Analiza tokratnih volitev

VISOKI VLOŽKI; KAJ PA DOBITKI?

Vsake volitve so do neke mere posebne in izidi vedno delno presenetijo. Za lanske, predčasne volitve, je mogoče reči, da so bile izsiljene, ker so tako koalicijski partnerji vodilne vladne stranke SD (zlasti Zares) kot tudi vodilna opozicijska stranka pričakovali uspeh; SDS je stavila celo na absolutno zmago, če ji uspe spodnesti vlado in izsiliti predčasne volitve; hkrati pa se ji je mudilo, saj bi se razmere v gospodarstvu lahko začele izboljševati. Izid pa je marsikoga presenetil in pretresel, ker  se je prvič zgodilo, da sta bili zelo uspešni novi stranki, ki sta se pojavili tik pred volitvami in najbrž res izrinili iz Državnega zbora LDS in Zares, četudi sta ti dve stranki sami veliko naredili za to, da sta se priskutili volivcem. Poleg tega izid lahko razumemo celo kot neke vrste kazen za glavne krivce za predčasne volitve, za Zares in delno tudi za SDS, ki si je obetala celo nad 50 % glasov in jih dobila pol manj. Prodor novih strank je pozitivno presenečenje, čeprav velja upoštevati, da se na hitro sestavljenima listama lahko še marsikaj zgodi; tudi osip; če ne bosta igrali ključnih vlog v prihodnji koaliciji. Prav s tega vidika je treba razumeti ravnanje Državljanske liste Gregorja Viranta (DLGV) po volitvah, ki je skušala preprečiti, da bi prišlo do koalicije, v kateri bi igrala izrazito dominantno vlogo ali Pozitivna Slovenija ali SDS.

Izid volitev je spet zagaten. Čeprav se pri nas vse stranke predstavljajo kot bolj ali manj sredinske, se zdi, da so desne in leve spet tako rekoč izenačene. Stranke, ki se predstavljajo kot leve oziroma levo sredinske, Pozitivna Slovenija, SD in DESUS, so dobile 44 sedežev; brez stranke DESUS, ki se vede nepredvidljivo, celo koketno in se spogleduje zdaj z eno zdaj z drugo stranjo po načelu »kdo da več?«, 36 mest. Na drugi strani so nesporno desne oziroma desno sredinske stranke, SDS, SLS in NSi, ki imajo skupaj ravno tako 36 poslanskih mest. Vsaj pogojno pa lahko prej na to stran kot na levo ali v sredino, uvrstimo tudi DLGV (8 mest), ki jo javnost dojema kot najbolj »neoliberalno« in kot stranko, ki se zavzema za red, spoštovanje pravil in nižjo javno porabo na račun družbenih dejavnosti, kar vse jo umešča bolj desno kot levo, čeprav se sama predstavlja kot izrazito sredinsko stranko, »uživa« v vlogi »jezička na tehtnici« in si skuša zagotoviti čim ugodnejši pogajalski položaj za doseganje svojih programskih in kadrovskih ciljev. Zato so pogajanja o koaliciji negotova in težka.

