REVNE ČLANICE EU POSTAJAJO KOLONIJE BOGATIH!

Emil Milan Pintar v argumentiranem prispevku odstira težave »ugrabljene EU« in slovenske »članske ujetosti« in pri tem ugotovi, da Slovenija potrebuje novo evropsko politiko in novo razvojno strategijo.
Samo iz dobička prodanih (izsiljeno »privatiziranih«) podjetij v novih članicah EU se v bogate letno pretaka kar 3-8% DBP teh revnejših držav. Vendar plenjenje sega tudi na druga področja: v infrastrukturo, v telekomunikacije, v bančništvo in nacionalne finance v celoti, predvsem pa v kadrovske resurse teh revnejših držav.
Zaradi navedenih dejstev, ki se jih zaveda vse več ljudi, se je EU znašla v težavah in zaupanje vanjo hitro upada. Način, kako je EU »reševala« grško razvojno tragedijo, je verjetno tudi eurofilom dokončno razkril, da odločujočim akterjem v EU sploh ne gre za Grčijo in Grke, temveč zgolj za zaščito svojih terjatev ter usposobitev Grčije za vračanje dolgov in za nadaljnje zadolževanje. To so znana dejstva, ki pa sama ne dajo odgovora na vprašanja, zakaj se je to zgodilo in KAJ STORITI, da si EU povrne zaupanje vsaj do te mere, da bi njene institucije lahko funkcionirale in da bi države članice sprejete dogovore, odločitve in ukrepe spoštovale in izvajale. Če se to ne bo zgodilo dovolj hitro, bo EU kmalu postala mrtev okostnjak neuspešnega povezovanja. Prevladal bo brutalni egoizem korporacijskega kapitala in človekove pravice bodo le mokre sanje večine Evropejcev.
Zveličavni projekti kot npr. »javno – zasebno partnerstvo« so navadna past za male članice. Poglejmo slovenski primer drugega tira Divača – Koper. Popolnoma jasno je, da tak dolgoročno strateški projekt ne more dobiti privatnega investitorja (glej tudi: Pred sto leti so znali). Zasebnega partnerja bo dobil le v primeru, da Slovenske železnice »prodamo« npr. nemškemu Deutsche Bahn. In prav to je prava vsebina te »mišnice za male članice«: na eni strani pretežen del investicijskih sredstev EU legalno usmeriti v projekte v bogatih članicah, ki edine lahko zagotovijo pogoje zasebnega partnerstva, na drugi pa posredno prisiliti male članice v prodajo svojih podjetij in novo zadolževanje.
Prepoznanje te roparske narave nove EU nas seveda ne sme voditi v iskanje poti, da bi se odrekli članstvu v EU. Taka odločitev bi bila tudi zaradi »globalizacije« enostavno nesmiselna!
Zgornje spoznanje je zelo pomembno za našo novo razvojno strategijo in tudi našo evropsko politiko.
Slovenija mora (do)sedanjo gospodarsko politiko »razprodaje« (lažno poimenovano »privatizacija«) hitro nadgraditi z agresivno politiko gospodarske internacionalizacije. Pogoj za to novo gospodarsko razvojno strategijo pa ne tiči v finančnih, temveč v upravljavskih paradigmah. Zato je s spremembo zakonodaje treba ustvariti preglednost in enoznačno definirati odgovornost uprav in nadzornih svetov, za uspešno gospodarjenje pa je odgovorna vsakokratna vlada. Konflikt med interesom kapitala (dobiček) in interesom dela (plače), oba izrazito kratkoročne narave, je treba po nemškem vzoru presekati tako, da bodo v razširjenem NS prisotni nosilci kapitala, dela in dolgoročnega javnega interesa.
Pri oblikovanju nove evropske politike pa moramo spet začeti pri volilnem sistemu, saj tudi tu poslanci kot da zasledujejo predvsem interese »svojih« strank, ne pa Slovenije.
Povzetek pripravil Miroslav Marc, SINTEZA, 5.10.2015