Posledice vojne v Ukrajini so vsestranske. Na tnalu je tudi ponos do nedavna uglednih komentatorjev. Pa saj so »vojni zlobci« načrtovali tudi to.

Luka Lisjak Gabrijelčič se norčuje že iz razmišljanja o predlogih za zaustavitev morije.

Urednik Reporterja Silvester Šurla je presenečen, da kar 39 odstotkov Slovencev odgovornost za vojno pripisuje Ukrajini in Zahodu.

Andrej Cetinski mu odgovarja: Vojno je treba čimprej končati! Obe strani je treba prisiliti za pogajalsko mizo.

O pravi in nepravi strani zgodovine.
Pisec komentarja z gornjim naslovom je Luka Lisjak Gabrijelčič (LLG), predmet njegove obravnave pa je prenehanje vojne v Ukrajini s pogajanji, za kar se zavzema tudi bivši predsednik Kučan. Ta je svojo podporo miru v Ukrajini izrazil tudi v govoru, ki ga je imel na nedavni proslavi ob obletnici priključitve Primorske, s čimer naj bi bil po mnenju LLB ravnal vse prej kot primerno. Le ta je namreč velik podpornik usmeritve, da je treba Putina v Ukrajini poraziti, kar nam je v svojih kolumnah že večkrat dal vedeti. Da je sam »na pravi strani zgodovine« tokrat bralca prepričuje celo s primerjavo, da je zavzemanje za mir v tem primeru nekaj podobnega, kot če bi leta 1941 predlagali partizanom, da »odložijo orožje, Primorsko z Ljubljansko pokrajino vred pa v imenu miru prepustijo Italijanom«.
Urednik revije Reporter je nedavno objavil podatek, da po raziskavi Eurostata 39% Slovencev odgovornost za vojno v Ukrajini pripisuje Zahodu, predvsem ZDA. Eden teh sem tudi sam in v naslednjih vrsticah bom poskušal kratko predstaviti, zakaj menim tako in posledično tudi podpiram končanje te vojne s pogajanji.
Najprej zgolj dva, tri podatke, ki pa so pomembni za razumevanje sporov med Rusijo in Ukrajino. Leta 2018 je imela Ukrajina zaokroženo 40 mio prebivalcev, od teh jih je bilo 7 mio ruske narodnosti, ruščino kot pogovorni jezik pa je uporabljala polovica prebivalstva. Večina ruskega prebivalstva je živela v vzhodnih pokrajinah države.
Leta 2014 je skupina ne ravno demokratično usmerjenih politikov ob podpori ZDA v Ukrajini nasilno prevzela politično oblast in pričela zelo sovražno obravnavati rusko prebivalstvo. To je izzvalo državljansko vojno, ki je bila tudi za EU moteča. Predvsem Nemčija in Francija sta se angažirali za njeno prekinitev, vrhnji dosežek teh aktivnosti pa je bil sporazum Minsk II iz februarja 2015. Poleg Rusije in Ukrajine so ga podpisali tudi predstavniki upornih ukrajinskih pokrajin z ruskim prebivalstvom. Sporazum je določal predvsem dvoje: obe sprti strani naj bi takoj prenehali z državljansko vojno, Ukrajina pa naj bi s spremembo ustave svojemu ruskemu prebivalstvu zagotovila za demokracijo običajne nacionalne pravice.
Ukrajina je ob polni podpori Zahoda – to je lani potrdila tudi bivša nemška kanclerka Merkel – sporazum Minsk II v celoti ignorirala. Še več, obravnavo ruskega prebivalstva je še zaostrila in se pričela aktivno zavzemati za vstop v Nato. Višek tega nasilja se odraža v rasističnem Zakonu o narodih Ukrajine, ki ga je 21.7.2021 sprejel njen parlament, ta namreč njenemu ruskemu prebivalstvu omejuje narodnostne in državljanske pravice.
Na te izzive je Rusija lani reagirala z vojaško agresijo, ki ima sedaj vse bolj obeležje vojne med Rusijo in ZDA, ki poteka na ozemlju Ukrajine in naj bi doslej zahtevala že pol milijona človeških žrtev. Zaradi nje je daleč najbolj prizadeta Ukrajina, gospodarsko pa tudi EU. Kratkoročne koristi imajo od vojne predvsem ZDA, strateško gledano pa bo tudi njim ta morija izjemno škodila.
Močno verjamem, da obravnavane vojne ne bi bilo, če bi bila Ukrajina spoštovala sporazum Minsk II. Ko pa je do nje že prišlo, bi jo bilo možno že lani, kmalu po njenem izbruhu, tudi končati. Zadostiti bi bilo potrebno predvsem dvema pogojema: 1.Zahodna politika naj bi končanju vojne s pogajanji dala prednost pred njenim spodbujanjem; 2.Rusiji naj bi Zahod ponudil zanesljiva jamstva, da bo Ukrajina dosledno spoštovala sporazum Minsk II in se te države ne bo vključilo v Nato.
Žal gornja ali podobna rešitev v Zahodni politiki ni bila deležna podpore. Prednost je namreč dobila in jo še vedno ima usmeritev, da predstavlja Rusija za Zahod trajno grožnjo, ki jo je možno in potrebno z vojno v Ukrajini krepko oslabiti; k uresničitvi tega cilja naj bi odločilno pripomogli tudi sovražna naravnanost EU do Rusije – le to Zahodna politika zato aktivno spodbuja – ter okrepljena politična in energetska odvisnost EU od ZDA. Ta usmeritev se vse bolj potrjuje kot velika zmota in čas bi že bil, da se ji vsaj evropska politika odreče.
Če spričo navedenega osebno ne bi podpiral rešitve, da se vojno v Ukrajini s pogajanji čimprej konča, bi ravnal v nasprotju s temeljnimi vrednotami, za katere se sicer zavzemam. To pa ne pomeni, da podpiram Putinove agresijo na Ukrajino in njegove avtoritarno vladavino. Podobno očitno razmišlja veliko Slovencev.
Argumenti, ki jih zgoraj navajam, so za LLG zelo verjetno neprepričljivi ali celo povsem napačni. Hvaležen mu bom, če mi bo z odzivom na ta moj zapis razumljivo pojasnil, v čem se motim.
Andrej Cetinski

V četrtkovi Tarči (14. 9. 2023) je predstavnica SDS Jelka Godec s samoizpraševanjem oz. z izjavami, da ulica diktira sprejem zakonov v parlamentu dvignila temperaturo netolerance s primitivno tezo, ki bi zadovoljila Ruparjeve upokojence in vodjo svoje stranke, ne pa večine gledalcev. Izjavila je: »Poleg tega je strahotno to, kar ste danes vprašali. Ali se stranke strinjajo z zakonom, ki ga je predlagal Glas ljudstva? Kdo vodi to vlado? Ali to vlado vodijo NVO-ji (nevladne organizacije) z zakoni iz ulice, ki jih prinašajo v državni zbor in jih posvoji koalicija? Ali to državo vodi sedanja vlada? In mi imamo zakone, ki so prišli od zunaj. Torej ne s strani vlade, ampak s strani NVO-jev. In v bistvu to državo, državni zbor in konec koncev vlado vodi NVO.«
Takšno sprenevedanje in hinavščina sicer nista nič novega v naši politiki. A vendar bi bilo umestno, da se navedena poslanka seznani z ustavo in veljavno zakonodajo. Državljani imamo pravico soupravljati državo z volitvami, na katerih izberemo svoje izvoljene predstavnike. Tudi žal takšne, ki zavirajo razvoj in sobivanje. To je pač »demokratično« in kaže le na to, da nismo vsi enakega mišljenja. A vendar naj dodam, da se državljani z izvolitvijo svojih predstavnikov v državni zbor, nismo odpovedali oz. odrekli svojim ustavnim in zakonskim pravicam glede tega, da izražamo tudi svoja mnenja in s podpisi oz. npr. oblikovanjem svojega predloga zakona neposredno konkretiziramo svoja stališča. To bi dolgoletna poslanka sicer že morala vedeti. Če pa omalovažujoče govori o diktatu ulice, potem morda verjetno misli na privržence SDS, ali pa morda na kakšno društvo ljubiteljev domobranstva in podobnih ideologij. Ne vem, le ugibam. Poskusila je pač malo zastrašiti gledalce o »rušenju pravne države.« Zadevo pač ni dokončno pojasnila. No, ne glede na vse naj le omenim, da takšna avtokratska ravnanja, kot so bila v času prejšnje »ljubljene« vlade, vsekakor niso doživela splošnih ovacij na volitvah in referendumih.
Sicer pa je res, da nekatera pričakovanja, zahteve in potrebe ljudi, niso in očitno tudi ne bodo izpolnjene. Katera vprašanja konkretno, je razvidno iz rezultatov vojne zunanje politike, pa tudi težav v gospodarstvu, zdravstvu, begunski oz. azilni politiki, žici, volilni zakonodaji, itd.
In tu ima Jelka Godec enako mišljenje, kot verjetno veliko »svobodnjakov« v koaliciji. Dve leti je bilo premalo SDS in NSl, da bi dokončno uničili institucije. Pa so bili na tako »dobri avtokratski poti.« Tudi sedanji svobodnjaški koaliciji je očitno eno leto premalo. A tudi cel mandat morda. Ja, menda bi potrebovali kar dva mandata??!! Torej se ta enotnost v nesposobnosti do potrebnih in obljubljenih zavezujočih sprememb kaže kot skupna točka skoraj vseh koalicijskih in opozicijskih politikov. Vsi so enotni v le tem, da bi še malo vladali.
Pa če samo omenim, da v enem letu otrok konča razred ter napreduje miselno, izkustveno, čustveno in še kako drugače, potem mi ni jasno, kako vsi ti politiki skupno rabijo toliko let oz. razredov, da nekaj rešijo, ali naredijo. Razen, če ne ponavljajo in hodijo vedno v isti razred.
No, pravzaprav mi je jasno. Ko pa je tako lepo vladati. Se pa tudi sam sprašujem, zakaj morajo pristojni toliko časa usklajevati, preučevati, potrjevati in zavračati predloge, ki so dani v postopek sprejema predpisov. Pa četudi so pobude s strani državljanov oz. volivcev, ali »celo« s strani Glasu ljudstva. To pisanje je kritika vsem sedanjim in preteklim oblastnikom, ki so neobčutljivi in ne vidijo koraka naprej. Predvsem oz. tudi na področju spremembe sistemske volilne zakonodaje, ki bi dajala večjo odločevalsko težo volivcem in ne strankokraciji. No, pa »prosto po Jelki Godec,« tudi tu so predlogi ulice (berite pravnih strokovnjakov) že pripravljeni, a očitno niso nikomur všeč, da bi jih obravnaval in še manj sprejel. »Ni časa!« Ja, tudi to je »demokracija!« Samo nikar naj nihče ne misli, da smo ljudje preveč kratkega spomina. Čas do volitev hitro mine(!).
Miloš Šonc

PODPIRAMO VLADO!

Slovenija se uspešno pobira po grozljivih vremenskih katastrofah, kakršnih doslej nismo poznali. Nekatere rane se hitro celijo, druge so tako globoke, da bosta družba in narava potrebovali desetletje ali več, da se obrastejo.

Pri tem v Sintezi ocenjujemo, da je vlada ukrepala hitro, razsodno in učinkovito, kot nobena doslej. Posebno priznanje pa gre ljudstvu, ki je s svojo solidarnostjo, hitro in nesebično pomočjo najbolj prizadetim oblikovalo novo podobo nacionalne enotnosti in si prislužilo spoštovanje doma in v tujini. Brez tega silovitega izbruha empatije, neuklonljivosti in ponosa doma bi bila tudi dragocena pomoč iz tujine bistveno manjša.

Zato nas toliko bolj preseneča, da se banke očitno ne želijo enakopravno in dostojno vključiti v celovit program pomoči in obnove. Banke so samo v prvi polovici letošnjega leta ustvarile pol milijarde dobička. Drugo polovico bodo skoraj gotovo ustvarile v drugi polovici tega leta, prav toliko verjetno tudi naslednje leto. Ta podvojeni dobiček zvira iz nesprejemljivo velike razlike med obrestmi na depozite (zlasti) varčevalcev in obrestmi na posojila. Strokovnjaki opozarjajo, da je to neupravičen dobiček, da je anomalija zakonodaje, ki se enako kaže tudi v sosednjih državah in da bančniki zanj niso »odgovorni«.

Toda v Sintezi smo prepričani, da so bančniki še kako odgovorni za porabo tega izrednega dobička. Ker lahko bančni sistem uspešno deluje in se razvija samo v stabilnem gospodarstvu, bi morale banke razumeti pomoč pri sanaciji razmer, ki so jih povzročile katastrofalne poplave, kot svoj vložek k normalizaciji delovanja gospodarstva in družbe v celoti. Obenem pa kot nemoralno razumemo dejstvo, da žele banke na hitro pozabiti, da je država pred poldrugim desetletjem pokrila izgube njihovega neodgovornega poslovanja (tim. »črne luknje«) s socializacijo oz. zakonsko obremenitvijo državljanov.

V Sintezi zato podpiramo vlado, da z zakonom preusmeri večji del teh nezasluženih dobičkov bank v obnovo Slovenije po nedavnih katastrofah. Predlog, da v ta namen opredeli letno le 0,2 % finančnega portfelja bank, se nam ne zdi zadosten, toliko bolj, ker je večina bank v tuji lasti. Ocenjujemo, da bi morala vlada ta delež vsaj podvojiti in to za celotno obdobje, dokler ne uveljavi nove bančne zakonodaje, ki bo onemogočala take visoke dobičke. S tem bi ravnala enako, kot vlade v sosednjih državah, ki z zakonom obdavčujejo neupravičen (nezaslužen) dobiček njihovih bank.

Vladi predlagamo, da takoj razpiše državne obveznice za slovenske državljane. Prepričani smo, da še vedno obstoji zaupanje državljanov v državo, zato verjamemo, da bi prodaja obveznic, ki bi imele primeren donos (npr. en odstotek nad stopnjo inflacije) in ustrezno državno garancijo, da ne bo ponovno prišlo do izbrisa (kot leta 2013), uspela. Pri tem izhajamo iz dejstva, da bi bilo to tudi v primeru, da bi bil tako pridobljen denar za spoznanje dražji od posojil tujih bank, smiselno in državotvorno, saj bi obresti od teh obveznic pripadale slovenskim državljanom in ne tujim bankam.

Programski svet SINTEZE-KCD

Banke ustvarjajo letos izjemno visoke dobičke, pa ne zgolj pri nas. V nekaterih državah (Italija, Litva,…) so se že odločili, da ga bodo krepko dodatno obdavčili, kar je pri bankah naletelo na pričakovan, seveda neugoden odziv. Ker se s primerom davka na izjemen dobiček  doslej v praksi nismo srečevali, je zanimivo, zakaj je ta ideja nenadoma postala aktualna. Lažje jo bomo razumeli, če jo poskušamo razložiti z relevantnimi podatki bank.

Lani ob koncu leta smo imeli občani in podjetja v  domačih bankah skupno 37,2 milijard (mrd) evrov  prihrankov, od tega je bila večina  (31,6 mrd) vpoglednih vlog. V istem času smo bili oboji v bankah v obliki kreditov zadolženi za 26,1 mrd evrov. Prihrankov je bilo torej za 11,1 mrd  več od dolgov. Te presežke so banke v velikem delu držale v ECB (Evropska centralna banka), ta pa je z njimi pretežno posojilno in pod ugodnimi pogoji  financirala proračunske primanjkljaje evropskih držav. Ker smo pridno varčevali in se malo zadolževali, so nam banke v obliki obresti za prihranke zelo malo plačevale, pa tudi krediti niso bili dragi. Oglejmo si na primeru NLB, kakšne so bile obrestne mere pred enim letom in kakšne so danes.

Za vpogledni depozit in za vezani depozit do 1 leta nam je banka pred letom obresti plačevala po letni stopnji 0,01%. (1 evrov na leto za depozit v znesku 10.000 evrov). Za petletni kredit, ki smo ga najeli lani avgusta po spremenljivi obrestni meri, pa je ob sklenitvi pogodbe obrestna mera znašala 5,02%. Ta  vrednost je vsota dveh postavk: medbančne obrestne mere  (Euribor) v višini 0,92% in pribitka  v višini 4,1%. Obrestna marža, ki jo je banka  ustvarila z obravnavanim kreditom, je bila torej zaokroženo 5%, kar je nedvomno lep poslovni dosežek.

Letos se je obrestna marža za gornji kredit še povečala in znaša ta čas zaokroženo kar 8%. Zaslugo za to spremembo ima ECB. Ta je namreč svojo temeljno obrestno mero povečala iz lanskih 0,25% na 4,25%, posledično pa se je povečal tudi avgustovski Euribor od lanskega 0,92% na letošnji 3,95%, to je zaokroženo za 3%. Za to razliko  je višja tudi obravnavana  obrestna marža, saj poslovne banke obrestnih mer za depozite  doslej niso večale.

In zakaj je ECB letos tako močno povišala svojo temeljno kreditno obrestno mero? Očitno zato, ker je skrb za stabilnost cen njena osrednja poslovna zaveza, glavni instrument, s katerim jo uresničuje, pa je politika obrestnih mer. Na bančne kreditne obrestne  mere namreč lahko odločilno vpliva in te je smiselno povečati, ko je inflacija visoka in jo povzroča presežno tržno povpraševanje, ki ga podpira poceni bančno zadolževanje. Ta čas pa imamo opravka z drugačnim tipom inflacije , saj  jo povzroča predvsem dražja  ponudba (energija, hrana, težave pri surovinski oskrbi podjetij,…), ki je v nemajhni meri  ena od posledic ukrajinske vojne. Ta tip inflacije je smiselno omejevati drugače, in ne z višanjem kreditnih obrestnih mer; če se ga denarna politika vendarle posluži, pa ima to lahko druge gospodarske posledice, v konkretnem primeru so to tudi izjemni dobički bank.

Kot rečeno, ustvarjajo naše banke podobno kot ostale evropske letos izjemne dobičke, za katere pa očitno same nimajo prav velikih zaslug. V teh dobičkih se odražajo predvsem  izgube, ki so jih že in jih še bodo utrpeli bančni varčevalci zaradi inflacije spričo izjemno nizkih obrestnih mer za depozite, neposredno pa jih predvsem omogočajo, kot smo to videli na praktičnem primeru, povečani obrestni prihodki bank, še predvsem od kreditov, ki so jih svojim strankam v preteklosti odobrile po spremenljivih obrestnih merah.

To, da je obrestna politika  ECB odločilno prispevala k letošnjim izjemnim dobičkom v evropskem bančništvu, bi moralo biti zadostno opravičilo, da se ta izredni dobiček davčno drugače obravnava od onega, ki ga banke ustvarjajo z dobrim gospodarjenjem. Del dobička banke, ki presega lanskega, bi torej bilo smiselno dodatno  obdavčiti po primerno visoki stopnji, tako oblikovane prihodke države pa prednostno uporabiti za sanacijo naravnih nesreč, ki so nas nedavno prizadele. Res pa je, da bodo uvedbi tega davka banke, tudi ECB,  močno nasprotovale, pri tem pa si bodo lahko pomagale tudi z nekaterimi pravnimi omejitvami.

Andrej Cetinski, Sinteza

Dr. Uroš Lipušček

Vojna v Ukrajini na svetovni geopolitični šahovnici

Edine države, ki so za zdaj iz vojne v Ukrajini izšle kot zmagovalke, so ZDA oz. njihova oboroževalna industrija. Poleg Ukrajine pa je Evropa najhujša, očitno tudi dolgoročna poraženka.

Gandi: Samo močni ljudje so sposobni narediti korak odpuščanja.

Sprava iz srca v tvojo zavest
Peter Hribar: Tako je spontano prišlo do osebne odločitve, da mu dozorelost osebnih spoznanj, zastavljeni cilj in pokončna drža narekujejo osebni korak, ki naj služi kot dokaz, da se da, če je le volja za osebno odločitev dovolj močna. »Verjemite, ni bilo lahko in enostavno, ampak odločitev, da odpustim v imenu rodbine in v svojem imenu tistim enajstim morilcem tete in strica, ki so si neposredno umazali roke z njuno krvjo, je prišla v hipu in povsem spontano, prostovoljno.« Počutil se je olajšanega, razbremenjenega vsake maščevalnosti, kar je po njegovem bistveno pri takem dejanju.

Grozljivost narodovega razkola
Dobro prikrite zamere in večna realna grožnja, da se lahko ob prvi priliki ponovi podobna zgodba, vse to ga je napeljalo na misel, da je dovolj pasivnega branja in brezbrižnega razmišljanja o uradno ponujenih rešitvah v smislu narodne sprave. Odločil seje za korak, za katerega ni bil prepričan, da ga bo kdaj v življenju sposoben narediti… Javni oprostitvi storilcem je sledilo neskončno olajšanje.

Narodova sprava, pomiritev, rodbinska odločitev
Peter Hribar, ki se je v pokoju odločil za študij, napoveduje doktorat iz narodne sprave. Želi si poštene in resnične sprave in tega, da bi to strašno breme pospravili dovolj daleč v zgodovino, da se bo dalo zadihati in iti naprej. Prepričan je, da si mlajši rodovi zaslužijo razbremenitev tega bremena iz preteklosti.

Suzana Kos v Delu: Članek o tragediji družine Hribar in nečaku Petru Hribarju /; / kopija članka

Roman Draga Jančarja: To noč sem jo videl

Že nekaj časa doživljamo velike spremembe, predvsem ekonomske, politične in podnebne. Te se odražajo tudi v bančništvu, katerega delovanje tudi pri nas usmerja Evropska centralna banka (ECB). Kot nekdanji bančni delavec ta dogajanja še vedno spremljam in kako jih dojemam, želim kratko predstaviti v tem zapisu; domnevam namreč, da nas je kar nekaj takih, ki do te problematike nismo brezbrižni. Mojim ocenam nekateri verjetno ne bodo pritrdili, bi pa bil vesel, če bi zvedel, v čem se motim.
Najprej naj navedem nekaj številk – njihov vir je Bilten Banke Slovenije -, ki kažejo nemajhne spremembe, ki so v poslovanju slovenskega bančništva nastale v preteklih letih. Primerjal bom skupne bančne vloge prebivalstva in gospodarstva z bančnimi posojili obeh teh sektorjev. Leta 2010 je bilo takih vlog v vrednosti 22,7 milijard (mrd) evrov, vrednost posojil pa je bila 32,7 mrd. Posojil je bilo torej za 10,0 mrd več kot vlog in to razliko so banke v največjem delu pokrivale s posojili, ki so jih najele v tujini. Lani pa so bile te številke pomembno drugačne: posojil je bilo za 6,6 mrd manj kot leta 2010, vlog za 14,5 mrd več, za vsoto obeh teh zneskov, to je 21,1 mrd, pa so se povečali, pogojno rečeno, finančni presežki bank iz domačega poslovanja.
Bančne vloge so torej pretekla leta naraščale veliko hitreje od posojil. Ena od posledic teh sprememb je bilo nižanje obrestnih mer, tako za vloge kot za posojila. Tako smo še lani imeli zgodovinsko gledano doslej najnižje obrestne mere: za vpogledne vloge (teh je bilo največ) so v večini bank znašale 0,01%, za posojila pa so le redko presegle 3%.
Podobne spremembe v gibanju vlog in posojil, kot jih beležimo v Sloveniji, so se dogajale tudi v ostalih evropskih bankah. V poslovnem bančništvu se posledično pojavljajo veliki finančni presežki, ki se jih pretežno hrani v centralnih bankah. ECB je pred leti pri uporabi teh presežkov uvedla pomembno novost: z njimi se sedaj na veliko financira nakupe nizko obrestovanih obveznic, ki jih izdajajo države zaradi pokrivanja njihovih proračunskih primanjkljajev. Eurosistem (ECB in centralne banke držav z valuto evro) je lani imel naložb v vrednostne papirje v znesku zaokroženo pet tisoč mrd evrov.
Kako sodelujejo banke pri proračunskem financiranju države, si pobliže oglejmo na primeru Slovenije. Ker več troši kot zbere denarja z davki, je imela naša država lani že 41,2 mrd dolgov, to je 9,2 mrd več kot leta 2015. V tem istem obdobju so se finančni presežki poslovnih bank (razlika med porastom vlog in posojil) povečali za 9,3 mrd in pretežni del tega zneska je bil s posredovanjem BS in ECB porabljen za financiranje proračunskega primanjkljaja države. Očitno sta država in bančni sistem razvila model finančnega sodelovanja, ki je za oba zelo koristen.
Ustrezno okolje, da je lahko nastal gornji model, je predvsem dosežek družbeno-ekonomske politike, poznane kot neoliberalizem. Ta je zaslužen za dve relevantni spremembi v družbi. Ena je radikalno znižanje davkov, ki državam vse bolj otežuje financiranje njihove potrošnje. Konkretno: leta 1980 je bila najvišja davčna stopnja na dohodek v ZDA 70% (v Vel. Britaniji celo 87%), danes pa je 37% in tej spremembi je sledila večina ostalih držav. Drugi njegov dosežek pa je močna oslabitev upravljanja držav, še predvsem pravne države, kar se med drugim odraža v okrepljeni korupciji raznih oblik, v davčnih oazah in podobnih rešitvah, ki posameznikom omogočajo bogatenje. Obe spremembi največ prispevata, da ima del prebivalstva vse večje finančne presežke, ki povečujejo tudi bančne vloge, države pa so pri financiranju svoje potrošnje vse bolj odvisne od zadolževanja, ki ga seveda, kot rečeno, v velikem delu in pod ugodnimi pogoji omogočajo centralne banke, ne da bi se za to morale posluževati emisije denarja.
Obravnavani finančni model je približno desetletje dobro deloval, dolgoročno pa ni vzdržen. Na neoliberalizmu zasnovano upravljanje držav je namreč vse manj učinkovito, ustvarja pa tudi za večino nesprejemljive socialne razlike. V družbi so zato potrebne resne sistemske spremembe, s katerimi se ne bo moglo več dolgo odlašati. Ena njihovih posledic bo tudi to, da se finančni presežki v bankah ne bodo več pojavljali, vsaj ne v današnjem obsegu.
Model pa lahko resno ogrozijo tudi izjemni dogodki, kakršen je vojna v Ukrajini. Ta povzroča največ škode Ukrajini, a tudi ostala Evropa je in še bo zaradi nje močno prizadeta. Ena njenih posledic je tudi visoka inflacija, ki nas je že prizadela; Industrijski proizvodi so se namreč lani v Sloveniji podražili kar za 19,6%, življenjski stroški pa za 8,8%. V industriji je rast cen predvsem povzročila izjemna podražitev energije, kar je neposredna posledica vojne. Dražja energija in hrana sta veliko prispevala tudi k rasti življenjskih stroškov, še večji pa je v tem primeru vpliv povečanega tržnega povpraševanja. Slednjega pa ni podpiralo ceneno zadolževanje v bankah, pač pa gre njegovo financiranje predvsem v škodo prihrankov, kar se odraža v spremembah bančnih vlog. V prid tega govorijo naslednji podatki: v letu 2020 so se bančne vloge povečale za 3,5 mrd evrov, lani za 2,6 mrd, letos pa je njihova rast že negativna in v petih mesecih so bile že manjše 0,4 mrd evrov. Namesto finančnih presežkov se bančništvu očitno obetajo finančni primanjkljaji, kar bo med drugim otežilo tudi financiranje proračunskih primanjkljajev držav, ki se tudi sicer povečujejo.
ECB skuša sedanjo inflacijo ukrotiti z višanjem kreditnih obrestnih mer: lani v začetku leta je njena temeljna kreditna obrestna znašala 0,25%, sedaj pa je že 4,25%. Dražitev kreditov je zelo uporaben ukrep, če je inflacija posledica prevelikega tržnega povpraševanja, ki ga podpira poceni zadolževanje. V tem primeru pa je inflacija predvsem posledica dražje energije in tudi drugih težav pri oskrbi, le v enem delu pa jo povzroča dodatno povpraševanje, ki pa se ga finančno predvsem podpira v škodo rasti prihrankov in se zato ti zmanjšujejo. Bodo pa višje kreditne obrestne mere imele nekatere druge učinke. Obremenjevale bodo gospodarsko tast, zavirale bodo upadanje finančnih presežkov v bančništvu, predvsem pa bodo vsaj kratkoročno prispevale k rasti bančnih obrestnih marž, saj banke za sedaj depozitnih obrestnih mer ne zvišujejo. Bankam se tako letos obetajo izjemno visoki dobički in to bo še ena potrditev škodljivosti politike, ki je vse naše banke prepustila tujim lastnikom.
Naj ta zapis zaključim z naslednjo mislijo. Banke so za delovanje gospodarstva pa tudi družbe na sploh zelo pomembne. Svoje poslanstvo pa težko uspešno uresničujejo v tako nestabilnih družbenih razmerah, kot jih doživljamo danes in so predvsem posledica neprimernega političnega upravljanja držav. Pri tem upravljanju je zato prednostno potrebno opustiti neoliberalne usmeritve in vrednote, od konkretnih aktivnosti pa naj ima ta čas prednost zavzemanje za čimprejšnje končanje vojne v Ukrajini.
Andrej Cetinski

Svoboda govora je postala povsod ogrožena dobrina. Neposredna povoda za to sta bili epidemija virusa Covid 19, ki so jo oblasti večine držav poskušale zatreti tudi s preprečevanjem širjenja informacij o razprostranjenosti tega virusa, nastanku ter škodljivosti oziroma neškodljivosti cepljenj. Drug dejavnik je bila že več kot leto in pol trajajoča vojna v Ukrajini, ki je predmet hude dezinformacijske vojne, tako da pravzaprav ne vemo kaj se dejansko dogaja na fronti. Omejevanje svobodnega izražanja in pluralizma ni omejeno več samo na tako imenovane avtoritarne države . Prvič po koncu hladne vojne so tudi v zahodnih državah, ki so se doslej ponašale z demokracijo, začeli omejevati svobodo javnega izražanja. Vodilne ameriške elite iz obeh vodilnih strank poskušajo na primer s pomočjo vodilnih medijev prikriti zlodela , ki jih počne ameriška vojska in njihove obveščevalne službe zato, da bi ubranili svetovno prevlado oziroma hegemonijo. Žalostni simbol tega procesa je avstralski novinar Julian Assange , ki je protipravno že 5 let zaprt v najstrožjem britanskem zaporu Bellmarsh na ameriško zahtevo samo zato, ker je objavil podatke o zločinih ameriške vojske. Če bodo britanske oblasti Assanga izročile ZDA, kar je zelo verjetno in bo tam obsojen na dolgotrajni zapor, ne bo kjer koli na svetu noben novinar, ki si bo drznil objavljati dejstva, ki jih bodo v ZDA šteli za sovražna, več varen pred njihovo dolgo roko. ZDA namreč poskušajo s tem primerom svoje notranje pravo razširiti na ves svet , kar je seveda najbolj groba kršitev mednarodnega prava oziroma suverenosti in nedotakljivosti držav. Podobne trende omejevanja svobode javnega izražanja opažamo tudi v EU, kjer je njena komisija na primer že na začetku vojne v Ukrajini, samovoljno uvedla prikrito cenzuro na poročanje o Ukrajini, čeprav za to nima pristojnosti, saj je blokirala vse ruske medije na ozemlju EU, četudi z Rusijo vsaj formalno nismo v vojni. Namen tega ukrepa je bil doseči, da bo javnost vedela samo za uradno resnico, ki jo pridiga evropska politična elita, ki se zavzema za nadaljevanje vojne ; vse mirovne pobude pa zavrača ali pa ignorira. Tudi v Sloveniji je podobna medijska slika. Mediji vsaj največji le redko dopustijo mnenja , ki so drugačna od uradnega razlaganja resnice in zavzemanja za nadaljevanje vojne in vojaški poraz Rusije, kar bi se lahko končalo tudi s tretjo svetovno vojno. Trend zoževanja svobode javnega izražanja pri nas , je pred dnevi prišel najbolj do izraza v predlogih vladne komisije oziroma strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora , ki je predlagal nekaj ukrepov, ki bi nas, če bodo sprejeti, vodili v avtoritarno družbo. Nobenega dvoma ni, da je sovražni govor velik problem tudi pri nas in ga je potrebno omejiti, vendar ne za ceno omejevanja političnih svoboščin. Omenjena komisija je namreč predlagala naj bi kazenski zakonik razširili tudi na povzročitev vznemirjenja oziroma zgražanja v javnosti. O teh prestopkih, naj bi po tem predlogu v večini primerov odločali prvostopenjski odločevalci oziroma policisti. Če bo sprejet omenjen predlog se bomo očitno tudi uradno spremenili v policijsko državo. Pomenljivo je, da je predlog objavila komisija, ki jo vodi Nika Kovač v javnosti poznana tudi po štipendiji fondacije bivšega domnevno zelo liberalnega bivšega ameriškega predsednika Obame, in po tem, da je direktorica inštituta 8, marec, ki se bori za bolj demokratično družbo. Očitno uvajanje že pozabljenega verbalnega delikta iz časa bivše države Jugoslavije, za komisijo ni sporno, čeprav bi vsaka kritika na primer tudi moje današnje razmišljanje, lahko pomenilo vznemirjenje javnosti, torej prekršek oziroma sovražni govor. Ob tem se ni mogoče znebiti občutka, da bi tudi slovenski politični eliti vseh barv ustrezalo, da bi imeli državljani posebej tisti ki so kritični, čimbolj zavezana usta. Dejstvo je, da bo določena mera sovražnega govora vedno obstajala neglede na zagrožene kazni in, da za politike velja manjša toleranca kot za običajne državljane. Ljudje ki se odločajo za politiko se morajo namreč zavedati, da bodo predmet lahko tudi zelo kritične presoje pa tudi verbalnih napadov nasprotnikov. Če nimajo debele kože je bolje, da se ne odločajo za politiko. Poslance koalicije zato pozivam, da se opredelijo proti omenjenemu predlogu, sicer bomo pod vodstvom stranke, ki si je nadela ime Svoboda drseli v novi avtoritarizem ki smo se ga pred dobrim letom komaj rešili .
Dr. Uroš Lipušček

Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist

Glede na to, da so sistemi plač zaradi vpliva na medsebojna razmerja med zaposlenci zelo pomembna, če že ne najbolj kritična organizacijska prvina (ne)uspešnosti družb, je logično, da se v sistem oblikovanja plač v javnem sektorju vključuje država oziroma vsakokratna oblast. Slabo pa je, če se pri tem vključevanju pozablja na to, da morajo sistemi, ki jih vzpostavlja država, zagotavljati civilizacijsko rast in ustrezno blaginjo družbe.

Od ravnateljev in drugih predstojnikov pričakujemo, da glede na svoje zadolžitve vedo, kaj morajo in kaj smejo zahtevati od svojih sodelavcev.

Stroka meni, da h kakovosti sistema plač največ pripomorejo tisti, ki pokažejo na razlike v učinkovitosti skoraj enako plačanih javnih uslužbencev.

Nujno je sodelovanje stroke.

Ali strokovne podlage sodelujoči pri spreminjanju enotnega sistema plač sploh poznajo-?!

Upoštevaje, da naj bi bilo v prenovljeni sistem plač v javnem sektorju vključenih približno 225.000 zaposlencev, znesek plač za te zaposlence pa je bil leta 2022 enak kar 47 odstotkom zneska odhodkov državnega proračuna, se ob navedenem zastavlja vprašanje, kdo naj odloča o sistemu plač. Ob vedenju, da je stabilen sistem lahko le dobro zastavljen sistem, sem prepričan, da to ne smejo biti le predstavniki interesnih skupin. Še kako potrebno je tudi vplivno sodelovanje stroke.

Prof. dr. Miran Mihelčič: Votlost sistema plač v javnem sektorju