DOVOLJ JE VSTAJNIŠKE FOLKLORE – ČAKA NAS DELO!

Ali E.M. Pintar res le provocira? Poglejmo in razmislimo!

Cestno vstajništvo v slepi ulici
Protesti v Turčiji v zadnjem tednu so še enkrat razkrili, da so bili naši poulični protesti, ki so si nadeli pretenciozen naziv »vseslovenska vstaja«, zgolj neke vrste protestniška folklora. V Turčiji niti slučajno ne govorijo o kakšni »vstaji«, še manj o »vsenacionalnem gibanju«, pa vendar so njihovi protesti bistveno bolj brezkompromisno segli v samo nedrje oblasti, jo prisilili v pogajanja, policijo pa v umikanje (in-ali pa v nezakonito uporabo sile, ki bo zahtevala odgovornost).
V primerjavi s silovitostjo teh protestov je naše vstajniško gibanje že od samega začetka rojeno brez revolucionarnega naboja, brez vodilne misli, brez ciljne ideje. Dokler je bilo usmerjeno proti konkretnim osebam ali institucijam (Kangler, Janševa vlada), to še ni bilo tako razvidno. Ko pa je politična levica te proteste uporabila kot alibi za odstranitev skorumpiranega župana in vlade (ne pa drugih skorumpirancev na desnem in levem polu slovenske politike), je jalovost in brezciljnost te oblike protestov prihajala čedalje bolj do izraza, vstajniško manifestiranje pa se je začelo iztekati v razna zasedanja in »skupščinsko premlevanje« – torej, če smo malo grobi, v prazno.

Ne nasilje, alternativna organizacija!
Piko na »i« te brezpomembnosti in brezvplivnosti mirnega cestnega in internetnega vstajništva je postavil DS s svojo odločitvijo, da se v teh varčevalnih časih nagradi s petsto evri mesečno za »naporno delo na terenu«. Turški protestniki bi na tako izzivanje verjetno odgovorili z zažigom poslopja DS, grški z demoliranjem cele ulice. Slovenski smo – kaj smo že? Ta ugotovitev seveda ni spodbujanje k uličnemu nasilju, proti kateremu sem od samega začetka, temveč poziv k razmišljanju, kako naprej. Analiza vstajniških gibanj pokaže, da prehod protesta v nasilje sicer lahko rodi trenuten uspeh, zmago v prvem konfliktu, vselej pa vodi v izgubljeno vojno. Vzroki, zaradi katerih so ljudje sploh odšli na ulice (to so predvsem naraščajoča revščina, ki vodi v socio-patološke pojave, izguba socialne varnosti in nekaznovano plenjenje), še vedno obstojijo in teh ni mogoče odpraviti z nasiljem na ulicah.
Sicer pa za to spoznanje niso potrebne globoke analize. Poglejmo samo, kaj so prinesle arabske vstaje, grški (ali španski ali portugalski…) protesti, kaj bo doseglo turško »vstajništvo«, pa bo takoj jasno, da vzroki krize ležijo globlje in da mora ljudstvo, če jih hoče odpraviti, seči prav v srčiko upravljanja države.
Ker je primarni vzrok naše krize neomejeno in nerazumno plenjenje družbenih, državnih in zasebnih sredstev, podprto z oblastjo in državnimi institucijami, potem moramo vstajniki oblikovati družbene mehanizme za trajen nadzor civilne družbe nad državo oz oblastjo. »Politika« se ne bo nikoli sama očistila svojih plenilcev, saj ti predstavljajo udarne vrste njihovih strank ali »nepogrešljive podpornike in financerje«.

VSTAJNIŠKA GIBANJA NISO STORILA NAPAKE, KER NISO KRENILA V ULIČNO NASILJE. NAPAKO DELAJO ZDAJ OZ. JO BODO STORILA, ČE SE NE BODO USTREZNO ORGANIZIRALA!

Vstajniki se moramo politično organizirati!
Ker je povsem jasno, da (hvalabogu) nismo pripravljeni na prelivanje krvi na ulicah, se moramo s skorumpirano politiko spopasti v njenem ringu, tj. s političnimi sredstvi!
Organizirati moramo Koalicijo civilne družbe, ki bo sposobna:
– Izvesti zadosten pritisk na Parlament in politične stranke za konkretno spremembo volilne zakonodaje;
– če taka sprememba ne bo sprejeta, odgovoriti s »predvolilno koalicijo«, ki bo za nove volitve oblikovala enotno vstajniško kandidatno Listo civilne družbe in preko nje izsilila pomembno število »poslancev civilne družbe«, ki ne bodo pripadali sedanjim političnim strankam in ne bodo glasovali po njihovem naročilu. To bo odpravilo »glasovalni avtomatizem« Parlamenta in zahtevalo bistveno bolje pripravljena gradiva in boljše argumente za njihovo izglasovanje;
– pripraviti vrsto zakonskih predlogov, ki bodo bistveno spremenili sedanji način upravljanja družbe in omogočili trajen vpliv civilne družbe na aktualno politiko. Med temi predlogi novih zakonov ali noveliranja sedanjih lahko že zdaj opredelim vsaj naslednje:
• zakon o volitvah v DZ
• zakon o nezastaranju gospodarskega in bančnega plenjenja
• zakon o dokazovanju izvora premoženja
• zakon o blokiranju premoženja obtoženih za kriminal (razveljavitev prepisov ali prenosov, izvršenih v treh letih pred obsodbo) in odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja
• zakon o odgovornosti državnih uradnikov (tudi sodnikov!) in politikov za povzročeno gospodarsko škodo
• zakon o poračunavanju neizplačanih plač in prispevkov delavcem v premoženju lastnikov podjetij
• sprememba pristojnosti in načina izvolitev DS
• sprememba zakona o imenovanju sodnikov
• zakon o ustanovitvi Finančne policije
• sprememba zakona o stečaju
• itd

Strukturiranje Koalicije v trajno obliko dela
To je samo nekaj na hitro oblikovanih, ne še domišljenih predlogov, ki bodo zahtevali še mnogo dodelav. Segajo predvsem v sfero »upravljanja družbe«, torej v sistem oblasti, in mnogo manj v sfero »varčevanja«, ki ga vsiljujejo politiki. (Predvsem zato, da bi se plenjenje nadaljevalo. Zakaj že potrebujemo tako velik projekt, kot je TEŠ 6? Ker iz majhnih ni mogoče veliko ukrasti!).
Že iz tega spiska predlaganih novih zakonov pa je jasno: če hočemo vstajniki zagotoviti trajen vpliv civilne družbe na politično upravljanje države, in če hočemo začeti s čiščenjem od korupcije kontaminiranih struktur (zlasti politika, bančništvo in sodstvo), se mora Koalicija ne samo čim prej opredeliti kot pravna oseba, temveč tudi primerno izvedbeno organizirati.
To organiziranost Koalicije (ki ni politična stranka!) si zamišljam takole:
– najvišji organ je Koordinacijski odbor, ki ga sestavljajo po en predstavnik vsakega vključenega civilnega gibanja ali politične stranke, ki šteje več kot 50 članov (50%) in ugledni posamezniki (50%). Število članov tega organa (Skupščine Koalicije) ni določeno;
– Skupščina izvoli Izvršni odbor, ki se organizira sektorsko in delovno pokrije vsa ministrstva vlade oz področja oblasti; je nekakšna »vlada civilne družbe v senci«, ki deluje trajno in strokovno, po potrebi tudi projektno. Na eni strani strokovno servisira poslance civilne družbe, na drugi pripravlja predloge zakonov in ukrepov;
– Trajne komisije, začasna delovna telesa in projektne skupine, oblikovane za reševanje posameznih problemov nacionalne pomembnosti (npr za nadzor TEŠ 6 ali DARSa).

Očistimo politiko, vrnimo državo državljanom!
Taka organizacija seveda zahteva enormne napore, vendar je po mojem skromnem mnenju edini način, da očistimo družbo skorumpirane politike, bančništva, sodstva in kvazi-podjetništva.
Slovenska kriza, kot sem že večkrat zapisal, namreč ni preprosta kapitalistična kriza prevelikega potrošništva, temveč je predvsem in najprej kriza nezaustavljenega in doslej še ne ustrezno sankcioniranega plenjenja, ki je potekalo v treh zaporednih fazah:
– začelo se je z umazano prilagoditvijo procesa lastninjenja potrebam plenjenja (obdobje Ropove vlade; kronski primer: Zemonski dogovor o cenah in načinu graditve cestnega križa);
– nadaljevalo se je s prisvajanjem denarja iz tujih posojil (obdobje prvega Janševega mandata; trikratna zadolžitev Slovenije, ki jo je izvedel Bajuk);
– razvilo se je v splošno plenjenje bank, v katerem so sodelovali številni politiki, kvazi-gospodarstveniki in bančni uradniki, brez katerih tega plenjenja ni bilo mogoče praktično izvesti; prav od slednjih doslej še nihče ni zahteval odgovornosti!).

Nehajmo govoriti o mafiji, identificirajmo mafijce!
Parole o mafiji, o ukradeni državi, o prilagoditvi zakonodaje in sodstva plenjenju, ostajajo prazne fraze, če jih ne izpeljemo do konkretne odgovornosti in konkretnih imen.
Kdo je predlagal zakonodajo o zastaranju finančnega kriminala, kdo je preprečil zakonodajo o dokazovanju izvora premoženja, kdo je, in komu, omogočal bančna posojila, za katera se je v naprej vedelo, da jih ne bo nihče vračal? Zakaj ne zahtevamo spiska vseh, ki so v bankah dobili taka posojila, s podatkom, kdo jih je odobril in z navedbo eventualnega botra. Tak spisek bi bil bestseler tega poletja!
To so konkretna vprašanja, ki zahtevajo konkretne odgovore. Mnogo teh odgovorov ljudje poznajo, pa jih ne upajo glasno povedati. To o stanju naše družbe pove več, kot analiza oblasti.
Če smo »vstajniki«, potem se organizirano lotimo teh vprašanj. Če se jih ne lotimo, potem smo folklorna skupina, ki po ulicah pleše svojo, oblasti všečno četvorko.

Emil Milan Pintar

3 thoughts on “DOVOLJ JE VSTAJNIŠKE FOLKLORE – ČAKA NAS DELO!

  1. Pritrjujem temu, kar pravi Pintar v gornjem zapisu. V podporo njegovemu razmišljanju dodajam še nekaj idej:
    1. Nobena družbena aktivnost, v kateri sodeluje več ljudi zaradi uresničevanja skupnih interesov – v tem primeru torej Koalicija civilne družbe -, ne more biti uspešna, če ne deluje po načelih sistemske organizacije. Ta vključujejo predvsem naslednje:
    a) Koalicija naj ima nedvoumno opredeljene cilje, ki so uresničljivi in podpirajo interese njenih članov in somišljenikov.
    b) Koalicija naj ima pravila igre, po katerih deluje.
    c) Koalicija naj oblikuje organizacijsko strukturo, ki zajema upravljavski center in izvajalne podsisteme. Upravljavski center naj ima učinkovitega in poštenega vodjo (še bolje: kolektivno vodstvo), saj je to temeljni pogoj za uspeh Koalicije. Da vodja (vodstvo) ne zaide – to se namreč zelo rado oziroma po daljšem vodenju celo praviloma zgodi – se v imenu članov organizacije nad njim izvaja nadzor.
    2. O ciljih Koalicije naslednje:
    a) Temeljni cilj Koalicije je ekonomsko učinkovita, pravno in socialno zgledno urejena Slovenija.
    b) Osrednji pogoj za uspešno uresničevanje cilja Koalicije je učinkovito upravljanje države. Zato se Koalicija aktivno zavzema:
    • za spremembe parlamentarne ureditve, ki so potrebne za to, da bodo ključne upravljavske vzvode države obvladovale primerno usposobljene in etično neoporečne osebe, njihovo delo pa se bo v imenu vseh državljanov učinkovito nadzorovalo;
    • za spremembe v ekonomski in pravni ureditvi države, ki podpirajo uresničevanje temeljnega cilja Koalicije;
    • za razgaljanje in preprečevanje vseh oblik klientelizma in korupcije kot osrednjo boleznijo, ki hromi slovensko družbo.

  2. Vstajništvo je posledica nevzdržnih družbenih razmer in protislovij. s katerim se zaznamuje neko obdobje , vendar nikoli ne doseže cilja, ki ga primarno zasleduje. Že Matija Gubec je začel in tudi vodil vstajništvo, toda žal tragično končal.
    Podobne usode, vendar v blažji obliki se ponovijo pri vseh vstajniških inicijativah. Praviloma kapital inštalira vrinjence,
    ki prevzamejo vodilna mesta
    in zadevo zapeljejo tja,
    kjer je kapital doma.

Dodaj odgovor za Mihael jurak Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja