Takoj po razglasitvi Cerarjeve visoke zmage so hiteli razlagati, da s predstavitvijo programa čakajo na oblikovanje in sestavo koalicije. A izkazalo se je, da je Cerar volivce bolj kot s programom prepričeval z lastno osebnostjo. Natalija Švab je takoj po volitvah 2014 – kljub meglenosti, saj se novi mandatar do ničesar ni jasno opredeljeval -, strnila 50 napovedi, ki jih mandatar Miro Cerar želi narediti za Slovenijo.
Tukaj je 50 Cerarjevih napovedi, idej, obljub,…:
1. Sprejem celovite strategije razvoja države do leta 2030.
2. Optimizacija števila ministrstev in podrejenih organov.
3. Vzpostavitev možnosti elektronskega glasovanja (e-volitve) in pobuda za proporcionalni volilni sistem s preferenčnim glasom.
4. Razmejitev med javnim in zasebnim na področju zdravstva ter izvajanjem višješolske in visokošolske dejavnosti.
5. „Sposobni ljudje na prava mesta“ – sistematizacija in razporejanje delovnih mest v javni upravi.
6. Jasni in transparentni kriteriji odgovornosti in napredovanja v javni upravi.
7. Ciljno usposabljanje javnih uslužbencev (še zlasti za črpanje EU sredstev).
8. Vitka in transparentna javna uprava.
9. Centralni sistem javnega naročanja, ki pri posameznih naročilih projektno vključuje področne strokovnjake ter omogoča večjo transparentnost in nadzor.
10. Skupna agencija za vsa javna naročila, izdelava metodologije za ocenjevanje ekonomike projektov s strani države.
11. Reforma plačnega sistema v javnem sektorju v smeri nagrajevanja zaposlenih glede na uspešnost, učinkovitost in kakovost pri delu.
12. Davčne blagajne za zajezitev sive ekonomije.
13. Vse na enem mestu (VEM): Opravljanje administrativnih opravil na enem mestu, karierni inkubator za aktivno vključevanje mladih na trg dela, centri za socialno delo kot vstopna točka za vse vrste pomoči …
14. Nadzorovana privatizacija (ključna infrastruktura ostane v lasti države) in pobuda za razdelitev privatizacijske kupnine za zmanjševanje zadolženosti in financiranje strateških razvojnih projektov.
15. Izboljšati upravljanje z državnim premoženjem skozi učinkovito delovanje in upravljanje Slovenskega državnega holdinga (SDH) ter z jasno strategijo upravljanja kapitalskih naložb in kodeksa korporativnega upravljanja. Nadzor nad delovanjem DUTB in SDH.
16. Večja odgovornost SDH in Slabe banke (DUTB) pri prestrukturiranju podjetij.
17. Združitev finančnih nadzornih inštitucij (BS, ATVP, AZN) z namenom vzpostavitve enovitega in povezanega nadzora na slovenskem finančnem trgu.
18. Transparentni kriteriji za izbiro članov nadzornih svetov in uprav.
19. Preiskava bančne luknje z jasno opredelitvijo odgovornosti.
20. Spodbude za pretvorbo bančnih terjatev v lastniški kapital podjetij.
21. Projektno financiranje rešitev, ki temeljijo na problemskih izhodiščih gospodarstva in strategiji razvoja države.
22. Delna oprostitev plačila davka na dobiček ob reinvestiranju dobička v investicije za razvoj.
23. Pobuda za postopno plačevanje komunalnih prispevkov in nadomestil stavbnega zemljišča za investicije v prvih treh letih delovanja.
24. Sprememba zakonodaje za skrajšanje dolgotrajnih insolventnih in sodnih postopkov v gospodarskih sporih (javna obravnava trajnih neplačnikov, država kot vzoren plačnik).
25. Projekt kreativne industrije in raziskav za povezovanje kulture, gospodarstva, znanosti in nevladnega sektorja.
26. Karierni inkubator za pomoč inovativnim mladim po končanem izobraževanju kot dopolnitev dejavnosti Zavoda RS za zaposlovanje.
27. Mladinska/študentska digitalna delovna knjižica za beleženje neformalnih delovnih izkušenj.
28. Portal za svetovanje pri izbiri izobraževanja v povezavi z možnostjo zaposlitve in spodbujanja izobraževanja za deficitarne poklice.
29. Mreža inovativnih idej za medsebojno povezovanje domačih obrtnikov, karierni centri za razvoj regionalnega gospodarstva.
30. Šola mojstrstva in obrti v sodelovanju z Obrtnimi zbornicami in razvojnimi agencijami (dualni sistem).
31. Subvencije za nove zaposlitve v negi in skrbi za starejše.
32. Povečan in poostren (inšpekcijski) nadzor nad zlorabami delovnopravne zakonodaje.
33. Postopno poenotenje obdavčitev vseh vrst dela (avtorskega, podjemnega, iz delovnega razmerja).
34. Ukinitev prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in prenos njegovih premij na obvezno zdravstveno zavarovanje.
35. Združitev javnih zdravstvenih zavodov.
36. Cenovno dostopnejši vrtci za mlade.
37. Vavčerski sistem za opravljanje obveznega pripravništva in praks.
38. Neodvisna revizija projekta TEŠ 6.
39. Izgradnja verige hidroelektrarn na Savi.
40. Posvetovalni referendum o izgradnji 2. bloka NEK.
41. Energetska sanacija stavb v državni, občinski in privatni lasti za zagon gradbeništva in kreditnega potenciala bank (ob koriščenju EU sredstev).
42. Stanovanjske zadruge.
43. Ugodni krediti za nakup ali obnovo starejših hiš na podeželju in prevzemanje kmetij za mlade, javna dela za brezposelne mlade na podeželju z namenom oživljanja kmetij in kulturne dediščine.
44. Krepitev podpore mladim prevzemnikom kmetij.
45. Vzajemna kmetijska zavarovalnica za postopno odpravo državnih pomoči zaradi vremenskih razmer in naravnih nesreč (zavarovanje kot pogoj za prejem subvencij).
46. Sofinanciranje razvoja in/ali ustanavljanja zadrug in regionalnih mrež za samooskrbo (npr. hrana, energija).
47. Zelena proračunska reforma za postopno ukinitev okolju škodljivih subvencij in preusmeritev sredstev v projekte pametne specializacije.
48. Protipoplavni ukrepi na celotnem področju države.
49. Pospešitev razvoja širokopasovnih omrežij na območju celotne Slovenije.
50. Spodbuda ekološkim športnim prireditvam.

