1. Etika in družbene vrednote

Odgovornost, etične norme, družbene vrednote, družbeni odnosi

Predsedniškim volitvam na rob

V zadnjem času dobivamo v SINTEZO-KCD vse več vljudnih prošenj, naj v predvolilni kampanji za bodočega predsednika – predsednico države podpremo tega ali onega kandidata oz. kandidatko. Po temeljitem razmisleku smo se odločili, da tega ne bomo storili, da se v kampanjo za posameznega kandidata ne bomo vmešavali. Povedali pa bomo, kakšna avtoriteta se od predsednika(ce) pričakuje.
V to odločitev so nas vodili naslednji razmisleki.
V SINTEZI-KCD smo prepričani, da obstoji medsebojna, povratna simbiotična zveza med družbeno funkcijo predsednika(ce) in osebnostjo, ki jo zaseda ali opravlja to funkcijo. Ustrezna oseba funkcijo napolnjuje z ugledom, širi njen družbeni vpliv in s tem politično učinkovitost, potrjuje pozitivne moralne norme in vpliva na samozavest naroda ter povečuje mednarodni ugled države.
Nasprotno pa neustrezna oseba pomen te funkcije zmanjšuje, z neustreznimi odločitvami ali izmikanju odločanja širi negotovost med državljani, razkraja moralo in pravni red družbe ter marginalizira mednarodno pozicijo države.
Zmotna je torej misel, da je lahko predsednik ali predsednica kdorkoli.
Čeprav so pravne opredelitve pristojnosti in odgovornosti našega predsednika(ce) nastajale v negotovih in nemirnih časih osamosvajanja Slovenije in naš predsednik(ca) nima pristojnosti, ki jih po večini imajo predsedniki drugih držav, so vendarle v ustavi tej funkciji pripisane pomembne odgovornosti. Predsednik(ca) je vrhovni komandant oboroženih sil neodvisne države. Predsednik(ca) predlaga tudi kadrovske zasedbe nekaterih najpomembnejših inštitucij države Slovenije. Poleg kandidata za predsednika vlade predlaga tudi člane vodstva KPK, predlaga guvernerja in viceguvernerje BS, predlaga ustavne sodnike. In predsednik(ca) po ustavi razglaša zakone.
Prva od teh funkcij v zadnjih mandatih ni bila nikoli aktualna in predsednik ni bil postavljen na preizkušnjo. Z grenkim priokusom pa ugotavljamo slabo opravljanje kadrovskih pristojnosti, kar skupaj z razglasitvijo nekaterih slabo pripravljenih zakonov ali celo zakonov v nasprotju z interesi državljanov aktivno prispeva k ponikanju pravnega reda v naši družbi.
Ko se odločamo med kandidati in kandidatkami za novega predsednika(co), moramo imeti v mislih tudi te razsežnosti predsedniške funkcije.
Tu pa je seveda še moralni imperativ, ki loči državnika od politika. Pri odločanju za novega predsednika oz. predsednico Slovenije je vredno razmisliti, kdo je takšna politična in moralna avtoriteta, da bo njegova beseda (kajti v resnici ima predsednik(ca) na voljo le vzgled in besedo) v javnosti nekaj pomenila, spremenila.
Programski svet SINTEZA-KCD, 10.10.2017

Talci strankarskega absolutizma

dr. Miran Mihelčič je v Delu objavil prispevek o aktualnem volilnem zakonu, o njegovih slabostih in katastrofalnem vplivu na vodenje države

Na Mihelčičev članek sta odgovorila člana Sinteze, A. Cetinski in V. Šoukal.

