Prodaja NLB je tik pred vrati, postopki že potekajo. Vendar bolj kot se bliža dan D, več je informacij in mnenj, ki postavljajo prodajo pod vprašaj.
NLB skupina (v nadaljevanju banka) se izkazuje kot visoko dobičkonosna naložba države. V prvem kvartalu je dosegla 56% večji dobiček kot lani, kar na letnem nivoju pomeni 250 mio dobička. Res, da je tako dober rezultat predvsem posledica ukinitve določenih slabitev, vendar že brez teh vplivov kaže, da je banka sposobna dosegati letni dobiček najmanj okrog 150 mio. V dvanajstih letih po sanaciji do leta 2025 naj bi torej banka ustvarila skupaj okoli 1.850 mio dobička pred davki.
V sanacijo banke je bilo v zadnjih letih vloženo veliko davkoplačevalskega denarja, samo leta 2013 v okviru razvpite sanacije naših bank po diktatu EK in v režiji BS, 1.550 mio, s podrejenimi obveznicami še 258 mio, skupaj torej 1.808 mio. Že prej, med leti 2008 in 2012 je bila banka dokapitalizirana z 930 mio.
Osnovni cilj sanacije naj bi bil, da zdrava banka odplača stroške sanacije, tako s tekočim dobičkom, kot s prodajo same banke. Dobička pred davki se je v treh letih od vključno 2014 leta nabralo za 258,1 mio, skupaj s predvidenim letošnjim dobičkom, ki predpostavljam, naj bi ostal državi, skupaj 508 mio. Iz tega sledi, da bi morali s prodajo banke iztržiti še 1.300 mio, da bi se stroški sanacije iz leta 2013 pokrili z izkupički. Če banke ne prodamo, bi banka ta znesek pokrila sama z dobičkom v slabih devetih letih, do leta 2025. Vlaganja v banko med leti 2008 in 2012 pa bi si lahko povrnili le v primeru, če bi banko prodali šele po letu 2025.
Vendar vsi ti izračuni ne pomenijo dosti, ker, po zatrjevanju naših oblasti, moramo banko prodati do konca tega leta. In to razlagajo s tem, da smo tako zavezo EK sprejeli leta 2013, ko smo se lotili sanacije. Torej moramo prodati nujno in to verjetno pod ceno.
Sedaj smo pa tam. Kdo je tako neumno in škodljivo zavezo sprejel in zakaj? Kdo jo je podpisal? V tej zahtevi namreč ni zdrave pameti. Ta veleva, da kdor da denar, tudi odloča kako bodo stvari urejene. Če bi EK plačala s svojim denarjem to sanacijo, je zahteva upravičena. Ker pa smo to izvedli s svojim denarjem z zadolževanjem države, torej z denarjem davkoplačevalcev, bi morale oblasti vprašati nas, davkoplačevalce, če se s prodajo in ceno strinjamo, ne pa neke anonimne uradnike iz EK, ki nimajo ob tem nobene odgovornosti do tistih, ki so denar dali. Očitno bo potreben še en referendum.
In ob tem nam taisti uradniki pridigajo v Priporočilih EK Sloveniji za leto 2017, kako moramo odgovoriti na problem staranja prebivalstva in zagotoviti vzdržnost in primernost pokojninskega sistema in to na način, da bomo delali dalj. Torej, po eni strani naj hitro in pod ceno prodamo družinsko srebrnino, po drugi strani naj delamo več. Hvala lepa za take neoliberalne nasvete!
Podobno majav, kot stališča EK, je položaj prodajalca, SDH. Niti nima kompletnega nadzornega sveta, niti kompletne uprave, tako da ji mora imenovati člana nadzornega sveta celo sodišče, ker lastnik – država ni v stanju popolniti nadzorni svet. Tako pet ljudi, ki nima ustreznih izkušenj in še manj ugleda, odloča o prodaji milijardne naložbe in to v spornih razmerah. Očitno se želi vlada kot skupščina skriti za nekaj mandeljci, ki bodo tako ali tako krivi za polomijado, ki bo v primeru prodaje neizbežna.
No, zdaj pa uporabimo tisto zdravo pamet, na katero se sklicujem v naslovu. Namesto, da na silo prodajamo NLB, zanesljivo po ceni, ki ne bo pokrila stroškov sanacije, raje prodajmo NLB Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma Demografskemu skladu (v nadaljevanju DS) po ceni 1.300 mio in sicer s poplačilom v 10 letih z obroki po 130 mio. Kaj dosežemo s tako rešitvijo?
– Država proda NLB, kakor se je zavezala EK, v letošnjem letu
– Cena bo zanesljivo boljša od ponudb, ki bodo prispele v letošnjem prodajnem postopku
– DS bo obroke za plačilo nakupa banke zagotavljal iz tekočega dobička banke in nakup ne bo obremenjeval tekočega poslovanja ZPIZa. Ko bo banka odplačana, bo DS namenjal njen dobiček za pokrivanje povečanih potreb po pokojninah.
– Državni proračun si bo tako zagotovil vir za pokrivanje dodatnih stroškov pokojnin, ki se zagotavljajo iz proračuna, ali pa bo izkupiček od prodaje porabil za zmanjševanje dolga, ki ga je ustvarila sanacija bank.
– In ne nazadnje, bolje rečeno najpomembnejše, upravljanje banke, ki je bilo v rokah države, beri strank, v preteklih desetih letih katastrofalno, bo prešlo v roke boljšega lastnika, zainteresiranega za dolgoročno uspešno poslovanje banke. Konec koncev so v svetu pokojninski skladi lastniki večine svetovnega premoženja in zakaj ne bi uvedli podoben sistem tudi pri nas?
Da bi kaj takega speljali, je močno vprašljivo, saj je pomanjkanje zdrave pameti pri prodaji banke vsesplošno. Nepopolno vodstvo SDH, ki sledi navodilom vlade, ta pa EK, se očitno niti ne zaveda, da bodo člani nadzornega sveta in uprave žrtvena jagnjeta za polom pri prodaji, saj jih bo javnost križala, če bodo izpeljali prodajo pod ceno stroška sanacije banke. In kje bodo kadarkoli v bodočnosti dobili spodobne službe? V Sloveniji ne.
Od vlade, njenega predsednika in koalicijskih partnerjev, se pričakuje, da prevzamejo polno odgovornost za to šlamastiko in jasno povedo, ali bodo škodljivo prodajo zaustavili in povedali EK, da »si bomo usodo krojili sami«, ali pa bodo sramotno pokleknili pred diktatom Bruslja, za kar bodo na volitvah (ali pa še prej na referendumu) plačali visoko ceno.
Zgornji predlog jim ponuja dobro iztočnico, kako s kančkom zdrave pameti rešiti zaplet in celo pridobiti zasluge za modro upravljanje državnega premoženja.
Če bo le zmagala zdrava pamet nad oholostjo.
Drago Babič, 27.5.2017