Umiranje neoliberalizma

Franček Drenovec se sprašuje, zakaj je nastopanje evropske levice tako medlo in kako to, da se evropski socialisti tako pogosto znajdejo v istem čolnu z neoliberalci? In pojasnjuje:
Velike krize ni povzročila zločinska neodgovornost svetovnega finančnega sektorja. To je nesmisel. Svetovni finančni sektor je še kako odgovoren, seveda, do sebe in svojih kotristi! Neumno pa je pričakovati, da bodo zasebna podjetja, kar finančni sektor je, odgovorna tudi »makroekonomsko« in do družbe. Skupni rezultat njihovega sebičnega ravnanja je lahko večinoma pozitiven, če jih brzda in usmerja trg. Vendar so velika sodobna finančna podjetja že močno prevelika za trg; in zato ona usmerjajo trg in ne trg njih. Predvsem pa je prevelik cel sektor. Finančna podjetja (»banke«) imajo ogromne bilance, ki že samo za preživetje terjajo nenehne ogromne donose – večje, kot jih je mogoče dobiti iz rasti realnega svetovnega BDP. Vsaj desetletje pred krizo je ta obseg bančnih bilanc vzdrževala samo še obilna pomoč ameriške (in angleške) države (opuščanje nadzora, opuščanje obdavčitev ter ogromno centralnobančno tiskanje denarja). Ker bilance bank presegajo absorpcijske sposobnosti realne ekonomije, so banke prisiljene v vse bolj tvegane naložbe. Na neki točki potem balon poči. V začetku krize se države še naprej ukvarjajo samo z zaščito svojih bank. Nasedle naložbe bank sistematično prenašajo v breme javnih financ. Vendar se tu pojavi razlika. Ameriška in angleška centralna banka brez zadržkov pokrivata vse tako nastale proračunske luknje, evropska centralna banka (pod nemškim vplivom) pa se temu upira. V območju evra za reševanje bank in proračunov iščejo realne vire. Ta pot je seveda težja, zato je v Evropi usoda nasedlih naložb bank še vedno negotova.
V starem keynesijanskem svetu primarna emisija pride do plač in državne porabe in s tem poganja gospodarstvo (pa tudi inflacijo). V neoliberalnem svetu pa novi denar obtiči v velikih bankah in na borzah. V nebo poganja cene delnic ter cene nafte in drugih borznih surovin in seveda zaslužke finančnih monopolov in oligopolov. Prek rasti cen nafte in drugih surovin podpira ogromno realno črpanje dohodka iz drugih gospodarskih sektorjev in od prebivalstva. To je očitno zelo zadovoljivo za neoliberalne elite ZDA in Anglije, za nemške, ugnezdene pretežno v industriji, pač ne more biti. Alternativni nemški pristop, da je treba neravnovesja reševati realno, je nesporen. Države se morajo otresti odvisnosti od zadolževanja in se vrniti v svoj resnični svet. To je temeljno. Vendar pa gre tudi v nemškem pristopu le za reševanje bank s tem, da nemški politiki pritiskajo predvsem na nenemška realna gospodarstva, da poskrbijo za preživetje (tudi nemških) bank.
Spoznanje, da je kriza le prehuda in je ne bo mogoče sanirati samo z realnimi viri prizadetih držav je rodilo nasproten koncept, zapakiran v geslo »ne varčevanje, temveč rast«. In tudi neoliberalcem je postalo jasno, da monetarne zvijače ne zadoščajo in da se bo treba za ohranjanje bilanc bank spet močneje obrniti k realnemu produktu. Prave, resnične spremembe pa niso zaželene, od nasedlih dolžnikov se pričakuje, da ostanejo taki, kot so bili, samo da plačajo.
Vendar pa tokrat ne gre za kratkotrajno recesijo, gre za globoko »strukturno« krizo. Zanikrno obnašanje starih političnih in ekonomskih elit mora biti kaznovano zato, da se odprejo poti v spremembe. Nobene krize ni konec, dokler se to ne zgodi. (!)V velikih krizah se morajo spremeniti velike stvari(!) Nič od tega se še ne dogaja. Smo še v čisto prvi fazi krize, v kateri se šele dogaja energično obrambno vkopavanje starih neoliberalnih elit in še naprej se zgolj kopičijo stara neravnovesja.
In čeprav zgleda, da za probleme preprosto ni rešitev, je to le optična prevara. Medtem pa je resnična zgodba našega časa dejansko tako zelo znana in neskrivnostna, vsaj ekonomistom in zgodovinarjem. Rešitev ne bo, dokler jih bodo iskali samo v zadovoljitvi predimenzioniranih »finančnih trgov«, ki morajo neprestano črpati iz svojega okolja in to neprimerno več, kot lahko okolje sploh ustvari. Tumor je treba odstraniti. Šele to bo prava zgodba – o procesih in načinih, s katerimi se bodo v prihajajočem obdobju odpisovala posojila ter krčile bilance bank in padale borze, zlepa, zgrda, postopno, radikalno, miroljubno ali s prelivanjem krvi. Vsaj v Evropi snovanje te poti že poteka, čeprav še ni na prvih straneh. Zanesljivo je to edini evropski vlak, ki kam pelje. Prihodnost »evropskih socialistov« je odvisna od njihove moči, da ga še ulovijo.

Viljem Merhar mu pritrjuje: Z enostransko uporabo keynesijanskih sredstev ekonomske politike, ki prenašajo poudarek iz družbenega varčevanja na gospodarsko rast, ni mogoče reševati sodobne finančno-gospodarske krize. Takšno reševanje zanemarja dejstvo, da se s finančno-gospodarsko krizo povezuje kriza monopolnega kapitalizma kot sistema. Za reševanje te krize pa se zahteva reforma kapitalizma kot sistema. Če je s krizo kapitalizma iz prve tretjine dvajsetega stoletja »umrl tedanji angleško-avstrijski liberalizem«, mora v »sedanji krizi umreti neoliberalizem« (reaganomika in thatcherizem). Za umiranje neoliberalizma pa se mora reformirati monopolni kapitalizem. Nadomestiti ga mora mešani tržno-planski gospodarski sistem. Monopolizirane infrastrukturne dejavnosti v izogib večjih družbenih stroškov ni več mogoče prepuščati tržni samoregulaciji. Gre tudi za nove organizacijske rešitve, ki bodo mimo profitnega motiva omogočile produkcijo dobrin in storitev ter s tem strukturiranje družbenega bruto produkta v skladu z bogatejšim zadovoljevanjem potreb vseh družbenih članov. Vse to bo politično demokracijo šele lahko nadgradilo še z ekonomsko demokracijo.

Wolfgang H. Reinicke se sprašuje o vzrokih krize liberalnih demokracij in ugotavlja, da se liberalne demokracije na Zahodu obupano trudijo rešiti krizo identitete, ki ogroža sedanji družbeni dogovor in demokratično ureditev, a krizo žal samo še poglabljajo. Finančni polom, ki je povzročil najhujšo gospodarsko recesijo po tridesetih letih prejšnjega stoletja, je razmere le še poslabšal. Politiki so začeli zelo nepregledno reševati krizo, država je začela posegati v gospodarstvo, zasebne izgube pa so vplivale na vso družbo kot še nikoli dotlej. Zaradi varčevalnih ukrepov so se mnogi znašli pod pragom revščine, ekonomske razlike med ljudmi so se povečevale, številne zasebne ustanove, ki so pravzaprav zakrivile sedanje finančne težave, pa so si opomogle z davkoplačevalskim denarjem.
Kriza se je začela predvsem zaradi spremenjenih razmerij med gospodarsko, družbeno in politično močjo. Liberalne demokracije in odprte družbe so vedno vzdrževale natančno ravnotežje teh treh oblik moči. Vendar v zadnjih dvajsetih letih naše politične elite niso več znale ohranjati tega ravnovesja, saj je gospodarska moč že zdavnaj prerasla drugi dve; politično moč si je podredila, družbeno moč, ki jo demokracija nujno potrebuje za to, da lahko velja za legitimno, pa so povsem zanemarili. Današnjih elit sploh ne zanima ohranitev učinkovitega ravnotežja treh oblik moči – pravzaprav ne morejo doumeti globljega smisla obstoja družbe – zato se čedalje redkeje zmenijo za javno dobro. Ljudje zato precej manj cenijo delo najpomembnejših političnih strank in sindikatov ter še nikoli niso bili tako nezaupljivi do države.
Znašli smo se na razpotju. Če bi radi ponovno uveljavili demokracijo in odprto družbo, moramo vlagati v nove ideje, s katerimi bi spet med seboj uravnotežili politično, ekonomsko in družbeno moč na državni in globalni ravni. Na ravni države bi morali preskušati nove mehanizme o tem, kako sprejemati in izvajati politične ukrepe, ponovno bi morali tudi približati demokratične ustanove državljanom in jih povezati z novimi omrežji civilne družbe. Na globalni ravni bi morali politična in družbena moč spet postati tako pomembni kot ekonomska moč.
Delni in pomanjkljivi ukrepi ne bodo zadostovali; globalno institucionalno arhitekturo je treba temeljito preoblikovati. Za novo družbenopolitično okolje si morajo prizadevati predvsem tisti, ki si upajo tvegati – odločne družbene in politične osebnosti, ki se pogumno odločijo, da ne bodo upoštevale tradicionalnih meja in bodo pomagale soustvarjati globalno skupnost, ki smisla svojega obstoja ne bo videla samo v krepitvi lastne moči.