Vsaj del razlogov za te težave je pripisati temu, kako in zakaj je prišlo do predčasnih volitev, nadalje poteku predvolilne kampanje, ki v resnici ni potekala kot predvsem tekmovanje med programi strank, kot so napovedovale stranke pred začetkom kampanje in zlasti temu, kako so kampanjo spremljali in usmerjali mediji, zlasti elektronski. Bistveno stranpot predvolilne kampanje so spodbudili mediji, ki so usmerjali pozornost javnosti. Gre za škodljivo redukcijo volitev na volitve mandatarja, saj naposled skoraj nihče ni več razmišljal o tem, da bomo volili poslance, 90 ljudi, ki bodo zasedli mesta v organu, ki mu v naši ureditvi pripada največ oblasti in moči. Postalo je tako rekoč vseeno, kdo vse bo sedel in razpravljal in glasoval v Državnem zboru; ali bodo to sposobni, razgledani ljudje s širokim obzorjem, strpni in sposobni poslušati drug drugega ali samo pokorni izvajalci nalog, ki jim jih bodo postavljali strankarski voditelji. Programi, ki naj bi odgovarjali na vprašanje, kako bi stranke reševale Slovenijo iz vsesplošne krize in ne samo na vprašanja o gospodarski politiki in reševanju težav javnih financ, so postali nepomembni. Elektronski mediji, ki so organizirali predvolilna soočenja, so se osredotočali na dvoje, troje vprašanj: kako si morebitni mandatarji predstavljajo reševanje gospodarstva in  zdravljenje »bolnih« javnih financ in kdo med njimi je v preteklosti bolj in najbolj kršil zakone in moralne norme, se okoriščal na račun dostopa do informacij in svojega vpliva, neupravičeno bogatel ipd. Povprečen volivec, ki ni vešč brskanja po spletu ali dovolj zagnan, da bi skušal najti natisnjene programe strank, se s celotnimi programi strank pravzaprav ni mogel seznaniti. Na domove smo v obliki »časnikov« dobili programe dveh, treh strank, na lokalnih »soočenjih« so kandidati za poslance ponavljali izjave strankarskih prvakov ali pa, v posameznih primerih, razlagali nekaj tretjega; med soočenji na glavnih televizijah pa so prvaki pod pritiskom voditeljev, ki so včasih delovali že kot zasliševalci na policijski postaji, ponavljali predvsem dve mantri: »treba je oživiti gospodarstvo!«, ne da bi kdo povedal, kako in »poskrbeli bomo za nova delovna mesta!«, ne da bi kdo povedal, kaj naj bi znova zaposleni ljudje proizvajali in komu bi to prodali. Preostali čas je bil porabljen za zaslišanja, kdo je prikril kakšno pogodbo, kdo svoje lastnine ni vpisal v zemljiško knjigo in zakaj je ni vpisal itd. Premalo je bilo slišati o dejanskih razmerah in razmerjih v slovenski družbi; o tem, da celo statistični podatki kažejo, da se je družba zelo spremenila, in da izklicevanje tradicionalnih vrednot iz časov pred II. svetovno vojno ali takoj po njej, ni recept za moralnopolitično obnovo naše družbe, četudi bo novi družinski zakonik na referendumu bržkone padel prav v imenu teh vrednot. Premalo je bilo slišati kakšno strategijo razvoja Slovenije zagovarja katera od strank, razen tega, da je pač tem zahtevam Bruslja treba ugoditi.

Zaradi vsega tega je v bistvu ostala prikrita resnica teh volitev, ki so, kljub drugačnemu videzu, ostale v risu zgodovinskega razkola med Slovenci, ki ga ne samo večji del politike, temveč tudi drugi centri moči vzdržujejo in celo poglabljajo že ves čas po osamosvojitvi, čeprav je plebiscit leta 1991 bil in pokazal možnost preseganja tega razkola in sprave. Usmerjanje predvolilne kampanje, četudi morda motivirano prav s težnjo, da kampanja ne bi bila znova preobremenjena z razvnemanjem razklanosti na »ta rdeče« in »ta bele«, s težnjo, da je treba kandidate prisiliti, naj govorijo o »politično pomembnih temah«, pri čemer je napaka v oceni, da so politično pomembne samo teme, ki zadevajo gospodarstvo in javne finance, je preprečilo, da bi pred volitvami spregovorili o krizi slovenske družbe v celoti in si priznali, da je anahronistični razkol škodljiv za vse, in da je treba kompetentno spregovoriti o ključnih temah prihodnosti in zato so stranke, ki so to poskušale, do kraja pogorele (TRS, SMS-Zeleni Evrope, Demokratična stranka dela…). Razkol je obstal in deloval tudi zato, ker so ga skušali nevtralizirati in preseči tako, da so ga prikrivali,  hkrati pa je vseeno bilo rečeno, da je za to, da bo vlada učinkovita, potrebno odločno podpreti ali eno ali drugo stran in omogočiti stanje, v katerem dialog in dogovarjanje ne bosta potrebna.

