče prav to, da se za vedno zagrne zavesa nad obstoječo politično in medijsko folkloro in škodo, ki jo nekaznovano povzročajo nepotrebne politične stranke.

Avtor gornjega članka je Bojan Bugarič, profesor na univerzi v Sheffieldu. V njem predstavlja zanimive razlage, zakaj se v svetu vse bolj krepi avtoritarno upravljanje držav, slabi pa demokratično. Ta pojav naj bi bil predvsem odraz delovanja treh dejavnikov. Vsebina enega naj bi bila v tem, da del ljudi že po svoji naravi ni naklonjen svoboščinam, ki jih dopušča demokracija in daje zato prednost družbenemu redu, ki ga lahko zagotavlja le avtoritarno vodenje. Drugi dejavnik naj bi bile vse bolj zaznavne spremembe v družbenih vrednotah (odnos do religije, nacionalnosti, družine,….), ki jih demokracija ne problematizira, a jih del prebivalstva ne podpira in jih je možno politično zlorabiti v škodo demokracije in v prid avtokracije. Tretji in najbolj vpliven dejavnik pa so ekonomske in socialne spremembe, ki smo jim priča poslednja leta in se odražajo v nezadostni konkurenčnosti demokratičnih držav (predvsem v primerjavi z avtoritarno vodeno Kitajsko), še predvsem pa v vse večjih socialnih razlikah, zaradi katerih je nemajhen del družbe prizadet.
Gornji razlagi – upam, da sem jo korektno povzel- ne gre oporekati. Zadnji od navedenih dejavnikov zasluži še posebno skrb in tako avtor obravnavani članek zaključuje z naslednjo mislijo: demokracija je politični sistem, ki zahteva skrbno nego; brez odgovorne politike. ki se bo lotila globokih socialnih. ekonomskih in kulturnih izzivov, se demokratičnim družbam nič dobrega ne obeta.
O tem, da nam je demokracija kot model upravljanja države, resno obolela, ne gre dvomiti. Zakaj se je to zgodilo in kako nastale zadrege sanirati, bom v naslednjih vrsticah predstavil nekaj svojih pogledov. Pri tem bom izhajal naslednjega spoznanja o tem, kakšno državo si želi večina prebivalstva: država naj bo močna, upravlja pa se jo naj pošteno in učinkovito v korist večine njenega prebivalstva.
Gornjo usmeritev se je pri upravljanju demokratičnih držav dovolj dobro udejanjilo po 2. svetovni vojni in je to trajalo tja do konca prejšnjega stoletja. Po razpadu Sovjetske zveze pa je v politiki vse bolj prevladala neoliberalna usmeritev, ki se zavzema za šibko državo, njeno upravljanje pa se naj prednostno podredi potrebam svobodnega (nereguliranega) trga in s tem posredno tudi interesom kapitala. Rezultati te preobrazbe demokracije so očitni tudi v naši politiki in naj jih kratko prikažem:

• Naši volivci volijo politične stranke, kdo bo stranko zastopal v parlamentu in aktivno soupravljal državo pa odloča njeno vodstvo. To daje vodstvom političnih strank (predvsem članicam parlamenta) nemajhno politično moč, ki je ena od osrednjih podlag za to, da nam demokracija deluje kot strankokracija, to je vladavina političnih strank, ki koristi družbe splošno podreja interesom strank in njihovih interesnih povezav.
• Po volitvah se člani parlamenta razdelijo v dva dela, v koalicijo in opozicijo. Koalicija vlado sestavi in izvaja izvršno oblast, opozicija pa ima dovolj motivov, da vladi njeno delovanje kolikor mogoče otežuje. Politični model torej stranke močno razdvaja namesto da bi jih spodbujal k sodelovanju, kar je sicer eden od pogojev učinkovitega upravljanja.
• Vlado praviloma vodi vodja stranke, ki je na volitvah prejela največ glasov, ta pa običajno za to izjemno zahtevno delo ni dovolj usposobljen. In še to je pomembno. politično razdvojeni parlament vlade ni zmožen ustrezno nadzirati, kar pomembno zmanjšuje njeno učinkovitost.
  Kar navajam zgoraj, govori v prid oceni, da naš politični model po vsebini ni demokratičen, predvsem pa ne podpira dovolj učinkovitega upravljanja države. Potreben je torej temeljite prenove, z njo pa naj bi prednostno uresničili naslednje cilje:
• volivci naj volijo poslance parlamenta (torej ne zgolj stranke), , ti pa naj prednostno delujejo v njihovo korist;
• vlado naj vodijo etično neoporečne osebe s primernimi vodstvenimi izkušnjami, njen nadzor pa izvaja parlament;
• politična oblast je v Sloveniji pretirano centralizirana, njeno decentralizacijo se naj izvede z ustanovitvijo pokrajin.

Kako preoblikovati politični model, da bo zadovoljil gornje zahteve, se dovolj dobro ve. Problem pa je v tem, da njegovi preobrazbi ni naklonjena aktualna politika, saj ji zdajšnja ureditev (strankokracija – po vsebini) povsem ustreza. Obeti, da bomo svojo državo vsaj v prihodnje učinkoviteje upravljali v korist večine, torej niso dobri. Razmere se nam bodo še poslabšale, če bomo volivci prihodnje leto izvršno oblast zaupali avtoritarno usmerjeni politiki.

Andrej Cetinski – SINTEZA

Prof. dr. Dušan Radonjič

Verjetno bi bila še tako debela knjiga premalo obsežna za odgovore na množico vprašanj, ki si jih danes državljani Slovenije preprosto ne znajo obrazložiti. Kot da smo se pustili ujeti tistim, ki so želeli na oblast samo z enim namenom, namreč, da ignorirajo Ustavo RS in mimo nje ustvarijo sebi lastno življenjsko raven, ki jim bo zadovoljevala vse tiste želje, ne da bi le-te vselej pomenile tudi zadovoljevanje njihovih objektivnih potreb. Seveda so poti za doseganje tega cilja različne in niso primerljive s potmi blizu tristo tisočem prebivalcev Slovenije, ki uradno živijo na pragu preživetja, med drugim tudi 14.000 otrok, katerih starši nimajo dovolj sredstev za nakup šolskih potrebščin. Povzpetnike pravzaprav ne briga niti 1. člen Ustave RS, ki sem ga že večkrat citiral, in sicer, da je Slovenija demokratična država, torej država v kateri igra dominantno vlogo ljudska volja, ki preko izvoljenih predstavnikov, torej poslancev, usmerja svojo razvojno pot in z njo povezano življenjsko raven. Ne glede na to, da je tudi 2. člen Ustave RS v smislu življenjske ravni zelo jasen in nedvoumen, saj pravi, da je Slovenija socialna država. Ali je res? Ali ta člen Ustave glede na njegovo vsebino  zagotavlja vsem državljanom Republike Slovenije dostojno življenje? Gotovo ne, torej je takšno stanje rezultat določenih odločitev, ki pa jih sprejemajo prav tisti, ki so jim volivci zaupali vladanje. Toda ob tem mi prihaja misel pisatelja Toneta Partljiča, ki je zapisal: »Vladar, samo človek si.«

In kdo pravzaprav vlada v naši državi? Odgovor je zelo jasen, saj določene politične stranke, ki so se povzpele do vladanja, bodisi predvsem z vstopom v vlado, bodisi z vstopom v Državni zbor ali še kam drugam, v resnici odločajo o najpomembnejših, za državljane  vitalnih področij države. In če imajo politične stranke moč vladanja, ne zagotavljajo pa demokratičnosti odločanja, potem ne moremo govoriti, da imamo v naši državi demokratično ureditev, temveč to ustavno zamisel v svoje roke prevzema strankokracija. Ali drugače: politične stranke postavljajo sebe nad volivci! To se med drugim kaže tudi v tem, da imajo posamezne politične stranke vselej prav, tudi takrat, če so njihova stališča povsem kontradiktorna. Torej, resnica je samo ena: tista, ki jo vidi in predlaga politična stranka.

V čem pravzaprav vidim negativnost delovanja tistih političnih povzpetnikov, ki jim ni do upoštevanja Ustave in ki izkoriščajo sleherno priložnost, da predvsem sebi ustvarijo visok življenjski standard. Takim »predstavnikom« ljudstva v različnih državnih organih ni do tega, da bi razumeli mlado mamico, ki na TV pove, da ni imela denarja, da bi svojemu otroku plačala malico v vrtcu, enako tudi mamica otroka v osnovni šoli. Po drugi strani pa ima relativno malo število prebivalcev Slovenije preko 40 milijard evrov v davčnih oazah. Ne samo, da se ti državljani Slovenije izognejo plačevanju davkov, temveč se postavlja vprašanje od kod jim toliko denarja, oziroma po katerih kanalih se pretaka in nemoteno prispe v določeno davčno oazo. In kakšne so poti financiranja strank? Ali sploh kdo to kontrolira?

Le kako razumeti že vse to, kar sem v prejšnjih nekaj stavkih navedel. Težko, zelo težko, kajti kljub malemu številu poslancev, ki so v Državnem zboru opozarjali na anomalije, ki se dogajajo v naši družbi, situacija pravzaprav ostaja nespremenjena. Kako to, da nisem zasledil niti enega poslanca, niti ene politične stranke, ki bi negirala govor poslanca Aleksandra Reberška, ki je v Državnem zboru opozoril na neverjetne dimenzije korupcije v naši državi. In kolikokrat so politične stranke bile enotne pri preganjanju negativnosti v družbi, tudi korupcije? Samo enkrat, in sicer ob osamosvojitvi Slovenije. Po podatkih Transperency International sodimo med četrtino najbolj skorumpiranih držav. Že leta 2014 je tudi nemška raziskovalna institucija Ernst & Yong opravila mednarodno raziskavo o koruptivnosti v gospodarstvu, kar je objavil nemški časopis Die Welt in kjer je Slovenija med 32. državami na prvem mestu. In kaj se skriva za preko 40 milijardami € državnega dolga, torej vsak izmed nas je dolžan  (to je uradni podatek) preko 23.000 €! In pri vseh navedenih dejstvih doživimo kar 22 neuspelih vetov Državnega sveta. Zakaj ga torej še imamo, če ne more ničesar, kar je še spornega, ustaviti, saj mu to onemogoča uradna politika. Tudi KPK je večkrat v nemoči, čeprav je njegova primarna naloga borba proti korupciji. In kje je tukaj tudi Računsko sodišče? In ali naj verjamemo tudi sodstvu, da ne more preganjati evidentnih kaznivih dejanj, ker je kazenska zakonodaja tako zelo tolerantna, da nekateri kriminalni procesi trajajo tudi več kot 20 let. Da o zastaranju določenih procesov niti ne govorim. Več kot evidentno je, da so k takšni situaciji svoj delež prispevale vse vlade, torej vse politične stranke, ki so jim volivci zaupali, da bodo delovali v njihovem  imenu in za njihovo blagostanje in ne v imenu dvoživk, ki so se močno razmnožile in večinskemu slovenskega naroda že dalj časa grenijo življenje. In če jim je kdo v tem trenutku podvomil v resničnost mojih navedb, bom v nadaljevanju bralcem skušal odpreti oči in dokazati, zakaj sem ta prispevek naslovil tako kot sem ga.

Ali res lahko verjamemo našim politikom, da odločajo v dobro ljudi, torej državljanom Slovenije? So ozadja določenih odločitev naših politikov vselej znana? Pa si poglejmo samo nekatera dejstva, kjer državljani tavamo v megli ko skušamo ugotoviti povezavo z njihovimi odločitvami.

Ne dolgo tega smo državljani RS bili soočeni z referendumsko kolobocijo, kjer so prav politične stranke dokazovale svoj prav, tako glede potrebe po referendumih, kot tudi proti njim. Rezultat nam je znan. In komu naj v resnici verjamemo, tistim strankam, ki so bile za, ali tistim, ki so bile proti. Vemo tudi, kakšno vlogo pri vsem tem je odigral Državni zbor RS, in kaj šele bo, ko že sedaj napovedujejo vrste referendumov, povezanih s prihajajočimi volitvami. Ali državljani razumemo resnično ozadje številnih interpelacij ministrov?

Podobno se oglašajo nekatere stranke glede ustanovitve obrambnega holdinga. Ali so dileme v zvezi s tem odpravljene? Politika je prav tako stala od vsega začetka, zlasti ko je bil eliminiran SDK, na stališču, da je potrebno privatizirati gospodarstvo in dati tujemu kapitalu večjo veljavo od domačega. Rezultati so tudi tukaj znani. Kot eden od neštetih primerov je npr. SIJ, kjer je tuj kapital pokazal svojo pravo podobo. In kaj naj bi bil razlog za uničenje Splošne plovbe Piran, enega od biserov slovenskega gospodarstva? Zopet tuj kapital! Vprašajte se, koliko je ostalo še slovenskega. Tuj kapital je, s pomočjo naše politike seveda, že pokupil mnoga slovenska podjetja, mednarodno uveljavljene blagovne znamke, banke, slovensko zemljo, itd. In kdo stoji za tem, da naša država nima niti ene svoje banke, razen manjši delež v Ljubljanski banki, in da tuji lastniki pobirajo njihov dobiček.

Katere politične stranke in posamezniki stojijo v ozadju vseh teh projektov? Ve se katere in vedo se tudi imena, samo mi državljani bi preprosto morali verjeti, da je vse pošteno. Če je temu res tako, zakaj slovenska politika, torej stranke v Državnem zboru, še do danes ni sprejela Zakona o spremljanju premoženja in tudi ne Zakona o vračanju (ukradenega) denarja iz davčnih oaz, kar sem predlagal že leta 2014. In, ali je pošteno, da smo praktično vso živilsko industrijo odstopili Hrvatom, nedavno tega pa so ti naši sosedje dobili tudi Ljubljansko borzo. Finančno ministrstvo pa nič!

In kako poskuša slovenska politika izigrati pamet slovenskih državljanov, ko se nenadoma določene politične stranke začnejo poimenovati kot leva sredina ali desna sredina. In kaj naj bi to v resnici bilo? Ali drugače, katere vrednote zastopajo in kakšna razlika je med njimi in vrednotami levih in desnih strank. Osebno ne najdem ustrezne obrazložitve pa tudi mnogi ne. Politiki: strokovno definirajte omenjeno razliko in to tako, da več ne bo dvoma kdo je kdo in s tem kdo je bližje slovenskemu volivcu! 

Skratka ni mogoče priti do konca vsem nebulozam, ki so se udomačile v naši politiki. Tako je tudi več kot evidentno, da politika ne povezuje pereče problematike zdravstva z 39. in 40. členom Zakona o delovnem razmerju. In tudi zato ne bo nobena politična stranka imela toliko korajže, da bi le-to priznala. Prav tako nihče ne prevzema odgovornosti za prodajo Mercatorja, Pivovarne Laško in še uničenje preko tisoč drugih podjetij, o čemer je poročal Radio Slovenija. In, ali bo kdaj slovenska politika postavila natančen načrt porabe enega odstotka zbiranja sredstev za oskrbo državljanov? Glede na navedena (in tudi nenavedena) dejstva tega ni pričakovati.

In, kaj nam torej še preostane? Nič ne bi bilo narobe, da prisluhnemo francoskemu pisatelju Voltairu (1694-1778), ki je bil znan ne le po svojih kritičnih pogledih na organiziranja religije in tradicionalnih institucij, temveč je močno podpiral svobodo govora in druge življenjske svoboščine. Znana je njegova misel o vrednotenju politike, ko pravi: »Navaden lopov krade vaš denar. Politični lopov krade vašo prihodnost, vaše sanje, vaše znanje, vašo izobrazbo, vaše zdravje, vaš nasmeh. Navaden lopov izbira tebe, toda političnega lopova izbiraš ti.« Kako koristno bi bilo, da bi slovenski politiki poznali vsebino knjige »Pot v propad« avtorja Axel-a Kaiserja, ki v podnaslovu zapiše: »Kako so vlade in centralne banke uničile svet in zakaj najhujše še prihaja«.

Za zaključek tega prispevka bi predlagal, da se v duhu Gregorčičevega verza »Le vstani, vstani borni narod moj«, vprašamo ali ni napočil čas, da tudi v Sloveniji izpeljemo postopek lustracije, kar bi konkretno pomenilo, da obstoječim političnim strukturam prepovemo kandidiranje na prihodnjih volitvah za najmanj 5 let, da bi lahko kandidirali novi, predvsem mlajši kandidati, ki niso zabredli  v kalne vode korupcije in drugih nečednosti, ki jih zasledimo v sedanjem političnem trenutku.

Sam že dolgo vem, da sta samo etika in umetnost, naj bo le-ta glasbena, baletna, besedna v tem trenutku slovenske zgodovine edina možnost, edini proces, ki neguje in spodbuja najvišje miselne ravni. In prav iz te ravni lahko raste nova svobodna dejavnost, ki odpira horizonte duhovnih in človeških vrednot med Slovenci.

Sinteza, 13. 9. 2025                                                                                    prof. dr. Dušan Radonjič