Drenovec razmišlja dalje:
Kaj neki je narobe z evropskimi projekti investiranja, na primer s takšnim, kakršnega si je izboril francoski socialist Hollande? Narobe je to, da je v ozadju le vulgarizirani keynesijanizem, enak tistemu, ki je povzročil padec temeljne keynesijanske doktrine v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je gospodarska rast začela prehajati v primanjkljaje in inflacijo in čemur je sledil pobeg ekonomistov v neoliberalizem – iz znanosti v navadno ideologijo. Pred sedanjo krizo je bilo vendar investiranje odlično in temu ustrezno gospodarska rast – a napačna. Sodobno pojmovanje »rasti« se nanaša zgolj na proizvodnjo materialnih dobrin. Danes pa je že ogromno povpraševanje po nekem zelo drugačnem družbenem produktu. Ponudba pa je (razen v Skandinaviji in še kje) še naprej samo tista stara, zgolj materialni razvoj. Razviti svet pa je že tako v zelo globoki krizi hiperprodukcije. Visoko produktivne tehnološke, ekonomske in ideološke strukture ustvarjajo napačen produkt, po katerem ni povpraševanja, pa če vbrizgaš še toliko svežega denarja.
V razvitem svetu vprašanje ekonomske dinamike in zaposlovanja ni več preprosto o tem, kako obnoviti »rast«, navadno količinsko rast. Problem je, da so dobrine, ki jih zahtevajo sodobne razvite družbe, vse manj v dosegu tržnega gospodarstva. Čim se oddaljuješ od materialnih dobrin, se oddaljuješ od trga; to dvoje je zgodovinski par, samo to dvoje! Zasebna tržna ekonomija postaja impotentna. »Trge« že dolgo rešujejo samo vse večji posegi politikov, ki zaenkrat drugega ne znajo. Taki ne morejo rešiti ničesar. Prav neverjetna je bebavost krčenja javnih storitev?! Jasna postaja absurdnost zadolževanja držav, medtem ko ostajajo enormni dobički finančnikov in drugega »velikega sektorja« praktično neobdavčeni. In tako naprej. Čas pa teče in učimo se prepočasi. V krizo je pripeljal neoliberalizem in temu ustrezne bodo poti iz krize, nazaj s »trgov« v »politiko«, nazaj k davkom, v obnavljanje javnih politik in javnih storitev.

In Merhar mu pritrdi:
S sodobno finančno-gospodarsko krizo se povezuje kriza kapitalizma kot sistema. Če pa je temu tako, potem s sredstvi ekonomske politike, ki rešujejo zgolj finančno krizo, ni mogoče odpravljati gospodarske krize – krize kapitalistične hiperprodukcije. Z »oddaljevanjem od materialnih dobrin«, katerih produkcijo uresničujejo ex post tržne zakonitosti se »oddaljuješ od trga«, ki ga nadomeščajo ex ante planske zakonitosti v koordiniranem tržno-planskem gospodarskem sistemu.

14 thoughts on “Umiranje neoliberalizma

  1. Vse torej kaže, da je gospodarski in s tem družbeni razvoj zašel v slepo ulico. Vse večja koncentracija kapitala v rokah razmeroma maloštevilne skupine finančnih mogotcev tem omogoča obvladovanje tržnih zakonitosti in celotnega gospodarskega dogajanja, ki ga usmerjajo zgolj tako, da se veča njihova kapitalska moč, s tem pa tudi družbena oziroma politična moč. Široki sloji prebivalstva pa postajajo vse bolj obubožani in brezpravni. Obstoječi model strankarske demokracije postaja farsa, saj ne omogoča uveljavljanja volje in interesov širokih slojev prebivalstva, pač pa voljo in interese vodstev političnih strank (politične elite).

