POSTAJA EU JEČA (MALIH) NARODOV ALI ZAKONIT NAČIN NJIHOVEGA IZKORIŠČANJA?
V teh vročih julijskih dneh za osvežitev in streznitev priporočamo branje »hladno«krvnega blogovskega pisanja Emila Milana Pintarja, ki uvodoma pravi, da blogovski zapis ni znanstvena študija in zato nekatere stvari močno poenostavlja, a se potrudi, da ostanejo verodostojne tako, da bi jih le z malo strokovnega ali novinarskega napora z navedbo virov, izjav in dodatnih dejstev iz (tajnih) pogodb in dogovorov z lahkoto spremeniti v »strokovno študijo«.
Piše, da je EU na začetku obljubljala, da bo postala »skupnost enakopravnih narodov, v katerih se bodo spoštovale človekove pravice brez razlik med ljudmi, nacionalnimi jeziki in kulturami«. Obljubljala je »enak« pravni sistem za vse ter prizadevanja, da se nesporazumi med ljudmi, še bolj pa tisti med državami, na koncu razrešijo po skupaj dogovorjenih načelih (arbitraža). Obljubljala je prost pretok ljudi, informacij in kapitala kot podlago za hitrejšo ekonomsko rast, s ciljem, da se razlike v (ekonomski) razvitosti držav-članic zmanjšujejo in postajajo nepomembne…
TODA…
EMP v svojem blogu dokaže, da so REFORME EU NUJNE, saj so temeljni projekti vulgarno zlorabljeni. Primeri:
– KAPITAL: pogoltnost in profitni gon apokaliptične neoliberalne ekonomije, ki je postala temeljna (razvojna) ideologija EU, načrtno prisiljuje v PREZADOLŽEVANJE in tako vodi v Evropo DVEH LIG ter male države v NEOKOLONIALIZEM in trajno izgubo suverenosti.
– LJUDJE: Prost prehod ljudi ni prinesel le odprtja mej za turizem, temveč pomeni za večino manj razvitih držav tudi nesluteno kadrovsko opustošenje. Milijone izobraženih in kvalificiranih ljudi se je selilo v razvite centre držav prve lige, ki so s tem pridobile nekaj tisoč milijard »izobrazbenega kapitala« – zastonj!
– Nespoštljivost se kaže v grobem nasilju držav prve lige nad državami druge, če bi te želele izraziti svoje pomisleke ali zadržanost, pa naj gre za kaznovalni odnos do Rusije ali določene specifike nacionalnih politik. Vodstva držav prve lige se ne obotavljajo ostro (nesramno?) ukoriti politikov držav druge lige, kadar ti ne izražajo dovolj glasno svojega spoštovanja do ekonomskih ali političnih odločitev, ki jih morajo podrejene države sprejeti pa čeprav tudi v lastno škodo.
EMP zaključuje svoj blog z mislijo, da je zadnji čas, da ljudje, ki jih volimo za evro-poslance in tudi domači politiki, začnejo urejati našo državo in EU po sodobnih načelih ter po socialnih in demokratičnih principih. To pa zahteva trde reforme, saj EU postaja takšna, kakršne ne maramo. –> Čedalje bolj uzakonja našo (trajno) nerazvitost in naraščajoče zaostajanje za razvitimi, ob hkratni izgubi državne suverenosti. EU je torej treba približati malim državam, vrniti jo je treba ljudem, sicer je ne potrebujemo. Take, kakršna je zdaj, tudi nočemo!
Priredil, Miroslav Marc, 19.7.2015
Prof. Ddr. Rudi Rizman v prispevku »Agonija Evropske unije« ugotavlja, da EU še nikoli ni bila pred tako velikimi in usodnimi delitvami, kakor se razkrivajo danes. Čeprav EU posveča ta čas največjo pozornosti Grčiji, ki še zdaleč ni odgovorna za izbruh globalne finančne krize, ima v resnici EU druge, večje in kritično eksistencialne probleme.
