ETIČNI VIDIK PARLAMENTARNE DEMOKRACIJE

dr. Matija Kovačič, predstavnik Gibanja SINTEZA na posvetu Svetovni Etos v CD

Številni analitiki ocenjujejo, da ima gospodarska in politična kriza pri nas svoj temeljni izvor v nespoštovanju in celo nepriznavanju temeljnih etičnih načel oziroma civilizacijskih norm s strani številnih nosilcev funkcij pri upravljanju države in gospodarstva. V delovanju političnega sistema se to kaže na več načinov, denimo v izrabljanju političnih pozicij za uveljavljanje osebnih interesov ter za prikrivanje nepoštenih poslov in koruptivnih dejanj, v sprejemanju predpisov, ki dopuščajo nepošteno prisvajanje nacionalnega premoženja, v izogibanju odgovornosti za nezakonita in etično sporna dejanja, v postavljanju politično lojalnih a strokovno manj primernih kadrov na odgovorna delovna mesta in podobno. Še posebej pa je problematičen pojav strankokracije, v katerem je videti pravzrok omenjenih pojavov. Strankokratski model političnega delovanja izigrava ali ignorira temeljna demokratična načela, ki niso le etično, pač pa z Ustavo tudi pravno utemeljena. Ohranja sicer videz demokratičnega delovanja, dejansko pa je odločanje v rokah ozkih vodstev političnih strank oziroma njihovih koalicij. Ta s svojimi odločitvami sebi in sebi lojalnim družbenim elitam pogosto omogočajo neetično prisvajanje in koncentracijo gospodarske in politične moči. V takih razmerah v parlamentu praktično ni mogoče izoblikovati in sprejemati optimalnih političnih rešitev, ki bi bile rezultat konstruktivno kritičnega sodelovanja parlamentarne večine in opozicije. Stališča opozicije so bodisi pogosto razumljena kot načelno nasprotovanje predlogom parlamentarne večine oziroma vlade, bodisi so res tako naravnana. Podobno velja za odnos parlamentarne večine do opozicije. Gre za lažno demokracijo, ki je etično sporna tudi zato, ker s svojim videzom dejansko zavaja politično manj osveščen in slabše informiran del volilne populacije.

Dva ključna prijema uveljavljata ta model političnega delovanja. Prvi je ta, da poslancem strank dejansko ukinja možnost odločanja po svoji vesti, ker jih (s prikrito grožnjo umika iz politične kariere) disciplinira h glasovanju v skladu z navodili vodstev političnih strank. In drugi: volivcem le na videz pušča možnost demokratične izbire poslancev, saj v obstoječem volilnem sistemu vodstva strank s postavljanjem vrstnega reda kandidatov na volilnih listah dejansko vnaprej določajo, kateri kandidati imajo realno možnost za izvolitev. Poleg tega državljani po volitvah nimamo več nobenega vpliva na delovanje poslancev, ki smo jih izvolili. Vez med državljani in njihovimi izvoljenimi predstavniki je po izvolitvi praktično prekinjena. V taki praksi delovanja parlamentarnega sistema laže prihaja do negativnih pojavov kot so klientelizem, koruptivnost ipd.. Strankokracija tako pomeni resen odmik od deklariranih demokratičnih standardov, kar je nezaželena smer razvoja strankarske parlamentarne demokracije.

Ta model demokracije torej dobro služi interesom ozkih skupin z veliko kapitalsko in posledično politično močjo, je pa vse manj učinkovit z vidika uveljavljanja interesov širokih slojev prebivalstva. Potrebno ga je spremeniti. Temeljna funkcija parlamenta je, kot pravi dr. Bučar »v skupno korist usklajevati različne splošne interese in preprečiti nasilno uveljavljanje delnih interesov kot splošnih na škodo družbene skupnosti«. V tem modelu pa je ta temeljna funkcija parlamenta zapostavljena ali kar izničena. Zato se pojavljajo vse močnejše zahteve za uveljavitev neposredne demokracije, za več neposrednega vpliva na izvolitev poslancev, za več možnosti nadzora nad njihovim delovanjem in več možnosti za njihov odpoklic, če ne delujejo v skladu z etičnimi normami in programskimi cilji v interesu širokih slojev prebivalstva.

Vsi ti problemi niso nikakršna posebnost našega časa in prostora. V tako ali drugače ideološko obarvanih totalitarnih sistemih so bili sicer prikriti in tabuizirani. Pa tudi v kapitalističnem modelu družbene ureditve so trajno prisotni. Z uveljavitvijo neoliberalne kapitalistične doktrine, ki postavlja »profit pred ljudi«, kot pravi Chomsky , pa se ti problemi vse bolj zaostrujejo in povzročajo eksistenčno stisko vse več ljudem. To je v nasprotju z osnovnimi etičnimi normami, ki terjajo socialno pravičnost. In vse bolj se zaostrujejo socialne napetosti, ki utegnejo pripeljati do težkih družbenih konfliktov.

Da bi se izognili tej nevarnosti, povsod po svetu tečejo prizadevanja za bolj demokratično delovanje parlamentarnega sistema. Izhajajo iz spoznanja, da se (cit:) »…etika kaže kot nujna sestavina demokratičnega vodenja« in da »Etično obnašanje krepi zaupanje ljudi v institucijo, kar lahko vodi ali vsaj prispeva k dvigu ugleda parlamenta, prispeva tudi k ugledu posameznika samega in skupine, kateri posameznik pripada.« … Zato »imajo parlamenti na tak ali drugačen način etiko v določeni meri normativno urejeno….« .Osebno menim, da tak pragmatičen pristop ni zadostno poroštvo za resnično in trajno uveljavljanje etičnih norm in da bi bilo treba izpostaviti temeljni cilj, ki je zagotavljanje socialne pravičnosti v družbi. Je pa prvi in pomemben korak v tej smeri.

Vse močneje se postavljajo tudi zahteve po uvedbi neposredne demokracije, kar bolj ali manj radikalno izražajo nekatere nove politične stranke v evropskem prostoru in številna civilna gibanja domala povsod po svetu, kot tudi pri nas. Čeprav te zahteve še niso operacionalno dovolj artikulirane, vendarle nakazujejo, v katero smer gre iskati izhod iz partitokratskega modela parlamentarne demokracije.

Prizadevanja v tej smeri pri nas niso povsem nova. Omeniti velja zlasti temeljno delo dr. Andreja Gosarja Za nov družabni red v obdobju pred drugo svetovno vojno, v katerem je iz osnov krščanske etike razvil in utemeljil model »družbene samouprave«, kakor je to sam poimenoval. V njegovem času družbene razmere žal niso bile naklonjene uveljavitvi te ideje v praksi. Jo je pa v zasnovi povzel model družbenega samoupravljanja v obdobju socialistične Jugoslavije. Vendar ta projekt v tistem času ni mogel dozoreti. Proces družbenega samoupravljanja je namreč usmerjala in nadzirala komunistična partija kot edina realna politična sila, ki se tej svoji vlogi ni hotela odreči. Delovala je izrazito po strankokratskem modelu. Zato ta poskus demokratizacije upravljanja družbe ni mogel biti uspešen.

Posreduje pa nam temeljno izkušnjo, da model neposredne demokracije ne more biti voden s strani neke ideološko utemeljena politične grupacije. Model neposredne demokracije predpostavlja enakopravno sodelovanje vseh prebivalcev v procesu oblikovanja in sprejemanja političnih odločitev in mnogo višjo stopnjo soglasja pri tem, kot jo zagotavlja navadna večina. Tak model odločanja pa seveda zahteva tudi visoko stopnjo politične osveščenosti prebivalstva in njihovo natančno ter celovito informiranost o vprašanjih, ki so predmet političnega odločanja, brez poskusov manipulacije pri tem. Zahteva torej visoko stopnjo politične kulture. To pa je v bistvu spet tudi vprašanje etike.

V nadaljevanju želim na kratko predstaviti, kako v nastajajoči »Koaliciji civilne družbe za neposredno demokracijo« razmišljamo, da bi bilo mogoče ta model upravljanja družbe uveljaviti v praksi.

Osnovno izhodišče je, da je predstavniška demokracija še vedno najbolj primeren model političnega odločanja in da je parlament dovolj učinkovit organ za demokratično usklajevanje različnih interesov v družbi in za sprejemanje normativnih aktov. Mogoče je, da se bo v prihodnosti razvil kak model bolj neposrednega oblikovanja političnih odločitev. Razvoj v to smer nakazujejo nekatere gibanja v svetu, npr. gibanje »Podeželski parlamenti«, katerega cilj je »približevanje participativni demokraciji«. A pred njimi je gotovo še dolga evolucijska pot. Rešitev je torej danes realno iskati v okviru obstoječega modela parlamentarne demokracije s tem, da je vanj treba vgraditi možnost za izvolitev poslancev, ki ne pripadajo političnim strankam. Namerna, sploh pa nasilna, ukinitev strankarskega načina kandidiranja in izvolitve poslancev, bi bila neetična in s tem nedemokratična, saj sodi tudi povezovanje po politični pripadnosti med človekove pravice. Treba pa je odpraviti strankokratski način delovanja političnih strank, ker odločilno in usodno omejuje pravice vseh tistih ki ne sodijo v strankarsko oligarhijo. To je mogoče doseči z izvolitvijo zadostnega števila strankarsko neodvisnih neposredno izvoljenih, ali kot pravi prof. Bučar »svobodnih poslancev« v parlament. Iz tega sledi temeljno načelo neposredne demokracije, da morajo biti predstavniki ljudstva v parlament izvoljeni neposredno. Kako to izpeljati?

Najbolj realna možnost se zdi oblikovanje kandidatne liste poslancev civilne družbe. Ta je v obstoječi normativni ureditvi možna, čeprav težko izvedljiva. Z zadostnim številom poslancev civilne družbe (denimo vsaj 1/3 mandatov) bi dosegli, da ne bi bilo mogoče zagotoviti v parlamentu potrebne večine brez njihovega sodelovanja. Poslanci civilne družbe namreč ne bi sklepali trajne koalicije, ki bi jih vnaprej zavezovala k načelni in dosledni lojalnosti z drugimi koalicijskimi partnerji. Ohraniti bi morali pravico in možnost svobodnega odločanja po svoji vesti in strokovni presoji. Predloge vlade ali drugih poslanskih skupin bi podprli le, če bi bili dovolj usklajeni, da bi služili širšim, splošno sprejetim, ciljem družbenega razvoja in bili v skladu z deklariranimi vrednotami civilne družbe. Pričakovati je, da bi tak način delovanja parlamenta zagotovil bolj premišljene in v interesu vseh državljanov oblikovane zakonske predpise in politične dokumente. Taka rešitev bi pomenila pomemben korak v smeri uveljavljanja neposredne demokracije.

Ob tem se kajpak odpira vprašanje, kako ob spoštovanju načela »odločanja po svoji vesti« vendarle zagotoviti zadostno skladnost in s tem učinkovitost delovanja poslancev civilne družbe, oziroma kako zmanjšati nevarnost, da bi se nekateri poslanci civilne družbe zaradi osebnih interesov vendarle ne izneverili programskim usmeritvam svoje volilne baze, sklicujoč se pri tem na pravico do odločanja po svoji vesti. V zvezi s tem Kečanović (ibid; 176) pravi: »… odločanje v javnih zadevah mora imeti določeno svobodo presoje in izbire, ker tako narekujejo življenjske situacije, …ki jih nikoli ni mogoče vnaprej natančno predvideti. Po drugi strani pa … odločanje o javnih zadevah ni in ne more biti povsem svobodno, ker to po izkušnjah vodi v samovoljo, v arbitrarnost, kršitve in zlorabe«. Zato bi se izbrani kandidati za poslance civilne družbe javno zavezali, da si bodo v svojem poslanskem mandatu prizadevali za uveljavitev občih vrednot, ki omogočajo oblikovanje spodobne, socialno pravične, trajnostno naravnane in uspešne družbe, za kar se zavzemajo od politike neodvisna civilna gibanja in številni strokovni krogi. To svojo zavezo bi izrazili s podpisom izjave, da sprejemajo ustrezen kodeks, ki bi deklariral te vrednote in da bodo delovali v skladu z njim. Poslanci s tem podpisom tudi podvržejo svoje delovanje presoji volivcev in ustreznih institucij civilne družbe.

V ta namen se že oblikuje Kodeks vrednot poslank/cev civilne družbe, ki je zbir (1)temeljnih etičnih norm, katere naj ti poslanci uveljavljajo v zasebnem in javnem delovanju, (2) družbenih meril, ki jih naj izpolnjujejo kandidati za poslance civilne družbe, (3) družbenih ciljev, ki naj jih zasledujejo pri svojem poslanskem delovanju in (4) določil o načinu njihovega delovanja. Kodeks vrednot poslancev civilne družbe bo tako opravljal tri ključne funkcije v delovanju parlamentarnega sistema:
1. Volivcem bo predstavljal idejni okvir in merila, po katerih naj izbirajo in volijo kandidate za poslance civilne družbe.
2. Poslancem civilne družbe bo predstavljal temeljne etične in programske usmeritve njihovega delovanja v parlamentu.
3. Volivcem in ustanovam civilne družbe bo predstavljal merila za ocenjevanje primernosti in uspešnosti delovanja poslancev civilne družbe .

