1. Etika in družbene vrednote

KAKO JE DRUŽBENO PREMOŽENJE KONČALO V DAVČNIH OAZAH.

Ameriški ekonomisti menijo, da nam je v davčne oaze zbežalo več kot 70 milijard, bruseljski so skromnejši, govorijo o 30 milijardah. Koliko je bilo vredno naše družbeno premoženje, je težko oceniti; različne metode, različne valute, revalorizacije… Celotna vrednost izdanih certifikatov je bila deset milijard mark, agencija za revidiranje je ocenila oškodovanje družbene lastnine v vrednosti revaloriziranega zneska na dan 2. oktober 2008 z 1.238.454.581,87 evra.
Da se bo kradlo, je bilo na dlani. Varuhov družbene lastnine je bilo kar nekaj, med njimi tudi družbeni pravobranilci. Eden od njih je bil Janez Krnc.

Kaj je vedel PRAVOBRANILEC JANEZ KRNC
BESEDILO: Ciril Brajer
V BOJU Z MLINI NA VETER

Lastnosti primernega predsednika.

Državo je potrebno učinkovito upravljati, saj sicer razvojno zaostaja, to pa se slabo odraža v kvaliteti življenja večine njenega prebivalstva. Ključne vzvode pri upravljanju države obvladuje pri nas predsednik vlade in zato je izjemno pomembno, da to zahtevno delo zaupamo osebi z ustreznimi kompetencami. Kompetence so namreč tudi sicer ključni pogoj uspešnega upravljanja in zato naj ne bo odveč, da v naslednjih vrsticah povem nekaj o tem, kako jih sam dojemam.
Temeljni kriterij za presojo, ali je oseba primerna za vodenje vlade, je splošna vrednota, ki jo opredeljujemo z besedo »poštenost«, Ta vključuje več vsebin (zavračanje laži, prevare, kraje,….), ko gre za presojo poštenosti politične osebe, pa je še predvsem pomemben njen odnos do klientelizma, to je zlorabe državnih pristojnosti v osebno korist ali korist ožjih skupin. Klientelizem – njegova bolj groba oblika je korupcija – je namreč za državo izjemno škodljiv in če predsednik vlade ni dosleden pri njegovem zavračanju, je to že zadostno opozorilo, da njegova vlada ne more delovati učinkovito. Predsednika vlade, ki ni v vseh pogledih pošten, zato dobro delujoča demokracija hitro zamenja s primernejšo osebo.
Drugi pomembni kriterij, po katerem je smiselno presojati kompetence predsednika vlade, je njegova usposobljenost za demokratično vodenje. Ta kriterij predpostavlja, da je oseba socialno usmerjena in po značaju nesebična, in drugič, da si je potrebna vodstvena znanja pridobila z uspešnimi praktičnimi izkušnjami. Če predsednik vlade ne izpolnjuje obeh omenjenih zahtev in ima recimo značajsko močno razvit »ego«, bo njegovo vodenje praviloma avtoritarno in prednostno usmerjeno v zadovoljevanje interesov dela družbe, ki mu je blizu. V primeru, ko nima potrebnih vodstvenih znanj, pa je njegova vlada na sploh neučinkovita.
Učinkovito demokratično upravljanje države je torej v največji meri pogojeno s tem, da se vodenje vlade zaupa pošteni, značajsko normalni osebi z bogatimi vodstvenimi znanji in izkušnjami. Tega pogoja žal v naši politiki niti približno ne zmoremo zadovoljiti. Posledice so, vsaj dolgoročno gledano, naravnost tragične, prepričljivo pa se odražajo tudi v kaotičnih razmerah, povezanih s sedanjo vladno krizo. O tem, zakaj te težave, še nekaj osebnih pogledov v nadaljevanju.
Upravljanje države, ki smo ga ob osamosvojitvi uveljavili, je zasnovano na modelu, ki je poznan pod imenom »parlamentarna demokracija«. Ta je žal v splošni krizi, saj njegove temeljne vrednote, predvsem poštenost in solidarnost, v upravljanju držav vse bolj nadomeščajo neoliberalne vrednote (pohlep, laž, nasprotovanje socialni državi,..). Spričo teh sprememb uveljavljeni mehanizmi parlamentarne demokracije (volitve, parlament, koalicijska vlada,..) sedaj drugače delujejo: prej, to je še pred nekaj desetletji, so dobro podpirali učinkovito upravljanje države v korist večine, danes pa se jih vse bolj zlorablja v podporo interesov kapitala in družbenih elit. To degeneracijo demokracije močno zaznavamo tudi pri nas in v tako nastalih razmerah preprosto ni pogojev, da bi lahko za vodenje vlade pridobili osebe, ki bi zadovoljevale kriterijem, o katerih je zgoraj govora. Naše razmere pa so dodatno kaotične tudi zato, ker smo nekatere pomembne sistemske rešitve (upravljanje državnega premoženja, kadrovanje v državni upravi in javnih zavodih,..) očitno hote tako zasnovali, da ustrezajo potrebam klientelizma.
Z demokracijo so torej resne težave, ki poleg drugega ustvarjajo okolje, ugodno za uveljavljanje totalitarnih modelov upravljanja države. V naši soseščini že imamo primer države, ki se jo tako upravlja, in nekaj podobnega se tudi nam obeta, če bomo razreševanje sedanje vladne krize prepustili osebi, ki sicer velja za uspešnega, a žal avtoritarno usmerjenega in etično vprašljivega vodjo. Upajmo, da se to ne bo zgodilo in se torej demokraciji, čeprav za sedaj slabi, ne bomo odrekli.

Da bo v prihodnje lahko učinkovito delovala, pa bo potrebno temeljito prenoviti nekatera njena orodja. S tem sta predvsem mišljena volilna zakonodaja, ki naj bistveno okrepi vpliv volivcev na izbor poslancev, in pa model oblikovanja vlade, ki naj odločilno pripomore, da jo bodo vodile osebe, ki zadovoljivo izpolnjujejo v tem zapisu obravnavane kriterije.

Andrej Cetinski, Sinteza, 24.2.2020

Zdi se, da v Sloveniji politična kriza kar ne preneha trajati. Morali pa bi se poglobiti v problem krize države in državništva, pravi Janez Markeš v članku Sporočila praznega prostora

V zgornjem komentarju J. Markeš obravnava splošne politične razmere v Sloveniji, s katerimi se srečujemo po nedavnem odstopu Šarčeve vlade. Svoje pisanje zaključuje z naslednjo mislijo: »…debata o preureditvi vladne koalicije ali novih predčasnih volitvah je pesek v oči slovenskemu državnemu telesu….Prava naravna katastrofa je, da so nacionalno zgodbo prevzeli politični in trgovski mešetarji na eni ter lobiji in kapitalski predatorji na drugi strani. Drugi seveda zmagujejo nad prvimi in od Slovenije ostaja prazna lupina….V Sloveniji onkraj dvoma že živimo v strašni zmoti in iluziji«. Markeš ocenjuje naše razmere očitno zelo kritično in upam, da je njegov komentar prebral vsaj del tistih, ki se s politiko aktivno ukvarjajo. Ti mu seveda ne bodo pritrdili, pač pa bodo njegova sporočila obravnavali tako, kot se to v politiki v takih primerih danes običajno počne: ignorirali jih bodo in se torej nanje ne bodo odzvali. Sam prepoznavam naše razmere podobno kot Markeš in verjamem, da v tem nisem osamljen. O tem, kaj jih je povzročilo in kakšne so možnosti, da jih saniramo, pa nekaj osebnih pogledov v naslednjih vrsticah.
Najprej to, da so problemi, o katerih piše Markeš, očitno odraz splošne krize, ki je prizadela model upravljanja države, kot ga poznamo pod imenom parlamentarna demokracija. Težave z njim ima namreč večina držav, povzroča pa jih predvsem to, da v zadnjih desetletjih kapitalu privlačne neoliberalne vrednotne (pohlepno kopičenje bogastva, zavračanje solidarnosti, izigravanje formalne demokracije in pravne države,…) pospešeno nadomeščajo prej prevladujoče demokratične vrednote (poštenost, solidarnost, spoštovanje pravne države,…). Ob teh spremembah inštitucije parlamentarne demokracije (volitve, parlament, koalicijska vlada, pravna država,..) formalno sicer še vedno delujejo, vendar vse manj v dobro večine prebivalstva, pač pa vse bolj v korist kapitala in njegovih interesnih povezav.
Da je neoliberalni kapitalizem vsaj v politiki lahko uspešno oslabil etične in socialno naravnane vrednote, je verjetno največ pripomogel nedavni propad njemu konkurenčnega socializma. To, za družbo usodno preobrazbo, pa so olajšale tudi nekatere druge okoliščine. Ena teh je toleranten odnos, ki ga ima rimska cerkev (izjema je aktualni papež) do početja kapitala in socialnih razlik, ki jih povzroča. Da tega dejavnika ne gre podcenjevati, lahko sodimo tudi po tem, da je v pretežno protestantskih državah neoliberalnega opustošenja temeljnih vrednot veliko manj kot v katoliških in posledično tudi demokracija pri njih še vedno zadovoljivo deluje.
Pri proučevanju vzrokov krize demokracije zasluži posebno pozornost Švica. V tej državi namreč te krize skoraj ne poznajo, po mojem predvsem zato, ker uporabljajo specifičen model oblikovanja vlade. Njihova vlada je namreč visoko strokovna (vodje političnih strank v njej praviloma ne sodelujejo), njena sestava zavezuje politične stranke k usklajevanju, parlament pa lahko vlado dokaj učinkovito nadzoruje. Ta model deluje torej močno drugače kot model koalicijske vlade, ki ga uporablja večina držav, tudi naša. Koalicijska vlada namreč parlament razdeli v dva nasprotna tabora, ki politiko in družbo na sploh močno razdvajata, v vladi imajo osrednjo vlogo za upravljanje praviloma manj kompetentni politiki, vlada pa deluje brez resnega nadzora. Koalicijska vlada tako ustvarja idealno okolje za bohotenje klientelizma in korupcije, sočasno pa močno otežuje učinkovito upravljanje. Zato je prav ta model oblikovanja vlade (veliko boljši tudi ni predsedniški sistem, ki se ga uporablja v nekaterih državah) odločilno prispeval k razbohotenju krize demokracije.

Ob krizi demokracije, kakršno imamo, država ne more normalno delovati, o tem skoraj ne gre dvomiti. Ker je tako stanje na malo daljši čas nevzdržno, je potrebno najti primeren izhod iz njega. Ponujata se vsaj dve možnosti. Ena je v sanaciji krize demokracije. Kaj bi bilo nujno za to storiti, se kar dobro ve, problem pa je, kako to izvesti. Spremembe bi bilo namreč potrebno dobesedno izsiliti, to moč pa ima le široko družbeno gibanje ob pogoju, da ima učinkovitega vodjo. Ta pogoj pa je tako zahteven, da ni prav veliko upanja, da ga bomo lahko izpolnili.
Druga od obeh možnosti za sanacijo sedanjih kaotičnih razmer pri upravljanju države je v uvedbi avtoritarnega vodenja države, morda tudi s primesmi fašizma. S kandidati, ki so pripravljeni prevzeti to vlogo, praviloma ni težav, naklonjenost predvsem revnih slojev prebivalstva tej rešitvi pa bo z nadaljnjim poglabljanjem krize demokracije vse večja. Čeprav je grozljivo slaba, je torej orbanizacija Slovenije žal bolj verjetna pot za izhod iz sedanjih političnih razmer. Pa to ne velja zgolj za našo državo.
Andrej Cetinski, Sinteza, 7.2.2020