Andrej Cetinski:
Pod gornjim naslovom je dr. M. Mihelčič objavil aktualen zapis o problemu, ki ga imamo Slovenci zaradi vse prej kot primernega volilnega zakona, po katerem bomo tudi prihodnje leto izbrali ljudi, ki nam bodo naslednja štiri leta upravljali državo. Zakaj nam ta zakon povzroča težave, bom v naslednjih vrsticah poskušal prikazati še z enega, nekoliko drugačnega vidika, kot nam ga je predstavil Mihelčič.
Izhodišče naj nam bo država, ki jo je potrebno učinkovito in pošteno upravljati v korist večine. To zahtevo je po splošnih izkušnjah mogoče zadovoljivo udejanjiti, ko upravljanje države zadovoljuje dve temeljni zahtevi: a)vlado naj vodijo oziroma v njej delujejo le primerno usposobljene in etično nesporne (poštene) osebe; b)vlado je potrebno učinkovito nadzirati, še predvsem s ciljem, da se ne navzame avtokratskega ravnanja v korist posameznih »elit«. Oglejmo si, kako naš politični sistem zadovoljuje ti dve zahtevi; pri tem bomo upoštevali, da sta osrednja dela tega sistema volilni zakon ter ureditev, po kateri oblikujemo vlado.
O tem, kako deluje veljavni volilni zakon, v svojem prispevku nazorno piše Mihelčič. Osrednja njegova hiba je očitno to, da nam volivcem dopušča, da za člane parlamenta lahko izbiramo le med kandidati, ki nam jih (vsaj po vsebini, če že ne formalno) določijo vodje političnih strank. To pa slednjim daje izjemno politično moč, ki si jo dodatno krepijo še tako, da za kandidate prednostno izbirajo ubogljive, torej značajsko šibkejše osebe, ki praviloma tudi po znanju, potrebnem za upravljanje države, ravno ne blestijo. Parlament, ki ga večinsko sestavljajo tako izvoljeni poslanci, svojega temeljnega poslanstva, to je učinkovit nadzor vlade, ne zmore uresničevati, saj njegovi poslanci prednostno sledijo volji svojih strankarskih vodij. Volilni zakon, ki vse to omogoča in spodbuja, je očitno resna napaka, ki jo večina državljanov drago plačujemo.
Sedaj še o oblikovanju vlade, to je o drugi prej navedeni hibi našega političnega sistema. Vlado praviloma oblikuje in ji potem tudi predseduje vodja politične stranke, ki je na volitvah dobila največ glasov. Ta k sodelovanju v vladi povabi še druge sorodne stranke, tako da ima taka »koalicija« v parlamentu zagotovljeno dobro polovico glasov poslancev, preostala slaba polovica pa deluje kot opozicija. Med najbolj zapaženimi značilnostmi te ureditve je primerno izpostaviti naslednje: a)vlada ni dobro vodena, saj politiki za to delo praviloma nimajo zadostnega znanja, nasvetom kompetentne stroke pa se radi odrekajo; b)vlada deluje brez kvalitetnega nadzora, saj jo koalicijski del parlamenta brez zadržkov podpira, opozicijski del pa se predvsem ukvarja s tem, kako vladi delo otežiti in javnost prepričati o njeni nesposobnosti; c)parlament deluje kot osrednje žarišče škodljivih delitev naroda, predvsem na leve in desne.
Pravkar povedano govori v prid ocene, da Slovenci svojo državo slabo upravljamo, zaradi česar živi večina slabše, kot bi spričo objektivnih danosti lahko. V našem političnem sistemu so torej potrebne spremembe, ki naj odpravijo slabosti, o katerih govorimo. Predvsem sta potrebni dve spremembi. Eno naj bi uresničili s sprejetjem že pripravljenega predloga novega volilnega zakona, ki se zgleduje po nemških izkušnjah in ga v svojem prispevku omenja tudi Mihelčič. Druga, precej zahtevnejša, pa je sprememba ureditve, po kateri oblikujemo vlado: sedanjo koalicijsko vlado naj bi nadomestila vlada »velike« koalicije, ki se jo sestavi po švicarskem zgledu. Konkretneje o švicarski rešitvi: vlada ima le 7 ministrov, ki jih predlaga po prejetih volilnih glasovih pet najmočnejših strank, naloge predsednika vlade pa opravlja eden od ministrov, vendar le z enoletnim mandatom. Prednosti te rešitve so predvsem: a)kolektivni vodstveni organ s 7 člani praviloma deluje učinkoviteje od številčno močnejših; b)vodje političnih strank niso motivirani sodelovati v vladi, ki se jo resno nadzoruje, in tako imajo pri izbiri njenih članov prednost osebe z ustreznimi vodstvenimi znanji in izkušnjami, c)parlament lahko vlado bistveno bolje nadzira kot v primeru koalicijske vlade; d)rešitev spodbuja sporazumevanje in ne delitev družbe.
Kaj bi bilo potrebno prednostno spremeniti za bolj uspešno Slovenijo, se torej vsaj v grobem ve. A ničesar od tega z lepa ne bomo storili, preprosto zato, ker smo, kot pravi Mihelčič, talci strankarskega absolutizma.