Za to ugotovitev pričajo rezultati volitev in povolilno dogajanje. Čeprav je do volitev prišlo zato, ker vlada ni bila uspešna v reševanju  iz krize in bi naj volitve omogočile, da dobimo verodostojno in opravilno sposobno koalicijo, so že predvolilni postopki pričali, da gre še za en spopad na vse ali nič med desnico in levico oziroma med dvema »kontinuitetama«. Zato je po eni strani SDS skušala prepričati »desne« volivce, naj ji omogočijo absolutno večino v Državnem zboru in zato je na »levi« strani prišlo do posegov, katerih namen je bil postaviti sile, ki bodo sposobne ustaviti »desnico«, četudi bo za to treba žrtvovati koga od dotedanjih nosilcev leve politike. Dogajanje se je zgostilo v  spopad med dvema simbolnima nosilcema »kontinuitet«, Janšo in Kučanom, čeprav je preusmerjena volilna kampanja to zameglila. Seveda ne želimo »odkrivati« kakšne navzkrižne zarote in podpihovati prepričanja, da je vse, kar se dogaja v Sloveniji, le »vojna« med dvema kontinuitetama, a res je, da smo ujeti v ta miselni vzorec. In kljub temu, da si SDS in njen vodja mogoče res želita stanje, ko bo vlada lahko čim bolj učinkovita, kljub temu, da dejansko na politiko bolj neposredno in učinkovito delujejo razni lobiji iz gospodarstva kot skupine nosilcev domnevnih kontinuitet in kljub temu, da si vsaj nekatere stranke iskreno prizadevajo misliti na prihodnost, sindrom razkola deluje, ker je tako rekoč vsajen v nas, gojen in spodbujan, ker se povsem običajni nesporazumi vedno razlagajo tudi s stališča razkola, in ker se vztrajanje pri razkolu vedno pripisuje vsakemu nasprotniku in zato postane razkol motiv za delovanje tudi vsem, ki tak motiv pripisujejo drugim, čeprav zase verjamejo, da so zunaj razkola. In izkaže se, da to stanje ustreza vsem, zlasti voditeljem, ker jih zadrtost pristašev kljub porazom ohranja na vodilnih mestih.

Zato smo se ponovno znašli v položaju, da imamo dve nosilni stranki, ki ob vseh razlikah, druga drugo dojemata kot jedri kontinuitet razkola (ene zavezane tradiciji naveze desne politike z RKC, tradiciji istovetenja naroda s katolištvom, domobranstvom in internacionalizmom kapitala, druge navezane na tradicijo partizanstva, slovenskega »liberalizma« ter novoslovenstva, panslavizma in jugoslovanstva ter seveda proletarskega internacionalizma), vmes pa so stranke, ki bi rade zbežale iz čarnega risa in celo ponujajo rešitev, ki bi demontirala demokracijo in vzela smisel volitvam. Še najbolj velja to za DLGV in njenega voditelja, ki ima dvojno težavo. Prvo s tem, da najbrž sam ne bi želel biti uvrščen ne na eno in ne na drugo stran, ker bo s tem vsaj za zelo dolgo »ožigosan« in se bo hočeš nočeš podredil eni ali drugi kontinuiteti. Drugo pa s tem, da ima najbrž v svoji na hitro sestavljeni stranki in poslanski skupini ljudi, ki bi se želeli povezati na eno in ljudi, ki bi se raje navezali na drugo stran, saj  so se v DLGV verjetno vključevali tako ljudje, ki se čutijo kot pripadnike desne sredine, pa ne bi želeli biti pod avtoritativno komando J. Janše, kakor tudi ljudje, ki po svojih pogledih spadajo na levo stran, pa jih je razočaral razpad levice v donedavni vladni koaliciji. Položaj je zagaten in verjetno so vse možne rešitve iz tega položaja le začasne. Edina prava rešitev je zavestna odločitev za izstop iz razklanosti in priznanje, da je sprava bila dosežena s plebiscitom, in da je nesmiselno vztrajati pri zahtevah po spravi kot nekakšnem idealnem in nedosegljivem cilju oziroma pri zahtevah po reviziji zgodovine; zavestna odločitev za soglasje o ključnih strateških ciljih Slovenije.

