Algoritmi (ne)sprave

Konflikt med etikama demokracije in avtoritarizma ni edini razlog za nespravnost. Tudi pri oblikovanju vlade uporabljamo rešitev, ki politiko močno razdvaja – koalicijska vlada.
Več ali manj isti razlogi, zaradi katerih je naša demokracija vse bolj šibka, povzročajo tudi vse večjo razdvojenost družbe.
Politične razprtije = Neučinkovito upravljanje države.

Slovenci smo politično vse bolj razdvojeni. Vzroke za to nesrečno ravnanje pojasnjuje Iztok Simoniti v obsežnem tekstu z gornjim naslovom. Če sem ga pravilno razumel, naj bi bila težava predvsem v tem, da so naše spravne aktivnosti zasnovane na dveh različnih etičnih sistemih, med katerima pa je nepomirljiv konflikt. Eden od njiju je etika demokracije, ki prednostno zagovarja načelo, da si naj ljudje vodstvo (države, organizacije,..) sami izberejo, to pa mora zavzeto služiti njihovim interesom. Drugi je etika mon(ote)izma – osebno mi je bližje poimenovanje »etika avtoritarizma« -, njena temeljna usmeritev pa je, da se naj človek versko podreja edinemu bogu oziroma njegovemu namestniku na Zemlji, posvetno pa vrhovnemu vodji. Ključne vsebine etike demokracije so oblikovali protestanti in zato je med protestantsko in demokratično etiko veliko podobnosti, etika mon(ote)izma pa prednostno sledi usmeritvam katoliške Cerkve. Da si katoliška in protestantska etika nista ravno blizu, nam zgodovina nudi dovolj dokazov, razlike med njima pa se v tem času odražajo tudi v podpori, ki jo Cerkev daje avtoritarno usmerjenim politikam, največkrat v škodo demokracije.
Z gornjo razlago se da poleg težav, ki jih imamo Slovenci zaradi svoje razdvojenosti, bolje razumeti tudi nekatere druge aktualne pojave, s katerimi smo se in se še srečujemo predvsem v politiki. Recimo to, zakaj je med vojno slovenska Cerkev brez večjih zadržkov kolabolirala z avtoritarnim fašizmom, ali pa to, zakaj je demokratično upravljanje držav v protestantskih državah učinkoviteje kot v katoliških, kar je poleg drugega ena resnejših zavor pri uresničevanju čvrstejše integracije EU. Ta čas pa je za nas Slovence še posebno aktualna podpora Cerkve, s katero nedvomno lahko računa sedanji predsednik vlade pri uresničevanju svoje ambicije, da demokratično upravljanje države vsaj po vsebini nadomestil z avtoritarnim vodenjem.
Konflikt med etikama demokracije in avtoritarizma pa ni edini razlog za nespravnost nas Slovencev. Politične razprtije nam namreč poglablja tudi neučinkovito upravljanje države, zaradi katerega razvojno napredujemo veliko počasneje, kot bi objektivno lahko. Razlogov neuspešnega upravljanja je več, izpostaviti pa je primerno predvsem dva. Srž enega je organizacijski model demokratičnega upravljanja, za katerega smo se opredelili ob osamosvojitvi. Ta je šibak na dveh ključnih področjih, to je pri oblikovanju zakonodajne oblasti (volilni sistem) in pri oblikovanju izvršne oblasti (vlade). Aktualni volilni sistem namreč močno omejuje vpliv volivcev na sestavo parlamenta in je v bistvu nedemokratičen, pri oblikovanju vlade pa uporabljamo rešitev (koalicijska vlada), ki politiko močno razdvaja, ji otežuje upravljanje države in je tudi sicer močan avtonomen dejavnik družbenih razprtij. Obe ti sistemski ureditvi bi morali nadomestiti s takimi, ki ustrezajo demokratičnim zahtevam. (Švica nam je pri tem lahko odličen zgled). Žal se politika teh prepotrebnih sprememb ne loti, med drugim tudi zato ne, ker bi bile z njimi prizadeti interesi politike, katerih ravnanje je zasnovano na etiki totalitarizma.
Še nekaj besed o drugem dejavniku, ki nam slabi upravljanje države, to je neoliberalizem. Ta namreč tudi v politiki uveljavlja novo zvrst etike, ki neprikrito prakticira »nevrednote«, kot so laž, prevara in podobno. Neoliberalna in demokratična etika sta si močno narazen, kar pa ne velja v enaki meri za razmerje med neoliberalno in avtokratsko etiko. Drugače povedano, demokracijo danes spodjeda tako politika, ki temelji na avtokratski etiki, kakor tudi vse bolj aktivna neoliberalna etika. Zato je resno ogrožena, demokracija namreč. V Evropi najbolj v državah, ki nimajo daljših demokratičnih izkušenj in je v njih neoliberalizem pognal močne korenine, nudijo pa tudi ugodno okolje za razvoj politik, ki jih usmerja avtoritarna etika. Madžarska je lep primer za to.
Ugotavljamo torej, da več ali manj isti razlogi, zaradi katerih je naša demokracija vse bolj šibka, povzročajo tudi vse večjo razdvojenost družbe. Te razloge je potrebno dobro prepoznati, saj je pravilna diagnoza bolezni, kot vemo, osrednji pogoj za njeno uspešno obvladovanje. Današnjo demokracijo bomo namreč morali resno prenoviti (pozdraviti) in le tako jo bomo lahko ohranili; to pa je tudi najbolj zanesljiva pot (algoritem) za odpravo škodljive razdvojenosti nas Slovencev.
Andrej Cetinski, Sinteza, 28.7.2020

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.