Vito Šoukal:
Dr. Miran Mihelčič je v svojem prispevku »Talci strankarskega absolutizma« (Delo, 03. 10. 017) spet pisal o nujnosti spremembe našega slabega volilnega sistema (zakona), o praznih obljubah naših odgovornih o njegovih spremembah in o tem »kako v politiko spraviti tudi strankarsko nevezane, sposobne in poštene ljudi«. O teh stvareh se avtor (in mnogi drugi) sprašuje, na koga se sploh še lahko obrne, da bi se volilni zakon čim prej spremenil in zagotovil »odločilni vpliv volivcev pri volitvah v Državni zbor«? Razmišljal je tudi o predsedniku države, ki bi lahko s svojo moralno avtoriteto bistveno vplival na začetek učinkovitega spreminjanja…
Predsednik Borut Pahor kandidira na skorajšnjih volitvah za ponovni mandat za predsednika države. Mislim, da bi si bistveno popravil svoj rating, če bi v volilni program umestil tudi zavezo, da si bo v okviru svojih pristojnosti prizadeval za učinkovito spremembo sedanjega volilnega zakona.
Predsednik nedvomno ve za neizprosno mnogokrat izrečeno dejstvo: «Če bodo vajeti sistema še naprej ostale izključno v rokah strank, potem se bo politična agonija s slabimi učinki v Sloveniji le še nadaljevala.«
Prepričan sem, da predsednik Pahor želi svojim državljankam in državljanom, da čim prej pridejo »v Švico«!

Kako udejanjiti arbitražno odločbo?

Arbitražna odločba ne potrebuje nobenega dodatnega sporazuma za implementacijo, pač pa dobroverno sodelovanje obeh strani, da bodo ribiči in  obmejno prebivalstvo kar najlažje prebrodili njene učinke.

prof. dr. Marko Pavliha, 25.9.2017:

O reševanju hrvaško-slovenskega spora o kopenski in morski meji – od pogajanj in mediacije prek nesojenega dogovora Drnovšek-Račan do arbitražnega sporazuma, referenduma, ustavnega sodišča, delne in končne arbitražne odločbe – je bilo v zadnjih četrt stoletja že marsikaj pohvalno ali kritično izrečenega, napisanega, posnetega, fotografiranega, … Naša naduta soseda je poteptala domala vse sklenjene sporazume s Slovenijo, denimo glede vzajemne obrambe še pred osamosvojitvijo obeh držav junija 1991, potem glede obmejnega prometa in sodelovanja (SOPS), kopenske in morske razmejitve (sporazum Drnovšek-Račan), Jedrske elektrarne Krško, nuklearke, deviznih varčevalcev in sedaj glede arbitraže, vključno z odločbo.
Slovenija naj zadevo predloži Sodišču EU(!)
Glede na dosedanje pozitivno stališče Evropske komisije, da je treba arbitražno odločbo spoštovati kot del mednarodnega prava, in vse izvedene dokaze pred arbitražnim tribunalom, bi bil lahko postopek pred komisijo krajši od treh mesecev. Njena pravna služba opozarja, da hrvaška pristopna pogodba izrecno omenja arbitražni tribunal kot dokončno dogovorjeno razsodišče in postopek za rešitev mejnega spora. Meja med dvema članicama ima neposreden učinek na pravo EU, zato je Unija še kako pristojna v tej zadevi. Če Hrvaška tudi odločbe Sodišča EU ne bi spoštovala, bi bila deležna takšnega močnega političnega pritiska, denarnih in drugih sankcij, da ga njeni politiki in politikanti najverjetneje ne bi dolgo zdržali. Beri dalje v IUS-INFO.