Slovenija kasni: do konca februarja naj bi v Bruselj poslala novi »Nacionalni energetski in podnebni načrt – NEPN«.
V Bruslju bo NEPN zaveden kot zavestna odločitev Slovenije, kaj namerava na tem področju narediti. In potem nas bodo vsako leto opozarjali, da načrta ne izpolnjujemo, grozili s sankcijami in nas, podobno kot pri bančni sanaciji, izsiljevali, češ, »saj ste sami sprejeli zaveze«. Tako bomo po lastni neumnosti zmetali skozi okno desetkrat več denarja, kot nas je stala bančna sanacija. Piše Drago Babič, avtor članka »NEPN – Pot v pogubo«; in nadaljuje: Kako slučajno, NEPN naj bi poslala v Bruselj aktualna ministrica za infrastrukturo, Alenka Bratušek in tako ponovila sramotno potezo iz leta 2013, ko je sprejela podobne zaveze v zvezi z izvedbo bančne sanacije. Če misli to narediti, naj kar s tem papirjem vred pobegne nekam daleč, tako kot njen pajdaš iz bančne sanacije, takratni guverner banke Slovenije, Boštjan Jazbec.
Tudi do sestavljavcev gradiva NEPN je oster: S tem, ko so se podpisali pod ta zmazek, so oblatili stroko … Le kaj si bo mislila javnost: da je znanost zlahka kupljiva, da se podpiše pod karkoli, samo da zasluži tistih par fičnikov? A glavni krivec za to polomijo je vladna stran – koordinator projekta očitno o energetiki in naravoslovju nima pojma.
Drago Babič in soavtor J. P. Damijanom sta sestavila svoj strokovni predlog »Kakšen naj bo prehod k nizkoogljični proizvodnji energije?«.

Čas je za razvoj.

Politične stranke bi morale v letu 2020 povedati, kako vidijo Slovenijo v letu 2030.

Čas je, da politika volivcem predstavi resne razvojne vsebine. Pretendenti za novo vlado bi morali odgovoriti na konkretne izzive. Nekaj jih našteje prof. Jasmina Držanič v prispevku:

Kako zapolniti vsebinsko impotenco preminule koalicije s potentno razvojno strategijo za 2030?

Te dni je bilo na Bledu iz ust pomembnih politikov in strokovnjakov izrečeno veliko besed o trajnostnem razvoju. Se bo iz njih izcimilo nekaj, kar bo vodilo k harmoničnemu razvoju na našem planetu? Ne bo! Zavest politikov in tudi družbena zavest še ni tako razvita, da bi zmogli videti prave vzroke, kdo in kaj ruši ravnovesje na našem planetu in ustvarjati harmoničen razvoj.
Vesolje od najmanjšega delčka atoma, do zadnje zvezde je harmonična in trajnostna struktura. Da je tako potrjuje dejstvo, da obstaja milijarde let in se ni spremenilo v kaos, četudi se nenehno spreminja in širi. Le človeško življenje in odnosi, ki jih ustvarja človek so vedno manj harmonični in skladni. Zakaj?
Vesolje je bilo ustvarjeno »z velikim pokom«. Ortodoksna znanost še vedno s pospeševalnikom v Švici v neznanju išče najmanjši trdni fizični delec, ki naj bi tvoril materijo vesolja in je prepričana, da je življenje na zemlji nastalo naključno v neki topli mlakuži srečanja najrazličnejših molekul kemičnih elementov.
Ko znanost reče, da je vesolje nastalo z »velikim pokom« ni v zmoti. Nima pa odgovora, kaj to je. Zavest vesolja ima odgovor in tudi ljudje, katerih zavest vibrira tako visoko, da se lahko »priklopijo« na njene valove in sprejemajo njena znanja ga imajo. Vesolje je ustvarila najvišja zavest s svojim neskončnim znanjem in neusahljivo energijo duha, izven časa in prostora, (prostor in čas so fikcije naše zavesti). Najprej je oblikovala zavest za vsako strukturo vesolja od najmanjšega delca atoma do osončja in vesolja, zavesti dala svojo izvorno energijo, ki ji je zavest dala vibracijsko strukturo, tako, kot je njen namen v načrt. Ko se je izvorna energija ustvarjene vibracijske strukture zgostila kot je namen zapisan je nastalo fizično vesolje in vse, kar ga sestavlja, vključno človek. Tudi človek ima zavest, dušo in duh in daje izvorni energiji, ki jo nenehno prejema od Izvora, vibracijsko strukturo ter tako ustvarja razvoj svojega življenja. To je proces ustvarjanja misli. To pove, da z mislimi ustvarjamo vse, kar se nam dogaja v življenju. Človek je edino bitje, ki mu je v namenu izvorne zavesti dano, da ustvarja misli svobodno. To pomeni, da lahko ustvarja tudi misli, ki niso v harmoniji z vibracijo Izvora.
Človek, človekov duh, ustvarja misli iz znanja akumuliranega v zavesti in to tistega izvornega, kot tudi vseh misli in občutkov ustvarjenih tekom bivanja v fizični dimenziji, informacij, ki jih sprejema s svojimi fizičnimi čutili in tistih, ki jih sprejema iz višje zavesti (intuicija, šesti čut, tretje oko, jasnovidnost) in vesolja.
Človekova zavest je v tej stopnji razvoja polna informacij-znanj, ki jih sprejema s fizičnimi čutili (ego) ki so nizkih vibracij in niso harmonične z znanji in vibracijo Izvora in vesolja. Zato so tudi misli neharmonične in je tak tudi razvoj. Razvoj vsakega človeka in njegovega organizma ( staranje, bolezni in smrt), kot razvoj odnosov z vsakim in vsem v fizičnem življenju. Kultura človeške družbe (kolektivna zavest) je pač še taka, na taki stopnji razvoja, da nam od otroštva do konca bivanja vsiljujejo polno miselnih vzorcev, prepričanj, navad, dogem, mitov, strahov in podobne navlake nizkih vibracij za katere je naš razum ega prepričan, da so dobre in edine prave, v naravnem bistvu znanja Izvora pa so slabe, neharmonične, ustvarjajo neharmonične misli in tak razvoj.
Človek ima v svoji izvorni zavesti znanje, da dosledno prepozna, kdaj so naše misli harmonične in vodijo v skladen razvoj in kdaj ne. Občutki so govorica naše duše in nam to vedno in dosledno povedo. Slabi nam povedo, da smo na napačni poti, dobri, da smo na pravi, da ustvarjamo harmoničen razvoj.
Stres je poleg strahu, jeze, zamere, najbolj intenziven slab občutek. Če pogledamo na svet vidimo, da je vedno več stresa, slabih občutkov, vedno več bolezni, ki jih ustvarjamo s slabimi neharmoničnimi mislimi, da se segreva zemlja, uničujejo naravni gozdovi, vedno več je naravnih katastrof, vedno več sporov in konfliktov na vseh nivojih. To nam pove le to, da nismo na poti trajnostnega razvoja, pač pa pospešeno drvimo v katastrofo.
Če sprejmemo dejstvo, da vse naše misli izhajajo iz naše in kolektivne zavesti, da neharmoničen razvoj ustvarja človek, potem je iskanje poti za trajnostni razvoj, ki je bistveno več kot prenehanje ustvarjanja toplogrednih plinov in zaustavitev sekanja gozdov, v nas samih. Noben ukrep, noben zakon, nobena sankcija, tudi nobena finančna stimulacija, tega ne more ustvariti. Tudi nobena stroka in ne znanost, brez spreminjanja zavesti slehernega zemljana in s tem višja kolektivna zavest tega ne more doseči.
Zavest človeštva se na srečo v tem tisočletju zelo hitro spreminja, čisti balasta in dviguje. Tudi to pisanje je del tega.
Rast zavesti, ki bo presegla zavest, ki časti boga kapitala s sinom dobičkom, gospodarsko rast, potrošnjo, kopičenje materialnega bogastva, tekmovanje, zmagovanje, šopirjenje, razkazovanje zunanjega in podobna znanja v naši zavesti, je namen našega življenja. Samo to vodi v trajnostni razvoj.
Silvester Koprivnikar

Prispevek je stališče avtorja in ne predstavlja
nujno stališča Programskega sveta Sinteze.

Petrol je za državo strateško pomembno podjetje: opravlja pomembno gospodarsko dejavnost (oskrba s plinom in tekočimi gorivi), je velik zaposlovalec (okoli 5.000 zaposlenih), posluje zelo uspešno in prav je, da država tudi v naprej ostane njegov največji lastnik. Že nekaj mesecev pa je podjetje deležno posebne pozornosti. Lani septembra se je to najprej zgodilo, ko je bil njegov predsednik uprave proglašen za menedžerja leta, torej najbolj uspešnega gospodarstvenika v državi. Zgolj mesec dni za tem je sledilo veliko presenečenje, saj je nadzorni svet (NS) podjetja odstavil celotno njegovo upravo, torej tudi njegovega predsednika – menedžerja leta, mesto začasnega predsednika uprave pa je prevzela kar predsednica NS. Javnosti posredovane informacije, zakaj naj bi se to zgodilo, niso bile ravno prepričljive in zato smo z zanimanjem pričakovali skupščino delničarjev, ki je kmalu sledila in naj bi razkrila, kaj je v ozadju zamenjave. Žal so bila tudi to pot pojasnila tako šibka, da je še vedno veliko takih, ki menimo, da se javnosti prikriva prave vzroke zamenjave. Pred nekaj dnevi pa je sledilo še eno presenečenje: podjetje je dobilo novo predsednico uprave in to odlično plačano delovno mesto je bilo dodeljeno predsednici NS, ki je le malo pred tem učinkovito izpeljala zamenjavo prejšnje, po mnenju številnih zelo uspešne uprave.
Zgodba, kot jo ta čas spremljamo na primeru Petrola, se v demokratični državi preprosto ne bi smela zgoditi. Njena vprašljivost je namreč predvsem v tem, da se je v strateško pomembnem državnem podjetju uspešno upravo zamenjalo na način, ki spominja na vojaški udar (puč), kakršne prakticirajo le še v nekaterih afriških državah, javnosti pa se očitno prikriva prave razloge za to ravnanje. Celotno operacijo je presenetljivo učinkovito vodila oseba v vlogi predsednice NS, ki pa tega skoraj za gotovo ne bi storila brez soglasja vladajoče politike in NS Slovenskega državnega holdinga, to je vrhnjega upravljavca našega državnega premoženja. Drugače povedano, Petrolova zgodba je predvsem še en argument v prid vse bolj prisotnemu spoznanju, da upravljamo državno premoženje vse prej kot primerno. Problem tega upravljanja je slej ko prej v tem, da smo temeljne kadrovske odločitve, ki zadevajo podjetja v lasti države, v celoti prepustili vsakokratni vladajoči politiki, ta pa pri uresničevanju te pomembne pristojnosti splošne interese države nedopustno podreja specifičnim interesom političnih strank in njihovih podpornih omrežij, v nemajhni meri pa tudi interesom tujega kapitala.
Z aktualnim modelom upravljanja državnega premoženja smo tudi sicer ustvarili ugodne okolje za razvoj klientelizma in korupcije, ki močno obremenjujeta splošno učinkovitost države. Model smo opredelili v Zakonu o Slovenskem državnem holdingu in v njem bi morali prednostno spremeniti določila, ki urejajo sestavo NS tega velikega sistema. O tej sestavi naj bi poleg lastnika (države), ki naj ga tudi v naprej zastopa vlada, podobno kot je to v Nemčiji odločali tudi drugi pomembni nosilci splošnih družbenih interesov (Zveza sindikatov, Gospodarska zbornica,….. ). V letu 2017 je bil že pripravljen in parlamentu tudi predložen konkreten zakonski predlog, s katerim naj bi sanirali sedanje upravljanje državnega premoženja, a je politika že njegovo obravnavo tako učinkovito preprečila, da le malokdo ve, da je predlog sploh obstajal. Žal, interesi aktivnih politikov so posebno danes, v času neoliberalnega kapitalizma, pogosto pomembno drugačni od interesov njihovih volivcev in če se v državi teh razlik ne zmore primerno uskladiti, se to praviloma odraža v slabšem življenju večine njenega prebivalstva. To je tudi naš, verjetno celo osrednji problem države.
Andrej Cetinski, Sinteza, 14.1.2020

SINTEZA-KCD izhaja iz prepričanja, da temelji schengensko območje na popolnem medsebojnem zaupanju držav članic v njihove sposobnosti in pripravljenost, da v celoti izvajajo vse potrebne ukrepe, ki omogočajo odpravo nadzora na notranjih mejah: npr. države članice izvajajo kontrole na zunanjih mejah ne le zaradi varovanja lastnih interesov, temveč tudi v imenu vseh drugih držav članic, v katere bi posamezniki lahko potovali po prečkanju zunanjih meja schengenskega območja. Seveda pa moramo ugotoviti, da je to medsebojno zaupanje porušeno in da številne države v schengenskem območju dodatno varujejo oz. zapirajo svoje nacionalne meje. Vsako nepremišljeno širjenje schengenskega območja v teh pogojih bi dodatno zmanjševalo zaupanje in povečevalo potrebo po nadzoru na nacionalnih mejah držav znotraj schengenskega območja in s tem praktično izničevalo namen in smisel celotnega schengenskega sistema. Že zato mora Slovenija vztrajati, da se schengensko območje ne širi, dokler se ne obnovi zaupanje med državami in odpravijo sedanja podvajanja mejnih nadzorov znotraj Schengena.
Evropska komisija je 22.10.2019 poročala o napredku Hrvaške pri izpolnjevanju pogojev, potrebnih za njeno pridružitev schengenskemu območju. Komisija na podlagi rezultatov postopka schengenskega ocenjevanja, ki se je začel leta 2016, meni, da je Hrvaška sprejela ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev, da so izpolnjeni potrebni pogoji za celovito uporabo schengenskih pravil in standardov. Kolikor je nam znano, pa Komisija ne zatrjuje, da Hrvaška te ukrepe tudi dejansko izvaja v zadovoljivi obliki. Komisija pravi, da bo Hrvaška morala še naprej izvajati vse tekoče ukrepe, zlasti na področju upravljanja zunanjih meja, da se zagotovi, da bodo ti pogoji še naprej izpolnjeni. Komisija prav tako potrjuje, da Hrvaška še naprej izpolnjuje zaveze, ki jih je prevzela v pristopnih pogajanjih in so povezane s schengenskimi pravili, pri tem pa očitno namerno zanemarja problem, da je praktično nemogoče zadovoljivo ščititi zunanje meje, če te niso nesporno določene in medsebojno priznane. Hrvaška pa ima urejeno mejo le z Madžarsko, meje s Slovenijo kljub mednarodni določitvi ne spoštuje, predvidena nova zunanja meja schengenskega območja pa je ponekod celo nepoznana, saj Hrvaška s Srbijo, BiH in Črno goro nima urejenih meja.
Evropske komisije meni, »…da so izpolnjeni potrebni pogoji za celovito uporabo schengenskih pravil in standardov«, a eno so pogoji za uporabo pravil in standardov, drugo pa dejanska uporaba oz. izvajanje teh pravil. Da ima Hrvaška z izvajanjem veliko težavo, potrjujejo naslednji podatki: leta 2018 je iz Hrvaške nelegalno vstopilo v Slovenijo 9.149 tujcev, leta 2019 (do 30.11.) pa 15.221. Evropska komisija ni upoštevala teh dejstev, tega trendnega porasta in je sklenila, da Hrvaška izpolnjuje tehnične pogoje. Pred končno odločitvijo o vstopu Hrvaške v schengensko območje bo moral Svet EU odgovoriti na odprto vprašanje: ali je Hrvaška sposobna in pripravljena prevzeti odgovornost za izvajanje ustreznega nadzora zunanjih meja v imenu vseh drugih schengenskih držav.
Slovenija bi morala izhajati iz teh neizpodbitnih dejstev in odreči soglasje k vstopu Hrvaške v schengenski režim, ker ta ne izpolnjuje vsaj enega pomembnega pristopnega pogoja, to je, ne obvladuje svoje meje niti z BiH, niti s Srbijo, niti s Črno goro, na kar kaže število tujcev, ki ilegalno vstopajo v Slovenijo. Če bi Slovenija spregledala, da Hrvaška ne izpolnjuje tega ključnega pogoja in dala soglasje k vstopu Hrvaške, bi njej in sebi naredila medvedjo uslugo. Ko bi bila Hrvaška enkrat članica schengenskega kluba, je zelo verjetno, da bi njena motiviranost za obvladovanje zunanjih meja, ki je že sedaj nezadostno, prej padla kot pa se povečala. Zdaj namreč tvega, da bodo ti tujci ustavljeni na slovensko – hrvaški schengenski meji in vrnjeni na Hrvaško, potem pa bi pričakovala, da bodo Hrvaško zapuščali na svoji poti v srednjo Evropo. Realno moramo pričakovati, da bi se s tem dotok tujcev v Slovenijo bistveno povečal (že samo iz tega naslova, kaj šele, če bi prišlo do povečanja migracijskih tokov). Večino teh tujcev bi zaustavil poostren nadzor na slovensko – avstrijski meji in Avstrija bi jih vračala Sloveniji. Če bi Slovenija hotela to preprečiti, bi morala ohraniti varovanje svoje meje proti Hrvaški na vsaj enaki, če ne celo večji ravni kot sedaj, s tem pa bi docela zbledele vse prednosti, ki jih nekateri pričakujejo z ukinitvijo schengenskega nadzora na slovensko – hrvaški meji.
Na strogem spoštovanju in uveljavljanju schengenskih pravil mora Slovenija vztrajati tudi zato, da ne daje razloga Avstriji, da bi ta nadaljevala s svojim suspenzom schengenskega režima na meji s Slovenijo, ki ga ta vzdržuje kljub majhnemu številu (pod 100) tujcev, ki ilegalno vstopajo v Avstrijo iz Slovenije. Če lahko Avstrija suspendira schengenski režim zaradi 100 ilegalcev, potem Slovenija mora odreči Hrvaški soglasje za vstop v Schengen zaradi 15.000 ilegalcev, ki jih Hrvaška ne uspe ustaviti na svojih južnih in vzhodnih mejah, sicer se bo Slovenija znašla v situaciji nekakšnega žepa, saj bodo tujci zaustavljani (in obtičali) na naši severni in zahodni meji.
Glede na utemeljene obojestranske ekonomske koristi je v interesu tako Slovenije kot Hrvaške, da Hrvaška čimprej izpolni vse pogoje za vstop v schengensko območje, zato naj vlada pozove vse države za pomoč Hrvaški pri njenih naporih za ureditev njenih mejnih in obmejnih problemov. Dokler Hrvaška tega ne bo uresničila, naj Slovenija ne da soglasja za njen vstop v schengensko območje.
Programski svet Koalicije civilne družbe SINTEZA-KCD, 15.1.2020