Za uspešno delovanje tega modela je potrebna visoka stopnja etične osveščenosti. Zato je nujno okrepiti etično vzgojo in osveščanje širokih slojev prebivalstva, še posebej mladine. To mnogi avtorji postavljajo kot ključni ukrep za preseganje moralno etične krize in njenih zločestih družbenih posledic. To gotovo drži tudi z vidika naše problematike. Etično premalo osveščeni volivci ne bodo mogli po etičnih merilih izbirati in voliti kandidatov za poslanske (in druge javne) funkcije, niti ne bodo mogli presojati primernosti in uspešnosti njihovega delovanja. Prav tako etično neosveščeni poslanci pri svojem delu ne bodo mogli upoštevali ta načela in merila.

Toda za aktualno izboljšanje kritičnih družbenih razmer sama etična vzgoja in osveščanje ne bosta dovolj. Najprej zato, ker vzgojno delo deluje na daljši rok. Poleg tega življenjska praksa kaže, da se vedno najde dovolj posameznikov, ki ignorirajo etična načela in brezobzirno izkoriščajo poštenje, neznanje ali socialno šibkost drugih za egoistično uveljavljanje lastnih interesov. Zato (Kečanović, ibid; 179), se »zgolj z navodili in kodeksi ne da doseči,… da ne bi bila bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju z javnim interesom«. In kot meni Hayden (1998) »je v praksi treba storiti mnogo več, kot le oblikovati oziroma sprejeti etični kodeks. Pomemben je zgled vodilnih, načela je treba izvajati v praksi in sankcionirati morebitne kršitelje.« Pa tudi Kueng ugotavlja podobno, če prav razumem njegovo misel, da je »etika, …. postala javna potreba najvišjega pomena in da spričo neznanske kompleksnosti problemov (tudi) sama potrebuje institucionalizacijo«.

Način sankcioniranja kršiteljev etičnih norm v naši politični praksi ni dorečen, niti predviden. Zaenkrat vsak etični kodeks zavezuje zgolj moralno. Za tiste poslance in politične funkcionarje, ki ne spoštujejo etični norm in temeljnih ustavnih določb, je edina sankcija, (kot meni Kečanović, ibid; 182), »da mu državljani soglasno odrečejo zaupanje«. A izkušnje iz naše politične prakse kažejo, da to ne deluje vedno. Poleg sprememb na področju volilnega sistema, ki bodo onemogočile strankokratski način političnega delovanja, bo treba volivcem zagotoviti tudi pravno možnost odpoklica in celo kaznovanja poslanca ali funkcionarja, če ne spoštuje etičnih norm in se je izneveril danim zavezam, zaradi katerih so ga izvolili. Kajti, kot pravi dr. Hribar (ibid; 152) »z vidika ustave (je) ravnanje po svoji vesti več kot pravica. Je dolžnost.«
Osveščanje za spoštovanje sprejetih dolžnosti je zato gotovo pomembno področje delovanja Gibanja Svetovni etos.

Še misel za sklep:
Krizne razmere pri nas torej kličejo po temeljiti reviziji obstoječega političnega, družbenega in vrednostnega sistema. Vprašanje pa je, ali smo kot nacija za to dejanje politično že dovolj zreli in še dovolj politično suvereni. A velja poskusiti!

Rakitna, 6. 4. 2013

2 thoughts on “ETIČNI VIDIK PARLAMENTARNE DEMOKRACIJE

  1. Vse je odlično napisano, ocena družbenih razmer, pa narekuje ukrepanje in je sočasno napotilo za ravnanje. Odveč pa je zadnji stavek, ki obuja dvom in samospraševanje o zrelost, kajti dvom bolj zavira, kot motivira.

  2. Prof. Rudi Rizman v daljšem članku, ki ga je naslovil Unija pred hamletovsko dilemo, utemeljuje, da ideološki obrazec politike varčevanja temelji na spornih moralnih in etičnih vrednotah. Sestavek zaključuje: “Na koncu se je treba vprašati, kaj praktično ostane od Evrope (EU), ko ta demokracijo, samostojnost (samoodločbo), digniteto in kulturo njenih narodov podredi ali še več – žrtvuje primitivnemu verovanju o obstoju emocionalnih prikazni – (finančnih) trgov, ki so »plašni«, »nervozni«, »oprezni«, »panični« in se preko bonitetnih hiš »maščujejo«, če ostane žrtvenik brez zahtevanih darov?”

Dodaj odgovor za Mihael Jurak Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja