Za neposredno demokracijo

– koordinacijski sestanek – 
Predlogi in razprava Miroslava Marca, predstavnika gibanja SINTEZA

Do prenove in revitalizacije političnega sistema in do nove kvalitete pri upravljanju države lahko pride le tako, da v parlament pridejo strankarsko neodvisni poslanci – poslanci civilne družbe. Le ti bodo lahko spremenili potrebno zakonodajo. Za to pa je potreben čas, ki bi ga morali premostiti s strokovno vlado, v kateri ne bodo niti predsednik, niti ministri izhajali iz vodstev političnih strank. Če do tega ne pride, bomo demonstrirali dokler predsednik države ne bo razpisal predčasnih parlamentarnih volitev.

Kriza v Sloveniji je tako in toliko hujša kot v primerljivih državah zato, ker ima globlje vzroke. Ti izvirajo iz dramatično slabega upravljanja države, kar pa je posledica namerne razgradnje vseh vrednot. To so politične stranke in lobiji, ki stojijo za njimi v pohlepu po prisvajanju tudi zavestno podpirale. Preskočimo nadaljnje razglabljanje o vzrokih in posledicah in se osredotočil le na vprašanje:
Bodo demonstracije izzvenele ali bodo spodbudile potrebne družbene spremembe?

Najprej želim poudariti, da ne zagovarjamo rušilne revolucije, temveč razmišljamo realistično in konstruktivno. Ker obstoječa elita sama ne bo spremenila načina in okolja delovanja upravljavskega sistema, se mora protestniško gibanje organizirati kot “alternativna politična sila” in izdelati mora konkreten “Program za spremembe”. Namreč, povsem realno je pričakovati, da do naslednjih volitev ne bo sprememb volilne zakonodaje, zato moramo izhajati iz obstoječega sistema.
Ključno pa je, da se ta (alternativna politična sila) ne odtuji od svoje izhodiščne baze. In tu smo kritični do tistih, ki pravijo, da je potrebna prenova in revitalizacija političnih strank in upajo, da se novonastala gibanja ne bodo stopila z že delujočimi političnimi strankami, ampak bodo nastopila kot njihova alternativa. Torej nove stranke. Ne bo šlo(!). Pred tem je potrebno spremeniti miselni in formalni okvir delovanja političnih strank.
Miselni okvir: Dokler bo obstajalo razumevanje, da s prihodom na oblast posvojiš državo in s tem pridobiš PRAVICO za prisvajanje rezultatov njenega premoženja, nobena nova stranka ne bo rešila nič. Spremeniti je potrebno miselni koncept in sicer, s prihodom na oblast dobiš OBVEZO in ODGOVORNOST za blaginjo in razvoj vseh državljanov ter naroda in države kot celote. Razlika je bistvena: Ne pridobiš PRAVICE, temveč OBVEZO!
Formalni okvir: Stranke so z veljavnim volilnim sistemom poskrbele, da je izbor kandidatov za parlament izključno v rokah strankarskih vodstev. Zagotovile so tudi, da je poslansko mesto nagrajeno visoko nad splošnim povprečjem plač. Hkrati kandidirajo ljudi, ki so povsem ali vsaj pretežno eksistenčno odvisni od svoje poslanske plače. Tako poslanec postane ujetnik stranke in že iz razlogov racionalnosti se mora odpovedati samostojnega mišljenja in glasovanja. Kdor bi se kakorkoli uprl volji svoje stranke, se lahko poslovil od politične kariere. Preprosto ne bo več prišel na kandidatno listo.

Zato do prenove in revitalizacije političnega sistema in do nove kvalitete v delovanju političnih strank pride lahko le preko vmesne faze. Ena od možnosti je, da v parlament pridejo strankarsko neodvisni poslanci, tj. poslanci civilne družbe. Le ti bodo lahko spremenili tudi potrebno zakonodajo. Strankarski vojščaki je ne bodo nikoli, je ne bodo niti smeli na škodo svoje stranke.

Zato podajamo pobudo za vzpostavitev “Državljanske koalicije”, ki bi nastopila na parlamentarnih volitvah, ki naj bi bile kmalu, pa ne prezgodaj, ker so potrebne priprave. V državljanski koaliciji se povežejo vse energije za spremembe in nastopijo z jasnim in zelo kratkim programom. Npr.:
Prenova političnega in upravljavskega prostora (volilna zakonodaja v smeri neposredne demokracije in z možnostjo odpoklica, bistveno zmanjšati ugodnosti poslanske pozicije, realno uokviriti strankokracijo, strogo revizijo preteklih napak in obračunati s sistemsko korupcijo za nazaj in vzpostaviti ustrezna varovala za naprej …)
Sprememba družbenoekonomskega sistema. Ekonomska, socialna in okoljska nasprotja so tako globoka in take narave, da jih z neoliberalnim modelom ni mogoče odpraviti in s tem tudi ne vzrokov krize. Zato je treba sprejeti zakonodajo tudi o delavskem solastništvu, o minimalni socialni varnosti, o merilih za pravično delitev nove vrednosti,… Skratka zakonodajo, ki bo omogočala in vzpodbujala tudi “kooperative” in “socialno podjetništvo”.
Preboj razvojne blokade ter vzpostavitev široke koalicije za razvoj. Potrebno je doseči nov optimizem in zaupanje v nov razvojni koncept. To pa zahteva spremembo razmišljanja in obnašanja v celotnem družbenem prostoru. Nov razvojni koncept je lahko sprejet le v soglasju s koalicijo, opozicijo, gospodarstvom, sindikati in civilno družbo. Za uspešen gospodarski, kulturni in družbeni razvoj je potrebno dvigniti tudi ugled države in njenih ustanov. To pa je možno le z upoštevanjem visokih etičnih norm in odločanjem po vesti in očitno za enkrat še ne po strankarski disciplini.

Civilna družba (aktivni državljani, gibanja in civilno-družbene organizacije) je edina sila, ki je sposobna narediti družbene spremembe, ki jih državljani zahtevajo – ne le ekonomske, temveč tudi v smeri dvigovanja vseh vidikov kakovosti življenja in dostojanstva človeka. Način delovanja in povezave z državljani bi morali vzpostaviti po načinu delovanja internetnih skupnosti, televotinga, ipd. Več glej v Civilna družba in Državljanska koalicija in Neposredna demokracija razložena zelo jasno in preprosto.

In kot rečeno. Pojavila se bo množica starih in novih političnih strank, ki bodo poizkušale izkoristiti družbeni kapital, ki ga je ustvarilo spontano gibanje družbenih množic, vendar je nerealno pričakovati, da bo kar od nekod prišla neka nova politična elita, ki bo iskrena in trajno poštena. Zato mora civilna družba vzpostaviti nov okvir delovanja in ga tudi preko svojih poslancev v parlamentu uzakoniti. Same politične stranke, ne stare, ne nove tega ne bodo storile. In seveda odlepiti se moramo od zablod neoliberalistične ideologije in dati državi vse funkcije in ne le (po neoliberalistično) varovanje življenja in zasebne lastnine.

Miroslav Marc, 26.12.2012

5 thoughts on “Za neposredno demokracijo

  1. Zakaj neposredna demokracija?

    Mnogi razmišljajo in utemeljujejo, da je mogoče parlamentarno demokracijo uresničevati le preko delovanja večstrankarskega političnega sistema, v katerem stranke, ki so v opoziciji nekako nadzirajo, ali vladajoče stranke oziroma koalicije delujejo v skladu z ustavo in veljavnimi predpisi ter v interesu državljanov. Če ta politični model primerjamo z modelom politične diktature, gotovo pomeni velik napredek v demokratizaciji družbe, saj omogoča, da se različne interesne skupine prebivalstva politično organizirajo za uveljavljanje svojih interesov, soočanje različnih interesnih skupin v parlamentu pa naj bi pripeljalo do usklajevanja njihovih interesov in sprejemanja za vse sprejemljivih odločitev. A praksa se vse bolj oddaljuje od tega načela. Vladajoče politične skupine skušajo uveljavljati predvsem svoje interese in vidike in se trudijo čim dalj zadržati svoj vodilni položaj. Da bi to dosegle, potrebujejo poslance, ki disciplinirano sledijo navodilom vodstev strank in potrebujejo neomejene mandate za poslance in strankarske funkcionarje. Tak model demokracije se hitro izrodi v partitokracijo, kjer politične odločitve dejansko oblikujejo ozka vodstva političnih strank. V takšnih razmerah se delovanje opozicije osredotoča predvsem na apriorno nasprotovanje pobudam in ukrepom vladajoče stranke/koalicije. Izrazito obliko tako izrojenega modela parlamentarne demokracije zaznavamo tudi v Sloveniji.

    Zato nas je vse več, ki več ne verjamemo v učinkovitost in smiselnost obstoječega strankarskega modela in iščemo še drugo možnost političnega delovanja. To je oblika neposredne demokracije, ki zahteva (1.) neposredno izvolitev poslancev in skoraj gotovo tudi predsednika vlade in (2.) omejen mandat poslancev in vodilnih državnih in političnih funkcionarjev. To seveda ne terja ukinitve političnih strank, saj je politično povezovanje ena od ustavno utemeljenih človekovih pravic. Prav tako pa je oziroma mora biti z ustavo omogočeno tudi, da se lahko vsakdo politično angažira zunaj političnih strank, denimo v okviru pobud civilne družbe.

    Korak v smeri neposredne demokracije je mogoče uveljavljati po dveh poteh:
    a) z neposredno izvolitvijo kandidatov na strankarskih listah z instrumentom preferenčnega glasu, torej ne z glasovanjem za listo, pač pa za posamezne kandidate,
    b) z izvolitvijo neodvisnih kandidatov, kar bo v skladu z obstoječo volilno zakonodajo nemara najlaže izpeljati tako, da se kandidatne liste neodvisnih poslancev oblikujejo v okviru pobud civilne družbe. Obstaja več idej, kako to praktično izpeljati, dobro tehnično možnost pa ponujajo računalniška socialna omrežja. Ob tem pa je pomembno:
    1. Doseči enoten nastop vseh programsko sorodnih gibanj (civilnih pobud) pri oblikovanju list strankarsko neodvisnih kandidatov na prihodnjih volitvah. Številčnost in programska pestrost obstoječih gibanj je sicer odraz intenzivnega nezadovoljstva prebivalcev z obstoječim stanjem in močne volje za družbene spremembe, a ni zadostno zagotovilo za uspeh. Ni potrebno, da se gibanja stopijo v eno, naj vsako ohrani svojo specifično programsko usmeritev, ki jo ima. Povezati in poenotiti pa se je treba za projekte, za katere obstaja skupni interes. V tem trenutku je to vsekakor nastop neodvisnih kandidatov na naslednjih volitvah.
    2. Preprečiti je treba, da bi se na neodvisne kandidatne liste vtihotapili predstavniki sedanjih skorumpiranih strankarskih, političnih in kapitalskih elit. Zato je treba v okviru povezave civilnih gibanj izoblikovati kriterije za izbor neodvisnih kandidatov in postaviti koordinacijsko telo, ki bo preverjalo izpolnjevanje teh kriterijev.
    3. Zagotoviti je treba kontrolo dela novoizvoljenih neodvisnih poslancev in vzpostaviti mehanizem za njihov odpoklic, če bi delovali v nasprotju z deklariranimi cilji civilnih gibanj, opredeljenih pred volitvami oziroma v nasprotju z interesi volivcev.
    4. Zagotoviti je treba proporcionalno zastopanost volilnih okrajev oziroma regij v parlamentu, kar pomeni, da morajo civilna gibanja v vsakem volilnem okraju oblikovati volilno listo neodvisnih kandidatov. Kandidate se (na internih volitvah) izvoli s preferenčnim glasovanjem, kandidat z največ glasovi nato konkurira na listi neodvisnih državljanov za mesto v parlamentu.
    5. Še pred prihodnjimi volitvami je potrebno, da v okviru civilnih gibanj izoblikujemo vizijo in program prihodnjega razvoja Slovenije. Brez tega programa neodvisni poslanci ne bodo imeli usmeritev za svoje odločanje v parlamentu, niti civilna družba ne bo imela meril, za presojo, ali poslanci delujejo v skladu z interesi svojih volivcev.
    6. Program prihodnjega razvoja Slovenije mora izhajati (1.) iz zahtev po ohranitvi oziroma vzpostavitvi socialne in gospodarsko uspešne države, ki bo ob pravični delitvi nove vrednosti omogočala vsem državljanom človeka dostojno kvaliteto življenja in (2.) iz spoznanja, da znotraj neoliberalnega koncepta družbene ureditve tega ne bo mogoče doseči, ker ta zasleduje le interese finančnih in skorumpiranih političnih elit. Vse te zahteve so v protestniškem gibanju in v dokumentih več gibanj, pa tudi v številnih razpravah neodvisnih strokovnjakov jasno izražene.

    Le če nam uspe izpeljati vse točke, lahko računamo na uspeh.

  2. Ideje se počasi kristalizirajo, z zgoraj napisanim se bolj ali manj strinjam. Pomembnejše vprašanje zdaj je, kako doseči spremembe. Sami protesti bodo po mojem izzveneli, vlada pa se sama ne bo razpustila. Ravno tako ne bo vlada (ali kakšna parlamentarna stranka) samoiniciativno izpeljala teh sprememb. Torej, kako stopnjevati politični pritisk na oblast na eni strani, po drugi pa spodbujati vedno več ljudi h kritičnemu mišljenju. In to na verodostojen način, legitimen način. Ta naloga je zahtevnejša od oblikovanja idej za spremembe.

    Ena od možnosti je predsednik države – podobno kot so bili posveti, ki jih je organiziral J. Drnovšek, pa takrat ni bilo nič iz tega. Zdaj je situacija mnogo bolj zrela, da bi se iz takih posvetov izcimilo kaj koristnega.

  3. Da, treba je nadaljevati z vsakovrstnimi demonstracijami in intenzivirati pritisk za spremembe. Vendar je treba imeti pripravljen tudi koncept samih sprememb. Ko bodo (vsaj v večjih strankah) spoznali, da se za volitve pripravlja resna konkurenca neodvisnih (lista civilne družbe – “Državljanska koalicija”), bodo z volitvami strahotno pohiteli, da bi konkurenci zmanjkalo časa za dobro pripravo.

    Kot je že bilo rečeno, civilna družba ne sme sama v parlament. Vsa sodelujoča gibanja ostanejo v svojih osnovnih dejavnostih popolnoma samostojna in organizacijsko neodvisna. Sodelujoča gibanja v skupni organizacijski odbor imenujejo le svojega predstavnika. Lista gibanj in sodelujočih državljanov v skupnem organizacijskem odboru pa mora biti odprta, da se lahko zajame čim širši krog pozitivno razmišljajočih ljudi in omogoči zainteresiranim pristop tudi kasneje.

    V tej državljanski koaliciji ne smemo izhajati iz “moči” posamezne civilno-družbene organizacije, ki izhaja iz števila članov. V tem primeru bi se že v začetku oprijeli metod delovanja političnih strank. V tej koaliciji, ki je v bistvu le orodje vseh, da pridemo do družbenih sprememb, šteje teža ideje. Samo inovativne in dobre ideje nam prinašajo kakovostne spremembe, ne število članov. Uveljavljanje interesnih skupin namesto idej nas bo hitro vrnilo v obstoječe stanje. Posebej bi poudaril, da civilno-družbene organizacije ne smejo stopiti v parlament s “svojimi poslanci”, pač pa morajo biti poslanci, ki bodo izvoljeni na skupni listi od nikogar a hkrati odgovorni vsem. Organizacijski odbor organizira izbor kandidatov za volilno kandidatno listo s pomočjo internih volitev (televoting, spletne skupnosti). Izbrani kandidati morajo biti kompetentni in samostojni ter socialno inteligentni z že dokazanim pozitivnim odnosom do javnega interesa.

    Prepričan sem, da so tri točke – (1)Povezati ogromno energijo družbenih gibanj v organizirano celoto, (2)Izdelati politični program za spremembe (3)Pripraviti kandidatno listo – jedro okrog katerega se bo v kratkem času organizirala in povezala civilna družba, brez prestiža, kdo je najmočnejši in čigava je ideja. Ne smemo pa biti nestrpni in prehitevati čas, ker z demonstracijami je narodovo telo šele odprlo nove popke. Zdrav plod zahteva čas in ga je prav obrati, ko dozori.

  4. Prof. Marko Pavliha nam vošči vse najboljše v novem letu in pravi: Pogumno naprej! Če se civilna družba dobro pripravi in organizira, lahko na naslednjih volitvah ljudstvo dejansko prevzame oblast in zasede čim več sedežev v državnem zboru, hkrati pa se ji tudi simbolično odpove, ker bi bilo vladanje samemu sebi contradictio in adiecto, obvladanje za dobrobit vseh pa težko pričakovana katarza. Po vzpostavljeni novi formi naj takoj sledi vsebina; ljudski zastopniki bi morali temeljito preučiti vso zakonodajo, jo pravično izboljšati, okrepiti njeno učinkovitost, revitalizirati državno upravo in z vsemi razpoložljivimi sredstvi vrniti ljudem demokratično, pravno in socialno državo, ki brezpogojno spoštuje svetovni etos, začenši s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Prezgodaj in preveč laično bi bilo v tej fazi razglabljati o konkretnih odrešujočih tabletkah in operacijskih posegih v gnojno družbeno tkivo, čeravno je nekaj nujnih ukrepov jasnih kot beli dan: sprememba volilnega sistema, ki bo omogočila bistveno večjo izvoljivost neodvisnih, ljudskih kandidatov; ukinitev financiranja političnih strank; prenovitev osnovnošolskih, srednješolskih in univerzitetnih programov v duhu svetovnega etosa in subvencioniranje tistih medijev, ki bodo več pozornosti namenili osebnostnemu razvoju, vrednotam in etiki. Več…

  5. Posredni odgovor Marku na: Torej, kako stopnjevati politični pritisk na oblast na eni strani, po drugi pa spodbujati vedno več ljudi h kritičnemu mišljenju. In to na verodostojen način, legitimen način. Ta naloga je zahtevnejša od oblikovanja idej za spremembe.
    Ena izmed možnosti je morda v moji nedavni objavi na FB:
    Nekaj misli o tem ali naj se vstaja decentralizira ali ne: Osebno mislim, da bi bilo dobro, ko bi po vseh trgih itd potekale ljudske skupščine, kjer bi govorili in poslušali drug drugega, vstaje pa tam, kjer ljudje protestirajo proti lokalnim “gotovcem” in seveda – v Ljubljani, glavnem mestu Slovenije – ker tam je vlada, tam je parlament, ki nas mora slišat. Halo, kaj pa jih briga za proteste nekje daleč od njihovih oči in ušes… Pa tudi, kam naj ljudje obrnemo svojo pozornost med protestom proti vladi recimo v Kobaridu? Na vzhod? Naj si stavbo kobariške občine predstavljamo kot parlament? Pa v njej je vendar županja, ki je kar veliko dobrega napravila za kulturno in socialno povezovanje ljudi itd (na primer). Ne, ne gre tako. Naj gledamo drug drugega in drug drugemu vpijemo: “Gotof si, lopov!”? Energija je tako razpršena, ne usmerja se v eno tarčo, ne usmerja se v pravo tarčo. Ljudske skupščine so eno (vsaj zame), vstaja pa je nekaj drugega. Na ljudskih skupščinah se javno pogovarjamo, kaj in kako naprej, na vseslovenski vstaji pa smo predvsem v konfrontaciji z vlado in parlamentom. Vsaj jaz tako vidim stvari. Osebno mislim, da potrebujemo oboje. Ljudske skupščine po celi Sloveniji in TUDI glavno vseslovensko vstajo v prestolnici. Ostali protesti proti lokalni oblasti oz. ljudem v njej pa raje nek drug dan oz. druge dneve … Ma ja, v kolikor želite ljudje protestirat proti vladi RS v svojih mestih, edino prav, da to napravite, itak, samo meni osebno se zdi to metanje energije vstran. Se mi pa zdijo ljudske skupščine po vseh slovenskih krajih, mestih, zelo konstruktivne! Srečno! Prvega januarja je pa nov dan, ja …

Dodaj odgovor za Matko Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja