Urša Marn je pod naslovom Salomonska sodba v Mladini objavila komentar sodbe sodišča Evropske unije, v katerem se ta opredeljuje o razlastitvi malih delničarjev in lastnikov podrejenih obveznic, ki jo je Slovenija izvedla ob sanaciji bančnega sistema pred dvema letoma. Po mnenju sodišča je bila razlastitev legalna, torej pravno nesporna, ni bila pa za državo zavezujoča. Temu mnenju Marnova ne oporeka in enako so ravnali v preteklih dneh tudi vsi drugi, ki so se glede te zadeve javno opredeljevali. Slednje velja tudi za Združenje malih delničarjev. Sam – sicer nepravnik – menim drugače, saj je bilo po mojem razumevanju v tem primeru pravo grdo povoženo. To utemeljujem v nadaljevanju z dvema argumentoma.
Prvi je ta, da bi bila obravnavana razlastitev pravno dopustna, če bi jo opravičeval negativni kapital bank, ki je bil ugotovljen na podlagi splošno priznanih računovodskih standardov. Ta pogoj pa ni bil izpolnjen. Nekaj tehtnih informacij namreč govori v prid mnenju, da je bila s strani »reševalne« trojke (EU, ECB, IMF) v naprej določena višina potrebne zgube bank, da se bodo posledično te lahko znebile množice malih delničarjev, kar naj bi v naslednji fazi močno olajšalo njihovo že zapovedano prodajo. Pričakujem, da bo ta teza dobila potrditev tudi v kriminalni preiskavi ravnanja Banke Slovenije, ki jo v povezavi z zadnjo sanacijo bank vodijo pristojni organi.
Drugi argument, da je izvedena razlastitev pravno sporna, bom predstavil na primeru podrejene obveznice Banke Celje-10 emisija. V prospektu za to emisijo je v njegovem poglavju »Zavarovanje terjatev« banka sprejela poleg drugega naslednjo obvezo, citiram: »Vplačane podrejene obveznice so na razpolago za kritje izgube banke šele v stečaju oz. likvidaciji banke in niso na razpolago za kritje izgube v času rednega poslovanja banke«. Ker so določila prospekta po vsebini enakovredna pogodbenemu razmerju med banko in imetnikom obveznice, bi bil slednji v obravnavanem primeru lahko razlaščen le v primeru stečaja ali likvidacije banke. Ker se to ni zgodilo, saj banka še vedno uspešno posluje, pomeni razlastitev celjskih podrejencev grobo kršitev osnov pravnega reda.
Neoliberalizem, torej verovanje, da cilj (dobiček) opravičuje uporabo skoraj že vsakega sredstva, je bil prevladujoč pristop, ko se je finančni kapital leta 2013 preko EU in ECB lotil podrejanja in opustošenja Slovenije. Da njegovo nepravno početje opravičujejo tudi sodišča, bi moralo biti tehten argument v prid spoznanja o izjemni škodljivosti ideologije, po kateri deluje sodobni kapitalizem.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 22.7.2016