    Ob vsem tem pa etablirana ekonomska stroka in politika tudi v razmerah gospodarske krize še vedno merita uspešnost gospodarskega in posredno s tem splošnega družbenega razvoja z dobičkom in bruto družbenim proizvodom, kot da bi bili ti dve ekonomski kategoriji edini cilj, in ne sredstvo za doseganje ciljev družbenega razvoja. Zato je razumljivo, da iščejo izhod iz družbene krize v smeri zmanjševanja materialne in socialne ravni tistega dela prebivalstva, ki v gospodarski proces vlaga svoje delo. Po tej (neoliberalistični) logiki je torej bolj uspešno tisto gospodarstvo, ki v večji meri oplaja vloženi kapital.

    Smo torej pri problemu merjenja uspešnosti gospodarske dejavnosti. Ta problem so zaznali številni avtorji (primerjaj npr.: N. Petrovič, Skupni čut za vrednote, Sobotna priloga 25. 8.2012), ki iščejo tudi rešitve. Na ta problem smo opozorili tudi v Programskem dokumentu gibanja Sinteza. Vprašanje ni obrobnega pomena, saj je vsako merilo neposredni odraz cilja, ki ga zasledujemo. Zato bo treba v okviru oblikovanja nove razvojne paradigme izoblikovati tudi boljša merila za presojo uspešnosti družbenega razvoja. Cilj nove razvojne paradigme namreč ni zgolj maksimiranje dobička, pač pa izboljšanje kakovosti življenja vseh slojev prebivalstva. In vse bolj se uveljavlja spoznanje, da kvaliteto življenja ne določa zgolj obseg gmotnih dobrin.

  2. Peter Frankl pa Sloveniji priporoča: Nekoristni ideološki prepiri, dnevno upadanje bonitet slovenske države, podjetij in bank, vse dražje zadolževanje, grozljiva suša, pomanjkanje denarja, kritičnost tujih medijev. Skrb je velika. Kdo bo vendarle potegnil prave poteze? Te pa so:
    1. Javno porabo, predvsem plače, je treba brzdati – ne jih več zniževati, temveč se odpovedati storitvam tistih v javnem sektorju, ki nimajo pravega dela.
    2. Zato je treba reformirati trg dela. Če le stežka odpustiš človeka, ki nima smiselnega dela ali ga ne opravlja, so napori za varčevanje brez haska.
    3. Banke je treba sanirati tako, da jih prodaš. Za evro. Nedržavni lastniki se razlastijo, država brezplačno prevzame slabe terjatve, jih da v sklad, bančni kapital se odpiše, novi lastnik pa banke takoj dokapitalizira.
    4. Pokojninska reforma je nujna in davke je treba pobirati.
    5. Z evropskim denarjem ter sredstvi zasebnih vlagateljev je končno treba začeti nove (infrastrukturne) projekte. Graditi – ne samo »umeščati v prostor«!
    6. Nekaj podjetniških »paradnih konj« je treba prodati. Telekom, Petrol, Mercator in podobno. S tem krepiš zaupanje in tudi pritegneš nov kapital.

  3. Pogosto slišimo, da bo evro propadel. Ni strahu, piše profesor Vincent Navarro. Pri evru gre za mednarodne povezave vodilnih razredov in zaradi njih bo evro še zelo dolgo živel. Če bi poznali zgodovino evra, bi vedeli, da mogočne sile, ki se skrivajo za njim, nimajo prav nobenih težav in jih ne bodo imele, zato bo evro obstajal, dokler jim bo zagotavljal koristi. Evro so uvajali v času neoliberalizma, ki temelji na prepričanju, da je treba čim bolj omejiti vpliv države, spodbujati zasebno financiranje in zmanjšati vpliv domačega povpraševanja na spodbujanje gospodarske rasti in ga nadomestiti z izvozom. To so tudi razlogi za sedanje težave. Ne evro, ta je v dobri kondiciji.
    Naloga centralne banke je, da tiska denar in z njim kupuje obveznice držav s čimer skrbi, da obrestne mere zanje ostajajo nizke in tako preprečuje špekulacije. ECB tega ne počne, namesto tega javni denar po zelo nizki obrestni meri posoja zasebnim bankam in jim s tem omogoča ogromne dobičke. Ta denar pa je v največji meri namenjen za poplačilo terjatev tujih, zlasti nemških bank. Peter Bofinger, ekonomski svetovalec nemške vlade, je naravnost povedal, da evropska pomoč ni namenjena pomoči državam, ki zaidejo v težave, ampak nemškim bankam, ki imajo v teh državah ogromno terjatev…. ECB pa bi morala sporočiti finančnim trgom in špekulantom, da bo začela neposredno odkupovati obveznice držav, za katere se bodo obrestne mere preveč povečale. Le tako bi preprečila špekulacije. Pomoč po zelo ugodni obrestni meri bi morala nakazati javnim kreditnim agencijam, ki bi ga posredovale gospodarstvu in tako omogočile njegovo oživitev. Te možnosti seveda nikoli niso omenili. Ker ECB tega ne počne, nič ne pomaga, da problematične države varčujejo in zmanjšujejo javne izdatke….
    Povzeto po Darji Kocbek

  4. Še vedno prebiram in razmišljam vsebino knjige NAOMI KLEIN – Doktrina šoka. Vsepovsod se omenjajo znane ameriške politične osebnosti in SVETOVNA BANKA ter MEDNARODNI MONETARNI SKLAD, kateri so vmešani v prevzeme gospodarskih resursov v raznih državah, uničevanju standarda prebivalstva in neomejenemu grabežu dobrin v državah od J. Amerike, Srednje Amerike, Rusije, Koreje, Iraka, Šrilanke in celo pri njih doma v USA.
    Zanima me zakaj NIHČE na svetu še najmanj pri NAS nima korajže za objavo delovanja teh svetovnih monetarnih organizacij, ki uničujejo ljudstva in narode, zaradi njihovega pohlepa po neizmernem bogastvu, katerega itak ne oni ne njihovi dediči ne bodo nikoli izkoristili v celoti. Zakaj nihče ne odpira oči narodom? So res vsi podkupljivi in upajo na drobtine z njihovih miz? Narod pa crkava v revščini zaradi uničenega gospodarstva. Vse za neomejeno bogatenje posameznikov!
    Nazadnje so se spravili na naše ribiče, ki jih je itak premalo za ogrožanje svetovnih izkoriščevalcev morja. Prav podobno so naredili na Šri Lanki po katastrofi cunamijev. Ribiče so izselili v notranjost države v barake, na obali pa gradijo super hotele z nočninami 800 USD. Vse z mednarodno pomočjo. Ribiči, ki so ob cunamiju najbolj nastradali, ne dobijo nič.
    Osnovni namen teh uničevalskih združb je prevzem vsega državnega – država naj bo vitka. Tudi pokojnine naj bi šle v privatne roke (tudi pri nas se že govori o tem). Odprava javnih služb in iskanje pomoči od zunanjih svetovalcev (že pri nas),…. Država naj služi samo za pobiranje davkoplačevalskega denarja za plačevanje privatnim podjetjem.

    KAJ RES NE VIDIMO KAM DRVIMO?
    Uvajanje in še jačanje NEOLIBERALZMA je zločin proti narodu. Slepo sledenje Merklovi nas bo pahnilo v še hujše kot »srednji vek«! Pri nas je že zelo hudo, peljejo pa nas v ŠE HUJE!
    Vsi kritizirajo sindikate, da so krivi! Mislim, da so trenutno še EDINI, ki nekaj delajo, vendar niso učinkoviti. Morali bi imeti veliko večjo podporo.
    Tudi vaš glas in glas civilnih združenj bi se moral bolj slišati v javnosti. Osveščati je treba narod: kdo in kam nas pelje. USTAVITI JIH JE TREBA!

  5. Neoliberalizem nas je streznil!
    Dva najbolj kompetentna, oba naj bi bila strovnjaka za finance in bančništvo, sta očitno na različnih bregovih. Ni čudno, da smo tam, kamor so nas pripeljali!
    Citat iz časnika Finance:
    “Kranjcu se zdi Šušteršičev predlog, da bi o tem, kateri banki naj država pomaga in kaj bo iz banke preneseno na posebno družbo, odločala medresorska komisija, nesprejemljiv. A Kranjec je ostro proti in Šušteršiču žuga z Evropsko centralno banko: »Mislim, da je bančni nadzornik in regulator tisti, ki pove, katero banko je treba sanirati in katere ne! Ne pa da se z državnim dekretom reče, da bomo iz bank vzeli to in to. To je razmišljanje socialistične ekonomije, ki smo ga, upam, pustili za sabo!«”
    Ni jima možno oporekati znanje, toda ali imamo, od tega načina komunikacije in napenjanja mišič kakšno korist ? Kot da gre za dialog dveh gluhih, ki sta morda namerno začasno oglušela! Neoliberalizem nas je streznil, nekateri pa še vedno živijo od tega.

  6. Matjaž Cerovac (Ponosna Primorska) zapiše: »…Očitno Janši in tej vladi zelo ležijo vrednote – en narod, en rajh, en vodja… Žal pa imamo tudi veliko kvazilevičarjev, ki so se prelevili v tajkune, fevdalce in druge vrste lopovov, ki se celo upajo pojaviti na partizanski proslavi s titovko na glavi, hkrati pa nekaznovano krasti in goljufati… Odsev tega stanja je propad bančnega sistema in posredno celotnega gospodarstva države. Rešitev je možna le v popolnem moralnem preporodu slovenske družbe, ki pa se mora začeti s kazenskim preganjanjem vseh vpletenih v orožarske in vse druge afere, njihovo obsodbo in za vedno odstranitvijo iz političnega delovanja v Republiki Sloveniji in EU. Nekdo mora torej začeti s čiščenjem, očitno, če nihče drug, pač Primorci in po Sloveniji razseljeni potomci. Torej Primorci, le naprej v boj za moralne vrednote, za zgled pa naj nam bo naš ponosni pisatelj Boris Pahor.«
    Lenart J. Kučić ugotavlja: »V medijih in drugih panogah, za katere je bilo značilno politično kadrovanje (državna podjetja, javna uprava, telekomunikacije, finančni sektor, izobraževalne ustanove, inštituti…) sta se krepila negativna selekcija in občutek nemoči. Vse manj ljudi je verjelo, da ministrska, poslanska, profesorska, sodniška in druga pomembna mesta zasedajo posamezniki, ki so napredovali zaradi sposobnosti, dobrega dela in ugleda, kar je zmanjševalo zaupanje v državne institucije in pomembne družbene skupine. Takšno ozračje in razvoj posameznikov, stroke in družbe je bilo pogubno…..«
    Radovan Kozmos piše: »Ljudje se v strahu pred prihodnostjo čedalje bolj umikajo v zasebnost. Akademske elite večinoma molčijo, novodobni menedžerski kader je tudi že pokazal, česa vsega ni zmožen, politika pa je po dvajsetih letih vztrajne negativne selekcije kulminirala v najslabšo vlado doslej… ter opravilno in tudi sicer nesposobno opozicijo, ki se zapletena v lastne preračunljive zanke…. V takšnih razmerah bi še kdo utegnil mesijansko pomisliti, da bi se bilo morda res bolje priključiti kakšni drugi, urejeni državi. Ali se vsaj preseliti vanjo. A zakaj bi se umikali? Precej bolj smiselno je korenito izboljšati državo, v kateri živimo. Preudarno, hitro in odločno. Neustrašno. Zdaj gre zares.«

    Bankir Štefan Vavti pa pravi: »Banke bomo šle nazaj na zelo osnovno stopnjo finančnega posredovanja – zbiramo depozite, dajemo kredite. Investicijsko bančništvo je de facto v zatonu. Eksperimenti, da so banke bile lastnice, pa se zgodovinsko niso nikoli izkazali kot dobri. To je zdaj usoda celotne bančne industrije. Postali bomo zelo regulirana industrija…« Na vprašanje Bi se od Avstrijcev lahko naučili, kako učinkovito sanirati državno banko pa odgovarja: »Če gledam nazaj, je bil položaj v Avstriji v 80. ali 90. letih podoben, kot je zdaj v Sloveniji. Veliko podjetij je bilo v državni lasti, tudi banke in industrijska podjetja. Njihovi rezultati so bili tako porazni, da je bil pritisk na politike nevzdržen, zato so dovolili deregulacijo. Potem se je čudežno izkazalo, da so vsa podjetja, ki so tudi tam bila nacionalni interes, postala bolj normalna, manj je bilo intervencij države in drugih. S tem so se povečevali skupna blaginja, življenjski standard in število delovnih mest. Po mojem se bo to prej ali slej zgodilo tudi v Sloveniji. Tudi v Avstriji so bile svoj čas zelo zagrete razprave o nacionalnem interesu in njegovi razprodaji. Danes jih sploh ni več, prav obratno. Veliko tujcev je prišlo in tudi veliko avstrijskih podjetij je šlo v tujino. Ta bilanca je ostala nevtralna, izmenjava znanj in različnih kultur in pogledov pa je oplodila veliko dobrih projektov. Je pa bilo za Avstrijo to zelo drago in tudi za Slovenijo ne bo zastonj.«

  7. Treba bo dojeti, da delovnih mest ne ustvarjajo investitorji, ampak odjemalci, kar pomeni, da gre za potrebo po potrebah ljudi, saj živimo v krizi izobilja. To pomeni, da ljudje imajo, kar štejejo za potrebno, zato se jim ne zdi vredno niti kupovati niti investirati. Nadalje to pomeni, da zdaj za nami starejšimi prihaja generacija, ki je edina v zgodovini(!) dobila praktično vse bistveno na krožniku po zaslugi predobrih staršev in predvsem po zaslugi neizmernega zadolževanja na svetovni ravni, ne le lokalno(!). Praktičen podatek: menda je svetovna masa dolgov enaka svetovni masi DBP; v davčnih oazah je menda za 21 – 32 tisoč milijard $ skritega bogastva, kar je enakovredno DBP ZDA in Japonske skupaj, obenem pa pomeni, da ne investirajo, ker ne vejo, v kaj bi, da bi jim bilo dovolj donosno; v davčnih oazah imajo glavne svetovne banke na tisoče filial, a ne kreditirajo gospodarstva iz enakih razlogov. Turizem je največja poslovna panoga, kar ni bila nikoli, dokler ni bilo izobilja. Narava je iztrošena in zasvinjana. Mnogo ljudi je brezposelnih, ker ni komu prodajati. Trg mamil cveti. Študentov je preveč, obrtnikov pa premalo. Za nadaljnjo rast torej ni veliko prostora. In NI res, da mladi nimajo bodočnosti, ne bo pa lagodna, bo bolj hudobna kot udobna, kot je bila vedno v normalnih časih in razmerah.

  8. Jože Hrovat piše: Kot kaže, je glavni cilj aktualne slovenske vlade očitno ta, da državo končno popelje v tisti “pravi” kapitalizem. Zgodba gre nekako takole: to, kar je vladalo tukaj do zdaj, nima s kapitalizmom nobene zveze. Z drugimi besedami: kapitalizem naj bi v svojem bistvu pomenil nekaj povsem drugega. Treba je prodati državno premoženje, napraviti fleksibilen trg dela, zmanjšati javni sektor … Poznavalci slovenski sistem pogosto opredeljujejo s sintagmo “pajdaški kapitalizem”. No, brez dvoma bi bilo mogoče najti kakšen bolj posrečen izraz, čeprav tudi ta v bistvu kar dobro zadane lep del – žal ne tudi celote – problema. Skratka, vlada želi državljanom dopovedati, da mora Slovenija šele prispeti tja, kjer sta razvita Evropa in svet že kar nekaj časa…. Vedeti pa je treba, da je kapitalizem nastal v določenem zgodovinskem trenutku in prav gotovo ni večen. In še nekaj: kapitalizem ni identičen z demokracijo – torej ni nobenega protislovja v tem, če si za demokracijo, vendar proti kapitalizmu.

  9. Dr. Rudi Rizman piše: Iz aktualne krize nas more pripeljati samo radikalna reforma ekonomskega in političnega sistema, ki sta pripeljala do nje. O nevzdržnosti obeh obstoječih sistemov ne govorijo le »progresivni« nobelovci na področju ekonomije, temveč zadnji čas tudi iz konservativnih in neoliberalnih krogov. Tega si še do včeraj ni mogel nihče predstavljati. Tako je pred komaj nekaj dnevi eden najvplivnejših britanskih finančnih politikov Andy Haldane priznal gibanju Okupirajmo, da ima »analitično in moralno prav«, ko opozarja na ključni vzrok in problem aktualne krize: na masovno koncentracijo bogastva in posledično poglabljanje družbene neenakosti. To, da so v bankah začeli »reformiranje« financ, je po njegovem zasluga omenjenih gibanj. Podobno menijo danes tudi ekonomski eksperti – raziskovalci na Mednarodnem monetarnem skladu, od koder prihajajo kritike na račun ekonomsko uničujoče politike varčevanja, za njimi pa ne zaostajajo niti ekonomisti z Univerze v Chicagu, ki so pred tem s svojimi ekspertizami tlakovali pot v krizo. Skupaj z lucidnim italijanskim mislecem Antoniem Gramscijem bi lahko rekli, da smo še vedno v krizi, ki jo zaznamuje umiranje starega, medtem ko se novemu (še) ne uspe uveljaviti.
    V svetu in tudi doma ne manjka novih in alternativnih zamisli, kako iz krize, ki pa se bodo lahko udejanjale le v primeru, da bo za njimi dovolj prepričljiva državljanska podpora. Mnogi v svetu politike in družbenih znanosti napovedujejo nastop novega obdobja, v katerem bo prevladovala politika »skupnega dobrega«.

    Boštjan M. Zupančič pravi: 21. stoletje bo duhovno ali pa ga ne bo. Kriza, s katero se spopadamo, ni ekonomska, ampak moralna in globoko psihološka. Potrebno je razsvetljenje človeka, ali pa bo sledil propad. Več…

  10. Polona Fijavž (voditeljica Globusa, RTVS) je posnela intervju z enim največjih mislecev in najbolj citiranih intelektualcem našega časa Noam Chomsky:
    Nisem edini, ki kritizira neoliberalizem. Gre za neoliberalni pogrom, ki so se mu države Latinske Amerike že uprle, upirajo se mu arabske države, le Evropa – predvsem države na jugu – vztrajajo pri sistemu, ki onemogoča rast. Neoliberalizem uničuje sisteme, ki pomagajo ljudem in spodbuja obširno korupcijo. To nato razglasijo za nasprotje neoliberalizma, v resnici pa je njegova značilnost. Neoliberalizem omogoča gospodarsko rast, ki kopiči denar v žepih peščice, večina prebivalcev pa stagnira ali propada. Večina sveta že beži od katastrofe, kar neoliberalizem je. V Latinski Ameriki so mu najzvesteje sledili, zato so več desetletij gospodarsko nazadovali. Pred približno desetimi leti pa so se neoliberalizmu odrekli. Južna Amerika se je prvič po petsto letih obrnila od sistema zahodne prevlade. Hitro je napredovala, predvsem zaradi upora neoliberalizmu. Znebili so se Mednarodnega denarnega sklada in začeli izvajati socialnodemokratske programe, kakršne je neoliberalizem skušal uničiti.
    Mario Draghi, vodja Evropske centralne banke, je v intervjuju za Wall Street Journal povedal, da je evropska družbena pogodba mrtva. To je posledica politike Evropske unije. Ni nujno, da namerno, a to je dejstvo. Če med recesijo vsiljuješ varčevanje, to onemogoča rast, uničuje sisteme državne blaginje in povečuje dolgove. Točno to se dogaja. Celo Mednarodni denarni sklad je kritičen do take politike, a Evropa vztraja pri njej. To nikakor ni nujno saj obstajajo alternative. Ena izmed posledic te politike je uničenje socialnodemokratskega sistema, enega največjih civilizacijskih prispevkov Evrope v povojnem obdobju.
    Če velik del prebivalcev prikrajšate za kakovostno izobrazbo, bo to škodilo njim, pa tudi gospodarstvu. Najbogatejšim pa ne bo hudega.
    Ali je gibanje Okupirajmo začetek? Nikoli ne veš. Pred 50 leti se je nekaj temnopoltih študentov usedlo za jedilni pult v Greensboru v Severni Karolini. Takoj so jih aretirali in odpeljali v zapor. Nihče ni vedel, ali je bil to konec ali začetek. Izkazalo se je, da je bil začetek. Naslednjič je prišlo več študentov, borcev za svoboščine, rodila se je organizacija za pravice temnopoltih…
    Če bi nas opazoval nekdo z Marsa, bi rekel, da smo norci, ki korakajo proti prepadu in veselo prepevajo o svojih uspehih. Več,,,

  11. Diktatura demokracije ali demokracija demokracije!
    Svoboda govora, izražanja in misli je zapisana v ustavah v vseh demokratičnih državah. Pa vendar ta svoboda omejuje in utesnjuje, zaradi tega, ker predvsem govori, misli in se izraża kapital, državljani pa to samo ponavljamo.
    Kapitalu je potrebno vzeti primat, ki si ga je vzel in zaživeli bomo demokracijo demokracije.
    Rešitve so vedno enostavne

  12. Reševati je treba krizo kapitalizma kot sistema, ne pa zgolj njene pojavne oblike, tj. finančno in gospodarsko krizo. Reševanje te krize aktualizira Keynesovo ekonomsko teorijo efektivnega povpraševanja, ki jo je v zadnji tretjini 20. stoletja negirala neoliberalistična protireformacija keynesijanske reforme kapitalizma, tj. državnega kapitalizma. Z njo se je državni kapitalizem vrnil v protislovno zaostren monopolni kapitalizem, ki je ponovno zaostril krizo kapitalizma kot sistema.
    Umiranje-Viljem Merhar-kriza sistema

Dodaj odgovor za Mihael jurak Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja