Komentar z gornjim naslovom je pripravila Barbara Kramžar, dopisnica Dela v ZDA. Če jo prav razumem, naj bi imela Ukrajina prav v tem času lepo priložnost, da se ob pomoči ZDA in EU vojaško primerno usposobi, da bo jutri lahko dokončno obračunala z ruskim agresorjem. Pomembno naj bi bilo še, da tudi mi Slovenci ne prezremo, da je, citiram, »ukrajinski predsednik Zelenski branilec vsega, kar je drago prebivalcem zahodnih demokracij«. Temu mnenju, tako prvemu kot drugemu, žal ne morem pritrditi, kar bom poskušal pojasniti v naslednjih vrsticah.
Začnem naj s posebnostmi Ukrajine, o katerih podporniki Zelenskega dosledno molčijo. Osrednja je njena narodna sestava, ki se odraža v tem, da približno 40 % njenega prebivalstva uporablja ruščino kot pogovorni jezik, v njenih vzhodnih pokrajinah pa je tudi večina prebivalstva ruske narodnosti. Ta jezikovna pestrost demokratični državi ne sme povzročati težav, v Ukrajini pa je to velik problem. Leta 2014 je namreč njeno oblast nasilno prevzela politika, ki Ruse in ruščino obravnava z metodami, ki jih najbolje opredelimo z besedo »fašizem«. Tej politiki se je rusko prebivalstvo vzhodnih predelov države takoj uprlo: polotok Krim je zapustil Ukrajino in se priključil ruski državi, pokrajini Lugansk in Doneck pa sta se uprli vojaško, kar je v državi izzvalo državljansko vojno.
Državljanska vojna v Ukrajini je bila za ostalo Evropo moteča, za njeno dokončanje pa sta se predvsem zavzeli Nemčija in Francija. Rezultat teh aktivnosti sta bila dva sporazuma, Minsk 1 in Minsk 2, ki sta ju podpisali tudi Ukrajina in Rusija. Minsk 2 je določal predvsem dvoje: takojšnjo prekinitev državljanske vojne in spremembo ustave Ukrajine, ki naj bi upornima pokrajinama Lugansk in Doneck zagotovila politično avtonomijo skladno z običajnimi demokratičnimi standardi. Žal ukrajinska politična oblast tega sporazuma ni spoštovala in je svojo nasilno obravnavo rusko govorečega prebivalstva celo zaostrila. Pri tem je imela polno podporo ZDA, ki so v Ukrajini tudi ob podpori njene obsežne korupcije našle obilo priložnosti za uveljavljanje svojih ekonomskih in tudi političnih interesov.
Ruska agresija na Ukrajino si nedvomno zasluži obsodbo. Ne gre pa prezreti, da je bila v veliki meri izzvana in do nje ne bi prišlo, če bi Ukrajinska politika spoštovala svoje obveze iz sporazuma Minsk 2; tega pa ni počela tudi zato, ker je tako njeno ravnanje ustrezalo interesom ZDA. Pravkar povedano govori v prid mnenju, da je sedanja morija v Ukrajini velika politična napaka njenih ključnih akterjev, to so predvsem ZDA in Rusija. Politiki teh dveh držav imata možnost, da se to tragedijo s pogajanji hitro zaključi, saj z obeti, da bo Ukrajina Rusijo vojaško porazila, ne gre računati. Vsebinsko izhodišče za pogajanja bi lahko bil kar v letu 2015 sklenjeni sporazum Minsk 2. Da tega ne storijo, je več razlogov, eden pomembnih je nedvomno tudi politika EU do vojne v Ukrajini.
Na letošnjem Blejskem forumu je predsednica evropske komisije srž njene politike do Ukrajine predstavila z enim samim kratkim stavkom. Dejala je: »Ukrajina mora v tej vojni zmagati« in si s to izjavo prislužila bogat aplavz. Politika EU v tem primeru slepo sledi usmeritvam in interesom ZDA, njene članice pa bodo zaradi tega razvojno izjemno prizadete. O tem je ekonomist Jože P. Damijan v petek 23.decembra v Dnevniku objavil aktualen komentar, iz katerega povzemam dve mnenji. O politiki EU do vojne v Ukrajini pravi naslednje: »Odziv EU na vojno v Ukrajini je bil katastrofalno slab. Namesto da bi se evropska komisija takoj na začetku vojne angažirala za takojšnja pogajanja in čim hitrejšo sklenitev premirja, je iz te vojne naredila vseevropski energetski in inflacijski šok. Namesto da bi Ukrajino obvarovale pred morijo in uničenjem infrastrukture in gospodarstva, so evropske države še dodatno spodbujale kolaps njenega gospodarstva in popolno uničenje te države«. O posledicah, ki jih bo zaradi takega ravnanja utrpelo evropsko gospodarstvo, pa pravi Damijan naslednje: «Zaradi strateško povsem napačnega odziva na ukrajinsko vojno, bo Evropa izgubila milijone delovnih mest v industriji, pridobile pa bodo Kitajska in ZDA, ki so sposobne svojim gospodarstvom zagotoviti dovolj energentov in to po ustrezno nižjih cenah kot Evropa«.
Naj ta zapis zaključim z naslednjo mislijo: najboljša ura se Ukrajini obeta šele takrat, ko bo tudi evropska politika spoznala, da je ukrajinsko morijo možno končati le s pogajanjem.
Andrej Cetinski, Ljubljana, december, 2022
“Brez pomoči ZDA državnega udara ne bi bilo“, v intervjuju pove nekdanji predsednik Ukrajinske vlade Nikolaj Azarov.
Kot razlog za večtedenske nemire na Majdanu v Kijevu v letih 2013/14 je bila večkrat predstavljena naslednja zgodba: takratni predsednik Janukovič je nepričakovano zavrnil podpis pridružitvenega sporazuma, o katerem se je pogajal z EU. To je sprožilo spontano protestno gibanje. Ko so se razmere zaostrile, so zahodne države posredovale v podporo demokratičnim silam.
Takratni predsednik vlade je bil Nikolaj Azarov. Na čelu vlade je bil štiri leta do svojega odstopa konec januarja 2014, s čimer je postal najdlje vladajoči predsednik vlade v neodvisni Ukrajini. Azarov zanika zahodno pripoved. Zdaj živi v Moskvi in pripravlja politične predloge za prihodnost Ukrajine v okviru Odbora za rešitev Ukrajine, ki je v opoziciji proti sedanji vladi v Kijevu. V nadaljevanju objavljamo intervju, ki ga je novembra 2016 z Azarovom opravil novinar Stefan Korinth in v katerem je natančno opisal potek dogodkov z njegovega vidika.
Celoten intervju je tukaj