Janez Markeš v Sobotni prilogi Dela piše o stanju državniškega duha, politične kulture in osebne omike v Sloveniji leta gospodovega 2019.

Markeš piše: »Leto 2019 je minilo v znamenju odsotnosti notranje, predvsem pa tudi zunanje politike. Minilo je v že tradicionalnem umanjkanju notranjih družbenih konceptov in tudi v vedno bolj samoumevni suši državniških likov, ki bi jih moralo poosebljati in simbolizirati.« In sklene: Medtem, ko Slovenija izkazuje umanjkanje koncepta, se predsednik države igra kot otrok v peskovniku, predsednik vlade ignorira zunanjo politiko, pozicija še nikoli ni imela toliko brezimnih likov, opozicija leva in desna pa se poenoti v nedopustni nekulturi parlamentarnega obnašanja.

Prebrati med-praznični komentar Janeza Markeša ni dovolj. Odgovoren bralec bi se moral vprašati o svoji vlogi in razmisliti o sklepu: “Dovolj je moje brezbrižnosti”(!)       

Za uveljavitev 80. člena ustave RS, ki zagotavlja volivcem »odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom« je nujna POSODOBITEV VOLILNE ZAKONODAJE.

Politiki in strankarski tehnokrati nasprotujejo spremembam volilnega sistema, saj bi le-te lahko ogrozile njihovo ponovno izvolitev, zato je za spremembe potreben aktiven angažma vseh, posebno pa predstavnikov celotne lokalne skupnosti.

Čas je za spremembe!

Programski svet SINTEZE

Dopis posredovan vsem medijem – tudi več-sto lokalnim