Kronični »kadrovski vrtiljak« v gospodarstvu je drag, pravi Delov novinar Anže Voh Boštic. In nadaljuje: Menedžerji v državnih družbah so nastavljeni, da političnim lobijem omogočajo črpanje rent, zato so državna podjetja neučinkovita. Podjetniški sektor v Sloveniji trpi zaradi vmešavanja države, je v lanskem letnem poročilu zapisala EBRD. Pogoste menjave menedžerjev v podjetjih v državni lasti so eden glavnih vzrokov za takšno oceno.
Novinar ob pomoči Aleša Vahčiča in Janeza Prašnikarja z ljubljanske ekonomske fakultete v nadaljevanju niza dejstva:
– Menjava menedžerjev je za vsako podjetje stres, zato se mednarodne korporacije na te procese dolgo pripravljajo. Pri nas pa so menjave menedžerjev v podjetjih v neposredni ali posredni državni lasti prepogoste in popolnoma nepovezane z rezultati njihovega dela.
– Politične menjave povzročijo, da začne oseba, ki bi sicer lahko zelo dobro upravljala podjetje, zadovoljevati interese tistih lobijev, ki so jo nastavili.
– Ker jih večina ve, da jih bodo ob menjavi oblasti zamenjali, se poskušajo v času, ko so na položaju, čim bolj okoristiti. To lahko naredijo legalno: poleg upravljanja ene družbe si zagotovijo članstvo v nadzornih svetih drugih podjetij in si tako povečajo dohodke. Še veliko bolj škodljiv je nelegalen način okoriščanja, ko so menedžerji na pozicije nastavljeni zato, da prek kupovanja predragih storitev sredstva družbe pretakajo na račune zasebnih podjetij.
– Primerjava učinkovitosti poslovanja podjetij s »politično okuženimi« člani nadzornega sveta, in neodvisnimi člani je pokazala, da so podjetja, katerih nadzorniki so dejavni ali povezani s političnimi strankami, manj uspešna od tistih, v kateri prevladujejo neodvisni.
– Eden izmed vzrokov za njihovo slabše poslovanje bi lahko bil nameščanje slabih kadrov, a mogoče tudi dobri kadri zaradi politične okuženosti teh podjetjih v njih nočejo delati. Bolj verjeten vzrok za slabe rezultate pa je plenilsko črpanje rent.
– V državnih podjetjih, ki so monopolisti, menedžerji niso pod pritiskom doseganja rezultatov, zato sprejemajo bolj lagodne odločitve pri upravljanju podjetja. Prva skrb jim je obstanek na položaju. Njihova neučinkovitost se kaže v relativno dražjih in slabših storitvah za prebivalce in podjetja.
– Državna podjetja, ki imajo monopol na določenem trgu, so bolj politično okužena kot tiste družbe v delni ali večinski državni lasti, ki tekmujejo na svetovnem trgu.
– Med letoma 2000 in 2010 je bil delež politično okuženih nadzornikov v 384 slovenskih podjetjih kar 46-odstoten.
– Raziskava Svetovni letopis konkurenčnosti Slovenijo med 59 državami uvršča na zadnje mesto: po kakovosti poslovanja velikih podjetji, po kakovosti nadzornih svetov, kredibilnosti menedžerjev in implementaciji računovodskih standardov v podjetjih.
Postavlja se vprašanje, kakšno škodo so slovenskemu gospodarstvu povzročile slabe menedžerske prakse v državnih podjetjih. »Ker je bila večina premoženja družbe v rokah slabo vodenih javnih podjetij, in ne v rokah tistih, ki bi jih učinkovito upravljali, smo po moji oceni v dvajsetih letih izgubili več deset milijard evrov,« meni Vahčič. Če bi imeli resno tržno ekonomijo, bi bila skupna vrednost vseh slovenskih podjetij zdaj okoli 100 milijard, v resnici pa so vredna le od 20 do 30 milijard evrov. Obenem je zaradi klientelističnega načina pridobivanja menedžerskega kadra zastal tudi razvoj menedžerjev. Menedžerji se niso razvijali v podjetjih, ki uspešno tekmujejo na svetovnem trgu, temveč so le lagodno upravljali politično dodeljena podjetja. Na ta način smo obglavili cele generacije potencialno dobrih slovenskih menedžerjev. »Vedno znova me preseneča pomanjkanje ambicioznosti menedžerjev v državnih podjetjih. Dobiček iz poslovanja iz preteklih let in načrti za prihodnost se vedno gibljejo okoli ničle«, pove Prašnikar. Ker si s takšnim poslovanjem podjetja ne ustvarijo denarnih rezerv, so veliko bolj ranljiva na zunanje šoke. V takšnih primerih tako menedžment kot tudi drugi zaposleni pričakujejo pomoč države. Stalno menjavanje uprav ne omogoča priprave in izvedbe ambicioznih dolgoročnih načrtov razvoja, dodatno pa jih ovirajo še sindikati, ki so v državnih podjetjih praviloma zelo močni. Podjetja so tako popolnoma neučinkovita.
Razlogi za slabo upravljanje države in slabo upravljanje državnega premoženja so v osnovi enaki. Nekateri za podjetja v državni lasti ponujajo hitro rešitev – PRODATI. Ali naj torej prodamo tudi državo? Ali pa se splača malo bolj potruditi? Za začetek bo treba neetično in nekompetentno ravnanje dosledno sankcionirati.
Načeloma se strinjam, da je sankcioniranje neetičnih in nekompetentnih dejanj nujno. Problem pa je v tem, da je sankcioniranje možno le, če so taka dejanja z zakonodajo opredeljena kot kazniva. Zdi se, da vse te zgodbe, vključno s tajkunskimi, pri nas niso v navzkrižju z zakoni, seveda po logiki “kar ni prepovedano je dovoljeno”. Najprej bi bilo treba torej popraviti zakonodajo tako, da bi nepoštena, torej zaposlenim, lastnikom in družbi škodljiva dejanja pri upravljanju podjetij bila opredeljena kot kazniva. Da bi lahko to dosegli, pa bi bilo treba tudi etične norme pravno operacionalizirati, se pravi jih vključiti v pravni red. Ali so naše politične garniture (elite) pripravljene to storiti in ali je naša pravna stroka sposobna to izpeljati?
V zvezi z upravljanjem podjetij v solastništvu države pa vidim še en problem.
Dokler z “državnim” premoženjem na tak ali drugačen način upravlja vlada, se najbrž praksa nastavljanja vodilnih in nadzornih kadrov v podjetnih ne bo mogla bistveno spremeniti. Vsakokratna vladajoča garnitura bo pač vedno želela obdržati odločilni vpliv v teh podjetjih vsaj iz dveh razlogov: (1) da lahko vpliva na delitev nove vrednosti, saj ima interes (in potrebo), da del te preliva iz gospodarske sfere v sfero javne porabe, kar je z razvojnega vidika slabo, kadar se zaradi tega slabi razvojna moč gospodarskega sektorja in (2)ker ji ta vpliv omogoča nagrajevati politično lojalne kadre. Rešitev vidim v tem, da z državno lastnino ne upravlja vlada, pač pa od vlade neodvisna državna institucija, recimo nacionalni gospodarski in razvojni sklad, ki bi deloval na osnovi posebnega zakona in bil voden s strani strokovno kompetentnega menežmenta. Na izvolitev tega menežmenta vlada ne bi smela imeti neposrednega vpliva. Tako bi bilo upravljane z državnim premoženjem neodvisno od vsakokratne politične opcije. V smislu tega razmisleka se mi tudi zdi, da bi bilo treba pojem “državno premoženje” zamenjati z ustreznejšim pojmom, saj gre pri tem premoženju v bistvu za skupno nacionalno premoženje in ne za premoženje nacinalne upravne strukture, kar država v bistvu je.
Če hočemo torej odpraviti ali vsaj zmanjšati nepoštenost in anomalije pri upravljanju podjetij, bo treba temeljito popraviti zakonodajo s tega področja, predvsem pa spremeniti neoliberalistično doktrino politične ekonomije v tem smislu, da kapital ni edini ali odločujoči gospodarski dejavnik in da je delo vsaj enako pomembno ter da zato interes kapitala za maksimiranje dobička (ki je možno predvsem na račun zmanjševanja vrednosti dela) ni edini cilj gospodarske dejavnosti in ne edino merilo gospodarske uspešnosti. Dokler pa bomo pristajali na neoliberalistični koncept ni mogoče pričakovati bistvenih sprememb v gospodarskih odnosih, niti trajnega izhoda iz gospodarske in družbene krize.
Franček Drenovec v programskem tekstu našteva, kaj nam je storiti, če hočemo iz neizbežne – dokončne krize. Nekaj alinej iz teksta:
– Slovenska tranzicija je bila liberalizacija, deregulacija, privatizacija in nič drugega. V zadnjem desetletju je dokončno obveljalo, da so družba, država, skupnost samo ostaline komunizma in da ni nacionalnega interesa, ker je samo zasebni.
– Zaostajamo v produktivnosti (na zaposlenega), zaradi nekonkurenčnosti menedžmentov, lastnikov in političnih elit. Pa vendar se iščejo rešitve vedno samo v stroških dela in stroških države!
– Opiranje zgolj na zasebno pobudo in podjetnost, znotraj obstoječih okvirov znanja in ustvarjalnosti, je v današnji Sloveniji že povsem očiten nesmisel.
– Vprašanje ne sme biti, »kaj potrebuje gospodarstvo«, temveč »kakšno bodoče, drugačno gospodarstvo potrebujemo«. Ta miselni preskok je pogoj, bistvo.
– Letos nas prepričujejo o nujnosti varčevanja in odrekanja. Naš problem pa ni varčevanje, ne denar in kredit, problem je, kaj v obstoječi ekonomski in politični strukturi z njimi počnejo. Odrekanje je zastonj, za prazen nič.
– Univerzitetni sektor mora postati izpostavljeno in vplivno žarišče. Ne gradbeništvo, ne banke, ne elektrarne, ne »vpis na faks«, temveč delo, učenje in znanje.
– Glavni cilj ni izobraževanje za trg dela, prav nasprotno. Cilj je ustvarjanje novih podjetnikov, novih mislecev in novih politikov, da nadomestijo stare. Za to gre.
– V Sloveniji je moderno govoriti o tehnološkem razvoju, ampak tehnologije so ljudje. Tehnološki razvoj ni uvajanje novih strojev in izumov, temveč novih ljudi. Stari ljudje ne uvajajo novih izumov. Razvojne investicije so investicije v ljudi, natančneje, investicije v mlade.
– Majhne evropske države držijo skupaj institucije, ki zagotavljajo občutenje skupnosti in pripadanja, utemeljeno z nekim občutenjem enakosti. Če umre to, umre država.
V obsežnem intervjuju, objavljenem v Delu pod naslovom Nacionalni interes je bankrotiral finančno, moralno in intelektualno, Igor Masten navaja podatek, da naj bi bilo v naših bankah za več kot 6 milijard evrov slabih kreditov, kar je slej ko prej eden osrednjih ekonomskih problemov države. Večina teh kreditov je bilo odobrenih v letih 2006 do 2008, to je v času prve Janševe vlade, vzrok, zakaj je ta velika škoda nastala, pa naj bi bil »nacionalni interes«. Kaj je s tem mišljeno, Masten v intervjuju ne pove določneje, je pa to storil pred več kot pol leta v Dnevnikovem Objektivu (15. 10. 2011). Tam je namreč med drugim zapisal, citiram: »Svojo gospodarsko suverenost smo skozi tranzicijo gradili prek mencigerjanske doktrine gospodarskega nacionalizma, ki je v odnosu do države potenciral socializem, do podjetništva pa državno zaščito monopolnih pozicij, zaprtost pred tujim kapitalom in nizke standarde pravne države, ki so bili potrebni za kanaliziranje premoženja v roke redkih izbrancev. Nastala je finančno trhla tvorba, ki je temeljila na zadolževanju v tujini.« Z nacionalnim interesom gre torej po Mastenu razumeti pri nas dolga leta prevladujočo ekonomsko doktrino – njen najbolj znani protagonist naj bi bil dr. Mencinger –, ki naj bi jo aktivno prakticirala tudi Janševa vlada, ena pojavnih oblik škod, ki so bile z njo povzročene, pa je za naše razmere zelo velik znesek slabih bančnih kreditov, ki jih bomo morali v velikem delu poplačati davkoplačevalci.
Obstoja pa vsaj še ena, precej drugačna razlaga, zakaj je bilo v času prve Janševe vlade odobrenih toliko slabih kreditov. Ta pravi tako:
1. Ko je leta 2004 Janša postal predsednik vlade, je začel v ekonomski politiki aktivno uveljavljati neoliberalno paradigmo, ki so jo pri nas ob aktivni podpori nekaterih medijev – časnik Finance je pri tem posebej izstopal – marketinško učinkovito propagirali »mladoekonomisti« oziroma »pravi ekonomisti«, kakor so sami sebe radi poimenovali. Eden njih je postal celo vodja vladinega strateškega sveta, drugi minister za razvoj, tretji je bil direktor Umarja, v javnosti zapaženi pa so bili tudi neoliberalni prispevki Igorja Mastena.
2. Najbolj zagreto so se mladoekonomisti zavzemali za enotno davčno stopnjo, in za to, da se državo kolikor mogoče hitro lastniško prežene iz gospodarstva. Ker tujih kupcev državnega premoženja ni bilo ravno veliko, domačih »z novci« pa je bilo še manj, je preostala le rešitev, da se privatizacije državnega premoženja – če naj se jo izvede hitro – lotimo z menedžerskimi prevzemi podjetij. Za njeno izpeljavo so bili ustvarjeni vsi potrebni pogoji: učinkovito politekonomsko zaslombo je imela v neoliberalizmu, zaradi bogate in cenene kreditne ponudbe iz tujine je bila finančno izvedljiva, vlada jo je podpirala in tudi poskrbela, da je niso oteževale formalno-pravno omejitve, menedžerjem je obetala hitro obogatitev pa tudi odpravo težav, ki jim jih je povzročala politika. Ob tako ugodnem okolju je proces izgona države iz gospodarstva v času prve Janševe vlade v velikem obsegu stekel. Ena njegovih posledic – žal ne edina – so tudi slabi krediti v domačih bankah, o katerih govori Masten v intervjuju.
Po gornji, to je drugi razlagi je Mencingerju težko pripisati krivdo za slabe bančne kredite. Nasprotno od njega pa so imeli mladi neoliberalci, vključno z Mastenom, pri njihovem nastajanju pomembno vlogo. Ko danes s prstom kažejo na Mencingerja kot krivca in s tem odvračajo pozornost od sebe, se da to razumeti tako, da pač uporabljajo nekoliko svojstvena etična merila. To niti ne preseneča, saj neoliberalizem etiko tudi sicer neredko pojmuje tako, kot to najbolje ustreza interesom kapitala.
Za zaključek še naslednja misel. Problemov s slabimi krediti ne bi imeli, če bi Slovenci svojo državo dobro upravljali, vsaj tako dobro, kot se v povprečju upravlja podjetja, ki jim v tržnih razmerah uspe dolgoročno preživeti. Tudi za večino drugih ekonomskih težav, ki nas kot državo pestijo, velja isto. Problem, ki zahteva prednostno razreševanje, je torej neučinkovito upravljanje države, ki smo mu priča že vsaj deset let. Žal pa ga ne rešujemo, še več, delamo se, kot da problema sploh ni.
Kaj je nacionalni interes?
Nacionalni interes je definiran v ustavi, pravi I. Simoniti. Zato ga, kot čisto politično stvar, moramo pojasniti: prvič, z vidika odgovornosti države do ustave; in drugič, z vidika odgovornosti državljanov do države, kadar ta ne uresničuje ustave. V zahodni tradiciji je pomen ustave od antike sem isti. Ustava je najvišja politična obljuba države državljanom. Z državo mislimo vse ravni oblasti, tudi opozicijo. Iz najvišje politične obljube države državljanom izhajajo vsa druga razmerja med državo in državljani: spoštovanje zakonov, plačevanje davkov, zvestoba državi, obramba države itd. Iz te obljube izhaja tudi vrstni red, kdo mora kaj narediti in pred kom. Najprej mora torej država uresničevati ustavo, zakone, mednarodne sporazume in šele potem svoje volilne programe. Tekoča oblast, posebno stranke na oblasti, ne določajo nacionalnega interesa, temveč ga samo uresničujejo. Skupaj z opozicijo pa sproti opozarjajo, kaj ga ogroža ali krepi v državi in zunaj nje.
Oblast pa je treba nadzorovati. Odgovorni smo za nadzor oblasti in nadzornikov, ti se sami nikoli dovolj ne nadzirajo. Pri tem so odločilni tudi mediji, ki z vseh strani nadzirajo oblast. Če država ne ščiti državljana pred »mafijo, strankokracijo, kurijo…«, jo je ta upravičen goljufati in jo bo samoobrambno goljufal. To moramo Slovenci, ki smo v zadnjih sto letih preživeli v sedmih državnih oblikah in vseh znanih političnih režimih, upoštevati. V slabi državi človek samo preživi. Država zato ni nikoli samo servis ali nočni čuvaj, ampak institucija zaupanja v zadevah življenja in smrti ljudi in držav.