Od nekdanje atraktivne evropske ideje o geopolitični družbeni pogodbi ostaja vedno manj. Klasičnih vojn med državami članicami sicer ni več, vendar so njihovo mesto zamenjale finančne vojne, ki jih evropska komisija skupaj z zloglasno »trojko« izvaja proti posameznim državam, ki so se ujele v past dolžniške kolonije. Tudi te vrste vojn puščajo za seboj gospodarsko razsulo, odstavljanje neželenih vlad in političnih režimov, sesuvanje srednjega razreda, ne nazadnje pa tudi uničena življenja starejših in mlajših generacij. Te usodne delitve in vladavino »tržno-finančnega stalinizma« sproža neoliberalni ideološki projekt. – Agonija Evropske unije
Dr. Saša Prešern v prispevku »Grška kriza kot priložnost za velekapital« z argumenti dokazuje, da je lahko kriza ustvarjena za dober posel. Kaj se zgodi, ko zadolžimo državo tako, da ne bo mogla odplačati dolga? Prezadolžena država omogoči privatizacijo, prodajo infrastrukture in naravnih virov ter prosi za novo finančno pomoč, ki jo porabi za poplačilo dolgov ter nakup tuje tehnologije in orožja. Kapitalski vložek se kreditodajalcem dobro obrestuje. Tak scenarij je bil že velikokrat uporabljen v državah tretjega sveta in Južne Amerike. Ali je mogoče, da gre v Grčiji za podoben pojav?
Upnikom ne pride na misel, da bi Grčiji omogočili podoben vzpon, kot je bil omogočen razrušeni Nemčiji po drugi svetovni vojni, ko ji je bila polovica dolga odpisana. Toda takrat je bila ideja socialne države močna, ne samo na vzhodu, ampak tudi v Franciji, Italiji in drugje v kapitalističnem svetu. Kapitalizem je moral upoštevati navadnega človeka in dobiti zaveznike. Solidarnost, demokracija in socialna pravičnost niso bile le besede. Danes je drugače. Kapitalizem je globalen in »socialne« alternative ni več. Koliko časa še? Zgodovina bo pokazala, ali je grška kriza priložnost le za kapital ali pa tudi za demokracijo.
dr. Rok Svetlič v prispevku »Kaj se lahko naučimo iz grške izkušnje« pravi, da se lahko mnogo naučimo predvsem o pasteh demokracije, ki so vgrajene kar v njo samo. Udeležba državljanov pri upravljanju z državo je potrditev najbolj vzvišenih načel novega veka, od avtonomije do dostojanstva človeka. Je pa lahko tudi past. Slovenija ni v tako neznosnem položaju kot Grčija, toda to ne pomeni, da grške situacije ne razumemo. Naše dojemanje demokracije in države je podobno, zato imamo tudi podobne težave, le da pri nas (še) niso eskalirale do uničujočih razsežnosti. Neomajna samozavest in optimizem sta prva sovražnika demokracije. – Prekletstvo optimizma, dobrih idej, demokracije in resnice.
Prof. Maks Tajnikar zapiše »EVROPE NI VEČ« in nadaljuje: Seveda Evropa še vedno obstaja in bo verjetno obstajala še milijone let, a evropska ideja, zaradi katere smo leta 2004 slavili tudi v Sloveniji, je smrtno ranjena. Grški primer je namreč bistveno več kot le primer ene poredne članice Evropske unije in evroobmočja. Je tudi nauk za nas in zgodba o evropskih sanjah. Maske so dokončno padle. Sedaj je jasno, da smo evropsko idejo pustili preoblikovati po podobi Nemčije in ne večine članic te zgodovinske zveze. ZMAGALA JE NEMČIJA. – Evrope ni več, zmagala je Nemčija
Knjigo Četrti rajh – kako si je Nemčija podredila Evropo, sta napisala Vittorio Feltri in Gennaro Sangiuliano, prevedel pa Tone Hočevar, ki je v Sobotni objavil intervju z avtorjem. Naslovil ga je Včeraj Italija, danes Grčija, jutri četrti rajh. Avtorja v knjigi trdita, da si nemška kanclerka Angela Merkel z novimi prijemi podreja Evropo vsaj tako uspešno, kakor si jo je Hitler z orožjem. »Obdobje četrtega rajha« za Nemčijo pomeni blaginjo in rast, za jug Evrope pa revščino, brezposelnost in recesijo, pravi Sangiuliano.
V zadnjem desetletju je ponovno združeni Nemčiji uspelo, kar ni bilo mogoče doseči v dveh krvavih in tragičnih svetovnih vojnah. Dosegla je nesporno celinsko hegemonijo in obvlada Evropo. Berlinu je v nekaj letih po uveljavitvi evra uspelo z ekonomskim orožjem zmagati, kjer je spodletelo cesarskim vojskam in potem še zloglasnim hitlerjevskim divizijam.
Knjiga, objavljena pred leti, je preroška, kajti kar se zdaj dogaja v Atenah in Bruslju, potrjuje scenarij, o katerem je beseda na straneh te knjige. Včeraj Italija, danes Grčija, obe sta doživeli napad na suverenost, pravi eden od avtorjev.
Bogdan Biščak nas opozarja, da je usoda Grkov namenjena še mnogim, tudi nam. V Sobotni prilogi se sprašuje: Ko danes gledam to uničevanje Grčije in Grkov ter neusmiljeno (politično in medijsko sproducirano) evropsko javno mnenje, se ponovno sprašujem, ali je ta delitev na »nas« in »njih« res tako nagonska, da ljudje izgubijo tisto spontano medčloveško sočutje, ki nas sicer prevzame ob ljudeh v nesreči. In zakaj ne vidimo, da obstaja velika možnost, da “bom Grk postal tudi jaz”, pa ne le jaz? Kako je mogoče, da tako radikalno odpove osnovna človeška solidarnost?
g. Biščak s primeri prikaže, da v resnici ne gre za grško okrevanje in vračanje posojil, saj medtem Ukrajini lahkotno odpišejo 36,1 milijarde evrov in odobrijo nova posojila. Gre torej za ideologijo in gre za moč. Gre za kolektivno kaznovanje vseh Grkov zaradi neumnosti in korupcije njihovih vlad in oligarhov in gre za pošiljanje političnega sporočila, da smo v Novi Evropi, v takšni z dominantno močjo v centru in samo eno sprejemljivo ideologijo. V skupnosti, kjer se krediti uporabljajo kot sredstvo za prilagajanje pravil igre v korist močnih in, da lahko grška usoda doleti vsakogar, ki ni spoštljiv in ni močan. In Slovenija ni močna – tudi JAZ SEM GRK.
Nekdanji nemški zunanji minister in podkancler, Joschka Fischer je svoj prispevek naslovil: Vrnitev grdega Nemca in pravi: V dolgi noči pogajanj o usodi Grčije med 12. in 13. julijem se je v Evropski uniji zgodilo nekaj prelomnega. Od takrat Evropejci živimo v drugačni EU. Tisto noč se je namreč spremenila Nemčija, kakršno so Evropejci poznali vse od konca druge svetovne vojne. Na prvi pogled je šlo med pogajanji za to, da bi preprečili grški izstop iz evrskega območja in hude posledice tega dejanja tako za Grčijo kot za denarno unijo. Toda na kocki je bil pomen gospodarsko najmočnejše in najgosteje naseljene evropske države za Evropo.
Nemčija je po drugi svetovni vojni doživela preporod in svet ji je začel spet zaupati. To je bilo najočitneje, ko so se vsi strinjali s ponovno združitvijo 45 let razdeljene države. Vzpostavili so stabilno demokracijo, ki je temeljila na načelih pravne države in gospodarski uspeh nemške socialne države je postal vzor za vso Evropo. Toda zdaj se je Nemčija spremenila. Te noči je pokazala, da bo od slej skrbela predvsem za svoje interese. In to je hudo narobe, nemška Evropa je prevladala nad evropsko Nemčijo! V Evropski uniji, kakršna se je prikazala 13. julija zjutraj, smo veliko izgubili, tako Nemčija kot Evropa. Vprašamo se lahko le, ali sta kanclerka Angela Merkel in finančni minister Wolfgang Schäuble vedela, kaj sta storila.
Dolg je upnikova moč, nevzdržen dolg pa spremeni upnika v mitološko morsko pošast neizmernih velikosti, zapiše Janis Varufakis, nekdanji grški finančni minister, poslanec Sirize in profesor ekonomije na Univerzi v Atenah. Varufakis v prispevku predstavi ozadje grške dolžniško-upniške drame.
Med drugim piše: Namen prestrukturiranja dolgov je zmanjšati obseg novih posojil, ki jih za svojo rešitev potrebuje plačilno nesposoben subjekt. In le z usposobitvijo dolžnika upniki lahko dobijo nazaj čim več posojenih sredstev. A v Grčiji upniki ne iščejo možnosti za usposobitev dolžnika, temveč ga že pet let načrtno potapljajo globlje in globlje in mu vsiljujejo posojilne pakete, ki so precej višji od tistega, ki ga v resnici potrebujejo. Zakaj? Odgovorov ne bomo našli z razpravljanjem o zdravih javnih ali zasebnih financah, saj je odgovor trdno povezan s politiko moči. Dolg je upnikova moč. Če bi dolžniku z razdolževanjem uspelo vzpostaviti vzdržno zadolženost, bi prihod množice novih investitorjev prizadel monopol sedanjih upnikov, zato ti nikakor niso zainteresirani za »USPEŠEN SANACIJSKI PROGRAM«. Zato že toliko let gledamo le padajočo spiralo, ki jo trasira evropski finančni lobi z Nemčijo na čelu.
Ljudje, ki so že pred desetletji prerokovali grško krizo.
Evropa se z grško dolžniško krizo ubada že od leta 2010. Izbruh te krize je bil za številne veliko presenečenje, nekateri bolj daljnovidni ekonomisti in politiki pa so jo napovedali že pred leti. Aleš Žužek (po FAZ in BB)* predstavi seznam ljudi, ki so krizo evroobmočja napovedali.
Poglejmo deveterico vizionarjev, ki so verjetno imeli kristalno kroglo, da so lahko videli grško krizo že takrat, ko ni še nihče slutil, kaj se bo zgodilo.
Ali bo pomlad in poletje leta 2015 prelomnica v zgodovini Evropske unije? Je EU zgodba o neuspehu in past za šibkejše države? Se sprašuje Drago Pavšelj.
Morda je bila EU v začetku mišljena kot skupnost, ki bi omogočala enakomeren razvoj vsem državam v skupnosti ter medsebojno solidarno pomoč, toda kasneje, ko je neoliberalni kapitalizem dobil tako skrajne oblike kot jih živimo sedaj, se je EU sprevrgla v ječo šibkejših narodov. Kriza je v temelju zamajala Unijo in jo dokončno razgalila. Tako so uradne politike vseh držav EU – brez izjeme, tudi tiste, ki so same v podobnem položaju – stopile ob bok Nemčiji, ki je vodila bitko z Grčijo. Če politiki, ki vodijo Evropsko Unijo ne bodo spoznali, da taka EU nima prihodnosti, nas čaka podobna usoda kot je doletela Avstro-Ogrsko ali Jugoslavijo. In v nadaljevanju prispevka utemeljuje to kruto spoznanje z argumenti in nekaterimi podatki.