Privatizacija

Pot do odvisnega gospodarstva

Privatizacija ne rešuje proračunskih težav, gospodarstvo pa postane bolj odvisno od tujine in ranljivejše.
Medtem ko so se v srednje- in vzhodnoevropskih državah vendarle začeli zavedati, kaj res prinaša privatizacija in gospodarska rast, ki jo spodbujajo tuje naložbe, se je Slovenija zaradi pritiskov evropske komisije odločila za pospešeno privatizacijo. Zaradi privatizacij, pri katerih ima prednost tuji kapital, se bo Slovenija začela razvijati tako, da bo postajala vse bolj obrobna in odvisna država.
Slovenija je bila na širšem območju vzhodne Evrope edina država, v kateri je po pridružitvi Evropski uniji preživel velik del podjetij v državni in domači lasti. To se je zgodilo zaradi močnih interesov slovenskih predelovalnih dejavnosti, močnih pritiskov sindikatov in zaradi politike, ki je zagovarjala ohranitev gospodarske samostojnosti tudi v razmerah povezovanja držav Evropske unije. Državne banke so bile tiste, ki so omogočile financiranje podjetij v domači lasti. Slovenske predelovalne dejavnosti so bile na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja v zelo ugodnem položaju, ker je bila proizvodnja razmeroma dobro prilagojena novim razmeram, poleg tega je Slovenija že v času Jugoslavije veliko izvažala v zahodno Evropo. Do leta 2004 je ekonomska politika zavestno podpirala (domače) predelovalne dejavnosti. Ukrepi, namenjeni spodbujanju neposrednih tujih naložb, so bili ustrezno prilagojeni. Blag nadzor kapitalskih tokov je več let onemogočal rast vrednosti slovenske valute. Politika deviznega tečaja, ki je preprečevala poceni uvoz in zagotavljala, da so bile cene slovenskih izvoznih izdelkov konkurenčne, je podpirala predelovalne dejavnosti, poleg tega je omogočila višanje plač. V nasprotju z drugimi državami v regiji se je Slovenija v tistem obdobju izognila visokim primanjkljajem tekočega računa. Položaj slovenske vlade pri pogajanjih o pridružitvi se je tako okrepil in pomagal ohraniti samostojno oblikovanje državne politike.
Po pridružitvi Evropski uniji leta 2004 in sestavi desne vladne koalicije pod vodstvom premiera Janeza Janše se je končalo obdobje koherentne politike in možnosti za samostojno oblikovanje državne politike so sčasoma izginile. V državo je začelo pritekati zelo veliko kapitala. K temu so pripomogle tudi napovedi o tem, da se bo Slovenija pridružila evrskemu območju. Državne in zasebne banke v Sloveniji so s tujimi kapitalskimi pritoki hitro ponujale vse več posojil – tako gospodinjstvom kot podjetjem. Rasti je začel velik nepremičninski in posojilni balon. Ne Janševa vlada ne slovenska centralna banka nista storili nič, da bi ustavili posojilno manijo.
Izkušnje višegrajske skupine
Po letu 2008 je bilo treba plačati račun za takšno nepremišljeno početje. Zaradi globalne krize je kapital nehal pritekati v državo. Baloni so počili. Številna gradbena podjetja so bankrotirala. Slovenija je zdaj pravzaprav poseben primer, saj morajo predvsem podjetja nositi breme prezadolženosti. Banke imajo veliko slabih dolgov. Zaradi državne podpore bankam v težavah se je javni dolg zelo povečal. Evropska komisija in vlade najpomembnejših držav članic EU izkoriščajo krizo za to, da lahko dosežejo nekaj, česar niso mogle med pridruževanjem Slovenije Evropski uniji: množično privatizacijo v korist tujega kapitala. Toda visoki dolgovi v podjetjih omogočajo tudi drugačen pristop. Država bi lahko pomagala prezadolženim podjetjem, ki so se pravzaprav sposobna obdržati pri življenju, v zameno za državni delež v podjetjih.
V državah višegrajske skupine (Češka, Madžarska, Poljska, Slovaška) so začeli odločno izvajati privatizacijo in podpirati neposredne tuje naložbe na začetku pogajanj o pridružitvi Evropski uniji konec devetdesetih let. Madžarska se je zaradi visokega zunanjega dolga odločila razvijati na podlagi neposrednih tujih naložb že v zgodnjih devetdesetih letih. Tuji kapital je kupil dobičkonosno infrastrukturo in privatizirane banke ter veliko vlagal v izvozno usmerjene predelovalne dejavnosti. Pred privatizacijo takratnih javnih ponudnikov infrastrukturnih storitev in po njej so pogosto množično odpuščali. Hrvaški Telekom, denimo, je odpustil polovico svojih zaposlenih, potem ko ga je prevzel Deutsche Telekom (ki zdaj namerava prevzeti Telekom Slovenije). Na številnih področjih (denimo pri poštnih ali železniških storitvah) privatizirana infrastrukturna podjetja največkrat zmanjšajo obseg svojih storitev na podeželju, saj so storitve tam dražje in manj dobičkonosne. Prednostne naloge vlagateljev morda ne podpirajo gospodarskega razvoja in ne upoštevajo socialnih potreb. O vprašanjih, povezanih z naložbami, se, denimo, prepirata slovaška vlada in italijansko energetsko podjetje ENEL. Privatizacija dobičkonosnih javnih podjetij dolgoročno škodi proračunu, ker imajo od dobička koristi zasebni lastniki, ne pa država. Občasno se med privatizacijo pojavi tudi korupcija. Deutsche Telekom in njegova madžarska podružnica, denimo, sta morala plačati več kot 95 milijonov ameriških dolarjev, potem ko so ZDA sprožile kazensko in civilno preiskavo o podkupovanju vladnih uradnikov v Makedoniji in Črni gori.
Tuje banke so skoraj popolnoma prevzele bančništvo na Češkem in Slovaškem ter močno prevladujejo na Madžarskem in Poljskem. Pred privatizacijo je država prevzela slabe dolgove, če je bilo med posojili zelo veliko slabih posojil. V obdobju pred krizo so sicer hitro dodeljevali vse več posojil, vendar banke na Češkem, Poljskem in Slovaškem leta 2008 še niso bile zelo ranljive. Toda od pred kratkim je mogoče sklepati, da se na Slovaškem povečuje nepremičninski balon (slovaška centralna banka je zato uvedla ostrejša pravila o dodeljevanju posojil). Zaradi tujega zasebnega lastništva banke na Madžarskem niso bile nič odpornejše proti krizi. Pred krizo so množično dodeljevale devizna posojila. Po začetku krize in razvrednotenju forinta so se prejemniki deviznih posojil in banke hitro znašli v hudih težavah. Madžarska je bila prva država članica EU, ki je leta 2008 zaprosila za posojilo Mednarodnega denarnega sklada in bila ena od držav, ki jo je sedanja kriza najhuje prizadela. Na Poljskem je država vsaj delno obdržala bančništvo. Zaradi sedanje krize so na Poljskem začeli razpravljati o tem, da bi začeli dodeljevati več javnih razvojnih posojil. Kako pomembna so javna posojila in javne naložbe pri boju proti krizi, priznavajo celo nekateri zagovorniki liberalne politike na Poljskem.
Selitev dobička v tujino
V državah višegrajske skupine tuji kapital prevladuje pri izvozno usmerjenih predelovalnih dejavnostih. Privabile so ga nizke plače in nizki davki. Zdi se, da je tehnologija pri teh dejavnostih na razmeroma visoki ravni. Vendar so v države višegrajske skupine preselili samo nekatere dele proizvodne verige in pri proizvodnih procesih pogosto ne potrebujejo visokokvalificiranih delavcev. Za raziskave in razvoj večinoma še vedno skrbijo v matičnih državah. Za raziskave in razvoj najmanj namenijo na Slovaškem in Poljskem, kjer delež sredstev, namenjenih zanje, ne dosega niti enega odstotka BDP. Industrija je močno odvisna od uvožene tehnologije, domače inovacije nimajo omembe vredne vloge, to dokazuje tudi majhno število patentov. Leta 2008 objavljena »zelena knjiga« o raziskavah in inovacijah na Češkem razkriva, da je Češka ena od držav članic Evropske unije z najmanj prijavljenimi patenti pri uradu Združenih držav za patente in blagovne znamke. Težav zaradi zelo slabo razvitega področja inovacij in raziskav se vse bolj zavedajo tudi ekonomisti v tej regiji. Zaradi krize, ki je razkrila ranljivost skrajno izvozno usmerjenega gospodarstva pod tujim nadzorom, so se v teh državah vsaj začeli pogovarjati o pomanjkljivostih predelovalnih dejavnosti, ki jih podpirajo predvsem neposredne tuje naložbe. Slovaški ekonomist Vladimir Baláž, denimo, je pred kratkim ugotavljal, da slovaški model predelovalnih dejavnosti, ki temelji na nizkih plačah in nizkih davkih, dolgoročno »ni vzdržen«.
Zaradi neposrednih tujih naložb se dobiček seli v tujino, kjer imajo vlagatelji svoj sedež, zlasti v drugi razvojni stopnji. Zaradi nakazovanja visokih dobičkov v tujino sta Češka in Madžarska državi z enim od najvišjih primanjkljajev v bilanci prihodkov v Evropski uniji. Na Češkem je primanjkljaj v prihodkovni bilanci leta 2012 znašal izjemno visokih 7,4 odstotka BDP. Na Madžarskem je znašal 5,4 odstotka, na Poljskem 4,3 odstotka, na Slovaškem pa zmernejših 2,4 odstotka. Selitev dobička v tujino močno izčrpava gospodarstva držav višegrajske skupine. Češka vlada je pred kratkim sestavila dokument, v katerem kritično obravnava nakazovanje visokih dobičkov v tujino in zagovarja dolgoročno razvojno strategijo, ki bo manj odvisna od neposrednih tujih naložb.
Omejitve v samostojni državni politiki
V Sloveniji je primanjkljaj v prihodkovni bilanci še vedno nizek (1,1 odstotka leta 2012). Toda s prodajo podjetij tujim družbam se bo bilanca prihodkov gotovo poslabšala. Neposredne tuje naložbe v storitvenih dejavnostih, denimo telekomunikacijah, ponavadi niso udeležene pri izvozu in zato izčrpavajo tekoči račun. Primanjkljaji tekočega računa se morajo financirati s pritoki kapitala iz tujine in omejujejo možnosti za oblikovanje samostojne državne politike.
Zaradi privatizacijske politike slovenske vlade bo slovensko gospodarstvo postalo bolj odvisno od tujine in ranljivejše. Privatizacija ne rešuje proračunskih težav in vnaprej je mogoče napovedati, da bo škodila tekočemu računu. Zaradi razmeroma močnejše proizvodne strukture je Slovenija verjetno v boljšem položaju pri pogajanjih z evropsko komisijo kakor večina vlad sredozemskih držav v evrskem območju. Vendar se zdi, da ni pripravljena izkoristiti obstoječih možnosti, ki jih ima na voljo njena politika.
V Sloveniji odločneje nasprotujejo privatizacijski politiki, kakor se je to dogajalo v državah višegrajske skupine. Upajmo, da se bodo naučili iz slabih izkušenj drugih držav. Izkušnje, ki so jih pridobile te države, se ne nanašajo samo na velikost javnega sektorja, ampak tudi na njegovo kakovost. Treba se je demokratično dogovoriti o strateški viziji za javna podjetja in jo nato uresničiti.
Joachim Becker, izredni profesor na dunajski ekonomsko-poslovni fakulteti, nekdanji gostujoči profesor na Univerzi na Dunaju in Univerzi v Buenos Airesu

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.