To hkrati pomeni, da se bo treba odpovedati tudi debatam o nujnosti zamenjave volilnega sistema in zavajanju ljudi s frazami, da bi večinski volilni sistem omogočil tolikšno učinkovitost vlade, da bi to čez noč odpravilo tako rekoč vse težave, ki jih ima Slovenija. To govorjenje izhaja iz želje po stanju, v katerem dialog ne bi več bil potreben, ker bi lahko zmagovita opcija, četudi bi objektivno imela morda samo tretjinsko podporo volivcev, neomejeno vladala in sprejemala nesprejemljivo pristranske odločitve, pri čemer sploh ni pomembno, ali bi bila leva ali desna. Ko pa bi prišla na oblast druga stran, bi ta izvajala spremembe, ki bi bile na ravni revolucije. Dejstvo je, skratka, da je proporcionalni volilni sistem za Slovenijo in še katero od držav, ki so prevzele demokratično ureditev v zadnjem času, ključnega pomena, ker omejuje samovoljo strank in zahteva politični dialog, znotraj katerega vsaj pomembno vlogo igrajo argumenti racionalne in programske narave. Kaj pa je bolj pomembno in nujno za demokracijo kot ravno dialog?

Tone Peršak

8 thoughts on “Analiza tokratnih volitev

  1. Na strani gibanja SINTEZA med drugim piše: “Hočemo so-ustvarjati razvojno uspešno in socialno varno družbo in verjamemo, da lahko dosežemo širok konsenz za boljši družbeni sistem” in tudi “da je potrebno združiti pozitivne izkušnje različnih ureditev v nov družbeni in gospodarski red”. Kaj bo gibanje za družbeno prenovo naredilo glede trenutne politične situacije?

    Poglejmo, kaj nam pravijo politične, mnenjske in novinarske elite s čimer se ne strinjam.
    1. Volivci so dali pol glasov levim pol desnim. Ni res. Izvolili nismo dveh blokov, temveč tri. Po kakšni logiki je SLS, DLGV in DESUS treba trpati v dva bloka – razen zato, da se lepše obrazloži vnaprej zamišljeno teorijo delitve.
    2. Volilno telo je razklano točno na dve polovici. Neumnost. Volivci (slovenski državljani) nismo skregani in sovražno razklani. Krega se strankarska elita, ko se kot divje zveri tepe in trga za volilni plen. Prepričan sem, da bi slovenski volivci v osemdesetih odstotkih obkrožili tistega, ki bi iskreno popeljal RS v boljšo perspektivo in nobeden od teh volivcev se ne bi spraševal ali je leve ali desne mentalitete.
    3. Mislim, da je sokriv tudi volilni sistem. V parlament pride sedem strank in tisti trenutek se začne boj za zmago, saj volitve niso dale zmagovalca. Žal se glede na kulturo podivjanih strankarskih vojščakov takrat ne začne dialog, pač pa plenilski boj, kjer so dovoljena vsa sredstva. Vsaj malo pa jih je le sram in zato si izmislijo mantro, da je narod razklan.
    4. Iskati je treba boljši sistem. Lahko tudi v smeri predsedniškega. Vsekakor pa tudi v smeri večje neposredne demokracije, kjer bodo volivci volili ljudi z močno osebnostno integriteto in osebno odgovornostjo in ne stranke, tako kot zdaj. Če je treba spremeniti ustavo, nič hudega.
    5. Močni sokrivci so novinarji. Namenoma ne rečem mediji, kar zveni brezosebno. Zrel in odgovoren novinar bi s pravimi vprašanji pomagal volivcem razkriti, da zdaj ne gre za programske razlike, pač pa preprosto za boj za oblast.

  2. Gibanje SINTEZA nima prav nobene izvršilne moči, ima pa moralno obvezo in moč. Obvezo, ker se zavedamo lastnega spoznanja o globini družbene in razvojne krize ter moč, ker to kritično in javno povemo. Ena od oblik posredovanja javnosti je tudi omogočanje javne tribune na teh straneh. Prav vsi poslanci so seznanjeni o tukajšnjih kritičnih mislih in konstruktivnih mnenjih in nekateri komentarje kar pogosto prebirajo. Seveda niso samo poslanci krivi in odgovorni za situacijo, v kateri smo. So le odslikava splošnih razmer in vrh ledene gore. Zato tako poudarjamo nujnost spreminjanja celotnega družbenega okolja.

    Zavedamo se, da brez zelo širokega spoznanja in prepričanja, da so spremembe družbenih vrednot, obnašanja in odgovornosti nujne (in seveda možne), se proces ne bo začel. Tu je pa vloga medijev neizbežna. Slovenci moramo dvom o sebi nadomestiti s ponosom in odločnostjo.

    V sredini februarja bomo z eminentnimi in pokončnimi slovenskimi misleci organizirali javni posvet ETIKA IN VREDNOTE V POLITIKI. Skupno bomo iskali odgovore na vprašanje: Kako v dejanski politični oblastni strukturi doseči sanacijo politike in upravljanja države ter kako preiti na višjo, kakovostnejšo raven ?

  3. Marko,
    v bistvu se strinjam z vsemi vašimi ugotovitvami in bom v nadaljevanju dodal še svoje videnje. Najprej pa na vprašanje “Kaj bo gibanje za družbeno prenovo naredilo glede trenutne politične situacije?« Gibanje kot tako zdaj ne more kaj dosti konkretnega, saj ne delujemo kot formalno organizirana skupina. Sodelavcem in simpatizerjem gibanja pa posredujemo stališča posameznikov iz gibanja in zunaj njega, ki so v skladu z našim programskim dokumentom. S tem skušamo vplivati na javno mnenje in naša stališča sporočati odgovornim politikom. Vse, ki imajo interes vabimo, da sodelujejo v tej izmenjavi mnenj in predlogov. Čim več bo odzivov, tem močnejši bo pritisk civilne družbe na politične strukture.

    Zdaj pa moj komentar.
    Presenetljiv izid tako na predčasnih volitvah kot ob izvolitvi mandatarja za sestavo nove vlade je po mojem odraz velike zmede na političnem področju, pa tudi odraz tega, da gre vodstvom političnih strank bolj za oblast kot za dobro države in državljanov. Razlike med programi različnih političnih opcij namreč niso izrazite, zato menim, da predvsem ni politične volje za to, da bi našli konsenz za oblikovanje učinkovite vlade. Rezultati volitev so jasni. Na volitvah je dobil »nezaupnico« prvak SDS g. Janša. Toda tudi Jankovičeva stranka ni dobila večine glasov volivcev; dobila jih je sicer največ, a dejstvo je, da je več kot 70% volivcev glasovalo proti njemu. In prav tako proti Janši. Ni res, da se je volilno telo razdelilo tako, da pol podpira Janšo, pol pa Jankoviča. Večina volivcev dejansko podpira tretjo možnost. Na pol se je razdelila le poslanska struktura ob oblikovanju koalicije pod vodstvom g. Jankoviča, zato ni mogel biti izvoljen za mandatarja. In podobno se utegne zgoditi tudi Janši, če bo predlagan za mandatarja. Kaže, da ta scenarij sestavljanja vlade nima možnosti za uspeh, saj vlada z minimalno večino gotovo ne bo mogla uspešno delovati. Morda je vseeno najboljša možnost vlada narodne enotnosti, ki bi jo sestavljali ministri iz vrst vseh političnih strank, predsednik vlade pa naj bi bil izbran izmed kandidatov zunaj kroga prvakov političnih strank, strokovno kompetenten, politično nevtralen in neobremenjen z etično dvomljivimi dejanji v preteklosti. To bi bilo po mojem mnenju še najbolj v skladu z voljo volivcev. Navsezadnje je velika večina volivcev izglasovala NE za Pozitivno Slovenijo in NE za SDS. Morda je to res neobičajno razumevanje na volitvah izražene volje državljanov, a menim, da ni v neskladju z načeli demokracije. V neobičajnih razmerah je pač treba poiskati tudi neobičajne rešitve.
    Če politične stranke mislijo, da Slovenija takega človeka ne premore, so morda še ene predčasne volitve res edini izhod. Vendar bi tokrat volili tudi predsednika vlade neposredno! Izjemne razmere pač !

  4. Jože P. Damjan piše: Slovenski volivci so neverjetni, vedno volijo tako, da uravnotežijo politični prostor in nekateri to vidijo kot politično pat pozicijo. Ni pa res, da je brezvladje absolutno slabo. Če nimaš vlade, pač vlada ne more delati neumnosti…..
    In dalje. Ni res, da bo prihodnja vlada, če bo lahko konstituirana, izvedla kakršnekoli reforme, kajti z Desusom v vladi nikoli ne bo reform. Katerakoli vlada z Desusom se bo reformam raje vnaprej odpovedala, kot da bi tvegala izstop Desusa iz koalicije in s tem svoj obstanek. Z Desusom v vladi si Slovenija tlakuje pot v še večje zadolževanje in javnofinančno destabilizacijo. Zato je za državo in za nas davkoplačevalce bolje, da nimamo vlade, kot tako, kjer bi odločilne glasove prinašal Desus. Kdorkoli vam danes zagotavlja, da potrebuje Desus za sestavo stabilne in operativno sposobne vlade, z vami manipulira in vam laže v obraz. Želi si samo oblasti, za katerokoli ceno.
    Torej, vse stranke, ki se zavedajo, da tudi ponovne volitve ne rešujejo ničesar, se lahko odločijo le za oblikovanje nekakšne prehodne vlade narodne enotnosti ali pomagajo pri oblikovanju tehnične vlade, ki bi jo vse stranke podprle. To bi bila projektna prehodna vlada z mandatom izvesti nujne reforme in stabilizirati javne finance. Mandat take vlade bi trajal do zaključka izpeljave reformnih ukrepov, največ 2 – 3 leta, nakar bi sledile parlamentarne volitve. Tista vlada, ki bo izvedla nujne reforme, po končanem mandatu zaradi nepriljubljenosti ne bo imela prav nobene možnosti za ponovno izvolitev.
    Več…

  5. Z Damjanom se strinjam glede Desusa, vendar obstajata še dve možnosti, kar sem že enkrat zapisala. Tudi Jankovič bi lahko sestavil operativno vlado, če bi pridobil SLS. In prav tako tudi Janša, če pridobi SD.

