Pretekla desetletja je bila Kitajska razvojno izjemno uspešna. Ker gre za državo, k i pozna eno samo, to je komunistično stranko, je njen hiter razvoj za politično in ekonomsko stroko pojav, ki ga ne zna zadovoljivo pojasniti. Z dilemami, ki se pojavljajo v tej zvezi, se ukvarja tudi naslovni članek, katerega avtor je Bojan Bugarič, profesor na eni tujih univerz, objavilo pa ga je Delo 9.1.26. Iz naslova članka je možno razbrati, da naj bi bila vladavina prava eden osrednjih pogojev uspešnega razvoja države, ki pa ga Kitajska menda ne izpolnjuje prav dobro. Med te pogoje uvršča stroka še liberalno demokracijo, ki je Kitajska tudi ne pozna. Bugarič tako ob zaključku svojega članka ugotavlja, »da stabilna država, ki zna mobilizirati sredstva, izkoristiti tehnologijo, organizirati infrastrukturo in obvladovati družbene napetosti, lahko doseže izjemne rezultate tudi brez liberalne demokracije in razvite vladavine prava«.
Gornjemu mnenju Bugariča ne gre oporekati. S problematiko upravljanja države se tudi sam ukvarjam in moja spoznanja mi dopuščajo, da dejavnike razvojne uspešnosti države še nekoliko določneje opredelim. Konkretno tako: osrednja dejavnika uspešnega razvoja družbe sta tržno gospodarstvo in močna država, ki se jo etično in učinkovito upravlja v korist večine prebivalstva. O tem, kako te kriterije razvojne uspešnosti izpolnjujejo demokratične države v primerjavi s Kitajsko, bo v naslednjih vrsticah nekaj več povedanega.
Najprej o razvojni uspešnosti demokratičnih držav. Predvsem ne gre prezreti, da se današnje demokratične države v nemajhni meri upravlja po usmeritvah neoliberalizma, to je ideologije sodobnega kapitalizma, Ta se prednostno zavzema za svoboden trg in nizke davke (šibko državo), njegova osrednja vrednota pa je bogatenje, zaradi katerega politika med drugim, čeprav tega ne priznava, omejuje vlogo pravne države in etike kot enega osrednjih dejavnikom uspešnega upravljanja. Ali je tako upravljanje še demokratično? Formalno je, po vsebini pa je temu težko pritrditi. Na neoliberalizmu temelječa demokracija se je namreč v veliki meri izrodila v strankokracijo, to je vladavino političnih strank oziroma njihovih vodij, ki splošne družbene koristi v nemajhni meri podreja interesom strank. Od demokratičnih vrednot je strankokracija ohranila predvsem volitve, pa tudi te se zlorablja za zadovoljevanje interesov strank. Strankokracija kriterije uspešnega upravljanja nedvomno slabo izpolnjuje, in zato so formalno demokratične države razvojno vse manj uspešne. Slednje se izrazito zaznava tudi pri upravljanju Evropske unije in nekaterih njenih članic, med drugim tudi Nemčije.
Še kratko o tem, kako Kitajska zadovoljuje obravnavane kriterije uspešnega upravljanja. Po moji oceni ima v primerjavi z zahodno demokracijo dve pomembni prednosti. Ena je to, da svojega upravljanja ne obremenjuje z usmeritvami neoliberalizma in zato ne pozna upravljavskih težav, ki jih ta povzroča demokratičnim državam. Druga njena prednost pa je v tem, da je sedanje kitajsko vodstvo očitno prepoznalo izjemno vlogo , ki jo ima etika pri urejanju družbenih razmerij in zato v upravljanju oživlja konfucionizem, to so več tisoč let stare, na etiki zasnovane usmeritve, kako naj ravnajo politične oblasti. Kitajska kriterije upravljavske uspešnosti države nedvomno veliko bolje izpolnjuje kot demokratične države in to po mojem razumevanju predvsem pojasnjuje njeno izjemno razvojno uspešnost. Te razlike pa utegnejo vsaj posredno povzročati tudi resna politična nasprotja, če ne še kaj hujšega.
Kaj naj bi torej Evropejci storili, da bomo v prihodnje razvojno uspešnejši? Predvsem potrebujemo mir in dobre odnose z ostalim svetom, zato pa ne podpirajmo politike, ki ravna nasprotno. Prednostno delujmo tudi s ciljem, da se bo EU in njene članice pošteno in učinkovito upravljalo v korist vseh nas, za to pa bomo morali sedanje modele demokratičnega upravljanja temeljito prenoviti. Ne prezrimo tudi tega, da je spodbujanje nasprotij v družbi, kar je tudi v Sloveniji resen problem, skrajno zavrženo ravnanje, v katerem ne sodelujmo.
Andrej Cetinski