Urša Marn je pod naslovom Salomonska sodba v Mladini objavila komentar sodbe sodišča Evropske unije, v katerem se ta opredeljuje o razlastitvi malih delničarjev in lastnikov podrejenih obveznic, ki jo je Slovenija izvedla ob sanaciji bančnega sistema pred dvema letoma. Po mnenju sodišča je bila razlastitev legalna, torej pravno nesporna, ni bila pa za državo zavezujoča. Temu mnenju Marnova ne oporeka in enako so ravnali v preteklih dneh tudi vsi drugi, ki so se glede te zadeve javno  opredeljevali. Slednje velja tudi za Združenje malih delničarjev. Sam – sicer nepravnik – menim drugače, saj je bilo po mojem razumevanju v tem primeru pravo grdo povoženo. To utemeljujem  v nadaljevanju z dvema argumentoma.

Prvi je ta, da bi bila obravnavana razlastitev pravno dopustna, če bi jo opravičeval negativni kapital bank, ki je bil ugotovljen na podlagi splošno priznanih računovodskih standardov. Ta pogoj pa ni bil izpolnjen. Nekaj tehtnih informacij  namreč govori v prid mnenju, da je bila s strani »reševalne« trojke (EU, ECB, IMF) v naprej določena višina potrebne zgube bank, da se bodo posledično te lahko znebile  množice malih delničarjev, kar naj bi v naslednji fazi močno olajšalo njihovo že zapovedano prodajo. Pričakujem, da bo ta teza dobila potrditev tudi v kriminalni preiskavi ravnanja Banke Slovenije, ki jo v povezavi z zadnjo sanacijo bank vodijo pristojni organi.

Drugi argument, da je izvedena razlastitev pravno sporna, bom predstavil  na primeru podrejene obveznice Banke Celje-10 emisija. V prospektu za to emisijo je v njegovem poglavju »Zavarovanje terjatev« banka sprejela poleg drugega naslednjo obvezo, citiram: »Vplačane podrejene obveznice so na razpolago za kritje izgube banke šele v stečaju oz. likvidaciji banke in niso na razpolago za kritje izgube v času rednega poslovanja banke«. Ker so določila prospekta po vsebini enakovredna pogodbenemu razmerju med banko in imetnikom obveznice, bi bil slednji v obravnavanem primeru lahko razlaščen le v primeru stečaja ali likvidacije banke. Ker se to ni zgodilo, saj banka še vedno uspešno posluje, pomeni razlastitev celjskih podrejencev grobo kršitev osnov pravnega reda.

Neoliberalizem, torej verovanje, da cilj (dobiček) opravičuje uporabo skoraj že vsakega sredstva, je bil prevladujoč pristop, ko se je finančni kapital leta 2013 preko EU in ECB lotil podrejanja in opustošenja Slovenije. Da njegovo nepravno početje opravičujejo tudi sodišča, bi moralo biti tehten argument v prid spoznanja o izjemni škodljivosti ideologije, po kateri deluje sodobni kapitalizem.

Andrej Cetinski, SINTEZA, 22.7.2016

V sobotni prilogi Dela je mmag Marjan Cerar v pismih bralcev dne 9.7.2016 objavil prispevek z naslovom »Luka Koper – resnica«, ki ga je vredno prebrati. Le redko se namreč zgodi, da kdo tako odkrito in plastično predstavi, kaj je osrednja vsebina neoliberalizma. Na primeru Luke Koper nam namreč Cerar prepričljivo prikaže, da neoliberalizem ostro razmejuje družbeni vlogi kapitala in dela: lastniki kapitala odločajo skladno s svojimi interesi, delavci pa so te odločitve dolžni dosledno uresničevati. In pika! Zaradi spoštovanja tega reda je država po Cerarju dolžna razviti učinkovite mehanizme, s katerimi lahko hitro in po potrebi tudi nasilno zatre vsako neposlušnost delavcev.

Neoliberalni kapitalizem ima resno sistemsko napako, da namreč zaradi vse šibkejše socialne države ne uspe zagotavljati zadostnega tržnega povpraševanja, to pa ogroža temeljni interes kapitala, to je ustvarjanje dobička. Najbolj zanesljiva pot za rešitev tega problema je krepitev države, ki se jo naj pošteno in učinkovito upravlja v interesu večine prebivalstva. Neoliberalci Cerarjevega tipa to možnost seveda kategorično zavračajo, pač pa dajejo prednost ukrepom z značilnostmi, ki jih sicer neredko pripisujemo fašizmu. Ob tem pa ne gre prezreti, da razrešuje fašizem problem nezadostnega tržnega povpraševanja predvsem z oboroževanjem, ki ga opravičuje z zaostrenimi mednarodnimi odnosi, ki jih v največji meri sam povzroča. Ta logika nam slej ko prej olajša razumeti, zakaj vodilne članice Nata sistematično delujejo s ciljem, da Rusijo in jutri verjetno tudi Kitajsko spremenijo v dovolj veliko grožnjo za splošen mir, ki bo opravičevala vse bolj okrepljeno oboroževanje.

Neoliberalizem je za večino prebivalstva vse prej kot obetavna ureditev in njegovi krepitvi se je zato potrebno zoperstaviti. Konkreten razvojni cilj dobro mislečih ljudi bi lahko bil, da se obnovi socialno-tržno gospodarstvo, kot smo ga po drugi svetovni vojni (zlati v severni evropi) že poznali. To veliko spremembo bo lahko izsilila le dobro organizirana množica demokratično mislečih in socialno čutečih ljudi. V Sloveniji že imamo nekaj velikih organizacij, ki naj bi jih odlikovale te značilnosti (leve politične stranke, zveza sindikatov, zveza upokojencev), a te dokaj nekritično spremljajo krepitev neoliberalizma, namesto da bi se mu uprle. In kako naj bi to storile? Za začetek bi bilo najbolj potrebno, da dosežejo spremembo sedanjega sistema upravljanja državnega premoženja. Veljavni sistem je namreč izrazito neoliberalno zasnovan (zato omogoča toliko korupcije in drugih, za državo škodljivih nečednosti), spremenili pa naj bi ga po vzoru, ki nam ga nudijo Nemci. V velikih nemških podjetij splošnega pomena so namreč ključne upravljavske odločitve vedno kompromis med interesi dela in kapitala; pri tem interese dela zastopajo zaposleni in od podjetja neodvisni sindikati, interese kapitala pa država (zvezna, deželna,..) in zastopniki lastniško praviloma razpršenega kapitala. (V tem primeru in pri sebi doma se torej Nemci neliberalizma ne gredo, že vedo, zakaj ne!). Ob taki sistemski ureditvi bi bila Slovenija kot država veliko uspešnejša, žalostnih zgodb, kot je ta, ki jo ta čas spremljamo v zvezi z Luko Koper in drugim tirom, pa seveda ne bi poznali.

Andrej Cetinski, Sinteza, 9.7.2016

Predsednik Evropske centralne banke (ECB) Mario Draghi je namreč na predsednika Evropske komisije Jean-Claud Junckerja in na slovensko državno tožilstvo poslal pismo s protestom zaradi “nezakonite” zaplembe informacij ob hišnih preiskavah najvišjih predstavnikov Banke Slovenije. O nedopustnem in šokantnem ravnanju Predsednika ECB je VZMD takoj obvestil tako slovenske, kot tudi preostale Evropske poslance, Evropsko federacijo investitorjev in uporabnikov finančnih storitev, Svetovno federacijo investitorjev in druge mednarodne partnerje, ter jih pozval k ustreznemu odzivu.

Vprašanje pravosodnemu ministru:
Mediji so danes objavili novico, da je guverner Evropske centralne banke (ECB) Mario Draghi vzel v zaščito slovenskega guvernerja Jazbeca zaradi policijske preiskave, ki je bila včeraj izvedena na BS in pri nekaterih akterjih zadnje sanacije bank. Svetlobna hitrost, s katero je Draghi pisal protestno pismo generalnemu državnemu tožilcu Zvonku Fišerju, bi nas razveselila, če bi kazala na novo energijo evropskih birokratskih institucij pri reševanju nakopičenih problemov znotraj EU, a ker gre bolj za maniro brezsramnega političnega pritiska na organe pregona, ki smo ga bili v teh krajih navajenih pred 30 in več leti, nas takšna hitrost bolj skrbi kot razveseljuje.
V tem državnem zboru smo že imeli razpravo o upravičenosti razlastitve delničarjev in imetnikov podrejenih obveznic slovenskih bank, ki jih je država dokapitalizirala… V tem okviru je potekala tudi razprava o več indicih, da je bila bančna luknja napihnjena prav zato, da bi do te razlastitve lahko prišlo in da je slovenska oblast (tako centralna banka, kot finančno ministrstvo) to voljno in ne da bi opravila svoje delo, naredila po diktatu EU uradnikov nižjega ranga. Argumenti, s katerimi je ta ista centralna banka to zanikala, so bili skrajno neprepričljivi, a vladne stranke so to argumentacijo podprle in vse je steklo naprej po utečenih tirnicah. Preiskavo slovenskih kriminalistov zato pozdravljamo kot zadnje upanje, da se to vprašanje, vprašanje, ki med slovenskimi potencialnimi korupcijskimi aferami po svojem obsegu nima resnega tekmeca, temeljito razišče in slovenski javnosti pove vso resnico o ozadju takšnega načina pokrivanja bančne luknje, kot sta ga izbrala Banka Slovenije in takratna slovenska vlada.
Pismo guvernerja ECB je v tem smislu mogoče razumeti le na en način: kot poskus da se celovita policijska preiskava tega dogajanja prepreči. Pri tem je zanimiv argument, na katerega se Draghi v protestnem pismu Zvonku Fišerju sklicuje. Sklicuje se namreč na privilegij imunitete, ki naj bi veljal za vsako dokumentacijo, ki je v lasti ECB. Na kratko: Draghi pravi, da se kriminalcem dokumentacije, ki je v lasti ECB ni treba bati, ker je noben organ pregona na tem svetu nikoli ne more uporabiti proti njim. Ne vemo, ali ima Draghi v pravnem smislu prav in ali smo v tej EU res organom pregona vzeli možnost, da se bančnega kriminala lotijo tudi z dokumentacijo, ki je v lasti ECB, vemo pa, da gre za prvovrsten škandal, če je to res. Razumemo, da dokumentacija ECB ne more biti na razpolago javnosti, ampak to, da je ne morejo zaseči organi pregona je pa še v diktaturah danes težko braniti.
V upanju, da je Draghijevo sklicevanje na EU zakonodajo, ki naj bi preprečevala zaseg njihove dokumentacije pravno nevzdržno, sprašujemo pravosodnega ministra:
1. Ali je res, da člen 2 v povezavi s členom 22 Protokola o privilegijih in imuniteti v EU (Protocol on the Privileges and Immunities of the European Union) določa, da dokumentacije ECB organi pregona ne morejo zaseči, oz., da je takšen zaseg protizakonit?
2. Ali je Slovenija ta protokol ratificirala in če ga je, s katerim aktom in kdaj je to naredila?
3. Ali ima ta protokol res naravo primarne zakonodaje EU in se uporablja neposredno?
4. Če je vsebina tega protokola res takšna, kot trdi Draghi in če Slovenijo res neposredno zavezuje – ali je po mnenju pravosodnega ministra primerno (pravično), da je Slovenija zavezana takšnemu privilegiju oz. takšni imuniteti ECB? V primeru, da je mnenja da ne – ali bo vladi oz. DZ predlagal kak postopek, da se ta zaveza prekliče?

Programski svet SINTEZA-KCD

Spoštovani g Premier, vaša izhodiščna postavka, da je Vlada lastnik Luke Koper, je v osnovi zgrešena. Državna lastnina je last državljanov, državna podjetja so last državljanov, ne Vlade! Vlada je upravitelj državne lastnine in državnih podjetij. To vlogo ste dobili z izborom na volitvah, toda z zavezo, da boste s to lastnino in s temi podjetji upravljali skrbneje in bolje, kot so prejšnje vlade, predvsem pa bolj pošteno in v skladu z veljavno zakonodajo.
Spora v Luki niso povzročili delavci, temveč SDH. V SINTEZI-KCD smo vas pravočasno opozorili, da ravnanje SDH in g Jazbeca ni korektno in da vodi v konflikte, destabilizacijo družbe ali celo v izredne razmere. Kako se je lahko zgodilo, da se samo dva dni po vašem obisku, ko ste upravi Luke izrekli vsa priznanja za uspehe, pojavil g. Jazbec z zahtevo po obglavitvi Nadzornega sveta Luke, vaš minister in državni sekretar pa sta ga aktivno podprla? So bile vaše pohvale na obisku v Luki zlagane – ali pa nekdo drug dirigira vaši Vladi, kaj mora storiti? Ob svoji priznani inteligenci se nedvomno dobro zavedate, da so bili predstavljeni argumenti za zamenjavo NS čisto prodajanje megle.
Posebej smešno je prepoudarjanje škode, ki nastaja z blokado Luke. Seveda nastaja škoda (zanjo je v celoti odgovoren SDH!), toda ta škoda ni niti približno tako velika, kot je bila, ko je vaš uradnik »zamudil« pri predaji dokumentov ali kot so stroški za izgubljene tožbe na ESČP. Da o škodi, ki nastaja v zdravstvu zaradi slabega vodenja kliničnih centrov in bolnic sploh ne govorimo! Zakaj tam ne zahtevate, da krivci poravnajo nastalo škodo?!
Zdaj smo, kjer smo: v godlji, ki jo je povzročil g Jazbec. Pa očitno ne sam, temveč omrežje za njim, ki je vašega ministra g Gašperšiča v nekaj mesecih prepričalo, da je izvedel »salto mortale«, odstopil od svojega prepričanja, da drugi tir ni potreben, in ga prisililo, da ustanavlja sumljivo slamnato podjetje za gradnjo drugega tira.
Svetujem, da se mirno odpravite v Luko Koper, se usedete z delavci in jim za uvod poveste enega od svojih odličnih predvolilnih govorov. Prepričan sem, da vam bodo prisluhnili. In to bo dober začetek za pogovor o tem, kako rešiti nastale razmere. Z grožnjami prav gotovo ne. Ne pozabite, da nas je za delavci Luke Koper na sto tisoče državljanov-volivcev!
Emil Milan Pintar, SINTEZA-KCD, 2.7.2016