Spolitizirani referendum

Koordinator koordinacijskega odbora Sveta za civilni nadzor projekta drugi tir Emil Milan Pintar sporoča, da Svet nadaljuje pogajanja s predstavniki vlade o odprtih vprašanjih o projektu Drugi tir.

Svet za civilni nadzor projekta Drugi tir (Svet) je nastal kot organizirana državljanska pobuda z namenom, 1)da bo pri izgradnji ustreznejše železniške povezave Kopra s srednjeevropskim zaledjem lahko tudi civilna družba vplivala na sprejemanje optimalnih rešitev in 2)da bo z ustreznim, strokovnim in poglobljenim nadzorom trajno deloval v smeri preprečevanja neupravičenega in nepreglednega trošenje javnega denarja.
Namen Sveta je spremljanje in nadzor celotnega projekta (od načrtovanja in izvajanja do nadzora), tako po tehnični kot finančni strani ter javnosti redno posredovati vse verodostojne informacije. Svet za civilni nadzor projekta Drugi tir je neodvisen in samostojno delujoč civilnodružbeni organ, odgovoren zgolj javnosti oziroma civilni družbi.
Delo in glavne aktivnosti so dostopne na Svet-DT.
V začetku junija, po sestanku predstavnikov Sveta s predstavniki vlade (sestanek je vodil predsednik vlade, dr. M. Cerar), je v KO Sveta prišlo do razhajanj. Na sestanku je vlada zagotovila, da bo revidirala ceno (z 1,4 mrd, ki jo je določil CRI že leta 2013!) na okrog 800 mio; da se bo gradila dvotirna povezava; da bo ustanovljen organ nadzora z večinsko zasedbo predstavnikov civilne družbe; da se opusti prvotno zamisel o javno-zasebnem partnerstvu; da se sodelovanje zalednih držav pogojuje s tem, da ta sredstva ne bodo dražja od sredstev iz mednarodnih posojil in da sodelovanje zalednih držav za seboj ne vleče tujega lastništva na železniški infrastrukturi, niti v Luki Koper. Dogovorjeno je bilo, da se vse te elemente v nadaljnjih pogajanjih med Svetom in Vlado operacionalizira. Štirje člani KO so se zavzeli za konstruktivna pogajanja v tej smeri, medtem ko sta dva ocenjevala, da Vladi ne gre zaupati, sedmi član KO pri teh razgovorih ni sodeloval.
Čeprav je bilo jasno, da referenduma brez močne politične stranke ne zmore izpeljati nobena CI (kar pa se hitro sprevrže v politično zlorabo referenduma), sta se ta dva člana aktivno vključila v prav to referendumsko igro in se distancirata od dela KO. Preostali člani KO pa so nadaljevali z delom in pogajanja z Vlado pripeljal do konca.
Praktično v vseh točkah uspešno, kar bo 14.9.2017 po zaključnem sestanku Vladine in Svetove pogajalske ekipe tudi predstavljeno vsej javnosti.

6.9.2017 – Zabeležka usklajevalnega sestanka na MzI
8.9.2017 – Pojasnilo članom Sveta

10.9.2017 - PS Sinteze-KCD in KO Sveta-DT o spolitiziranem referendumu

SDH – pa kdo je tu nor!

Po 28. skupščini Luke Koper novinar želi izvedeti prave razloge za zamenjavo nadzornikov.
Predsednik Luke Koper, Dragomir Matič po dveh urah argumentiranih odgovorov na postavljena vprašanja pove, da se argumentov sploh ni poslušalo. »… Ko se po dve urni debati prebere nek govor, ki je bil spisan kdo ve od koga, kdo ve kdaj, se pokaže, kako nizko smo v tej državi z upravljanjem družb.«
Novinar sprašuje predsednico SDH: »Vi ste postavili vprašanja, več vprašanj in Matič je odgovarjal na ta vprašanja. Mene zanima, ali ste, ko ste pozorno poslušali odgovore na ta vprašanja, je to kaj vplivalo na vaše stališče in mnenje, ker mislim, da ni? Vi ste imeli že vsa stališča napisana vnaprej. Zakaj ste postavili vprašanja, če ste imeli že vse napisano vnaprej?«
Predsednica uprave Slovenskega državnega holdinga, Lidija Glavina: »Jaz vam pravim, da to so stališča državnih organov, ne SDHja. Mi moramo, mi smo dolžni ukrepat to kar, … (ups) … v najboljšem interesu družbe
Novinar: »Niste nič poslušala Matiča?«
Predsednica SDH: »To bo dovolj, hvala.«

 VIDEO

VZMD vztraja pri zahtevah

Egon Zakrajšek

Egon Zakrajšek, pomočnik direktorja na oddelku za monetarne zadeve v ameriški centralni banki je izračunal, koliko je v povprečju izgubil vsak Slovenec v času krize: “Vsak od nas bi si lahko kupil nov BMW X3 xDrive
Bine Kordež, nekdanji direktor Merkurja mu odgovarja: “Takšni izračuni so zelo relativni, odvisno pač od pristopa

V grafikonu je prikazano gibanje BDP Slovenije v primerjavi z rastjo BDP v ZDA in EU (28 držav) in nekdanjih vzhodnih državah. Primerjalno skupna rast v Sloveniji od leta 2004 ni bila nič manjša od ZDA in EU. Drži pa, da je naša ekonomija na nižjem nivoju in da se pričakuje hitrejša rast, torej postopno približevanje razvitim. Nekdanje vzhodne države so se znale bolje spoprijeti s krizo in imele precej manj “izgubljenega” BDP.

Če so torej takšni izračunu zelo relativni, se vprašamo: Kaj je res? Smo izgubili BMW 3 xdrive (43 tisoč evrov), ali le Škodin Citigo Easy (8 tisoč evrov)? In takoj sledi vprašanje o namenu in verodostojnosti vira.
Pa poglejmo nekaj izjav Egona Zakrajška:
Zakrajšek: Slovenija bo rabila pomoč – Delo, 4.9.2012: Dunaj/Washington/Ljubljana – V ameriški centralni banki Federal Reserve (Fed) ne verjamejo več, da lahko Slovenija sama obvlada svoje finančne probleme. »Jasno je, da smo že prestopili Rubikon,« je namreč v intervjuju za tiskovno agencijo APA ocenil slovenski finančnik v Fedu Egon Zakrajšek in v pogovoru izpostavil visok donos do dospetja na slovenske obveznice. Zato je le še »vprašanje mesecev«, kdaj država ne bo več sposobna poplačati svojih dolgov, meni. »Možnost, da Sloveniji uspe brez mednarodne pomoči, je praktično nična,« pravi Zakrajšek.
Zakrajšek: Možnost, da Sloveniji uspe brez pomoči, je nična – RTV, 4.9.2012
“Slovenski finančnik v Federal reserve Egon Zakrajšek je v intervjuju za avstrijsko tiskovno agencijo izpostavil, da je le še “vprašanje mesecev”, ko bo Slovenija prišla na točko, da ne bo več sposobna poplačati svojih dolgov. Možnosti za rešitev brez mednarodne pomoči po mnenju Zakrajška praktično ni več. … se bo morala Slovenija, podobno kot Grčija, ukloniti “diktatu insolventnega upravitelja”, meni Zakrajšek.
Na vse glasnejša ugibanja v tujini o tem, ali bo Slovenija zaprosila za mednarodno finančno pomoč, pa so se odzvali tudi na ministrstvu za finance. Dejali so, da bodo storili vse, da dosežejo konsolidacijo javnih financ in drugih ukrepov, ki bodo pripomogli k razvoju Slovenije. Ministrstvo je prepričano, da je Slovenija sama sposobna rešiti finančne težave.
Zakrajšek pa je kritičen tudi do vladnega vztrajanja pri zapisu zlatega fiskalnega pravila v ustavo, ki se mu zdi nerazumljivo. “Tudi če bi namesto zlatega imeli diamantno pravilo, to ne bi spremenilo gospodarskega razvoja zadnjih 20 let, ki je državo pripeljal v brezno.”
“Slovenija nima več dostopa do dolgoročnih posojil. Samo vprašanje časa je, še par mesecev … Do konca leta bo morala Slovenija tudi formalno zaprositi za mednarodno pomoč,” je za Val 202 povedal Egon Zakrajšek.

Egon Zakrajšek, najvišji slovenski uslužbenec pri ameriški centralni banki v Washingtonu brca prazno pločevinko »down the road«.

Gospodarstvu gre, standard pa vztrajno peša

Nepovratni kolaps ne reguliranega, finančno gnanega kapitalizma(!)
ZDA: Večini prebivalstva prihodki stagnirajo, vse manj je dobrih zaposlitvenih priložnosti in vse manj možnosti za socialno mobilnost navzgor. Ekonomske koristi v času krize in v času konjunkture gredo le tistim, ki so že premožni.

.
Tadej Kotnik: V ZDA gospodarstvu spet gre, standard prebivalstva pa vztrajno peša – 15.8.2017

Jože P. Damijan: »Tudi če se volivci znebijo svojega Putina, Orbana, Djukanovića itd., njihovi nasledniki ne bodo nič drugačni. Le kako bi lahko bili, če pa jih (ob splošni razširjenosti kleptokracije) sistem z mehanizmi, ki so vpeljani, preprosto sili v korupcijo? Ker je pač kraja sistemsko vgrajena v obstoječi sistem. In vprašanje, ki se ob tem poraja, je, kako daleč proč od tega organiziranega kleptokratskega sistema je Slovenija…«

Kako se znebiti neoliberalizma, brez da bi ubili liberalizem? – 17.7.2017

Demokracija po ameriško – Privatizacija vlade in tiranija na delovnih mestih – 19.7.2017

Neliberalne demokracije ali večstrankarske kleptokracije in sistemska korupcija – 23.7.2017

Dramatični miselni zasuk konzervativcev in levičarjev od neoliberalizma nazaj v regulirano gospodarstvo in iskanje svetega grala – 6.8.2017

Posledice vudu ekonomike: Večina ameriške rasti po 1980 šla v žepe premožnih – 9.8.2017

2008 je bilo za kapitalizem to, kar je bilo 1991 za komunizem – 11.8.2017

Rasistični izvor novodobnih ekonomskih teorij 18.8.2017

Arbitraža

Arbitražno sodišče je določilo mejo med Slovenijo in Hrvaško

29. junija 2017 je arbitražno sodišče v Haagu razglasilo končno razsodbo v arbitraži med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško glede določitve morske in kopenske meje med državama.

Izrek razsodbe arbitražnega sodišča v zvezi z mejo med Hrvaško in Slovenijo  (29. junij 2017, ang.)

Daljša verzija sporočila za javnost arbitražnega sodišča  (29. junij 2017, ang.)

Vladno gradivo:  Informacija o končni razsodbi arbitražnega sodišča, ki je odločilo o meji med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško  (13. julij 2017) 

Delovni prevod sodbe (13. julij 2017)

Infografika – določitev meje med Slovenijo in Hrvaško (13. julij 2017)

VABILO
na predavanje prof. dr. Marka Pavlihe,
z naslovom Slovenija in Hrvaška po arbitražni odločbi: bo jalovo sodelovanje končno postalo evropsko – lojalno?
ki bo v četrtek, 31. avgusta 2017 ob 16:30 uri
v prostorih Evropske pravne fakultete v Ljubljani v predavalnici P3 (2. nadstr.),

 

Ali se sploh zavedamo pomena Luke Koper?

Tranzit na transportnem koridorju: odprto morje – koprsko pristanišče – srednja Evropa mora prevzeti železnica, avtocest nismo gradili za tuje kamione.

Docent Matevž Rašković pravi: »Vprašanje drugega tira se je z zbiranjem podpisov za še en referendum sprevrglo iz strateškega projekta nacionalnega pomena v drugorazredno politično preigravanje. A tokrat ima ta vrtinec v kozarcu slovenske politike lahko zelo daljnosežnejše gospodarske posledice. Volivci tokrat ne bomo odločali o tem, kdaj naj bodo odprte trgovine ali koliko naj znaša RTV-prispevek. Odločalo se bo o najverjetneje najpomembnejšem strateškem na­cionalnem projektu od vstopa v EU. Z vidika slovenskega gospodarstva je vprašanje drugega tira in z njim povezanega razvoja Luke Koper veliko pomembnejše od, na primer, projekta TEŠ 6. Zakaj? Ker mednarodno poslovanje poganja skoraj 80 odstotkov slovenskega BDP!«.

20.7.2017 – docent Matevž Rašković: Ali se sploh zavedamo pomena Luke Koper?

15.6.2017 – prof. Jože P. Damjan – Kronologija javnih pozivov:

 Si lahko Janša privošči, da ne zbere 40,000 podpisov?

– Če bi bila vlada pametnejša, bi bil referendum o drugem tiru nepotreben

 Zakaj bom dal svoj podpis za referendum o zakonu o drugem tiru

– Želi vlada s korupcijskimi tveganjimi obremenjenim zakonom o drugem tiru tvegati referendum o svoji zaupnici?

– Še je čas, da se vlada izogne referendumu o drugem tiru

13.6.2017 – Drago Babič: Kako rešiti projekt Drugi tir pred njegovimi snovalci?

12.06.2017 – Jurij Šimac, Finance, Čudaški drugi tir. Namesto jasnih argumentov dobimo Cerarjevo cepetanje, da če drugega tira tokrat ne zgradimo, si ga Slovenci ne zaslužimo

Večina slovenskih intelektualcev se zaveda, da živimo v neki navidezni demokraciji. Vse vzvode oblasti in s tem urejevanja našega življenja imajo v rokah politične stranke. Te so skreirale, zakonodajo, ki popolnoma izključuje državljane iz možnosti vplivanja. V normalnih državah je referendum orodje, ki ga vlada uporabi takrat, ko se znajde v dilemi, kako se naj odloči o nečem, kar je za vse državljane pomembno. V Sloveniji vlade ne čutijo potrebe, da bi kaj povprašale svoje ljudstvo ali, da bi njemu prepustile odločitev o kakšnem bistvenem vprašanju. Zato pa so naši referendumi zgolj politično obračunavanje političnih strank opozicije s političnimi strankami koalicije. Referendumsko vprašanje je v tem obračunavanju nepomembno. Ljudje preprosto glasujejo za tisto stran, v kateri tabor pripadajo. To se je (in se bo) dogodilo tudi z referendumom o drugem tiru. – Ukradeni referendum.

 

Demokracija po ameriško

Stvari so šle v zelo napačno smer!

Če je to smer sodobne demokracije po zahodno, je mene zelo strah za bodočnost mojih otrok! – J.P. Damijan

Privatizacija vlade in tiranija na delovnih mestih.

Medtem pa se je na trgu dela vsled privatizacija vladnih pooblastil zgodil prehod nazaj na zgodnji kapitalizem. Na tisti brezpravni iz prve polovice 19. stoletja, ki je pripeljal do številnih – krvavo zatrtih – delavskih uporov ter do Marxove kritike in Marx-Engelsovega komunističnega manifesta.