  6. Predlog g. Damijana za rešitev kompetentnega mandatarja in vlade je iz tehničnega vidika vsekakor sprejemljiv. Vendar stranke in posledično poslanci, ki so si (ponovno) zagotovili »ugodna« delovna mesta za naslednja štiri leta, razmišljajo povsem drugače. Glade na dejstvo, da nobena stranka na volitvah ni dobila absolutne prednosti, je »politična teža« majhnih strank nenormalno porastla, kar se kaže tudi v njihovih zahtevah po ministrskih mestih oz. udeležbi pri upravljanju države. Pri tem je javno govorjenje o nacionalnem interesu le leporečje, saj je v ospredju interes po vladanju za vsako ceno. Pri tem pa ni korektno obsojati le male stranke, ki le izkoriščajo nastalo politično situacijo, ampak je glavna odgovornost na velikih. Le te imajo vse možnosti in so zato tudi najbolj odgovorne, da najdejo kakršno koli rešitev za izhod iz nastale politične situacije.

  7. Ignorirajmo ugrabitelje ideologij………… !!
    Slovenska politika je na dnu, na razpotju, ki ne nakazuje smeri izhoda. Izhod pa je na dosegu roke, vendar se ga ne želi videti. Takšno stanje generira mnoštvo osebnih interesov, ki iz ozadja usmerja vrh Slovenske politike. Iz ozadja vodijo politiko in ji tudi diktirajo smer, ter določajo kolikšna mora biti ideološka različnost in koliko in kdaj se mora po potrebi oddaljevati, ko pač rabijo »razklanost«. Volitve 4.12.2012 so dale rezultat, ki so ga naredili, želeli in tudi dobili tisti, ki se napajajo na antagonističnih odnosih, za katere je žal slovenska družba izjemno dovzetna. Za ustvaritev potrebnega volilnega rezultata vprežejo agencije in medije, oboje podprejo s kapitalom neznanega oz. dvomljivega izvora.
    Vse politične stranke, ne glede na ideološko različnost, ki pa je bolj umetna, kot realna, so si enotne, da je država Slovenija v izjemno resnih težavah in da je za premostitev teh težav potrebna predvsem enotnost in povezovanje vseh akterjev družbe. To spoznanje je obče in ga vsi sprejemamo. Toda ali lahko akterji iz ozadja na predpostavki, da razlik skoraj ni oz. so zanemarljive, lahko sploh preživijo? Za ohranjanje svojih pomembnih položajev v odvisnosti od situacije in potrebe usmerjajo nivo zaostrovanja ideoloških nasprotij. Tudi zato smo sedaj po predčasnih volitvah obtičali nekje vmes, brez resne možnosti za čvrsto vlado. Parlamentarni družbeni red se generira na nasprotjih in če jih ni, jih je potrebno napraviti.
    Pristopimo h konkretnemu primeru. Imamo dva skoraj enaka dosežka na volitvah, eden je bil proglašen za zmagovalca, drugi pa poraženca. Prvi, proglašen za zmagovalca je to priložnost že dobil in jo tudi preizkusil – neuspešno, drugi pa bo to priložnost prej ali slej dobil. Pa vendar ta dva, čeprav največja, nista najpomembnejša. Najpomembnejši izpadejo najmanjši?! In kje zdaj delujejo skriti »suflerji«, ki iz ozadja usmerjajo politiko in določajo možne povezave. Primer: Desus je generacijska stranka. Starejši oz. upokojenci so v povprečju povprečje vseh Slovencev. Torej enako ideološko narazen. Torej je Desus prav lahko ali na enem ali na drugem polu, samo nič sprememb”! In na to »suflerji« iz ozadja igrajo, saj jim je edini cilj ohranitev svojega vpliva in svojih pozicij – za vsako ceno. Samo nobenih sprememb!
    Sedaj je nastopil čas, da se hiti počasi in da odkrijemo in razkrijemo ugrabitelje ideologij in ideje sprostimo tako, da ugrabitelje iztrgamo iz našega tkiva in jih umestimo tja, kjer si zaslužijo; t.j. na obrobje družbenega dogajanja.

  8. Dejansko stanje stvari, 21.1.2012

    Seveda je mogoče, da se posamezniki in morebiti celo večji del javnosti navdušuje nad dejanji in dosežki vodstev in aparatov političnih strank, “stricev in tet” v ozadju in samih predstavnikov vsega ljudstva. Ampak to, kar so počeli in dosegli ta čas vsi po vrsti – vse do samega predsednika države – je ena sama mlakuža komaj pojmljivih kršitev zakonodaje in same ustave, najvišjega zakona v državi:
    – Predsednik države je na obvezna posvetovanja glede mandatarja za sestavo vlade sprejemal predsednike strank. Člen 111. Ustave jasno in določno terja, da se posvetuje z vodji poslanskih skupin!
    – Državni zbor je o predlaganem kandidatu za predsednika vlade glasoval javno – velika večina poslancev ali sploh ni glasovala ali pa je pokazala, kako so glasovali. Ustava zahteva tajno, brezpogojno tajno glasovanje: Člen 111. Ustave, druga alinea “…Glasovanje je tajno.”
    – Večina predsednikov strank in vodij poslanskih skupin se je nad tem “dosežkom” – flagrantnim, grobim kršenjem najvišjega zakona – navduševala in ga postavljala za zgled demokratičnosti. Celo sam predsednik države, ki je kot rečeno namesto vodij poslanskih skupin vabil na posvetovanja predsednike strank, je naročal strankam(!), naj premislijo o njegovih predlogih. Ustava seveda terja, da svoje predloge posreduje poslanskim skupinam.

    Po sto letih izkustev s prav posebnim pojmovanjem države in prava v stilu “kadija tuži, kadija sudi”, z grozovitostmi revolucionarne justice in bleščečimi dosežki socialističnega in samoupravljalskega dojemanja države in prava v njegovi sprevrženi balkanski varianti, je nemogoče biti presenečen nad dogajanjem in odzivom večjega dela vpletenih in javnosti. Kar se Janezek nauči, to pač Janez zna. Toliko bolj temeljito, če se mu uresničujejo sanje, da bi sistem, ki je medtem drugod sramotno propadel, deloval vse bolj uspešno ad infinitum. Bedna, tragikomična ustavnopravna farsa, ki smo ji priča in smo vsi njene žrtve, je nujna in neizogibna posledica dejstva, ki je naša usoda, četudi jih ni veliko, ki bi se ga zavedali. Namreč naši vrli osamosvojitelji po vsem sodeč niso osamosvojili slovenskih dežel/držav iz Jugoslavije, v katero so leta 1918 vstopile z vso svojo živo in mrtvo, materialno in duhovno tisočletno evropsko dediščino, marveč so izvršili odcepitev tvorbe, ki je iz tega nastala v času sobivanja v južnoslovanski združbi: Socialistično republiko Slovenijo, z vso ideološko navlako vred. Vse, kar se dogaja z nami in okoli nas, zadnji čas pospešeno in vse bolj kričavo – anahronistično, o tem priča. Rušenje temeljev parlamentarne demokracije, ustavnega reda in zakonitosti s strani najvišjih predstavnikov in izvoljenih poslank in poslancev je le še potrditev, kako tonemo.

    Namesto žlahtne evropske demokratične ureditve, ki smo jo – naši predniki – tisoč let in več soustvarjali in ustvarili (čeprav nam je več kot pol stoletja ni bilo dano uživati), so dediči sprevrženega pojmovajna države in družbene ureditve, bojevniki in epigoni prizadevanj za boljšo – trajnejšo Partijo, ZSMS in Jugoslavijo, iz skrbno pripravljene večstrankarske parlamentarne ureditve naše države napravili ne eno, marveč kar večglavega partijskega zmaja. Razlika od komunistične enopartijske dikature je le v tem, da ima ta zmaj več glav – več partij. V tem je morebiti tudi izvirni dosežek omenjenih dedičev in epigonov.

    Ni upanja, da se bo našel vitez, ki bi storil kaj z glavami – kajti to so pravljice, in glav je veliko, in vedno zraste nova.

    Genijalno, ni kaj. Andrej Lenarčič

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.