Dan potem

Brez boja, predvsem političnega, ne bomo nikoli dobili niti demokracije niti pravice
Po tem, kar sem razbral s sestanka Koordinacije organizacije kulture Slovenije (KOKS), iz sporočil, ki krožijo med nami, iz medijskih vsebin in iz političnih dogodkov, je sklep, da je tokrat vstaj konec, ves teden zorel v meni. V petek zjutraj sem z zamolčanim dvomom, kljub vsemu dopuščal minimalno možnost, da se bo zgodil čudež in da nas bo dovolj, ki bomo vedeli, da sta združeni levica in desnica v sodelovanju z evropsko desnico, trdno odločeni oskruniti našo ustavo in ponižati suvereno državo v periferno banana republiko. Pravzaprav sem se konca (prvega dejanja) zavedal že prej, vendar sem upal, da se bo z napovedanim ponižanjem suverenih državljanov le zgodil čudež. Konca vstaje, bolj zaradi dinamike tega fenomena kot naših slabosti, sem se zavedal, ker zgodovino vstaj sorazmerno dobro poznam. Dve, eno avtentično in eno repliko, sem doživel kot radovedni udeleženec: »original« oseminšestdesetega v Parizu, repliko nekaj mesecev pozneje v Stockholmu.

Samoterapija preziranih
V četrtek nas je bilo pred vlado trideset, morda štirideset. V petek zjutraj nas je bilo pred parlamentom osemnajst, devet znotraj, devet zunaj. Popoldne osemnajst, vsi zunaj. Podrobnost, da pretežno ni šlo za iste ljudi, priča o naši, in ne samo naši, največji, morda usodni šibki točki, ki je vstaje za zdaj dokončno ustavila. Za konec sem si pod Maxijem privoščil dobro kavo in si doma na Wikipediji osvežil potek pariške komune. Nadaljeval sem z ogledom več kot pet ur dolgega filma Petra Watkinsa, Komuna (Pariz 1871). Samoterapija, ki se lahko nadaljuje z obnavljanjem dogodkov leta 1789, 1848 … Priporočam! Usodna šibkost, ki sem jo omenil, je pokopala pariško komuno. Ko so zavzeli Pariz in je Thiers bežal v Versailles, ga niso napadli in premagali, ampak so zapravljali čas z razpravami in organizacijo volitev. Ko so bili komunardi pozneje napadeni, se niso bojevali skupaj, ampak vsako okrožje zase. Kar je seveda Thiersu omogočilo, da jih je postopno, drugega za drugim, premagal. Ta ista komuna je po drugi strani postavila zgled, kako različne skupine, različne ideologije, stranke in gibanja zmorejo sodelovati. Zgled, ki ga je 20. stoletje pozabilo. In mi živimo še vedno v podaljšku 20. stoletja. Tole ni 21. stoletje, oprostite! Razen tega je Komuna s svojimi fantastičnimi pionirskimi dosežki v vzpostavljanju delujoče alternativne družne (ločitev Cerkve od države, emancipacija žensk, šole, delovna zakonodaja) v pičlih dveh mesecih ostala nedvomno največja inspiracija vseh vstajnikov vseh časov. Žal so prihodnji revolucionarji v nenasilni komuni iskali tudi opravičilo za svojo revolucionarno brutalnost. Čas češenj!

Čeprav se sklada z vremenom in dogodki, se melanholiji ali še huje iskanju krivcev ne gre predajati. Vsaj ne predolgo. Kritično moramo razmisliti o tem, kaj smo doživeli, kaj smo dosegli in kje smo zavozili. Vse zato, da bo prihodnjič drugače. Največja napaka bi bila obtoževati druge, ljudi, »ljudstvo«, »narod«, »Slovence« in »Slovenceljne«, češ, saj ne razumejo, saj nočejo, saj so reve, saj jim ni mar, saj … Če se iskreno zazremo vase, bomo ugotovili, da smo tudi mi utrujeni, da smo tudi mi ugotovili, da lahkih in hitrih zmag ne bo, ampak da je sila, ki smo se si zoperstavili mogočna, da je tudi nas dotolklo, ko na zadnji vstaji nismo vedeli ne kdaj, ne kje, ne kako se bo dogajalo ter smo se počutili osramočeni in ponižani, ko smo begali okrog kot nevedne ovce. To prezirano ljudstvo, ti ubogi Slovenceljni smo seveda mi sami. In naša zmešnjava še vedno traja, ironično, pod zastavami združevanja. Nič ne pomaga, če jo izvajajo dobronamerne in naivne skupine ljudi, v dobri veri, da vstajo rešujejo. Res je, da to verjetno ni vzrok usihanja vstaje. Verjetno gre prej za simptom terminalnosti tokratne faze. Ampak kot rečeno, nič novega! Nič hudega. Naslednjič je treba paziti, da bo vključena samokritika. Preprost sistem »trial and error«. In (samo)navdušenje izključeno.

Proti ideologiji in propagandi
Kaj smo dosegli? Ogromno! Najprej zavest, da zmoremo, če se tako odločimo. Spoznali smo se med sabo. Spoznali smo tudi čud naših demokratičnih predstavnikov. Tudi oni so očitno spoznali nas. S helikopterji, oklepniki, vodnimi topovi in ograjami so nam nazorno pokazali, komu služijo in kaj si mislijo o nas, še preden so začeli čivkati zmerljivke. Maske so padle. Kljub temu ali prav zato nam je kristalno jasno, kdo je suveren v naši republiki. Seveda ne samo v državi. Država je naša last! Vse je naša last! In naša odgovornost. Z enim zamahom smo izbrisali hinavsko dvajsetletno zatajevanje solidarnosti in socializma. Anarhizem, komunizem, demokratični socializem in vsa druga iskanja alternative sedanjemu so spet med nami. Spregledali smo plehko uradno ideologijo in ceneno propagando. Ubogi posnetek ostankov ideologije hladne vojne, ki jo je ohranila ruralna Amerika in v Evropo prinesla Maggie Thatcher, o tem, kako družbe ni, kako je narodno gospodarstvo v bistvu navadno gospodinjstvo, kako so razen nas, seveda, vsi paraziti, kako so požrešni sindikati krivi za vse, kako je državo (razen policije) treba ukiniti in z njo vse, kar se ne more obdržati na trgu, ki je alfa in omega človekovega žitja in bitja, vrhunec civilizacijskega in kulturnega razvoja ter ki mora zato edini ostati svoboden. Sam proti vsem (Razkolnikov) je ideologija, ki na koncu opravičuje tudi najhujše zločine. Ugledali smo licemerni vrh Rimskokatoliške cerkve, ubogi na duši, večna dekla moči in denarja. Kriza nam je pomagala, da smo domače politične, gospodarske, duhovne in birokratske elite ugledali brez hlač. In kar smo videli ne bomo nikoli pozabili. Čisto na koncu, včeraj, smo dobili dokončno in kristalno jasno potrdilo nečesa, kar smo že dolgo vedeli. Potrdilo tega, kako je naša strankarska politika, leva in desna, ena in ista, nedeljiva celota. Včeraj so sodelovanje pri pustošenju države in ropanju šibkih, ki traja ves čas samostojnosti, potrdili s praznovanjem zmage nad državljani in demokracijo. Videli smo, kako je vsa politika zavezana utrjevanju svojih privilegijev. Videli smo, kako, medtem ko nas davijo, sebi nesramežjivo dajejo. Videli smo, kako pred našimi očmi izigravajo pravno državo, pred našimi oči kradejo skupno premoženje, ropajo delavce, se izmikajo plačevanju davkov, služijo s trgovino z orožjem in zasluženim plačujejo laži, ki naj bi nas oslepila za njihova nedela. Ista kriza nam je nazorno razkrila delovanje svetovnega kapitalizma, finančnih trgov, bonitetnih agencij, evropskega sveta, trojk, francosko-nemškega vlaka … Tega, kar smo videli, ne bomo več pozabili. Zaslutili smo vonj po fašizmu, tako doma kot v naši soseščini in drugod po Evropi. Zavedeli smo se, da problem Grčije niso neki leni Grki in da uradna Nemčija poskuša s prozorno prevaro prepričati svet, da so Nemci v primerjavi z Grki, Italijani, Španci … in nami, dejansko revni, in plačujejo za nas. Predvsem smo se ozavestili, da brez boja, predvsem političnega, ne bomo nikoli dobili niti demokracije niti pravice. Zdaj vemo, da je to, kar imamo, beden ponaredek demokratičnega sistema, paravan, s katerim so nas zaposlovali, medtem ko so kradli. Dragi moji, vse to ni malo. In gotovo nisem naštel vsega.

Tudi če je za zdaj konec, to še ni nič hudega. Gotovo se bo spet začelo. Morda že jutri. Če ne jutri, čez nekaj mesecev. Če ne takrat, čez nekaj let. Tako te stvari potekajo. Naša edina dolžnost in domača naloga je doumeti sporočilo. Da ga bomo naslednjič lahko nadgradili.

Igor Koršič, objavljeno v Delu

1 thought on “Dan potem

  1. Dobro vino najprej močno brbota, ko mošt nalije vinogradnik v sode, potem se umiri in v miro zori. Prav to se sedaj dogaja v družbi. Ljudje se še zdaleč niso sprijaznili z usodo, da bi morali sprejemati vse neumnosti, ki nam jih servira odtujena politika, čakajo na pravi trenutek, ko bo vino dozorelo, ko bo tudi pravi čas in prava akcija, ki bo vlila prepričanje, da bo vsak posameznik s svojim angažiranjem dejansko koristno prispeval k spremembam. Nova oblast je dala večini, meni ne, kanček upanja, da bo morda pa le zastavil stvari drugače in tudi zato je nastalo zatišje, zatišje pred viharjem. V naslednjem obdobju se bo pokazalo le to, da se bo vse samo pogrezalo in bomo drveli proti prepadu, ker glede na vsebino ukrepov, kaj drugega enostavno ne more biti. Vsak organizem, organizem pa je tudi družba, ima v sebi obrambni mehanizem, ki se prej ali slej sproži in ponovno vodi k ustvarjanju zdravega ravnovesja.

Dodaj odgovor za silvester Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja