1. Etika in družbene vrednote

SINTEZA-KCD nedvomno spada med dejavne iniciative civilne družbe. To posebej poudarjamo zato, ker je bilo leto 2020 zaznamovano z epidemijo in številnimi prepovedmi in omejitvami zbiranja, sestajanja, skupnega delovanja. Čeprav dobršen del naših najbolj aktivnih članov spada v »generacijo 65+«, nam je uspelo v zelo kratkem času nadomestiti sestanke v živo z organiziranimi tele-konferencami (TK), da smo svoje delo lahko nemoteno nadaljevali in ga deloma celo nadgradili. Za vsak sestanek ali TK, ki jih praviloma imamo vsak drugi torek, je bil oblikovan zapisnik, ki danes predstavlja osnovo za podrobnejši pregled našega delovanja.

Če obseg te dejavnosti prevedemo v nekaj številk, dobimo naslednjo sliko:

1. Število običajnih sestankov PS: 9;
2. Število tele-konferenc: 18;
3. V letu 2020 so člani SINTEZE-KCD objavili preko 20 člankov v tiskanih medijih in nekajkrat nastopili v živo v avdio-vizualnih medijih.
4. Udeležba na vseh 27 sestankih je bila med 10 in 20 članov in se spreminja v odvisnosti od obravnavane tematike in oblike sestanka – pri telekonferencah lažje sodelujejo člani iz vse Slovenije.

Nekaj kratkih vsebinskih poudarkov o delu v letu 2020.

KO SE LADJA POTAPLJA JE ČAS, DA ORKESTER PRENEHA IGRATI !

(Pojasnilo h kazenski ovadbi in obtožnici ministra Jerneja Vrtovca)

Razlogi za pregon na videz “nič krivega” in všečnega ministra Vrtovca so številni. Bistvo 11 strani dolge obtožnice pa povzemamo tukaj:

1. V SLO je velika večina državnih infrastrukturnih investicij megalomansko predimenzioniranih in napihnjenih, posebej še odkar dobivamo tudi EU sredstva, kajti projekt, ki kandidira za EU denar mora biti dovolj velik in megalomansko pre-napihnjen, da pride v konkurenčni izbor. In odkar je SLO članica EU, se je zato po dolgem in počez silno razcvetela korupcija. Pod EU sredstva štejem tudi posojila EIB banke in EBRD banke.
2. Razcvetela pa se je tudi fantazija neumnosti in samopašnosti projektantov in arhitektov, katere višek je zdaj pomična streha v cerkvi na kartuziji v Žičah. Vendar, pri Kartuziji gre za 2 milijona, pri vladnem 2 tiru gre za 2 milijardi. Na 3 razvojni osi gre za stotine milijonov. In vedno se najdejo super drage variante, katerih škoda – cena, ki jo na koncu plačamo davkoplačevalci, niso le pregrešno preplačane korupcijske milijarde, pač pa tudi nepovratno degradirano okolje – Glinščica in Tinjansko hribovje, pri 3 Razvojni osi pa celo rušenje mnogih domačij in človeških bivališč ter degradacija obdelovalnih kmetijskih zemljišč. Ob tem pa spomin ne more mimo megalomanskih propadlih državnih investicij v bivši Jugoslaviji, ki so povzročile enako uničevanje okolja in so nas stale desetletja zaostanka ekonomskega razvoja.
3. Leta 2014 kmalu po Cerarjevi sanjski zmagi na volitvah, je nova resnica obsijala Slovenijo in priča smo bili novemu butalskemu izumu, to je “Korupcija na zakonit in etični pogon”. Miro Cerar & Rajko Pirnat, sta inovirala in patentirala prevaro desetletja, njena zapeljiva skušnjava pa je v formuli: »ko korupcijo skriješ – imputiraš v ZAKON, korupcija izgine , saj postane zakonita in nevidna, skratka korupcije ni več. Infrastrukturni projekti pa postanejo sladko jabolko pregrešnega navdiha za vsako novo garnituro na oblasti, in celo način funkcioniranja politike za več generacij.
   Pri 2 tiru je ta sladkost še posebej izrazita in se vleče že skozi 3 vlado. Predmet tega navdiha je 45 letna koncesija, ki jo podeljuje (ZUIGDT- zakon o upravljanju in izgradnji 2 tira) podjetju 2TDK, ki je v lasti države. Solastništvo tujega vlagatelja pa je zgolj kamuflaža za prevaro in mednarodno pokritje projekta, katerega žrtev bo slovensko gospodarstvo, slovenski davkoplačevalci in nepovratno degradirano okolje. Bistvo vse sladkosti pa je v tem, da je v 8 členu tega zakona omogočena nenamenska poraba v višini 20 % , obseg in višino prihodka pa s taksami in predpisi določa država, to je vsakokratna oblast. Na ta način je preko zakona omogočeno financiranje volilnih kampanj do leta 2065. Zato je vladni 2tir pregrešno sladko jabolko navdiha, ki se mu nobena oblast noče odpovedati in vsi po vrsti pozabljajo kaj so govorili pred volitvami.
4. Pred volitvami 2018 so vse politične stranke orkestrirano kritizirale zakon o 2TDK, ko pa so se same povzpele na oblast, o nasprotovanju ni bilo več ne duha, ne sluha. Nadzorne institucije – Računsko sodišče RS (RčS) in KPK pa so zvesto gledale stran. RčS, Tomaž Vesel – že dve leti in 3 mesece odlaša z revizijo investicijskega programa tega projekta, čeprav bi prav RčS projekt s tolikšnimi nezakonitostmi in kršitvami z lahkoto zaustavilo. KPK pa še danes modro molči o tem, da ji je Cerarjeva vlada 2017 odredila zgolj eno dnevni (to je 24 urni) rok za izdajo mnenja o korupcijskem tveganju tega spornega zakona. Opravilno nesposobno in pristransko Ustavno sodišče RS pa vsebinskih pritožb nikoli ni obravnavalo, oziroma jih serijsko zavrača in meče v koš brez obrazložitev.
5. Glede na povedano lahko na kratko strnemo bistvo te zgodbe v kateri se vse varovalke z ministrom na čelu popustile. To je zgodba o tem o kako so Butalci dokončno premagali pamet. Pri tem jim žal veselo asistira inkriminirani minister, ki se enako kot vsi slovenski mediji delajo nevedne in se kot klop oklepajo, tega 20 let starega in povsem zastarelega projekta.
6. Ob referendumu 2017 in 2018 so “desne” stranke SDS, NSi in GOD pridno zbirale podpise, proti zakonu. Problem je seveda obravnaval tudi DZ. O tem obstoja pisni dokument DZ – sklepi komisije za nadzor javnih financ in proračuna (KNJF), ki ga prilagamo. Sklepi so bili sprejeti praktično soglasno. Celo več, 20.02.2019 so poslanci DZ na seji KNJF tako pozicija kot opozicija skupaj sprejeli tudi točko 1 in točko 4 to je, da IP za 2tir revidira Računsko sodišče. Žal pa moramo glede RčS ugotoviti povsem neodgovorno zavlačevanje zadeve s strani RčS. Prav tako pa tudi minister ni naredil nič, da si pridobi revizijsko poročilo, sam pa je kot minister ravnal povsem nasprotno. V nasprotju z 2 točko je vseskozi ignoriral sklep, da preveri alternativne rešitve, kar bi moral minister sicer storiti v 6 mesecih. Sicer pa je imel dolžnost to storiti ob prevzemu funkcije na začetku svojega mandata.

Poleg pričujoče ovadbe in obtožbe je podana tudi ovadba in obtožnica mag. Tomaža Štebeta proti kolektivnemu storilcu – ne pa ministru, ki pa po naši oceni seveda ne more spremeniti ničesar, kajti kolektivna odgovornost nas vedno pokoplje in na koncu vse skupaj postane zgolj dimna zavesa za neukrepanje. Zato ne pristajamo nanjo, ampak terjamo individualno odgovornost ministra na funkciji, ministra kot nosilca javnih pooblastil in oblastne moči.
Minister, ki noče, ali ga je strah storiti karkoli in ne stori ničesar, čeprav bi moral ukrepati in ustaviti projekt, je vsekakor prvi odgovoren, čeprav on seveda ni edini odgovoren. Namesto tega pa smo priča, da se minister z zavoženim projektom celo hvali. Ob tem ko Italijani v FJK že brusijo nože za zaustavitev projekta.
Ključna pot do konca agonije tega Titanic projekta, je izvedba PROJEKTA NA KLJUČ z mednarodnim javnim razpisom in z limitirano ceno in po alternativni trasi, ki ne bo ogrožala vodnih virov, kraškega podzemlja in naravnega okolja in prihranili bomo več kot 2 milijardi, ki jih seveda krvavo potrebujemo drugje.
Sedanji čas terja tudi revizijo mišljenja in glasnost tistih, ki si še upajo razmišljati brez predsodkov, in s svojo glavo. Pri tem bi morali biti ministri prvi, ki si to želijo, ne pa da bežijo, molčijo in se skrivajo pred vprašanji na katera nimajo odgovora. Molk organa je prav tako kaznivo dejanje !
*
To pojasnilo pošiljam v objavo Slovenski tiskovni agenciji STA, Nacionalni tiskovni agenciji NTA ter vsem medijem – 350 naslovnikom. Ovadbo in obtožnico v celoti dobite na internetni povezavi.
Stališče Italije pa je prikazano tukaj.

Po pričakovanju, da bo oblast morda srečala pamet, mnogi ljudje čakajo na čudež, da bo oblast vendarle spregledala, saj si žaga vejo na kateri sedi. Ker se to ni zgodilo in ni realno da se bo, naj se zgodi, kar se je moralo zgoditi. Pameti je zmanjkalo, ostane nam samo še javnost. In seveda sodišče!
Pozivamo vse medije naj ne bodo pogrebci lastne nesposobnosti, naj bodo končno glasni in nepristranski za pravo stvar. Vsekakor pa ne smejo ravnati tako kot je pri TEŠ6 nekoč ravnala RTVSLO!
Opazka, da je zdaj prepozno, ne šteje. Bolje pozno kot nikoli, čeprav nikoli ni prepozno ! Za prave stvari, je vsak čas pravi !

Ljubljana 13.04.2021 Vili Kovačič, državljan K.

Na novinarski konferenci (25.3.2021), ki je potekala ob ustanovitvi Nacionalnega sveta za demokratično spremembo volilnega sistema, so sodelovali Emil Milan PINTAR, predsedujoči Sintezi ter ugledna akademika dr. Ciril RIBIČIČ in dr. Miran MIHELČIČ. 

POSNETEK

STA: V okviru Sinteze KCD aktivnosti za spremembe volilnega sistema
Ljubljana, 25. marca – V Sintezi – Koaliciji civilne družbe za prenovo so ustanovili Nacionalni svet za demokratično spremembo volilnega sistema. Želijo pripraviti takšen volilni sistem za volitve v DZ, ki bi volivcem prinesel več vpliva in zagotovil bolj enakomerno zastopanost vseh krajev v Sloveniji. Javno razpravo z volivci načrtujejo za jesen.
Predsedujoči Sintezi Emil Milan Pintar je na današnji novinarski konferenci ocenil, da je Slovenija v veliki razvojni in strukturni krizi. Kot je dejal, so “nova normalnost” postali sistemska korupcija, klientelizem in nepotizem, država pa je čedalje pogosteje predmet obravnave evropskih institucij.
Eden od glavnih razlogov za to, kar se dogaja, je po njihovem mnenju volilni sistem. Po njegovih besedah se je namreč postopno vzpostavila strankokracija, kar ima za posledico negativno kadrovsko selekcijo. Civilna družba pa je daleč od tega, da bi imela kakršen koli vpliv.
Zato so se, kot je pojasnil, odločili ustanoviti Nacionalni svet za demokratično spremembo volilnega sistema. Kot navajajo v Sintezi, je sodelovanje potrdilo več kot 60 uglednih osebnosti, tudi nekdanji politiki in ustavni sodniki. Oblikovali so delovno skupino, ki pripravlja predlog novega volilnega sistema. Po Pintarjevih navedbah so v njej poleg njega še Ciril Ribičič, Miran Mihelčič in Matjaž Maček, vsi pa so se v preteklosti že ukvarjali z vprašanji volilnega sistema.
Mihelčič je danes pojasnil, da nameravajo oblikovati predlog kombiniranega kompenzacijskega volilnega sistema. Sistem bi imel 44 volilnih okrajev, ki bi bili razdeljeni v približno 11 volilnih enot. Volivec bi imel dva glasova. S prvim bi volil konkretnega kandidata – to bi lahko bil kandidat stranke ali pa civilne družbe oz. neodvisni kandidat -, z drugim bi volil stranko kot tako.
Želijo tudi, da bi se znižalo število zahtevanih podpisov za kandidiranje neodvisnih kandidatov in da bi volivci dobili o kandidatih boljše informacije. Za obvezno volilno udeležbo, o kateri so se pogovarjali, pa po Mihelčičevih besedah ni bilo veliko navdušenja. Na vsak način pa je treba spodbujati večjo volilno udeležbo, je poudaril.
Kot je pojasnil Ribičič, iščejo kombinacijo, da se sistem demokratizira in volivcem z dodatnim glasom za poslance omogočiti, da določijo “drugačen vrstni red, kot si ga je zamislilo vodstvo neke politične stranke”. Mihelčič je izpostavil tudi, da sedaj nekateri volilni okraji ostajajo brez poslancev, pri sistemu, o katerem razmišljajo, bi vsak dobil vsaj enega.
Pogovarjajo se tudi o rešitvi, ki bi omogočala odpoklic poslanca, “ki je izdal program, na podlagi katerega je bil izvoljen”, je še povedal Pintar. Napovedal je, da bodo o rešitvah, ki jih bo pripravila delovna skupina, razpravljali v okviru omenjenega nacionalnega sveta, nato pa za jesen načrtujejo javno razprav

Ko smo prejšnji četrtek na Kongresnem trgu predstavljali projekt o demokratizaciji volilnega sistema, se je pokazalo, kako zapleteno je upoštevati vse vrste omejevalnih ukrepov in priporočil, da ne bi prišlo do okužb, da nas ne bi obravnavali kot demonstrante ali oglobili, kot so tiste, ki so hoteli na cesti potešiti žejo ali lakoto, ki so kolesarili proti parlamentu, spregledali občinsko ali regionalno mejo, nosili transparente, trobili, zahtevali šolo ali glasno brali ustavo.
Še najbolj varno je zato bilo, da sem ostal doma in v skladu z vladnimi navodili z domačega kavča spremljal smučarske polete v Planici. Ob tem sem razmišljal o podobnostih in razlikah glede pravil, ki veljajo za polete in volitve.

Pravila o poletih se sproti posodabljajo, volilni sistem pa je nespremenjen že od leta 2000. Pri čemer so smučarska pravila bolj prepričljiva od volilnih.
Postopno je vse več držav, ki prednosti obeh sistemov kombinirajo do te mere, da jih uvrščamo v skupino s kombiniranim sistemom.
Slabo bi se končalo, če bi trener skakalcev štiričlansko ekipo neke države izbiral glede na osebne simpatije, in ne glede na njihove sposobnosti, talent, izkušnje in dnevno formo.
Doslej so lahko politične stranke volivcem uspešno vsiljevale svoje kandidate, po uvedbi kombiniranega sistema pa bi imeli odločilen vpliv na izvolitev poslancev volivci.
Kombinirani sistem morda ni tako enostaven kot večinski. Ko pa je v veljavi dalj časa, ga volivci prepoznajo kot skladnega z načeli sorazmernosti, enakosti in pravičnosti ter si ga ne pustijo več vzeti.

Ciril Ribičič, 3. april 2021, v Dnevnikovem Objektivu

Akademik prof. dr. Marko Noč je predstojnik oddelka za intenzivno interno medicino na UKC Ljubljana.

Javno, državno, zasebno?
Kaj je javno zdravstvo?
Kdo je zasebnik koncesionar in kdo je zasebnik, ki ne deluje v javnem zdravstvenem sistemu?
Kako lahko izvajalec postane del javne zdravstvene mreže?
Sta državna in zasebna medicina v javnem zdravstvu lahko komplementarni?

Demokracija v Sloveniji postaja ogrožena, kot v času po osamosvojitvi še ni bila. Kot EU je prav, da se tudi Slovenija postavi za svojo lastno ustavo.

Katarina Barley meni, da bi Bruselj glede medijskega problema Poljske, Madžarske in Slovenije moral pokazati več poguma.
Podpredsednico evropske komisije za vrednote in transparentnost Věro Jourovo skrbijo nadaljnji poskusi spodkopavanja stabilnega financiranja in neodvisnosti STA ter pogosti verbalni napadi na novinarje.

dr. Janez Markeš:
Med slovenskim državnikom Francetom Bučarjem in nekdanjo nemško pravosodno ministrico Katarino Barley bi lahko videli podobnosti. Oba sta se na evropski parlament naslovila s tezo, da je treba odreči denarna sredstva državi, ki krati temeljne demokratične norme. Bučar je leta 1988 kritiko izrekel proti Jugoslaviji, Barleyjeva te dni proti Sloveniji.
Da bi si nazaj priborila donedavna že samoumevne standarde demokracije in svobode neodvisnega govora, pa bo morala kaj narediti tudi slovenska državljanska javnost sama. Predsednik vlade Janez Janša Slovenije namreč navznoter in navzven ni le osramotil, zdaj je ogrozil tudi že njene vitalne demokratične interese in poškodoval temeljne vrednote slovenske demokracije.
Korporativizem velikega komisariata za tisk
Katarina Barley, ki je evropska poslanka, je za avstrijski Die Presse povedala, da bi Bruselj glede medijskega problema Poljske, Madžarske in Slovenije moral pokazati več poguma. Slovenija je padla v neizmerno in še do nedavnega nepredstavljivo mednarodno sramoto. Pozornost poslanke je poleg splošne Janševe musolinizacije medijskega prostora prav posebej pritegnil problem STA, torej nacionalne, državne tiskovne agencije.
Njegova agenda kaže podobnosti z Mussolinijevo v tridesetih letih prejšnjega stoletja: iz STA napraviti veliki komisariat za tisk, ki se uradno ne bo vtikal v svobodo besede in izražanja. Toda kot je povedal njegov ideolog in snovalec ekonomskega in političnega korporativizma Alfredo Rocco, se ne bo dovolila nobena medijska dejavnost zoper nacionalni interes, zoper zvestobo domovini in zoper vodja gibanja. In Mussolini je svojo politično kariero, prav podobno kot Janša in Orbán, začel kot skrajni levičar (kot trockist), kot zagovornik načela nenehne revolucije.
Janša, kot brez sramu razkrivajo njemu naklonjene »oglasne deske«, portali za diskvalifikacijo, si je, kot kaže, zamislil, da bi po tem vzorcu privatiziral STA. Da bi to dosegel, se je osredotočil na strokovno in osebno diskvalifikacijo direktorja Bojana Veselinoviča. Igra po zgledu iz Madžarske poteka čez vzvode moči in denarja.
Musolinizacija medijske demokracije je druga klofuta demokraciji in spet nekaj, kar nalaga polena na ogenj neizmerne nacionalne sramote. V toliko kritiziranem socializmu, ko sta bila Janša in Orbán še zagreta mladinska funkcionarja vsak svoje veje komunističnega podmladka državnih Partij, je domala vsak Madžar na Slovenijo kot najrazvitejšo republiko Jugoslavije gledal s spoštovanjem in zavistjo. Zdaj Janša, kot domnevno osrednji lik diskontinuitete, osamosvojitev Slovenije od »komunistične« Jugoslavije utemeljuje s servilno podložnostjo Madžarski in Viktorju Orbánu.
Težko bi spet našli večjo žalitev za tiste svobodomiselne ter intelektualno neodvisne Slovence, ki so vse od pomladi narodov do današnjega dne mislili lastno nacionalno državnost v smeri postajanja umne države. Tu je zanje vrag vzel šalo.
Bilo je leto 1988, ko je bil France Bučar povabljen v evropski parlament v Strasbourg. Tedaj so tam obravnavali demokracije srednje in vzhodne Evrope in Bučarjevo stališče je bilo podobno, kot je bilo zdaj stališče nemške socialdemokratke Katarine Barley. Svetoval je EU, naj finančno ne pomaga Jugoslaviji, kajti to je edino, kar bo oblast res prizadelo. Nedemokratične režime je namreč mogoče ustaviti le z ekonomskimi prijemi.
Pozabili načela iz osemdesetih let
Bučar in skupina okrog Nove revije pa tudi mnogi drugi kritični intelektualci so prihodnjo Slovenijo videli v ideji moderne države s strogo ločenimi vejami oblasti, spoštovanjem medijske svobode in predvsem temeljnih človekovih pravic.
Pred dobrim tednom je nekdanje snovalce Nove revije neznansko razburil Janšev »čivk«, češ da je »pojav in pomen« madžarske televizije Nova 24 mogoče primerjati z nastankom Nove revije »na začetku slovenske pomladi«. V skrajni ogorčenosti so se odzvali trije glavni in odgovorni uredniki, Spomenka in Tine Hribar ter Boris A. Novak, izrazili prezir do Janševe izjave in zavrnili vsakršno povezavo Nove revije z Novo 24.
Zapisali so nekaj pomembnega in programsko aktualnega, namreč, da je bila Nova revija »disidentsko dejanje državljanskega, intelektualnega in umetniškega odpora zoper razpadajoči totalitarni družbeni sistem«, medtem ko je Nova24TV »pompozno, neumno in nevarno trobilo porajajoče se diktature«. Še več, zapisali so nekaj kar najbolj aktualnega, namreč: »Bolj bi bila na mestu primerjava Nove24TV s Komunistom, glasilom Zveze komunistov v času najgloblje represije. V skladu s stalinističnimi rituali Janša in njegovi opričniki zdaj proslavljajo uspešno opravljeno prvo uradniško ‘petletko’.«
Poanta je na dlani: glede Janše in njegovih političnih metod ni več nesporazuma. Na tisoče ljudi, ki so ga podpirali od leta 1988, ko je bil zaprt v vojaškem zaporu, in so ga podpirali z mislijo na moderno državo in zahtevo po odprti demokraciji, se po toliko letih ne more več slepiti, da je Janša demokratična alternativa in da ni del natanko enakega problema, kot je bila stara Partija v povojni Jugoslaviji in kot je bil Mussolini v predvojni Italiji.
Kar sta storila Orbán in Janša, gre v paradoks. France Bučar je leta 1993 napisal knjigo Prehod čez rdeče morje, ki prikazuje, kako je Sloveniji po nacionalnem programu iz rdečega enoumja galantno uspelo preiti v ustavno demokracijo. Tedaj si večina državljanov ni predstavljala, da bo disidentski »junak« čez toliko let skupaj z Orbánom morje demokracije prehajal vzvratno, iz ustavne demokracije v obnovo Mussolinijevega družbenega modela, ki se je v zgodovino zasidral pod pojmom fašizem. Naslednji pojem, ki ga bodo Janševi mediji utrjevali v javnosti, korporativizem in pripravljanje terena za privatizacijo STA, je uvod v to. Cilj je korporativna ekonomizacija družbenih odnosov v kritiki kapitalizma, vendar tako, da bo ideologija neoliberalizma obstala, da bo, kot kažejo primeri napada na javno zdravstvo, služila kapitalizaciji nacionalne novobogataške elite.
Čas za nesporazume je potekel
V tako postavljenem konceptu so Janši pod nož prišli novinarji, uredniki in sploh mediji, ki so zavezani profesiji in ne njemu ali Viktorju Orbánu. Kar se danes po Janševih besnih napadih na direktorja STA dogaja Bojanu Veselinoviču, ne pomeni le napada nanj osebno, temveč na vsakogar izmed nas, ki smo medijskemu udejstvovanju v gabaritih moderne države in demokracije posvetili življenjsko kariero. To je napad na temelje evropske razsvetljenske tradicije. Takšno je tudi sporočilo zaskrbljenih evropskih poslancev, ki so na ustrezni ravni načeli vprašanje neprimernosti totalitarne politične metode v treh državah članicah EU: na Madžarskem, Poljskem in v Sloveniji.
Mnogi bi še vedno radi verjeli, da Slovenija ni kakor Poljska ali Madžarska, kajti doslej so bili Janševi politični in osebnostni izpadi videti kot neke vrste nesporazum. Toda vzorci so čvrsti in konstantni, v vsej neracionalnosti kažejo znake globoke racionalnosti, četudi sprevržene. Tudi v Mussolinijevi ideji velikega komisariata za tisk ni bilo nikakršnega nesporazuma. Janša ve, kaj dela, in kdor danes tega noče videti, pred zgodovino postajanja slovenske demokracije nima več opravičila. Čas za nesporazume je potekel.
Enako velja za novinarstvo in profesijo. Bilo bi neprimerno in nečastno, če bi za slovensko medijsko svobodo in ustavno zagotovljeno neodvisnost novinarske profesije več naredili neslovenski evropski poslanci kot novinarji sami. Tako kot se je bilo treba postaviti za avtonomijo nacionalne RTV, je treba zavezujoče ubraniti javni prostor, postopke demokracij in javni interes na primeru STA in Bojana Veselinoviča. STA je namreč reprezentant demokratične umne države in ne dekla njenega izvršnega organa, torej vlade, ki je postala politični plen Janeza Janše.
Ubraniti javni prostor na področju medijev – STA in RTV sta glede tega vzorčna – pomeni ubraniti pravi slovenski nacionalni interes, v katerem se demokraciji umne države pridružuje tudi socialno-kulturni karakter. Ta je v tem kulturnem prostoru omogočil obstanek, pohod in prehod naroda v moderno državo. Oblike sprejemanja drugače mislečih in drugačnih, oblike emancipacije zapostavljenih družbenih skupin so znak moči in ne slabosti umne države. Kar dela Janša, je slabljenje umne države v imenu moči. Po Mussolinijevem in Roccovem zgledu obrača smer dogajanja po vseh bistvenih točkah: državo peha nazaj v nacionalizem in predmoderno partijsko oziroma korporativno vodeno celico velike koalicije evropskih Protievropejcev.

Skupina Evropskega parlamenta za spremljanje spoštovanja demokracije je danes drugič razpravljala o razmerah v Sloveniji – Nastop premierja Janeza Janše in spor z vodjo skupine Sophie in ‘t Veld glede predvajanja videa o napadih na novinarje v Sloveniji – video.

»Janševa zaseda evropskemu parlamentu je bila nevljudna«

Slovenija ima s politiko že ves čas težave, te pa se zadnja leta še stopnjujejo. Posledice so za nas državljani bridke, saj slaba politika ne zmore države dobro upravljati. Osrednjo vlogo ima pri zadevi predsednik vsakokratne vlade, Če naj bo ta upravljavsko uspešen, mora namreč zadovoljiti dva ključna kriterija: a)usposobljen mora biti za vodenje zahtevnih sistemov; b)zavezan mora biti demokratičnim vrednotam, od katerih so še posebno pomembne poštenost ter zavračanje laži, političnega nasilja in razdvajana družbe. Res dober je lahko le predsednik, ki zadovoljuje oba navedena kriterija. Slabši, a pogosto še vedno sprejemljiv je ta, ki slabo zadovoljuje prvi kriterij, drugega pa dobro. Najslabši pa je predsednik, ki dobro zadovoljuje prvi kriterij, slabo pa drugega.
V samostojni Sloveniji smo doslej imeli 10 oseb, ki so nam vodile vlado. Nobena od njih ni bila prav uspešna, saj je večina slabo zadovoljevala prvega od gornjih kriterijev. Tudi pri drugem ni šlo brez težav, a te običajno niso bile kritične. Za enega od predsednikov pa omenjeno ne velja, saj je kot vodja močan, a ima žal resne težave pri dojemanju demokratičnih vrednot. Vlade zato ne zmore uspešno voditi. Največ škode nam je doslej povzročil v mandatu 2004/08; takrat je namreč med drugim dopustil, da se je Slovenija nerazumno zadolžila v tujini, zaradi česar se je v naslednjih letih nebogljeno podredila tujemu plenjenju naše skupnega premoženja, pa tudi v drugih oblikah je utrpela veliko škodo. Leta 2012 je isti predsednik dobil ponovno priložnost, da nam je za eno leto vodil vlado, tudi to pot vse prej kot uspešno. Zgodba se je ponovila, saj nam od lanskega marca vlado že tretjič vodi. Tokrat ga močno obremenjujejo problemi v zvezi s pandemijo, a mu ostaja še vedno dovolj moči za izvajanje obsežnih kadrovskih in sistemskih sprememb, ki naj bi mu po vzoru sosednje Madžarske omogočile avtoritarno vladanje. S takim početjem povzroča državi težko popravljivo škodo, ki se za sedaj predvsem odraža v vse večji razdvojenosti družbe in splošni eroziji etičnih vrednot. Ne gre pa prezreti, da je ob takih dosežkih deležen polne podpore predsednika države.
Med našimi politiki ni najti osebe, ki bi lahko učinkovito vodila vlado. Razlogov za to je nedvomno več, sam pa prepoznavam predvsem dva. Eden je neprimeren volilni sistem, ki nam je demokracijo spremenil v strankokracijo, to je vladavino političnih strank, ki se z resnim upravljanjem države le še obrobno ukvarja, prednost pa daje zadovoljevanje »posebnih« interesov. Kot drugo nam probleme povzroča uveljavljeni model oblikovanja vlade, ki politiko, namesto da bi jo zavezoval k sodelovanju, vse bolj sovražno razdvaja, sočasno pa močno omejuje možnosti, da bi se za vodenje vlade zavzemale osebe, ki zadovoljujejo oba v uvodu navedena kriterija.
Slovenija je nedvomno v resni politični krizi. Njena sanacija naj bi izhajala iz uspešnih izkušenj, ki jih ima gospodarstvo pri upravljanju velikih poslovnih sistemov; te namreč kažejo, da je vodenje smiselno zaupati le osebam, ki to veščino obvladajo in so tudi etično neoporečne, lastniki (v primeru države izvoljeni politiki) pa se naj omejijo na učinkovit nadzor vodstva (vlade). Ta spoznanja v politiki že lep čas upošteva Švica in rezultati so dovolj očitni. Tudi v Sloveniji je čas za spoznanje, da bomo svoje politične zadrege trajneje lahko le po tej poti razrešili.
Demokraciji naklonjene stranke so v okviru aktivnosti za obvladovanje politične krize pred kratkim izvedle projekt »koalicija kul«. Z njim se je prednostno želelo sedanjega predsednika vlade zamenjati z osebo, ki nam demokracije ne bo več ogrožala. Projekt ni uspel, predvsem zato ne, ker ga je v zaključni fazi vodil kandidat za predsednika vlade, za katerega se ve, da tej zahtevni nalogi ni dorastel. Po tem neuspehu se upe za razrešitev političnih razmer usmerja na volitve, ki bodo prihodnje leto. Pričakuje se namreč, da bo tudi v tem primeru zmagal »nov obraz«, torej nova stranka z uglednim vodjem. Ta pričakovanja niso neosnovana, saj so tudi na dveh preteklih volitvah volivci krepko podprli »nov obraz«, a jih je ta kasneje razočaral, saj ni bil primeren za vodenje vlade. To pot utegne biti ta izbira pri volivcih slabše sprejeta, enkrat zato, ker rešitev doslej ni izpolnila njihovih pričakovanj, drugič pa zato, ker utegne sedanji predsednik vlade s populističnimi prijemi pred volitvami zavesti številne volivce in mu bodo ti zagotoviti volilno zmago. Razmišljati je torej potrebno tudi o drugih možnostih.
Ena takih možnosti je v oživitvi koalicije »kul«, ki pa naj bi to pot svoj uspeh gradila na čvrsten dogovoru sodelujoč strank, da bodo vodenje vlade poverile nepolitični in etično nesporni osebi z ustreznimi vodstvenimi izkušnjami. Ta zaveza bi ji verjetno že sedaj dovolj povečala podporo poslancev, da bi utegnila v drugo uspeti z zamenjavo sedanjega predsednika vlade. Skoraj zagotovo pa bi po volitvah dobila priložnost, da oblikuje novo vlado; vse to ob pogoju, da dovolj zgodaj ponudi primerno, s politiko neomadeževano osebo kot kandidata za predsednika vlade. Verjamem, da se bo tak kandidat našel, tudi ob zagotovilu, da bo koalicija svoje aktivnosti v prihodnje prednostno omejila na parlamentarne pristojnosti, torej tudi na nadzor vlade. Uspešna uresničitev teh ciljev pogojuje, da tudi sama koalicija »kul« vodenje svojih aktivnosti ustrezno organizira, morda v obliki kolektivnega vodstva.
S slabo politiko in posledično slabim upravljanjem imajo težave številne države. Ena teh je tudi Italija, ki pa je nedavno svojo politično krizo tako razrešila, da je večina strank vodenje vlade (na predlog predsednika države) sporazumno zaupala nepolitiku z uspešnimi vodstvenimi izkušnjami. Verjamem, da spričo te spremembe o političnih težavah Italije lep čas ne bomo več slišali. Italija je torej zmogla udejanjiti rešitev, ki se po vsebini ne razlikuje od tega, kar se predlaga v gornjem odstavku. Zakaj torej tega ne bi zmogli tudi mi!
Andrej Cetinski, Sinteza, 21.3.2021

Stari vek
Na predvečer tretjega vala se je politični vrh precepil.
Kruha in iger!

Srednji vek
Ako bi večina politikov tako jasno obsodila korupcijo, bi bilo življenje vseh zemljanov neprimerljivo lepše.
Vojaška industrija želi mir in farmacevtska industrija želi zdravo prebivalstvo – ?

Novi vek
Zaradi pandemije v živalskem vrtu ni obiskovalcev, pa je upravnik svojim oskrbovancem priskrbel ustrezno duhovno hrano.
Resnična duhovnost.

IZHODIŠČA ZAVEZNIŠTVA ZA DEMOKRATIČNO IN PRAVIČNO SLOVENIJO

Komentar dr. Ivana Laha h izhodiščem zavezništva

Gradivo je široko, izčrpno in kvalitetno zasnovano.
Preizkušam ga z dveh zornih kotov:

A. Kao je predstavljeno razmerje med osebnimi človekovimi in državljanskimi pravicami?
B. Kako je zamišljena dolgoročna obrambna vzdržnost države?

Pod A:
Opažam dovolj pozornosti osebnim in socialnim pravicam, skoraj nič pa niso zajete državljanske pravice, zlasti pa ne državljanske dolžnosti. Menim, da bi bilo dobro iz tovrstnega gradiva razbrati, da poleg pravic obstajajo tudi dolžnosti. V državnem življenju obstajajo položaji, ko se mora npr. tehtati človekova pravica pribežnika nasproti državljanski pravici domačina. Takšni pravici pač ne moreta biti povsem enakovredni. Tudi državljanske dolžnosti v gradivu niso omenjene.

Pod B:
“V mednarodnih odnosih se bomo zavzemali za mir in razorožitev, za preprečevanje in miroljubno reševanje konfliktov…” je že dobro načelo, a kako se bomo obnašali glede domače državne obrambe? O tem ni iz gradiva zaznati nič oprijemljivega?
Zakaj je to pomembno? Podobno kot se je država znašla ‘zasačena’ glede nepripravljenosti za nove viruse, se utegne nenadoma znajti v položaju, ko bi morala kašen del državnega ozemlja branili s silo. Medtem ko je v primeru virusne bolezni delila tegobe in si pomagala z vsem svetom, ne more glede obrambe računanati takorekoč na nikakršno solidarnost od drugod. ‘Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal’. Pri virusni bolezni se je in se bo svet nekako izlizal, če pa pride do nasilnih sprememb slovenskih državnih meja, bi se po Evropi in svetu sicer nekoliko godrnjalo (kot v zvezi s Krimom), a ostalo bi najbrž le pri tem?
Skratka: v kompleksnem gradivu o dolgoročni bodočnost Slovenije bi morala biti vsaj načelno razdelana tudi njena obamba!

Dr. Ivan Lah, 27.02.2021

Nedavno tega je v dnevniku POP TV v oddaji »24 ur Inšpektor« tekla resna razprava o vzdrževanju cest v naši državi. Slovenija po mnenju razpravljavcev sodi med države z visoko stopnjo razvejanosti vseh vrst cest tako po dolžini kot po njihovi strukturi – od lokalnih cest pa vse do avtocestnih križev. Tudi novi odsek, ki bo povezoval do sedaj »ignorirano« Koroško, tako bo na ta način bolje povezana s preostalo Slovenijo, posledično tudi z evropskim gospodarskim in kulturnim okoljem. V duhu vzdrževanja kvalitete celotnega cestnega omrežja, ki je vel iz razprav nastopajočih, sem začutil zadovoljstvo, seveda s prizvokom določene skepse, ki pa izhaja iz preteklih obdobij, ko tovrstne obljube niso bile izpeljane ne glede na to, kdo je dajal te obljube. Toda pustimo negativnosti, povezane z izgradnjo in vzdrževanjem cest, ki so se pokazale tako pri njihovem vzdrževanju kot tudi enormnemu prekoračevanju stroškov v primerjavi z načrtovanimi stroški zlasti pri gradnji avtocest, saj tovrstnih napak ni več možno popraviti.

Dotaknil pa se bom samo ene od prikazanih problematik v omenjeni oddaji in sicer problematike krožne avtocestne povezave okoli Ljubljane. Res je, da se v normalnih okoliščinah, kar seveda COVID-19 ni, v Ljubljano zgrinja veliko število avtomobilov praktično iz vseh slovenskih pokrajin, ki v pretežni meri prevažajo različne profile pisarniških delavcev na delovna mesta, locirana v Ljubljani.  Ne glede na to, da sem pred letom dni v enem od člankov na temo pokrajin omenil nekaj evidentnih podatkov, ki po eni strani odražajo centralizacijo v Sloveniji, po drugi strani pa pomenijo zanemarljiv odnos države (beri: vseh dosedanjih vlad) pri razvoju posameznih področij v primerjavi s centrom. Naj ob tem izpostavim nekaj naslednjih uradnih podatkov, in sicer:

• v Ljubljani je bilo v obdobju od 2015 do 2018 26,6 % vseh delovnih mest v Sloveniji. Na tovrstna delovna mesta sodijo tudi delovna mesta v t.i. paradržavnih institucijah, kar pomeni izjemno velik birokratski aparat. Naj bralce spomnim, da je bilo ob osamosvojitvi Slovenije v državnem aparatu zaposlenih nekaj več kot 7000 uslužbencev, sedaj pa je v tem aparatu zaposlenih 32.000 uslužbencev. V omenjeni oddaji je bilo tudi izpostavljeno, da se v Ljubljano dnevno pripelje 11.000 vozil več kot pred desetimi leti. Po svoje je torej razumljivo, da je zaradi tega vrsta zastojev slehernega delovnega dne na vseh vpadnicah v Ljubljano;

• podatki o migraciji delovne sile za leto 2018 govorijo, da v Ljubljano na delo dnevno prihaja okoli 90.000 prebivalcev, da se je od omenjenega leta od tega iz Prekmurja dnevno vozilo v Ljubljano 3.117 ljudi, da se je v tem obdobju iz Maribora vozilo v Ljubljano 9.960 prebivalcev. Pustimo ob strani, koliko se jih sedaj dnevno vozi v našo prestolnico iz preostalih pokrajin, vendar je dejstvo, da to potrjuje enormno centralizacijo, saj se na ta način centralizirajo tudi finančna sredstva, ki bi jih potrebovali pri svojem razvoju kraji in pokrajine iz preostalega dela Slovenije. Žal pri tem pogrešam odločno stališče okoljevarstvenikov, ki bi lahko postregli s konkretnimi podatki o onesnaževanju okolja z izpušnimi plini, obrabo pnevmatik ipd.;

• ko govorimo o razvoju posameznih pokrajin v Sloveniji, naj bralce spomnim na indeks razvojne ogroženosti, ki ga izračunava UMAR, vendar je v preteklosti o tem bilo malo napisanega, najbrž »skrivanje« teh podatkov ni slučaj. Namreč, razlike v omenjenem indeksu so izjemno visoke. Če npr. primerjamo indeks razvojne ogroženosti Ljubljane z okolico, ki je 36,2 s tovrstnim indeksom npr. za Prekmurje, vidimo, da je bil le-ta že leta 2017 163,8. Torej petkrat večja razvojna ogroženost v primerjavi z Ljubljano in okolico. Nekaj podobnega je z Zasavjem, in še bi lahko naštevali. Toda vse to je rezultat ignoriranja razvoja pokrajin izven centra države. Posledično pa lahko ugotovimo, da največ delovne sile odhaja na delo v Avstrijo prav iz Prekmurja in Štajerske,  le-teh je okoli 40.000;

• naj k problematiki centralizacije države opozorim tudi na enormno število novo nastalih paradržavnih institucij, ki ne morejo obstajati brez birokratskih kadrov. Zadnji podatek, ki mi je prišel v roke, je podatek o številu in vrsti najrazličnejših komisij, ki delujejo na državni ravni in se napajajo iz davkoplačevalskega denarja. Teh je namreč kar 274. Tudi to je zgovoren dokaz o rezultatih konstantne centralizacije Slovenije.

Že navedeni grobi podatki potrjujejo izjemno centralizacijo države, kar posledično vodi v izpostavljanje omenjene širitve cestnega obroča okoli Ljubljane ter s tem povezane izgradnje drugih dovoznih cest. Vse dosedanje vlade imajo izjemne »zasluge« za siromašenje slovenskih pokrajin na račun prestolnice z njenim ožjim okoljem. Skratka, namesto upoštevanja 143. člena Ustave RS, ki že od leta 1991 obvezuje vse dosedanje vlade, da organizirajo pokrajine in na tej osnovi prenesejo določene funkcije iz državne ravni na raven pokrajin, torej izvršijo decentralizacijo države, se dogaja prav obratno. Sedaj bomo na račun davkoplačevalcev financirali izgradnjo obvoznih kapacitet naše prestolnice namesto da bi denar usmerili v razvojne projekte pokrajin, seveda po njihovi predhodni ustanovitvi. To bi seveda omogočilo več delovnih mest in s tem večjo varnost državljanov v določeni pokrajini. Vse vlade, skupaj z Državnim zborom niso do sedaj pokazale nikakršnega sramu pred svojimi volivci, državljani, ki so jim na volitvah zaupali svoje glasove, v zahvalo pa konstantno doživljajo ignoranco, kar dokazujejo predvsem sprejeti zakoni, ki obidejo pokrajine in s tem decentralizacijo ter ponovno favorizirajo prestolnico. Pa ne samo omenjeni denar, temveč tudi različni drugi evropski in domači finančni viri preprosto pogosto ostajajo v prestolnici. Ne verjamete? Naj vas v to trditev prepriča podatek, ki ga je novinarka Rozmari Petek objavila v časniku Večer, dne 3. 10. 2019, in sicer: v letu 2016 je bilo npr. v Ljubljani 1,7 milijarde investicij, v Mariboru pa samo 216 milijonov evrov. Koliko drobtinic so šele dobile preostale pokrajine pa ni mogoče prikazati, ker le-teh preprosto še ni. In to je glavni razlog, da se centralizacija države še vedno nadaljuje in to na račun vseh šestih pokrajin (Gorenjske, Dolenjske, Koroške, Štajerske, Prekmurske  in Notranjsko-primorske). Za razliko od delovne skupine, ki je bila imenovana od Državnega sveta RS, le-ta je Slovenijo sesekljala na 12 pokrajin, pa sem vselej zagovarjal upoštevanje etničnih vidikov definiranja pokrajin in na tej osnovi so pokrajine, ki smo jih našteli, realne.

Naj ponovno poudarim, da so za omenjeno ignoranco razvoja pokrajin, po drugi strani pa so za enormno centralizacijo države krive praktično vse politične stranke (beri: predvsem Državni zbor), pri čemer dokazujejo, da jim je Ustava RS kaj malo mar, oziroma, da jih brigajo samo lastni strankarski interesi.

Ob koncu se sprašujem, kje je bil do lanskega leta Državni svet, ki bi naj z možnim vetom bedel nad zakonitostjo delovanja državnih organov, ki bi naj delovali na osnovi sprejetih zakonov, skladnih z Ustavo RS. Na tovrstne in še druge deviacije v naši družbi, kot je npr. korupcija, prodaja podjetij tujim lastnikom, prodaja blagovnih znamk tujcem, hlapčevstvo pred Brusljem ipd., konstantno že leta opozarja Sinteza KCD kot civilna družba, vendar je odziv vodilnih politikov omalovažujoč. Na koncu koncev se že sliši vaja mešanega pevskega zbora, ki bo zapel: Le vkup, le vkup uboga gmajna. Držimo pesti, da ostane le pri vaji.

zasl. prof. dr. Dušan Radonjič, Sinteza, 24.2.2021