Spoštovani predsednik Vlade in ministri,
Spoštovani vodje poslanskih skupin Državnega zbora,
V gibanju SINTEZA in Koaliciji civilne družbe za prenovo SINTEZA-KCD aktivno spremljamo aktivnosti Vlade in SDH pri upravljanju družb s kapitalsko udeležbo države. Kljub temu, da je osnovni namen in naloga SDH (dolgoročno) uspešno gospodarjenje s temi podjetji, se ta ukvarja malone le s privatizacijo teh družb. Čeprav privatizaciji a priori ne nasprotujemo, nas zaboli, ko vidimo, kako in koliko našega premoženja je že bilo prodanega pod pogoji, s katerimi ne moremo soglašati in ki so deležni tudi splošnega zgražanja in dvomov v dobronamernost odgovornih. Dosedanji učinki izvršenih privatizacij s prodajo naložb imajo zelo nizko stopnjo donosnosti, kar nam vzbuja dvome v delovanje SDH in njegovih organov. Odpravi dvomov v delovanje SDH so bili namenjeni tudi naši predlogi za dopolnitev sestave Nadzornega sveta v Zakonu o SDH, ki smo jih posredovali vodstvom koalicijskih strank.
V SINTEZI smo prepričani, da si še posebnega premisleka pred prodajo zaslužijo tiste naložbe, ki so pri opravljanju dejavnosti vezane na naravne dobrine in na edini slovenski naravni monopol in je za njihovo uporabo potrebno pridobiti državno koncesijo.
Sredi počitnic smo izvedeli, da je SDH pripravil predlog za spremembo Strategije upravljanja družb s kapitalskimi naložbami države. Vsebina predloga sicer še ni javno znana, toda mediji vztrajno prinašajo neuradne informacije o predlogih za prekategorizacijo nekaterih doslej strateških v pomembne in v porfeljske naložbe, torej namenjene prodaji. To nas neizmerno preseneča, še zlasti glede na to, da številne druge države (ZDA, GB, tudi Francija) zaostrujejo pogoje prodaje pomembnih domačih gospodarskih družb.
V SINTEZI pričakujemo, da bo Vlada najprej obravnavala predlog civilnodružbenih organizacij (sindikati, upokojenci, mladinski svet in Sinteza) za dopolnitev sestave nadzornega sveta SDH, še preden pristopi k obravnavi predloga SDH za spremembo Strategije. Hkrati predlagamo, da Vlada od SDH zahteva natančno vsebinsko argumentirane utemeljitve svojega predloga, tako, da bo v javni strokovni razpravi omogočeno prepoznati resnične namene, potrebe in utemeljitve predvidenih privatizacijskih postopkov. Glede na slabe pretekle izkušnje opozarjamo, da predvidite ustrezen čas za javno civilnodružbeno razpravo o spremembi Strategije, saj je z vsako ponesrečeno ali na pol ponesrečeno privatizacijo država bolj revna, samostojnost države vse manjša, razkol med oblastjo in ljudstvom pa vse globlji.
Programski svet SINTEZA-KCD, 21.8.2016 – Pismo!
Naprodaj za vsako ceno – For sale!
Pri nas je naprodaj vse, kar je sploh še ostalo in ni bilo zabarantano že za poplačilo obljub naših novih politikov ob osamosvojitvi. Potem so nas vladni mešetarji v zadnjih dveh desetletjih na sezonskih razprodajah rešili skoraj vseh skrbi za državno lastnino, ki je bila prej od nas vseh. Tujcem so prodali jeklarne in banke, nato še pivovarne in vinskih kleti ter večino najbolj kvalitetnih vodnih virov.
Nova oblast je hitro zavrgla zastarelo kmečko modrost, da vsak kmet, ki zapravi svojo kmetijo, postane lahko samo hlapec ali berač. Sedaj ima oblast za našo državo enako razvojno strategijo, kot je bila pri nekaterih politikih že med drugo svetovno vojno, ki so se poklonili in izrazili dobrodošlico okupatorjem. Taka strategija prihaja ponovno med nas iz istih duhovnih središč, kot je bilo to že med veliko vojno. Po njihovem ni važno, kdo je lastnik zemlje, gozdov in tovarn, važno je samo to, da je gospodar, ki spoštuje stare vrednote in dobro plačuje svoje hlapce. Inštitut za prirejanje novejše zgodovine zato ugotavlja, da je bil oborožen upor proti tujcem, ki so si pošteno razdelili Slovenijo, velika zabloda zaradi gorja in smrti ter medsebojnega sovraštva, ki mu še ni videti konca. Zato smo bili tudi pol stoletja brez zahodne demokracije. Dediči takratnih hlapcev nas prepričujejo, da bi imeli brez upora, vojnega gorja in smrti ter brez lastne države, sedaj veliko višje plače in pokojnine.
Naši državni trgovci imajo vedno nove zamisli za prodajanje, pogosto tudi s pomočjo premetenih in zato bogato nagrajenih tujcev. Sedaj so se zato skupaj poglobili v naše zelo uspešno pristanišče, ki je med najbolj obetavnimi za razvoj vsem Sredozemlju. In verjeli ali ne, še slovenski jezik bi zamenjali za donosnejšo angleščino pri študiju in v znanosti na naših univerzah. Pred nekaj desetletji so takrat še ugledni profesorji predlagali, da bi ljubljansko univerzo poimenovali po Primožu Trubarju, ki je pred petsto leti spisal prvo knjigo v slovenskem jeziku, vendar s tem predlogom niso uspeli. Zato gre sedaj vsa čast profesorju Marku Snoju iz ZRC – SAZU, ki nas je spodbudil, da podpisujemo peticijo proti barantanju z našim jezikom, ki je prava in trdna podlaga za našo kulturo in s tem tudi za obstoj naroda. Nujni so še drugi odločni nastopi proti prodanim politikom!
V zadnjih letih vidimo kar pogoste napise v slovenskem in tudi angleškem jeziku na starih in opuščenih ter propadajočih hišah, da so naprodaj, ker so lastniki v stiskah. Takega napisa seveda ni mogoče razpeti čez celo našo državo v stiski, čeprav je majhna. Lahko pa bi postavili napise na nekdanjih mejnih prehodih: Politiki so naprodaj za vsako ceno – For sale! V naših sedanjih stiskah bi bila namreč najboljša rešitev, če bi se za vsako ceno rešili sedanjih politikov.