Boris Dežulović redni kolumnist hrvaškega N1 v intervjuju tudi o mokrih sanjah Janeza Janše.
Slovenci vas dobro poznajo, za Dnevnik pišete ne samo o dogodkih v regiji, Evropi in svetu, pogosto pišete tudi o Sloveniji, o Slovencih, o slovenskih politikih, tudi o aktualnem premierju Janezu Janši. Situacija pri nas je precej radikalizirana, polarizirana, epidemija nas je povsem preplavila, cepljenje gre počasi. Kako vse skupaj spremljate vi?
Če bi bil jaz pripadnik teorij zarote, bi lahko razvil zelo resno teorijo, da je koronavirus nastal v laboratorijih Slovenske demokratske stranke Janeza Janše. Namreč, temu človeku se v življenju ni moglo zgoditi nič boljšega, kot je svetovna pandemija koronavirusne bolezni. Ta pandemija predstavlja mokre sanje vsakega malega diktatorja, tistega, ki tiči tudi v Janezu Janši. Daje mu namreč proste roke, pa tudi družbeno in zgodovinsko legitimnost za njegove mokre sanje, za policijsko uro, specialce v uniformah, gumijevke, vodne topove, protidemonstracijske enote, za nagovore javnosti. On zares doživlja najboljše dneve svojega življenja, popolnoma sem prepričan, da ima večkratne orgazme, ko vsak dan nagovarja javnost in ko s svojimi kolegi načrtuje nove ukrepe v borbi s t. i. koronavirusom. Za takšno idejo je namreč koronavirus tako imenovani. Za slovensko opozicijo je to problem, ker tako radikalni ukrepi sprožajo odpor tudi pri tistih, ki niso nosilci nekih normalnih demokratičnih procesov, temveč predstavljajo skrajno desnico. To se dogaja povsod po svetu. Protesti proti politikam, ki zagovarjajo stroge epidemiološke ukrepe, so odličen humus za skrajna desničarska gibanja in posameznike. Tu se kaže problem za slovensko opozicijo, ki se mora boriti proti Janezu Janši z ljudmi, ki so njihovi največji naravni sovražniki. Z desničarji, fašisti in raznimi kreteni z ekstremne desnice. Janez Janša v vsem tem seveda uživa, v palači si najbrž predstavlja sebe v nekakšni beli uniformi, kot neki južnoameriški diktator, in verjetno navija, da se to nikoli ne konča. Da se epidemija koronavirusne bolezni nikoli ne konča in da on za vedno ostane neki diktator, ki bo slovenski narod reševal pred zahrbtnim sovražnikom v podobi koronavirusa in na ta način dočakal svoj veličastni vstop v slovensko zgodovino. Mislim, da je to izpolnitev vseh njegovih sanj.
Je pa zanimiva reakcija slovenskega naroda. Imamo namreč dvojne proteste – ob petkih so bolj artikulirani, nosijo jasna sporočila, naslavljajo različne problematike, ob sredah pa so tako proti aktualni vladi kot tudi proti epidemiološkim ukrepom. Kako gledate na ta fenomen?
To sem ravno želel reči. Prihod koronavirusa ni idealna priložnost samo za Janeza Janšo, temveč tudi za ta skrajna politična in družbena gibanja z dna, za desničarje, verske fanatike in psihiatrične primere, ki so zdaj našli svojo nišo v slovenski zgodovini in se odpravili na ulice, da bi zrušili režim, ki ogroža njihove pravice. Ljubljanske trge in ulice pa delijo s tistimi, ki protestirajo proti Janševemu režimu s povsem jasno idejo, kaj želijo. Ta derbi na ljubljanskih ulicah je zelo zanimiv, a potencialno tudi zelo nevaren. Slovenska opozicija, ne govorim o politični opoziciji, temveč o družbeni, intelektualcih, svobodomiselnih državljanih, bo morala najti način, kako zrušiti Janšev režim. Da ga zruši, a da to hkrati ne bo zmaga fanatikov z desnice, ki trenutno želijo isto stvar, a iz povsem drugačnih, če ne nasprotnih razlogov.